Francoski politik in pisatelj Charles Alexis de Tocqueville (1805–59) je 1835. izdal knjigo Democracy in America, v njej pa je razlikoval med svobodo in enakostjo ter močno poudaril: »Vse, kar so pridobili z revolucijo, bi lahko dosegli tudi po drugih poteh.« Kakšna je torej učinkovitost trdih, nasilnih metod?
Strokovnjak za cerkveno zgodovino 18. stoletja, Luiggi Mezzadri SJ, je 1989. pri založbi Paoline objavil knjigo »Cerkev in francoska revolucija«. V njej trdi, da je revolucija z geslom enakost, svoboda, bratstvo! predvsem sprostila apokaliptične jezdece in odprla pot sodobnim pokolom in potokom krvi … Nič ni storila za družbeno demokracijo: »Tak razvoj, ki ne spoštuje človekovih pravic, nikoli ni pravi napredek. Strahovlada ni napredek. Revolucija je zatrla svobodo in s tem onemogočila svoboden pristop mnogih. To žalostno izkustvo zanika idejo o spontanem razvoju … Zgodovina se venomer bojuje, da ne pademo v zverstva. Nasilne metode izzivajo odpor, nasprotnike in vzvratno delovanje. Torej – zavirajo napredek …«
Ruska revolucija je z glavnimi voditelji – boljševiki pa s številnimi Judi brez vere obrodila naslednje sadove: 66 do 100 milijonov žrtev (tako Aleks. Solženicin v Odprtem pismu vodjem SSSR-a); zatrtje poljedelstva v Ukrajini, nenehen, vsesplošen strah pred aretacijami, množične gulage z nepopisnim trpljenjem, uničevanje cerkva, mošej in vere, zlasti med mladimi rodovi, za desetletja. Isto je z nasiljem izvozila v vso vzhodno Evropo. Dokler se niso ljudstva odločno otresla satanskega jarma, »organiziranega zla« (po socialistu dr. Jelencu).
Pod vplivom sovjetskih agentov in z odločilno podporo Stalinovega težkega orožja, (tankov, letal, topov) in mednarodnih Rdečih brigad so anarhisti tudi v Španiji leta 1936 sprožili nasilen državni prevrat, ki je povzročil 1 milijon 200.000 žrtev. V Madridu in drugih mestih je že sodila sovjetska tajna policija škofom, redovnicam, vidnejšim vernim laikom, pa tudi socialistom. Polkovnik Francisco Franco (1892–1975) se je v Maroku s štirimi polki odpravil domov, da zaustavi državljansko vojno. Na očitek, češ, kaj bo le s štirimi polki? je odvrnil: »A peti je tam!« Po hudih bojih in s pomočjo nemških letal ter italijanskih vojakov je končno zasedel Madrid in 1939. izgnal mednarodne brigade, obenem s Sovjeti, ki so poprej izpraznili državno zakladnico in z ladjo odpeljali vse zlato. Franco je nato v Dolini mrtvih simbolično pokopal dokaj padlih revolucionarjev obenem z branilci domovine, na slavolok pri vhodu pa dal napis: A todos los cai’dos enla guerra civil (Vsem padlim v državljanski vojni). S čvrsto roko je potem na čelu nove vlade branil Evropo pred komunizmom.
