Policijski režim
V zapletenih razmerah sta se z nasilno revolucijo in totalitarno oblastjo na Slovenskem znašli Cerkev in teološka fakulteta (TEOF) kot njen intelektualno-vzgojni sestavni del – vpet tudi v splošni nacionalni znanstveno-vzgojni sistem. Poskušali bomo celovito razčleniti položaj, da bi mogli posledično razumeti tudi težave TEOF oziroma njenih profesorjev pri uveljavljanju demokratične družbe v tranziciji danes. Totalitarne razmere so ustvarile zahtevne, posebej pa za humanistiko in teologijo skoraj nevzdržne razmere. Skladno z marksizmom je bilo treba namreč teologijo odpravljati, ne pa gojiti. Torej je imela skoraj nemogoče pogoje raziskovanja, poučevanja oziroma izvajanja svojega celotnega poslanstva oziroma njenega delovanja. Razumljivo, da je bil zato prehod v normalno delovanje Teološke fakultete v formalno demokratičnih pogojih tranzicije zelo zahteven proces, ki je pogojen s pohabljenostjo kot posledico petdesetletne totalitarne revolucionarne zatiranosti in teroriziranja s strani komunistov nad Slovenci. Ti neustrezni pogoji vključujejo med drugim tudi povezave teoloških profesorjev z bivšim režimom oziroma konkretneje odsevajo njihovo sodelovanje s SDV (Služba državne varnosti) oziroma z UDBO (Uprava državne [bezbednosti]varnosti). Te povezave so precej zapletene in jih je težko konkretno razčlenjevati in ovrednotiti, četudi imamo na razpolago (pomanjkljive?) sezname sodelavcev UDBE. Ko človek gleda stvari od blizu, se mu namreč razodevajo tudi zapletenosti in človeške usodnosti ljudi in procesov. Vedeti pač moramo, da je bila za revolucijo ključna dejavnost komunistične policije, med vojno VOS (Varnostno-obveščevalna služba), naslednici po vojni pa omenjeni preoblikovani službi, ki pa sta ohranili bistvo, tj. revolucionarni nadzor oziroma teror nad narodom. Gre za popolno podrejanje vsega komunistični oblasti. Kot pravi Hannah Arendt (2003) je v totalitarnih državah oblast urejena po hierarhiji policija – partija – država. Seveda to vključuje, da so bili glavni voditelji partije hkrati tudi glavni izvajalci policijske oblasti, z drugimi besedami: opravka imamo s policijskim režimom. Slovenski komunisti so se zelo dosledno držali tega načela. Že v vojnih razmerah piše Kardelj Titu: »’Varnostne službe’ (VOS, op. J.J.) se vsi bojijo kot hudič križa, prav to pa daje poleg ‘Nar.(odne) zaščite’ in partizanov – OF značaj resnične oblasti.« (Ferenc 1962, 326) Ta ‘resnična’ oblast je ustrahovala ljudi. Tako si npr. trgovci niso upali dajati papirja Italijanom, so ga pa dobili komunisti. Ljudje pa, ki so se postavili po robu takemu terorju, kot profesor dr. Lambert Ehrlich ali bivši ban dr. Marko Natlačen in številni drugi, pa so seveda občutili to ‘resnično oblast’ in jo plačali z življenjem.
