Le v malokaterem Slo …
Le v malokaterem Slovencu se povezuje toliko različnih življenjskih nagibov, poklicev, dejavnosti, pa tudi geografskih prostorov, kultur in jezikov kakor v p. Vladimirju Kosu.[1]
1 Besedilo je bilo pripravljeno ob pisateljevi devetdesetletnici
Ne bom obnavljal njegove življenje poti, ki jo v grobem poznamo – tako vsaj mislimo. Slovenski svet od rodnega Prekmurja do Maribora, Ljubljane in Koroške – od domačega zavetja do vojne, Gonarsa, protirevolucije in begunstva. Nato širjave tujega sveta od Rima do Irske in Japonske, povezane z mnogimi nitmi slovenske kulture v Argentini in po svetu. Ob tem duhovna formacija, študij teologije, filozofija, japonski jezik in kultura, pesnjenje v slovenščini in japonščini – koliko človeških obzorij, obseženih v enem človeku, koliko bivanjskih možnosti, udejanjenih v enem življenju! Od kod vse to?
Pater Vladimir Kos je desetletja dolgo poučeval filozofijo na univerzi. Krščansko realistično filozofijo je temeljito premislil in osebno ponotranjil. V slovenščini je izdal knjigo Filozofija, naš vsakdanji kruh, kjer je svoja temeljna filozofska spoznanja strnil v 99 kratkih, izredno jasnih odlomkov; 54. odlomek ima naslov Osrečujoče izkustvo in tam beremo:
»Edinstvena neskončnost bivanjskega Vira dela vse drugo nujno končno ali omejeno. Zato se v vsaki obstajajoči stvari lahko zrcali le nekaj njegove popolnosti. Nekaj se zmeraj zrcali – v bivanjskem Viru ‚ležijo‘ zamisli vseh mogočih in dejansko obstajajočih stvari.
Poseben odsev bivanjskega Vira je lepota. Je dejstvo, a ga ni lahko natančno razložiti. Zdi se, da zmeraj vsebuje osebno osrečujoče izkustvo ob razodetju določene stvari ali stvarnosti.«
Zdi se, da ti stavki zadevajo v jedro vsakega umetniškega ustvarjanja – in tudi v pesnjenje p. Vladimirja Kosa. V Kosovi poeziji zadnjih let se omenjeno »osebno osrečujoče izkustvo« izraža v zelo preprosti, enoviti obliki, njena zunanja forma so največkrat tradicionalne slovenske štirivrstičnice s prestopno rimo, tudi sonet, kjer v urejenem verznem ritmu tiho žari notranje izkustvo ob uzrtju ali razodetju kakšne stvari iz narave, kakor so valovi, morske pene, cvetice, drevesa, ptice. Kosovo pesniško izkustvo se nikdar ne ustavi na lepi zunanjosti; to, kar daje njegovemu doživetju posebno notranjo srečo, njegovim pesmim pa posebno svetlobo, je odzadnji svet ustvarjenih bitij, njihov notranji, duhovni naboj. Zato je pesnik Kos nekod zapisal, da je pesem »prodor v resničnost«: resničnost je ustvarjena, zato je globoka, tudi nedostopna in skrivnostna – pesem prodira v to globljo resničnost, jo nakazuje in z njo bralcu ožari zunanjo stvar.
Ko beremo pesem V zahvalo in veselje, v drobni opombi izvemo, da je ta pesem posvečena neki osebi, ki je p. Kosu pomagala »beračiti« za otroško zavetišče v predmestju Tokia. Ta drobna opomba nas opomni, da za Kosovimi pesmimi stoji obširno življenjsko izkustvo misijonarja in duhovnika, čemur je Kos nedvomno posvetil vse svoje moči. In vendar mu nastajajo na tem ozadju tudi pesmi. To me spominja na misel Alojza Rebule, ki je ob nekem svojem jubileju izjavil, da mu literatura – čeravno ji je posvetil glavnino svojih življenjskih moči – ni najpomembnejša stvar v življenju. Z literaturo, je rekel Rebula, je tako kakor s posameznikovim življenjem v Evangeliju: kdor ga bo hotel rešiti, ga bo izgubil, in kdor bo življenje zaradi evangelija izgubil, ga bo našel. Rebula je s tem povedal, da obstajajo stvari, ki so v etičnem redu življenja mnogo višje in pomembnejše od umetnosti (denimo, zavetišče za predmestne sirote); in če umetnik sledi tem stvarem in v nekem smislu izgubi svojo umetnost, jo bo po tej poti naposled znova našel – našel v njenih resničnih možnostih.
