Svetlana Aleksandrovna Aleksijevič, pisateljica, preiskovalna novinarka, esejistka in nasploh pomembna beloruska intelektualna glasnica je svetovnemu (bralskemu) občinstvu bržkone postala bolj znana šele leta 2015, ko je bila izbrana za prejemnico prestižne Nobelove nagrade za književnost. Rodila se je leta 1948 v Ukrajini v belorusko-ukrajinski družini, mladostna leta pa je preživela v beloruski vasici, kjer sta bila starša učitelja. Od nekdaj je kazala nagnjenost k pisanju; doštudirala je novinarstvo in svojo ustvarjalnost preizkušala v različnih zvrsteh. Izoblikovala je svoj avtorski žanr, ki ga je literarna teorija poimenovala »polifoni izpovedni roman«. Njena osrednja izrazna nota je postalo popisovanje resničnih življenjskih zgodb, pri čemer je s pridom izkoristila tudi znanje in izkušnje preiskovalnega novinarstva. Posamezni knjigi navadno posveti več let, saj se odpravi na teren, med (navadno) številne ljudi – priče, ki so se ji pripravljene zaupati svoje osebne zgodbe. Tovrsten način pisanja je Aleksijevičeva sprejela za svoje poslanstvo, saj se ji zdi, da se na tak način najlažje približa resnici. V svojih delih se večinoma posveča temam iz polpretekle zgodovine sovjetskega in postsovjetskega časa (vojna, revolucija, razpad sovjetskega imperija, umiranje, trpljenje …), preko katerih želi javnosti razkrivati zlasti tisto, kar je sovjetski in postsovjetski diktatorski režim pred lastnim narodom skrival ali prikrival. Ni torej čudno, da velja za kontroverzno pisateljico in je bila v domovini – tako v Sovjetski zvezi kot pozneje v neodvisni Belorusiji – od nekdaj nezaželena, redno cenzurirana, prepovedana in celo politično pregnana s strani Lukašenkove oblasti, zato večinoma živi in piše v tujini.
Černobilsko molitev s pomenljivim podnaslovom Kronika prihodnosti je leta 2009 v slovenskem prevodu Veronike Sorokin izdala založba Modrijan. Gre za edino avtoričino delo, ki je doslej izšlo pri nas. Knjiga je bila v originalu napisana sicer že leta 1997, vendar je cenzura prepovedala objaviti nekatere dele. V celoti (z vsemi intervjuji) je lahko izšla šele leta 2006.
V izhodišče Černobilske molitve je postavljen čas najhujše jedrske nesreče v človeški zgodovini, ki se zgodila v nuklearki Černobil pri Pripjatu v Ukrajini. Aprila 1986, torej v času, ko je svet še vedno ločevala železna zavesa, je prišlo do strahovite eksplozije jedrskega reaktorja. O nesreči in njeni smrtonosni zapuščini ter neslutenih posledicah nevidne radiacije, ki se je razširila praktično nad celotno Evropo, je bilo v zadnjih desetletjih veliko izrečenega, zapisanega in raziskanega. Malokaj pa šokira in v dno duše pretrese tako zelo kot prav Černobilska molitev. V njej je Aleksijevičeva na pretresljivo nazoren način v celoto povezala petsto osebnih pripovedi tistih, ki so preživeli, in jih je tragedija na nek način za vedno zaznamovala.
Pisateljica se v knjigi umakne v ozadje, v vlogo nevidne izpraševalke, ki ne posega v tok pripovedi sogovornikov. Oglasi se le v eseju, ki ga poimenuje »avtoričin intervju s samo seboj o prezrti zgodovini in o tem, zakaj na Černobil zamaje našo podobo sveta«. Sicer pa se Černobilska molitev začne s kratkim poglavjem, v katerem so preko izsekov iz medijskih poročil predstavljena šokantna streznitvena dejstva o černobilski jedrski katastrofi: po nesreči je bilo kontaminirano 23 odstotkov zemljišč Belorusije; število rakavih bolnikov se je povečalo za 74-krat; po tem obdobju samo še ena oseba od štirinajstih umre od starosti; večina smrtnih primerov se zgodi med ljudmi v starostnem razredu 46 do 50 let … Strahoten prepad je med dejstvi, na katera opozarja ta statistika, ter tistimi, ki pričajo o odsotnosti kakršnih koli resničnih posledic za tiste, ki za nesrečo nosijo odgovornost: na zatožni klopi se denimo znajde le šest ljudi – najnižjih po funkciji, ki v najslabšem primeru deset let zaporne kazni, ostali precej manj ali nič.