Spremenjen položaj TEOF v očeh vpletenih
TEOF je vojna in revolucija zelo prizadela. Iz fakultetne kronike je profesor Vilko Fajdiga (1965, 187-188) skopo opisal stanje med leti 1945 in 1965 s sledečimi besedami: TEOF »je zelo dobro uspevala med obema vojnama. V drugi svetovni vojni pa je tudi mnogo trpela. Leta 1945 je odšlo več profesorjev (kanonist A.[lojzij] Odar, zgodovinar J.[osip] Turk, biblicista M.[atija] Slavič36 in L.[udvik] Čepon, moralist L.[ado] Lenček, homilet A.[nton] Košmerlj). Tudi mnogo bogoslovcev je izginilo v vojnem metežu. Poslopje so skoraj v celoti zasedli vojaki. Predavanja so bila prekinjena. Vendar je oblast nove Jugoslavije zagotovila svobodo vere in njenih ustanov. Zato se je na Teološki fakulteti v Ljubljani moglo v zimskem semestru 1945/46 začeti novo delo, četudi se je v oktobru vpisalo samo 11 slušateljev. Profesorji, ki so ostali (…), so skušali reševati, kar se je rešiti dalo. Predvsem so povabili nekdanje profesorje Visoke bogoslovne šole v Mariboru,…naj pridejo predavat na fakulteto v Ljubljani.« Poročilo še navaja, kako raste število slušateljev: leta 1945 vpisanih 50, leta 1959 100 in koncem leta 1964 200. Poroča o 24 promoviranih doktorjih na fakulteti v tem obdobju. Pod uredništvom dr. Grivca37 je leta 1950 začel izhajati »Zbornik Teološke fakultete v nekaj tipkanih izvodih. Izšlo je deset letnikov s teološkimi razpravami in knjižnimi poročili. Vzporedno izhaja pod vodstvom prof. S.(tanka) Cajnkarja revija ‘Nova pot’ s pretežno teološko vsebino. V teh revijah kakor tudi v drugih, tiskanih doma ali v inozemstvu, objavljajo profesorji fakultete svoje razprave in dela. Polega tega izdajajo, večinoma v razmnoženi obliki, svoja samostojna dela.« (189) To delovanje je bilo milost oblasti. Zamislimo si lahko, da bi v primeru nemilosti tako zelo omejeno delovanje sploh ne bilo mogoče. Iz objavljene kronike je vredno omeniti še, da je fakulteta dobila leta 1956 svojo kapelo in obenem dvorano. »V tej dvorani je dne 20. oktobra 1959 nekdanji profesor moralne teologije in tedanji beograjski nadškof J.(osip) Ujčič slovesno promoviral velikega kanclerja fakultete, ljubljanskega škofa msgr. Antona V o v k a za prvega častnega doktorja teologije Teološke fakultete v Ljubljani. Njemu je bil še posebej ob praznovanju 500 letnice ljubljanske škofije l. 1962 posvečen tiskani Zbornik Teološke fakultete.« (189) Skratka: po videnju vpletenih, ki so morali nositi težo dneva, je TEOF skušala v največji meri sprejeti in nositi breme razmer, da bi ohranila svoj – čeprav zelo okrnjen in omejen – status. Tako so profesorji v neznosnih razmerah ohranjali in vzdrževali teološko znanost, Cerkvi omogočali izobrazbo duhovnikov ter narodu ohranitev krščanske kulture. Zdi se, da je vsaj v tem začetnem, najbolj kritičnem času, med profesorji stekla neke vrste strategija, kdo se bo ‘žrtvoval’ ter vstopil v CMD, da bi TEOF ‘pokrila’ vezi in s tem zahteve režima. Tak profesor pa si je tako zaprl pot do napredovanj ali odlikovanj v cerkvenem (vatikanskem) okviru. Takšno razmišljanje, kljub zapletenim in osebno tragičnim podvrženostim in servilnostim nekaterih klerikov, kaže, da so duhovniki vsaj v začetnem obdobju vendarle razen redkih izjem ostajali lojalni cerkvenemu vodstvu, obenem pa ohranjali vsaj videz pogosto pa tudi dejansko podporno lojalnost do komunističnih oblastnikov. To je pogosto izpadlo kot kvadratura kroga, ki je v dušah in značajih ustvarjala napetosti in puščala sledi bodisi porušenih korenin in zlomljenih značajev na eni strani ali trpečih mučenikov, ki so kot škof Vovk prestajali grozo nevzdržnih razmer med strahom in pogumom. Je pa katoliška Cerkev v Sloveniji v primerjavi s Cerkvijo in ostalimi verskimi skupnostmi drugod v SFRJ verjetno zaradi usedlin liberalne gonje doživljala najbolj krut revolucionarni teror in posledice ostajajo še danes.