Podobno velja tudi za p. Vladimirja Kosa. V njegovem življenju in delu je verjetno marsikaj, kar se mu zdi pomembnejše od poezije. Vendar pa mu morda prav takšen pravičen red stvari omogoča, da v svojih pesmih kdaj izoblikuje koncizno točne, hkrati pa nedosežno poetične podobe, v katerih so upesnjene temeljne eksistencialne resnice človeka. Denimo v pesmi Kdorkoli si, človek:
O, človek, prisluhni: za naju prepevam;
mar nisva sveta umotvor čudovit?
In v najinem srcu konstruktor odseva …
Življenje je v večnost pritrjena nit.
Ta čudovita podoba, kakor marsikatera druga, zasluži, da bi prišla v antologije sodobne slovenske poezije. Življenje je v večnost pritrjena nit – kako najti bolj nazorno pesniško podobo, da izrazi paradoksno povezavo končnega in neskončnega v človeku? Podobo, ki bi hkrati že povedala, da se večnost pričenja že zdaj, in da prav kakor tista nit nepretrgano vodi od končnega v neskončno.
Kosova lirika pa pozna tudi številne neposredne izraze vere – njenih uvidov in občutij. V teh poetičnih izrazih osebne vere se izraža Kos popolnoma zaupno in neposredno, ker tako do svetih oseb resnično čuti: Mater Božjo imenuje »Mamica«; Stvarnika vidnih in nevidnih stvari kliče »naš Ati«. V nekem pesniško izjemno bogatem ciklusu je 31 pesmi o vrtnici – nisem si predstavljal, da je vrtnico mogoče opevati v toliko različnih odtenkih – da, kajti ta vrtnica je Mati Božja.
Tudi narava sama je polna vzgona k presežnemu. V pesmi Izredno povabilo se zadnja kitica glasi:
‘Ljudje, vi ste večni!’ šepeče morjé,
njegovi valovi šumijo.
Od želj po nesmrtnosti skrito drhté,
a nam se le kapljice zdijo.
Za navidezno preprostostjo pesmi Vladimirja Kosa pogosto stoji odsev vseprostorja, je navzočnost duhovnega sveta, je odsev, kot pravi filozof sam, neskončnega bivanjskega Vira in v vsaki obstajajoči stvari se pesniku zrcali nekaj njegove popolnosti.
Ko se zamislimo v to širjavo življenjskih poti in duhovnih možnosti, ki jih je prehodil Vladimir Kos, se najbrž vprašamo, od kod tolikšna življenjska moč. Zanimivo bi bilo vprašati našega pesnika o tem. In zanimivo bi ga bilo vprašati, ali so bili v njegovem raznolikem življenju kakšni trenutki, kakšni dogodki, ki so ostali še posebej močan vir spodbud za njegovo poznejše obsežno delovanje. Ali ga je kaj zaznamovalo in življenjsko razgibalo dejstvo, da je v letih 1944–1945 skupaj hodil po poti življenja z ljudmi, ki so izginili v kraških breznih in v Hudi Jami? Ali se jih spominja? Ali misli, da nam ti rajni lahko kako pomagajo? Zame, ne zamerite, bi to bila nadvse pomembna vprašanja.
Poezija Vladimirja Kosa je namreč, čeprav nastaja na daljnem Japonskem, trdno vsidrana tudi v slovenski svet. V spominu mi ostro ostaja verz »Še en žebelj v krsto slovenske države« ali Sonet, do koder nesó oči, ki se dotika strahot Hude Jame.
Valovi, oj valovi, žalost moja
naj vsa se v Božjem srcu potopi –
z otrokom, z ženo, s starcem je trpelo,
in zdaj vsem živim briše kri z oči.
Pri Njem, od mrtvih Vstalim, je veselo!
Pri Njem se veča droben narod moj.
Pri njem se veča droben narod moj. Pri Bogu torej živi in raste resnični slovenski narod, ne le v srečni in nesrečni slovenski zgodovini. Tudi to je, se mi zdi, eno pomembnih življenjskih pričevanj pesnika Vladimirja Kosa – hvala mu za to!
[Page 131]