Brez Tretje ukrajinske armade z maršalom Žukovim in naših prekomorcev, brez odločilnega vpliva prostozidarjev in slepega zaupanja Winstona Churchilla v radoživega agenta Kominterne in NKVD – Josipa Broza (Tita) medvojna rdeča revolucija (zlasti v Sloveniji!) ne bi uspela. Njeni učinki (okoli 100.000 mrtvih, več kot 15.000 beguncev, številni v delovnih taboriščih in zaporih, brezpravno sodstvo z OZNO in UDBO) bodo vidni, usodno občutni vsaj še sto in več let. Katoliška cerkev, ki jo sestavljamo večinsko Slovenci, se je med vojno in revolucijo (razen krščanskih socialistov) odlično obnesla, s premnogimi žrtvami – mučenci. Še posebno po vojni, ko so angleški generali razorožene polke SNV – Slovenske narodne vojske in številne civiliste izročili domačim komunistom v posiljevanje in kot ovce v zakol … Kadar je gospodarstvo komunistom šlo po zlu in so ljudje zagodrnjali, so rabili tujo pomoč. Zato so večkrat pritisnili na škofe, vodje krajevnih Cerkva, naj dajo vdanostno izjavo in potrdijo, da ima Cerkev dovolj svobode. Ob eni takih prilik so obljubili gradnjo petih cerkva, saj so mesta hitro naraščala. A za gradnjo teh so si župniki morali hudo prizadevati šest, devet, trinajst in več let! … Poljak mi je ob vatikanskem radiu 1972. dejal: »Mi pa nočemo, da bi Vatikan z mons. Cagno urejeval zadeve z oblastjo mimo naših škofov!« Rim je zaupal duhovniku, ki je tamkaj doktoriral, bolj kakor župniku, ki se je izkazal s pastoralnim delom in neomahljivostjo v zaporih.
Pri večerji ob ljudskem misijonu v Radljah ob Dravi sta župnik in pravnik misijonar obujala spomine. Dekan Ivan – Vanek Škafar je pripomnil: »K nam v mariborske zapore sta prišla v spremstvu oznovcev Jože Šavora RK in dr. Pogačnik. Slednji je dejal: »Sobratje, nima smisla, da še trmasto vztrajate. Stopite v CMD (Cirilo-metodijsko društvo, s katerim je samozvana oblast hotela narediti narodno cerkev) in boste šli na prostost.« Z »marš!« smo ju odgnali. Če bi kdo to sporočil v Rim, on ne bi potem dobil mitre.« In se večkrat brez potrebe v imenu Cerkve skesano oproščal – zločincem … Sosednji Hrvatje so hoteli in dobili kot zagrebškega metropolita g. Franja Kuharića, župnika in dekana v Samoboru. Ki je odločno branil duhovnike in vernike.
15. junija 1988 so se prvič sestali ljudje, ki jim je bilo do narodne sprave, na pobudo odvetnika Stanislava Klepa, medvojnega politkomisarja bataljona v 14. diviziji. Na Vse svete nas je bilo na Žalah pod večer že veliko več. Bili so prisotni tudi nekateri predvojni komunisti (Milan Apih …) in med- ter povojni likvidatorji (Zdenko Zavadlav, Tone Frantar …) ter dokaj svojcev pobitih očetov in bratov. Zvrstili so se nagovori, recitacije, žalostinke in molitev za vse padle na obeh straneh. Ob nadaljnjih srečanjih so se ljudje sproščali strahu, rojevala se je svobodna beseda z izpovedmi … 1990. leta so me sošolci prosili, naj bi v Kočevskem rogu maševal za pobite Slovence. »Za tisto področje je pristojna tamkajšnja župnija, zadeva je večjega pomena. Zaprosite metropolita!« – »Pisno smo ga že, a nam ni odgovoril.« Na ulici me je srečal odvetnik Klep: »Na sedež Nove revije grem, pojdi z menoj!« Zbranih je bilo kar pestro število. Seji je predsedoval pesnik Niko Grafenauer, ki je dejal: »Sklenili smo, da v Rogu nadškof vodi mašo s somaševanjem duhovnikov ob petju moškega zbora za pobite antikomuniste, umetniki besede bomo z recitacijami nato imeli krajšo akademijo. Tako za sedaj. Ker pa gospa Spomenka Hribar hoče, da bi sodelovala tudi oblast, naj, kdor to želi, odide v drugo sobo!