Človek se v življenj …
Človek se v življenju velikokrat srečuje z vprašanjem: »Kdo sem?« Pride lahko do zelo različnih odgovorov, ki so pogojeni s časom in prostorom. Če so nekateri odgovori univerzalni, kot na primer, da je človek, moški ali ženska, sin ali hči, pa so drugi odvisni od kraja rojstva. Pri iskanju odgovora na to vprašanje skozi prizmo kulture in naroda, kateremu pripada, je v veliko pomoč zgodovina, pogled v preteklost.
Vsakdo, ki pripada slovenskemu narodu, to je skupnosti ljudi, ki govorijo jezik, ki je bil pred letom 1000 zapisan in ta zapis poznamo kot Brižinski spomeniki, se je lahko razveselil izida knjige zgodovinarja Staneta Grande Pot v samoslovenstvo s podnaslovom Prva osamosvojitvena zgodovina Slovencev. Zgodovinar, odkritelj peticije za Združeno Slovenijo (1848), je v obsežno knjigo, ki je napisana zelo poljudno, prenesel svoj dar za pripovedovanje zgodovine, zato je obvezno branje za vsakogar, ki ga zanima preteklost.
Čas, zajet v knjigi, je od 60.000 pr. Kr. do 22. 5. 1992, od neandertalčeve piščali do mednarodnega priznanja slovenske države. Knjigo zaključujeta spremna beseda dr. Janeza Šumrade in priloga slik dokumentov, oseb in predmetov, ki pričajo o slovenstvu v zgodovini.
Z uporabo pojma samoslovenstvo v naslovu avtor obuja termin, ki so ga po do zdaj znanih podatkih začeli uporabljati v prvi Jugoslaviji in mu namenja nov, pozitiven pomen. Če so besedo samoslovenstvo v prvi Jugoslaviji uporabljali kot zmerljivko za označevanje človeka, ki se je upiral nastajanju jugoslovanskega naroda oz. je bil privrženec večje slovenske avtonomije, pa za avtorja ta pojem pomeni postavljanje slovenskega narodnega interesa na prvo mesto. Na strani 261 je podana njegova definicija samoslovenstva: »… prepričanje, da je slovenski narod in Slovenija kot njegovo ozemlje samostojni subjekt, ki ima neodtujljivo pravico do suverenosti, da vsako zanj pomembno ali usodno odločanje izhaja iz slovenskih interesov, tudi in zlasti takrat, ko se odloča o slovenskih povezavah z drugimi narodi. Polno je uresničljivo le v samostojni mednarodno priznani državi.« Ker je to knjiga o poti, lahko bi rekli, emancipacije Slovencev, ki ima vrh v nastanku Republike Slovenije, gre za zgodovino slovenskega naroda, ne v vseh dimenzijah, ampak s poudarkom na dogodkih, razvoju in osebah, ki so po avtorjevem mnenju pripomogli k rasti in krepitvi samoslovenstva. Zato je nekako sestavljena iz dveh delov. Prvi del govori o slovenskem prostoru in času pred letom 1848, drugi del, ki je obsežnejši, več kot dve tretjini knjige, pa se začne z razglasom političnega programa, »največjega dosežka slovenske nacionalne politične misli«, in konča s samostojno slovensko državo, »ki je logična nadgradnja« te politične misli. Uvodno poglavje Bogata in usodna dediščina je prelet skozi prazgodovino in antiko. »Vse, kar se je na našem ozemlju dogajalo, in vsi, ki so tako ali drugače z njim povezani, so del naše zgodovine.