Kaj sem doživel na neki vzhodnonemški šoli ob branju o diktaturi v Vzhodni Nemčiji
Že enajst let berem na šolah med Hamburgom in Dresdnom, Greifswaldom in Freiburgom iz svojih knjig o vzhodnonemški zgodovini. Pri tem še zmeraj doživljam, da učitelji brez sramu idealizirajo vzhodnonemško diktaturo. Kar pa se mi je pred kratkim dogodilo pri branju na šoli Komenskega v Stendalu, je bilo ob tem stanju izjemno – in vendar je bilo eksemplarično za obravnavanje bližnje preteklosti na mnogih šolah na vzhodu Nemčije.
Starejša učiteljica me je tik pred začetkom prireditve vprašala, če bom spet grdo govoril o Vzhodni Nemčiji. Da je bil že enkrat tu nekdo, ki je prikazoval vse črno. Da upa, da bom jaz napravil to drugače. No, bomo videli, pravim.
Kar na začetku sem vprašal učence desetega razreda, kaj jim pride na misel, ko slišijo kratico DDR. Zid, Stasi in zagotovljena delovna mesta, pravijo. Enaki odgovori kot drugje. Nato pa me osupne neka učenka: »Kdor je ušel, je bil aretiran ali ustreljen.« To je, skoraj 24 let po padcu zidu, skoraj dobesedna ponovitev ukaza za streljanje pri nemških mejnih stražarjih: »Kršitelje meje je treba aretirati ali uničiti!«
Okrog petdesetim učencem berem iz svoje knjige Meja skozi Nemčijo (Die Grenze durch Deutschland) zgodbo o poskusu bega iz NDR, ki se je ponesrečil in končal s smrtjo. Potem jim pripovedujem o storilcih, žrtvah in sopotnikih diktature SED (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands, Nemška enotna socialistična stranka): da nihče ni bil prisiljen iti k obmejnim četam. Da so imeli obmejni vojaki prednosti pri dodelitvi študijskih mest in več prostih izhodov. Da so denuncianti dobivali nagrade.
Pripovedujem jim, da so ubežniki, ki se jim je ponesrečilo, praviloma morali prestati večletne zaporne kazni in da vzhodnonemškim državljanom niso odrekali samo svobode potovanja, ampak tudi druge osnovne človeške pravice, kot so svoboda tiska in mišljenja, vere in zbiranja.
Povem jim, da ima tudi v diktaturi človek izbiro, da kot sodelavec ali sopotnik podpira oblastnike ali pa se v veliki meri temu izogne.
Pripovedujem jim, da se sopotniki in opazovalci niso zmenili za trpljenje političnih preganjancev. Da je okrog četrt milijona ljudi v Vzhodni Nemčiji iz političnih razlogov sedelo v zaporih in da je bilo približno tisoč ljudi na meji ustreljenih. In po padcu zidu je moralo v zapor samo sedem strelcev ter dva ducata poveljujočih.
»Večina odgovornih pa je po padcu zidu spet naredila kariero. Na primer kot župan,« pravi učenec. Vprašam, če misli stendalskega župana Klausa Schmotza (CDU, Christlich demokratische Union, Krščanskodemokratska zveza). Da, tudi tega. Odkod to ve. – »Navsezadnje hočeš vedeti, kje živiš in kdo ti vlada.« Zrelost tega desetošolca me razveseli.
V začetku leta 2008 sem ob branju v stendalski mestni hiši razkril preteklost župana Schmotza, pravim. Nadporočnik Schmotz je bil kot eden od najvplivnejših oficirjev severne mejne komande (s sedežem v Stendalu) soodgovoren za morilski mejni režim. Kmalu po tem sta ga dve tretjini meščanov ponovno izvolili. Pri tem pa jih okrog 70 odstotkov ni šlo volit.
Vprašam učence, kako vendar naj bi demokracija delovala, ko večina meščanov ne gre volit niti svojega župana. Nazadnje vzpodbudim desetošolce, naj se nikoli ne obračajo stran pred trpljenjem drugih, ampak naj gledajo tja. Naj se zavzamejo za demokracijo.