« Ni šel nihče, gospa Spomenka pa je hotela pridružiti sebi (oblasti?) tudi naše Gibanje za spravo. Ni ji uspelo. Zato je (menda s Petrom Kovačičem?) odšla nagovorit nadškofa. Ob praznovanju Ignacija Lojole je po kosilu g. Alojzij Šuštar napovedal: »V Rogu bomo imeli spravno mašo, navzoči bodo tudi predstavniki oblasti in Spomenka Hribar, pa Nova revija. Sedaj hočejo biti zraven še ti domobranci!« in je nevoljno odmahnil z roko. So bili mar krivi za to, da so preživeli udarce, stradež in trebušni tifus? … Metropolitova dva brata so v medvladju, po odhodu Italijanov, partizani na Grmadi prisilno mobilizirali; enemu je uspelo uiti in se pridružiti domobrancem, drugemu ne; prvi leži nekje umorjen, drugi se ni živ vrnil iz gozdov. Tako mi je zatrdil mladoletni borec Vuka Rupnika – Vinko Udovč iz Trebnjega … Gospod Alojzij je bil vrhunski moralist, a v svobodni Švici ni doživljal strahot vojne in revolucije, podzavestno ga je oviral tudi strah. (V tujini je vodil malo semenišče; duhovnik je ob izstopu iz poklica napisal odmevno pismo.) S posredniki in nekaterimi slabimi svetovalci ga je tudi pozneje rdeča oblast izrabljala v svojo korist, kar je tudi sam uvidel in priznal, na žalost prepozno.
Slovenci smo se odločili, da postanemo po višarskem načrtu dr. Lamberta Ehrlicha, njegovih vseučiliščnih študentov (Straže) in zavednih narodnjakov samostojen narod. K temu je svoj delež prispevala tudi 57. številka Nove revije, še bolj pa verno ljudstvo in na orožje vajeni fantje in možje. Po izdajniškem odvzemu orožja TO je posredoval MORRIS na čelu z brigadirjem Tonetom Krkovičem, ki je v nočnih vožnjah tajno prepolovil število 14 prejšnjih poveljnikov in jih zamenjal z zanesljivimi domoljubi ter iz skladišč pobral orožje. V krajši pa odločni vojni smo obranili z referendumom izraženo ljudsko voljo; s pametno, potrpežljivo diplomacijo pa uresničili večstoletne sanje po lastni državnosti … A taki in drugačni zeleni ter prikriti komunisti so omajali trdnost DEMOS-a. Celo premier Lojze Peterle je tiste dni neumestno bleknil: »Ne bomo delali nove revolucije!« Takrat je Tone Frantar iz Zelene jame pripomnil: »Potrebna bo še ena revolucija.« (Isti je med vojno v okolici Kočevja delal zasežbe za Bazo 20, po vojni izvajal pomore.)
Crazy Horse, sloviti poglavar indijanskega plemena Delawarov, je dejal: »A people without a history is like wind on the buffalo grass« – »Ljudstvo brez (prave) zgodovine je kot veter na bizonskih travah«.
Vse evropske nasilne prevrate 20. stoletja je povzročila zavist in pohlep po prevzemu tuje lastnine in volja po vladanju brez Boga. Kar je dovolj napovedal že Dostojevski v Besih in Bratih Karamazovih: »Če ni Boga, je vse dovoljeno.« Prevrat v Sloveniji je omogočila trojna zasedba tujih vojska, botroval pa tudi mednarodni vpliv prostozidarjev (upor proti tronu, oltarju in družini), ki ni bil brez povezave s Satanom.
Kje so danes ENAKOST, SVOBODA, BRATSTVO? Še na pokopališču ne. Si bomo bliže v Božji večnosti? Kjer bo totaliter aliter – vse povsem drugače. Večni Oče želi vsem neminljivo Življenje v Lepoti in Ljubezni, ki ga jamči njegov Sin, naš Odrešenik Jezus Kristus. Naj Sveti Duh razsvetli pameti in omeči srca nas vseh!