« Avtor spodbuja k samozavestnemu sprejetju neandertalčeve piščali, kolesa enoosnega voza, kaštelirske kulture v Istri in na Krasu, situlske umetnosti, Keltov, argonavtov in Rimljanov kot bogate dediščine. Drugo poglavje Svetloba temnega obdobja osvetli srednji vek in z njim »Slovenijo, ki ni bila politično-upravna enota, ampak ime ozemlja, ki je označevalo njene prebivalce«, ter kako so meje dežel, »posebne pravno-politične ozemeljske enote z atributi državnosti«, zarezale v to ozemlje. Tretje poglavje, Viharna stoletja novega veka, govori o kugah, kmečkih uporih, turški nesreči in verskih nemirih. Zaključuje se z mislijo: »Generacije, ki so tlakovale pot slovenstvu, niso bile skupnost nekih romantičnih zanesenjakov, ampak krutih realistov. Opozarjali so na dvojno jezikovno ogroženost. Na eni strani se zmanjšuje ozemlje njegove vsakodneven rabe, od znotraj pa se razrašča nemški jezik zaradi šolstva, uprave in sodstva. In kar je bilo še huje, socialni položaj: gospoda je govorila nemško, preprosti ljudje slovensko. Če si hotel pokazati, da kaj veljaš, si nemškutaril.« Če so prva tri poglavja oris korenin, iz katerih so ob pomladi narodov črpale posamezne skupine »od Dunaja do Trsta, ki so delovale organizacijsko nepovezano, vsebinsko pa nadvse sorodno« , pa nadaljnja poglavja pripovedujejo o delovanju Slovencev »za obstoj in napredek svojega naroda«. Četrto poglavje Slovenija vstaja je posvečeno letu 1848 in revoluciji, »ki po svoji naravi sodi med meščanske demokratične revolucije in ima v vsaki državi svoje od konkretnih družbenih razmer odvisne posebnosti«. ena največjih prelomnic v slovenski zgodovini. Slovenci Za nas je ta revolucija » so stopili na plan in sodržavljanom Avstrijskega cesarstva kot Evropi razglasili poglede na svojo skupno narodno prihodnost«. Kljub temu da je po ukinjeni ustavi decembra 1851 nastopilo obdobje absolutizma in program Združene Slovenije ni bil v celoti uresničen, predvsem niso bile odpravljene dežele, »kar je bil predpogoj za Slovenijo«, pa je leta 1848 »Slovencem temeljni preboj kot narodu uspel«. Dvor je poslej Slovence »priznal kot enoten narod, kar se je izražalo v enotnih učbenikih, uvedbi slovenskega jezika kot predmeta v gimnazije (tudi v Gradcu), izdajanju osrednjega državnega urad
nega lista v slovenskem jeziku, tudi deželnih, nekaterih upravnih meja«. Peto poglavje Korenina nikoli ne pozebe in šesto Od Združene Slovenije do samostojne države obsegata čas druge polovice 19. stoletja do nastanka Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. V obeh poglavjih dr. Stane Granda ustvarja mozaik iz različnih pramenov zgodovine tega obdobja. V petem poglavju se posveča življenju Slovencev po odpravi fevdalnega sistema, ki ga je zrušila revolucija 1848. »Majerjev in Einspielerjev duh je dvignil Koroško na čelo slovenstva.«
Ustanovitev Mohorjeve družbe leta 1851, »ki je Slovence naučila brati (Vasilij Melik)«, predvsem pa delovanje Antona Janežiča na šolskem in založniškem področju sta Celovec v 6. desetletju 19. stoletja spremenili »v slovenski kulturni center«. Konec absolutizma in uvedbo parlamentarne demokracije v letih 1860–1861 so Slovenci izkoristili za širjenje politične podpore za slovenstvo, še zlasti med meščani. Čitalniško gibanje s prvo čitalnico v Trstu (to so bili »javno dostopni prostori, kjer so se zbirali domačini, se družili in pomenkovali … Temeljni cilj čitalniških prireditev je bil v uveljavljanju slovenskega jezika v javnosti«) se je nadaljevalo s taborskim gibanjem. »Vsebinsko gre za popolnoma nov pristop, ki ne ubira več parlamentarne poti, ampak hoče uveljaviti na demokratični način voljo ljudstva, ki bi moralo biti nosilec suverenosti. Čeprav je to trčilo na prevladujočo monarhično vsebino države, je vendar v letih 1868–1871 bilo 18 taborov.