Spremenjen ekonomski status
Skladno z vsemi ustanovami, posebno še z vzgojno-izobraževalnimi, so torej komunisti TEOF vzeli pod poseben nadzor in ji z vsemi možnimi prisilami onemogočali delovanje. Kulturno-zgodovinsko je imela TEOF vseskozi odločilno vlogo kot vzgojno-izobraževalna in znanstvena ustanova. Bila je ena od petih ustanoviteljic Univerze v Ljubljani (UL) leta 1919. UL se je lahko ravno zaradi teologije sklicevala pri svojem delovanju ne samo na njeno soudeležbo pri ustanovitvi UL, pač pa je UL celo ustanovitev in začetek univerzitetnega študija lahko opredeljevala z začetkom univerzitetnega študija teoloških predmetov jezuitskega kolegija leta 1619 v Ljubljani. Takrat so jezuiti v Ljubljani začeli s poukom kazuistike, se pravi moralnega visokošolskega študija. Od leta 1949 TEOF ni smela več delovati v okviru UL, formalno pa jo je nova oblast izključila iz UL z (neobstoječim) datumom 31. junij 1952, ko je »dokončno Teološka fakulteta samostojna kanonična fakulteta… Postala je samostojna cerkvena fakulteta, ki jo vodijo in podpirajo slovenski ordinariji, subvencionira pa jo deloma tudi državna oblast.« (188) TEOF je neformalno dobivala sredstva iz državnega proračuna in sicer iz postavke Verska komisija, ustanovljene med 19. in 20. 2. 1944 v Črnomlju na zasedanju tako imenovanega Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS), najvišjega ‘zakonodajnega’ in ‘predstavniškega’ organa novih oblasti. Komisija je imela še druga imena: Komisija za verska vprašanja ali tudi Komisija za odnose z verskimi skupnostmi (Krivec 1998). TEOF se torej ni več plačevala iz postavke proračuna za UL oziroma za izobraževanje. S tem je bila tudi pravno-formalno postavljena pod poseben nadzor in obravnavo. Bistveno vprašanje, ki se je s tem postavilo, je bilo preživetje oziroma financiranje TEOF. Tudi na te strune so brenkale oblasti, poleg vseh ostalih omejitev: nemožnost objave (pomanjkanje papirja!) in težave znanstvenega delovanja, onemogočanje ali pa udbovsko nadziranje oziroma ‘vrbovanje’ bogoslovcev za sodelovanje z UDBO in tako njihovo vključevanje za nadzor profesorjev, kakor tudi vključevanje samih profesorjev v svoje mreže, da bi TEOF spravile čimbolj popolno pod nadzor oblasti. Če so profesorji lojalni, potem dobijo podporo, če ne, je njihovo delovanje ovirano ali popolnoma onemogočeno (tudi zapor). Subvencija oblasti je bila v začetku enaka proračunski postavki , ki jo je imela TEOF v okviru UL, z leti in desetletji pa je do leta 1990 z inflacijo zelo upadla. Sicer so plačevali slovenski škofje ter redovni predstojniki sorazmerne deleže razen tega še za vsakega svojega študenta, vendar pa je kljub temu z inflacijo proračun TEOF za plače, vzdrževanje in literaturo zelo upadal. Sicer Fajdiga v kroniki govori o porastu literature v knjižnicah (knjige in revije) kar na 20.000. Deloma je ta porast nastal tudi po zaslugi tujih donatorjev – kolikor so lahko pošiljali knjige in predvsem stalno pošiljali teološke revije ali jih prinašali sami, če so smeli na obisk na TEOF. Sicer pa so si profesorji sami – tisti, ki so smeli na tuje, nabavljali literaturo, kar pa je bilo včasih povezano tudi s težavami, posebno če je šlo za knjige, ki jih režim ni sprejemal in gotovo za literaturo v slovenščini, ki so jo tiskali emigranti ali v zdomstvu in je bila v državi prepovedana. Kljub temu se je finančno stanje zaostrovalo, tako da smo imeli profesorji v letu 1990 ob koncu tega obdobja cerkvene fakultete mesečno plačo okoli 150 DM, redni malo več, docenti manj.
