Še en čudež je knjig …
Še en čudež je knjiga, ki je živi čudež že sama na sebi. Njen videz je privlačen, oblikovana je pregledno in je bogato opremljena. Ob dejstvu, da je izdana v samozaložbi, vse njene tehnične značilnosti govorijo o velikem trudu, ljubezni in neskončnem entuziazmu izdajatelja. Poskrbel je tudi za soliden prevod, iz katerega le kdaj pa kdaj zaslutimo angleški izvirnik. Nekoliko so moteča tudi angleška besedila na slikovnem gradivu. Kaj je torej motor, gonilo avtorja oz. izdajatelja? Kako to, da se za tako zanimivo zgodbo ne poteguje kakšna vidnejša slovenska založba? Kako to, da se v Sloveniji s promoviranjem tako pomembnih zgodb, ki odstirajo resnico, zgolj na lastne stroške ukvarja nekaj ostarelih ljudi? Ob mnogih nenadomestljivih človeških žrtvah druge svetovne vojne Slovenija trpi tudi zaradi izgube resnice. Na naših tleh se je pregovor, da je resnica prva žrtev vojne, potrdil v polnosti. Knjiga z naslovom Še en čudež in podnaslovom Zgodba Antona Babnika daje resnici dobre možnosti, da vsaj nekoliko pride k sebi.
»Izbral sem, kar je bilo prav za mojo deželo Slovenijo v skladu s krščanskimi načeli in ne zaradi političnih koristi.« Ta stavek iz Antonovega uvoda v poglavje, ki govori o vojnih letih, pove dovolj. Govori o njegovi narodni zavesti, ljubezni do domovine in kako brezkompromisno je zastavil svoje življenje za usodo Slovenije, kot si jo je edino mogel predstavljati. Vse njegovo delovanje za javno dobro je temeljilo na veri in vrednotah, ki izvirajo iz nje. Njegovo pričevanje je dragocen dokument, ki si zasluži vso našo pozornost. Spominja na različne človeške usode, ki se včasih bolj, drugič manj edinstveno nizajo v Dežmanovi Moji zgodbi ali Možinovih Pričevalcih ter njegovih drugih dokumentarnih zapisih, kot je recimo dokumentarni film Čas vojne. Zapis pričevanja v knjižni obliki je za avtorja bistveno zahtevnejši podvig. Zgodbi Antona Babnika pa daje poseben čar neponovljiva napetost, ki se vleče v loku od Babnikove uvodne besede do zaključnega nagovora avtorja, ki je podpisan kot Jerry Nejče Zupan. Šele v avtorjevi zaključni besedi namreč spoznamo, da gre za zeta Antona Babnika. Avtor se sicer v pripovedi pojavi, vendar »ne išče svojega«. Toliko bolj pa udari v svoji zaključni besedi.
Udari zato, ker ob branju Še enega čudeža bralec nezavedno obuje čevlje Antona Babnika. Z njim se odpravi na »pot, polno pustolovščin«, saj se sodobnemu človeku ne more zdeti realno, da bi v sicer znanem prostoru lahko potekalo tako neverjetno dogajanje. Ob vsem tem nizanju, za naše možgane neverjetnih pripetljajev se kar poistovetimo z »zgodbo« in njenim protagonistom. Ko pa se soočimo z avtorjevo zaključno besedo, se vsa knjiga pojavi v novi, nam nekam znani luči: »Ko je (Anton Babnik) leta 2016 umrl, je za njim ostalo 85 potomcev. Otroci, vnuki, pravnuki niso vedeli nič o njegovi zgodbi. Ko sem začel pisati, sem imel v mislih njih, drugo generacijo, ki ni znala govoriti slovensko, ki ni poznala slovenske geografije, slovenske zgodovine in tudi ne pekla generacije njihovega očeta, deda in pradeda …« Zveni domače, kajne? So mar vse izkušnje, ki jih pridobimo, za mladi rod nezanimive in nepomembne? Avtor Babnikovih spominov je dokaz, da to ne drži popolnoma. V knjigi z naslovom Še en čudež se kot kroglice v koraldi nizajo čudeži drug za drugim, najprej da je glavni junak Anton Babnik sploh preživel. Ta občutek daje tudi izredna avtorjeva subtilnost, njegova sposobnost vživetja in spoštovanja svojih in ženinih, pa tudi širše slovenskih izseljenskih prednikov.