Pet minut pred koncem šolske ure se spet javi k besedi starejša učiteljica: »Vaše predavanje ni bilo objektivno, gospod Grafe! Vi ste poročali samo subjektivno.« In obrnjena proti učencem: »Vprašajte danes svoje starše, kako je bilo v Nemški demokratični republiki v resnici!« Vprašam jo, če lahko svoj očitek dokaže. »Da. Jaz sem se v njej dobro počutila,« se glasi njen odgovor. »Tudi moj obisk iz Hamburga je vsako leto rad prihajal v Stendal. In vi ste danes Nemško demokratično republiko očrnili. Če se v diktaturah držiš pravil, se ti ne zgodi nič. Sprašujem se, zakaj ste spet prišli, če o Stendalu govorite samo slabo.«
Saj prav to je problem, pravim: da se človek v diktaturi počuti dobro in noče videti trpljenja žrtev. »O diktaturah ni potrebno govoriti slabo – one so slabe. In o kakšnih pravilih pravzaprav govorite? Kako bi se vam zdelo, če bi vam na cesti oropali torbico in bi vas, ker bi se branili, udarili po glavi – potem pa bi vam obtoženi ropar pred sodiščem dejal, da se vam ne bi bilo treba braniti, potem bi vas pa tudi ne udaril? Kar tu govorite, se mi zdi nesramno! V Stendal sem spet prišel zato, da bi vašim učencem povedal to, kar jim vi zamolčite. Ali poučujete zgodovino?« Vprašam dvakrat. Učiteljica ne odgovori.
Neka učenka priskoči učiteljici na pomoč: »Moja mati je bila v Nemški demokratični republiki vzgojiteljica v vrtcu. Tudi njej se je takrat zdelo dobro. To, kar govorite, se mi zdi nesramno!«
Navajam iz izobraževalnega in vzgojnega programa za vzhodnonemške vrtce (1985), v katerem se odstavek »posredovanje podobe o kom kot o sovražniku« in »vzgoja k sovraštvu« za »najmlajšo skupino« (3 do 4 leta) prične tako: »Otroci naj izvedo, da vojaki – ki morajo biti močni, pogumni, pametni in spretni – ščitijo življenja ljudi in Nemško demokratično republiko, ker še zmeraj obstajajo ljudje, ki bi radi vse uničili.« Otroci »naj razvijajo tesen odnos do pripadnikov ljudske armade, obmejnih čet in ljudske policije«.
»Če je vaša mati to posredovala tako, kot je predpisano, razumem, zakaj ima Nemško demokratično republiko za dobro,« pravim. Ure je konec. »Na Bavarskem ne bi smeli sedeti na mizi!« še vrže učiteljica za mano.
Eden od učencev pride in se mi z lesketajočimi očmi zahvali. Drugi – tisti, ki bi rad vedel, kdo mu vlada – mi pravi: »Prav tako pravim tudi jaz: še zmeraj so vsi tu!«
Po branju pravim ravnateljici, gospe Henning, da pričakujem obvezujoče pojasnilo učiteljičinih izjav učencem, njihovim staršem in meni. V prihodnjih tednih se to ne zgodi. Učiteljica je, tako ravnateljica, samo »prikazala svoje osebno mnenje« – in »izražanje mnenja v demokraciji vendar ni prepovedano«. Ko potem naznanim, da bom zadevo spravil v javnost, mi ravnateljica sporoči, da na njeni šoli potem ne bom več smel nastopati.
Hvaljenje diktature na šoli v stendalskem okraju ni spodrsljaj. 1995 je prosvetni minister dežele Sachsen-Anhalt, Heinz Reck (SPD, Sozialdemokratische Partei Deutschlands, Nemška socialdemokratska stranka) odklonil priporočilo za obravnavanje Nemške demokratične republike pri pouku, v katerem je bil govor o krivicah SED, preganjanju in množičnem begu. Protestira proti temu, je razložil prosvetni minister, da je Nemška demokratična republika v priporočilu označena kot »sistem politične nesvobode«. Besedilo ga spominja na »propagando SED«, samo s spremenjenim predznakom«.
Iz: Die Zeit, 23. Jan. 2014, Politik, str. 11.
Prevod Marko Kranjec