Mučeniška realnost in vodstvo Cerkve
TEOF oziroma njeni profesorji so bili vse bolj na preizkušnji. Vsak je bil kar pred življenjsko usodno in včasih tudi preživetveno dilemo, ali z s svojo odločitvijo kloni in sodeluje ali pa ostane mučenik, zapornik, preganjanec in izobčenec družbe. V primeru nesodelovanja so jih javno napadali ali vsaj ignorirali, jim onemogočili objavljanje njihovega dela, grozili z zapori, v začetku tudi s smrtjo. Sodelavci pa so ostali s svojimi stiskami vesti zaradi sodelovanja z režimom in vedno pred zahtevami novih in novih oblik sodelovanja, ovajanja ter osebnega podrejanja. Vse to je posredno vplivalo na celotno ustanovo (TEOF in Cerkev) ter posredno tudi na vse slovenske katoličane. Skladno s tem se je oblikovala tudi znanstvena humanistična samocenzura. Nadškof Vovk je kot veliki kancler takole razmišlja o svojih fakultetnih profesorjih: »V dneh pred volitvami so lovili zopet duhovnike za razne proglase. Reveži so zlasti teološki univerzitetni profesorji, katere bi radi imeli na razpolago. Res, 8. novembra so prinesli listi poziv ‘Slovenskim katoličanom’, ki so ga podpisali sledeči duhovniki: Finžgar (kot prvi podpisnik!), dr. (Janez) Fabijan, …dr. (Metod) Mikuž, dr. Maks Miklavčič, dr. (Anton) Trstenjak. ..« (Vovk 2003, 79) Razen prvega so bili torej ostali vsi teološki profesorji. Vovk tudi toži, kako sta dr. Stanko Cajnkar in dr. Anton Trstenjak že konec leta 1945 podprla ustanovitev Ljudske študentovske mladine (mariborskih bogoslovcev) in kako so potem leta 1947, ko so mariborski bogoslovci prišli v bogoslovno semenišče, hoteli njim pridružiti še ljubljanske bogoslovce. Vovk je zapisal, da je na to »pritiskala fakulteta in bogoslovci so naravnost govorili, da se profesorji bojijo za svoje plače! K meni je prišel profesor dekan dr. Fabijan in me prepričeval, da je to strokovna organizacija, katero so teologi vedno imeli.« Dalje poroča Vovk, kako ga je Trstenjak kot dekan, ki so ga klicali na razgovor na prosvetno ministrstvo prepričeval, naj dovoli vstop. Vovk mu je odgovoril, da »moramo biti prej pripravljeni na vse, kot pa da bi pustili to, da se vpišejo bogoslovci v organizacijo, ki je formalno komunistična.« (187) Oblast je zaostrovala položaj s pritiski na škofa Vovka in delovala v smer čim večjega podrejanja profesorjev oziroma vseh vplivnih v Cerkvi. Namen je bila ukinitev vseh razlik in uvesti »glajhšaltungo«. Pri razgovorih oziroma zaslišanjih so škofu Vovku pogosto omenjali razlike, ki še obstajajo med »mi« in »vi«, pritiskali nanj, da bi sprejel totalitarne revolucionarne razmere, kar bi pomenilo obsodbo škofa Rožmana, odtrgati Cerkev od Rima ter jo prepustiti podreditvi novih oblasti. Vovk naj bi bil tako rešen morečih (nočnih) zaslišanj in šikaniranja UDBE, Cerkev naj bi v miru lahko delovala. Skladno z marksističnimi smernicami ter oblastno proticerkveno nastrojenostjo si lahko predstavljamo, da so bile take obljube oblastnikov pretveza, ki jim škof Vovk ni nasedal, ker se je zavedal, da bi oblast našla vedno nove izgovore ter tudi nove prijeme za poniževanje cerkvenih ljudi. Taki nasilni obravnavi se torej niso mogli izogniti ne kleriki ne drugi cerkveni izobraženci, kljub temu da je škof Vovk pred oblastniki stalno poudarjal, da je Cerkev ločena od države. Za delovanje teologov kot znanstvenikov je treba posebno za ta prva leta po vojni, pa tudi kasneje poudariti, kaj je pomenilo, »da ni bilo papirja«. Teološka fakulteta je svojo osrednjo znanstveno revijo Bogoslovni vestnik nazadnje lahko dala v tisk leta 1944, najprej v enem kosu s številkami 1- 4, kolikor je običajno izhajala, nato pa še eno dodatno številko. Potem je revija mogla, kot zapisano, ponovno izhajati spet leta 1965, torej leto dni preden je bil podpisan protokol med SFRJ in Svetim sedežem leta 1966. Konkretno pa so bile oblike sodelovanja zelo zapletene in neformalne in so pogosto pomenile celo več kot odkrito sodelovanje z UDBO, ki je razvidno iz seznama sodelavcev. Tudi kak teološki profesor ni na seznamu, čeprav je mogoče sklepati na njegovo sodelovanje z oblastjo. Tudi to je ena pomembnih sestavin delovanja bivšega režima, ustvarjati sumničenje, negotovost ter osebna nezaupanja, kar v ljudeh krepi strah, negotovost in brezup. Tudi te posledice nosimo še v tranziciji.