« Šesto poglavje lahko razdelimo na dva dela. Prvi del je opis stanja Slovencev po celotnem narodnem ozemlju. Razlike in podobnosti, prikaz razvoja na vseh področjih; upravnem, gospodarskem, socialnem, zdravstvenem, šolskem, vojaškem … Drugi del govori o političnem obratu, ko so se Slovenci začeli ozirati na Balkan. »Sredi teh družbenih sprememb, ko je vse kazalo, da slovenstvo kot celota ni več ogroženo, ko se je slovenski jezik razvil do take stopnje, da je bil uporabljan v srednjem šolstvu in zrel za univerzitetno rabo (slovenska univerza je postajala kratkoročen cilj slovenske politike), pa je prišlo do ene največjih napak slovenske politike. Jugoslovanski državno-pravni okvir je dobil prednost pred Združeno Slovenijo. Tako sam obrat kot njegov trenutek sta težko razumljiva.« Ta obrat se je po vihri prve svetovne vojne zaključil z »ujedinjenjem« kratkotrajne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbije v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Naslednje poglavje z naslovom Prekmurje govori o življenju Slovencev v Deželah krone svetega Štefana, ki so živeli predvsem v zalski in železni županiji. Kako je tukaj slovenstvo pred prvo svetovno vojno »doživljalo, verjetno najbolj grob protinaroden pritisk« in kako so Slovenci na Ogrskem »kulturno politični preporod izvedli iz lastnih korenin« »Prekmurje Slovenci gotovo dobili kot državljani in da so Jugoslavije«. »mogoče sploh največji pozitivni rezultat obeh Jugoslavij skupaj.« Kar je V osmem poglavju V zarje Vidove avtor piše o trdem pristanku Slovencev na balkanska tla. »Ujedinjenje 1. decembra 1918, ko je nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, najbolj ilustrira sama srbska beseda. Potrebno jo je razumeti po srbsko. Ujedinjenje, ne združitev! Uspešno uveljavljanje slovenske državnosti v federativni in deloma celo v konfederativni obliki v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, oblikovani 29. oktobra 1918,« je »prekinil nastanek Jugoslavije. Začel se je centralistični proces krnjenja velike samostojnosti Slovenije« (M. Stiplovšek). »Vključitev v Jugoslavijo je bil strahoten zgodovinski, predvsem pa kulturni in civilizacijski prelom, katerega globine ni še nihče izmeril.« Veliko prostora je v tem poglavju namenjenega politikom, političnim strankam in njihovim politikam, na koncu pa je avtor s pomočjo zapisov Prežihovega Voranca in Ivana Ahčina prikazal podobo slovenske družbe na predvečer druge svetovne vojne. Pot v samoslovenstvo, deveto poglavje, je zgoščen povzetek dozdajšnje vsebine knjige, ki ga je avtor dopolnil z orisom razmišljanja Slovencev o samostojni državi v času prve Jugoslavije in na začetku druge svetovne vojne do italijanske kapitulacije. Samoslovenstvo, ki se je leta 1848 izrazilo s slovenskim narodnim programom, Združeno Slovenijo, se je ob koncu prve svetovne vojne z Narodnim svetom za Slovenijo preoblikovalo v osamosvojitveno fazo, »saj je Narodni svet za Slovenijo užival mednarodno spoštovanje na podobni ravni kot siceršnje neodvisne države … Kot vse kaže, ima slovenska osamosvojitvena misel svoj mednarodni in svoj slovenski začetek. Mednarodni je starejši in je povezan z znamenitim sociologom Arnoldom J. Toynbeejem (1889-1975), ki je leta 1915 zapisal besedno zvezo država Slovenija (S. Južnič) … Za očeta slovenske osamosvojitvene misli pa velja koroški Slovenec Lambert Ehrlich.