Avtor se je že v zrelem obdobju resnično soočil s svojimi koreninami in iz svojega tasta Antona Babnika izžel nektar, ki bi sicer za vedno utonil v pozabi. Resnična edinstvenost knjige je namreč vsebina. Gre za prvo v knjižni obliki objavljeno pričevanje o življenju, organizaciji in delovanju pripadnika Slovenske legije, ilegalne vojaške organizacije Slovenske ljudske stranke za boj proti okupatorju. Ob branju zgodbe Antona Babnika je vsekakor zanimivo (znova) prisluhniti pričevalcu dr. Vinku Lipovcu, ki je leta 2019 v 105. letu umrl v domovini. Tudi on je bil preživela žrtev gestapovskega lova za obveščevalci, ki so izza frontne črte z okupiranega območja obveščali angleške zaveznike.
Obveščevalci so v veliki meri delovali prek polkovnika Vauhnika, nekdanjega jugoslovanskega vojnega atašeja v Berlinu, ki slovi po tem, da je že tam natančno zbral podatke o Hitlerjevem napadu na Jugoslavijo. Lipovca je Gestapo aretiral 2., Babnika pa 7. decembra 1944. Ti dve usodi opominjata na lahkotnost sprejemanja dnevnih informacij z ukrajinskega bojišča, ki so praviloma podkrepljene z obvestili, ki jih je pridobila tajna služba Velike Britanije. Še posebej je poveden opis dogajanja, ko je Anton Babnik ob britanski predaji domobrancev poskušal uveljaviti svoj status »zavezniškega obveščevalca«. Bob ob steno! V nizu čudežev, opisanih v tej knjigi, lahko uzremo tudi niz predrznih podvigov, ki včasih mejijo na mladostno nespamet. So pa pomembno pripomogli ohraniti življenje marsikaterega človeka!
Babnik v svoji zgodbi odpre tudi vprašanje stopnje sodelovanja z okupatorjem, ki je bilo včasih bolj, drugič manj posrečeno. Vedno pa je bilo treba za nižjo ali celo ničelno stopnjo sodelovanja zastaviti vsaj svoj ugled ali celo življenje. Za boljše razumevanje »kako ključno usodna je bila domobranska prisega Hitlerju«, je ob branju Babnikove zgodbe dobro prisluhniti pričevanju pokojnega Borisa Kravanje v Možinovem dokumentarnem filmu Čas vojne. S prisego ali brez nje si bil »ob prihodu svobode« brez partijske privolitve zgolj brezimna številka, ki se je lahko kaj hitro spremenila v ničlo. V zajetnem delu knjige avtor opiše obe Babnikovi poti na Koroško in partizansko veliko zanimanje za obračun z zavezniškim obveščevalcem. Ob branju Še enega čudeža težko ostanemo ravnodušni in še teže zamahnemo z roko, češ: »Na obeh straneh so enako krivi …« Knjiga je napisana za vsakogar. Starejši in izkušenejši bralec bo uzrl marsikatero podrobnost in misel, ki bo zapolnila vrzeli v razumevanju medvojnega obračuna na Slovenskem. Mlajši bralec pa bo s pridom predelal tudi opise, ki so (bili) potrebni za razumevanje vsebine nekomu, ki ni v stiku niti s Slovenijo v geografskem smislu, kot so bili Babnikovi potomci v Ameriki. Žal mnogo naših mladih ni prav daleč od njih.
[Page 133]