Diferenciacija: ‘Mi’ in ‘Vi’
Vsi uradni ‘organi’ so pod neposredno partijsko kontrolo imeli nalogo podrediti Cerkev in tako tudi TEOF oblastnim strukturam. V ta namen je bila ustanovljena verska komisija, ki je bila direkten organ za uveljavljanje komunistične politike nad verniki. Drug tak organ neposredne podreditve je bilo Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov LRS, ustanovljeno 21. septembra leta 1949 z glasilom Nova pot. Referat na ustanovni skupščini Stanka Pavliča med drugim izraža »začudenje nad zadržanjem višjih cerkvenih predstojnikov, ki se tako težko ločijo od starih pozicij«. (Pavlič 1949, 10). Tudi v društvu so imeli važno vlogo teološki profesorji, ime je utemeljeval zgodovinar Maks Miklavčič, da s tem izpostavijo narodno noto društva: »Oba brata sta poslušala želje voditeljev Koclja in Rastislava«, je zatrdil Miklavčič (12). Tako vodstvo Cerkve kot večina članov se je sicer zavedala kočljivosti društva, oblast pa je tako ustanovitev društva kot ostale oblike sodelovanja duhovnikov z njo ter tudi pristanek vodstva Cerkve za ustanovitev tega društva povezovala z načrtom za popolno podreditev Cerkve in njenih duhovnikov oblasti. Tako se škof Vovk zaveda, da nameravajo komunisti ukiniti vsako dvojnost oziroma drugačnost ter ustvariti celo narodno Cerkev kot sestavni del celotnega sistema. Tako ustanovitelji društva niso bili dejansko duhovniki sami, čeprav so formalno to delali oni, pač pa je društvo nastalo pod pokrovom oblasti oziroma UDBE. Pobudniki društva pa so bili tako imenovani »patriotični duhovniki«. Društvo je veljalo kot neka veja osvobodilne fronte oziroma njenih organizacij, ki so bile, kot je znano od Dolomitske izjave dalje, vse pod nadzorom Partije in VOS oziroma kasneje UDBE. Na prvem občnem zboru leta 1950 je bilo od 142 izvoljenih kandidatov 75 % sodelavcev UDBE. Se pravi, ni dileme: delovanje totalitarne družbe, vključno z delovanjem vseh njenih delov, je bilo strogo centralizirano in pod nadzorom politične policije oziroma Partije. Tako Martin Uranjek med naloge članov našteva ustrezno osveščanje ljudi, da bodo za KLO (Krajevni ljudski odbor) volili v frontovsko skrinjico in da bo »tako imenovana slepa skrinjica ostala prazna«, da ne bodo duhovniki agitirali za alternativno skrinjico brez liste, »zaradi česar so jo imenovali tudi božjo skrinjico in ki je na mnogih voliščih dobila precej kroglic«. In nadaljuje: »Te skrinjice naj bi res dejansko predstavljale to, kar v resnico so, slepe, skrinjice zaslepljenih prikritih in odkritih sovražnikov današnje skupnosti, ki so zašli v slepo ulico.« (Uranjek 1949, 42). Podobno je Notranje ministrstvo napisalo odlok in z njim seznanilo tudi odpravnika poslov nunciature v Beogradu (od 1952 do 17.12. 