« Deseto poglavje K podobi revolucije govori o slovenskem in jugoslovanskem partizanstvu, o njunih razlikah in povezavah, enajsto, K tragediji naproti, o času po kapitulaciji Italije do Londonskega memoranduma (1954) in Avstrijske državne pogodbe (1955), ki sta določila meje znotraj slovenskega narodnega ozemlja med Italijo, Avstrijo in Jugoslavijo. Dvanajsto poglavje »Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencev slovenstvu ne gine« govori o tem, kako so majhne skupine, večinoma v tujini, v enem najtežjih trenutkov slovenske zgodovine negovale idejo o samostojni slovenski državi. Trinajsto poglavje Cena napredka govori o agrarni reformi in gradnji industrije ter o poskusih in posledicah uvajanja komunističnih idej na kmetijstvo in gospodarstvo v Sloveniji. V štirinajstem poglavju Med političnim nasiljem in zvestobo svojemu narodu avtor piše o obračunih po koncu druge svetovne vojne in opisuje Titovo Jugoslavijo, ki »ni bila mrtvorojeno dete, ampak nesposobno uspešnega in plodnega življenja. Na smrt bolna. Praktično ni nobenega predvojnih problemov rešila, ampak jih z državljansko vojno poglobila«. V podpoglavju Moč kulture je orisano, kakšen pomen ima kultura za slovenski narod (»Slovenska narodna zavest je zrasla na slovenski kulturi, katere osnova je slovenski jezik.«) in kaj so s slovensko kulturo delali v Titovi Jugoslaviji. Petnajsto poglavje Argentinski čudež prikaže slovensko izseljenstvo skozi zgodovino. Dotakne se vprašanja, kdo je zamejec: tisti, ki živi v sosednji državi, ali tisti, ki živi zunaj meja slovenskega etničnega ozemlja. In opozori: »Dojemanje, da en narod lahko živi samo v eni državi, je za Slovence dolgoročno smrtno nevarno.«
Knjiga se zaključi s poglavjem Jugoslavije je konec! Zdaj gre za Slovenijo!, v katerem se seznanimo z zadnjimi leti Titove Jugoslavije in procesom demokratizacije, ki je z nemalo težavami pripeljal k samostojni državi. Če ste se, spoštovani bralec Zaveze, komaj prebili skozi to borno obnovo knjige, naj vas potolažim. Knjiga še zdaleč ni tako dolgočasna. Avtorju uspe bralcu približati vsako obdobje, kakšni so problemi, težave, kako so se Slovenci (ne)odzvali. Včasih zabeli s kakšnim ocvirkom, npr. ko predstavi pri upravni zgodovini pojem župnica. Knjiga je brez opomb, kar omogoča lepše, tekoče branje. Opombe avtor pri ključnih trditvah nadomesti z navedbo osebe, pri kateri črpa dokaze za posamezno trditev. Skozi celotno vsebino knjige opozarja na pretekle zablode slovenskega zgodovinopisja in je v polemiki s kolegi zgodovinarji, npr. ko opozarja na zmotno iskanje Protojugoslavije pri rodbini Celjskih ob njeni širitvi na Balkan, ko piše o zlorabi kmečkih uporov za ideološke potrebe ali o izganjanju Karantanije iz slovenske zgodovine. Zagotovo pa knjiga že zaradi teme, ki je obsežna, ne odgovori na vsa vprašanja. Drznil bi si celo izraziti nestrinjanje z nekaterimi trditvami ali pogledi avtorja, vendar bo to moralo počakati do naslednje številke. Kdor hoče poznati lastno osebnost, si odgovoriti na vprašanje »kdo sem?«, mora poznati korenine svojega rodu. Tako svetuje pregovor. Knjiga je prava in dostopna pot vsakomur.