1952) Silvia Oddija. Po njem vse delovanje fakultete določa oblast, ki daje veto na delovanje profesorjev. »Verska komisija pri Predsedstvu Vlade LRS ima pravico vpogleda v učbenike in skripta« (Vovk 2002, 314). Skratka: celotno delovanje fakultete je pod nadzorom oblasti. Čeprav je uradno Cerkev ločena od države in s tem tudi svoja ustanova, je oblast večkrat očitala Vovku, da Cerkev še vedno ne deluje pod pokrovom oblasti, se pravi, oblast zahteva da se ukine ‘mi’ in ‘vi’ ter s prefinjenimi prijemi očita škofu, da preprečuje, da bi bilo vse družbeno življenje pod popolnim nadzorom oblasti. Zato UDBA zahteva od Vovka: bogoslovci morajo v SKOJ, dovoli naj maševanje Lampretu, obsodi naj Rožmana, da naj pred cerkveno sodišče duhovnike, ki jih je oblast obsodila, dovoli naj duhovnikom, da delujejo v OF (CMD), treba je »sodobno pridigati in ljudstvo dvigati po poti socializma« ter tako usmerjati tudi duhovnike. (422)
Skratka v celoti je treba ukinjati razlike, sprejeti in se sprijazniti z obstoječim stanjem popolnega nadzora oblasti nad vsem življenjem posameznikov in skupnosti.
‘Graditev socializma’
V času bivšega režima je veljalo načelo, da revolucije ni moč spreminjati. Revolucija je veljala tudi kot glavno gibalo vsega družbenega dogajanja. Gre za sprejem revolucije in novega stanja, v katerem se ukinejo razlike in seveda posebno razlika med ‘Vi’ in ‘Mi’ ter vsi razmišljajo skladno z novo oblastjo. Tako izzvenijo prispevki v Novi poti kot vabilo podpori oblasti: Janžekovič (1953, 71) »misli(m) celo, da bi se zastopniki Cerkve prav nič ne pregrešili proti nepolitičnosti, ki jo po pravici vsi od nas zahtevajo, če bi pokazali malo topline prav do našega socializma.« V članku se profesor sprašuje, ali in kako bi bilo mogoče zadevo v zvezi z imenovanjem dr. Stepinca za kardinala urediti. Poudarja dobroto dr. Stepinca do slovenskih duhovnikov med vojno, na drugi strani pa obžaluje, da se je »sprijaznil« z ustaško oblastjo, kar mu sedanja oblast zameri. V drugem članku Janžekovič (1954, 263) razmišlja, da v referatu »meri na to, da naj bi mi duhovniki podprli sedanji komunistični režim. Ne, nisem za to, da naj bi katoliški duhovnik podprl kakršenkoli določen režim, pa tudi za to ne, da naj bi ga rušil.« Ko gre za revolucijo, naj jo cerkveni ljudje razumejo kot nujno zlo, ker se je pač pri nas zgodila in bo prek nje zavladal bolj pravičen družbeni red. Kot je zapisal Đilas (2014,42), »nobena druga revolucija ni obljubljala tako veliko in dosegla tako malo«. V celoti gre za novo religijo, kot poudarja isti avtor. Zato je potrebno popolno podrejanje vseh tej novi veri. To je mogoče doseči le s terorjem, »z ostrostjo in totalnostjo tiranije« oziroma »v vseobsežnosti in totalitarizmu komunistične države« (122). Za komuniste to postane »religiozni zanos«, se pravi, gre za totalno drugačno (komunistično) življenjsko gledanje, upanje in vero, ki je zato obračunala z vsemi dosedanjimi verami in svetovnimi nazori. Kako je to potekalo pri nas in kako se je v letih podreditve v tem znašla TEOF, pa v nadaljevanju.