Osrednji del knjige sestavljajo pričevanja (Monologi o …), ki so združena v tri večje sklope: Dežela mrtvih, Krona stvarstva in Prevzeti od žalosti. Vsako poglavje se zaključi s podpoglavjem, ki individualne zgodbe sintetično zaokroži. Naslovljena so kot Vojaški orkester, Ljudski orkester in Otroški orkester. Energijo celotne knjige napove že uvodno pričevanje z naslovom Osamljen človeški glas. Beremo o tem, kako se je v černobilskem svetu spremenilo vse, med drugim »tudi čustva, tudi ljubezen in tudi smrt«. Ljubljena oseba v tem svetu postane »objekt, ki ga je treba dekontaminirati«. Pričevalka je Ljudmila Ignatenko, žena gasilca, ki so ga v zgodnih urah 26. aprila 1986 klicali na pomoč v elektrarno. Zaradi prevelike doze sevanja je v hudih mukah v nekaj dneh umrl. 23-letna Ljudmila, takrat prvič noseča, ga je skrivaj obiskovala in negovala v radiološki bolnišnici, čeprav je vedela, da s tem tvega tako svoje kot tudi življenje še nerojenega otroka. Sama je preživela; življenje ji je rešil novorojeni otročiček, ki je v telesu absorbiral vso radiacijsko nevarnost in umrl štiri ure po rojstvu.
Sledijo osebne pripovedi preostalih intervjuvancev; med njimi so nekdanji zaposleni na jedrski centrali, žene likvidatorjev (=delavcev, ki so nesebično tvegali lastno življenje in šli takoj po nesreči brez prave zaščite pomagat pri reševanju in sanaciji), psiholog, filmski snemalec, fotografi, zdravniki, učiteljice, znanstveniki, novinarji, vojaki, priseljenci, ljudje, ki so ostali v černobilski coni … Vsak od njih pripoveduje in išče odgovore na svoj način. Večinoma ne gre toliko za poročanje o dogodkih kot za grozljivo nazorno refleksijo in rekonstrukcijo občutkov o (post) černobilski apokalipsi. Opisujejo muke vse do smrti in še bolj po tem. Na grozljivo slikovit način nam približajo popolnoma skaljen življenjski tok na ožjem območju nesreče – v coni: svet, zravnan s tlemi, zapuščena bivališča, osamljeni starčki, ki nočejo zapustiti vasi, psi čuvaji, ki čakajo gospodarja, mačke na zapuščenih oknih, lovci, ki streljajo živali, smrt v vseh preoblekah, pogovori otrok o umiranju, ljudje, ki so se odvadili jokati … Bralca ne zapusti občutek, da o vsem tem govorijo v svetu, ki bi se najraje pretvarjal, da se njihova strašna izkušnja ni nikoli zgodila. Černobilski glasovi namreč ne pripovedujejo le o nesreči, ampak mimogrede razgaljajo tudi srhljivo podobo sovjetskega stalinizma. Sovjetski človek se je navadil ne verjeti ničemur, ne misliti s svojo glavo in se naučil živeti v svetu brez resnice … Znano je, da so bili ljudje v času katastrofe soočeni z neizmernim cinizmom odgovornih in zamolčevanjem dejstev o razsežnosti nesreče. Odgovornosti za nesrečo ni prevzel nihče, po televiziji in radiu so mirili ljudmi z lažmi, da bi se izognili paniki. Mnogi so postali žrtev Černobila, ker so se nepremišljeno prepustili navodilom od zgoraj. Denimo rudarji, ki so kopali rov v radioaktivno zemljo in niti pomislili na nevarno sevanje. Ali piloti, ki so povsem nezaščiteni z letali in helikopterji preletavali goreči reaktor. Ali vsi tisoči vojakov, kemikov in fizikov, ki jih je komunistična oblast po eksploziji na reaktorju poslala v gotovo, neizbežno smrt. Drug za drugim so v težkih mukah umirali za posledicami sevanja. Pokopali so jih kot radioaktivne odpadke. Razglašeni so bili za junake, svojcem pa je sovjetska oblast podelila plakete.
Knjiga Černobilska molitev, kot je zastavljena, bi lahko bila zgolj mešanica melanholičnih černobilskih izkušenj različnih ljudi. Toda mojstrsko pero Nobelovke je iz nje naredilo mnogo več. Je pogled onkraj suhoparnih znanstvenih raziskav ali izkrivljenih medijskih sporočil o katastrofi svetovnih razsežnosti. Je knjiga, ki iz bralca izvabi grozo, obup, strah in za zaradi nezmožnosti razumevanja vseh razsežnosti černobilske apokalipse med prebiranjem dobesedno lomi. Ob srce parajočih izpovedih povsem običajnih ljudi, ki se razgalijo zato, da bi ne obledel spomin na usode njihovih dragih, sorodnikov, sosedov, prijateljev …, se sliši posebne vrste molitev – černobilska molitev. Morda še najbolj takrat, ko je čutiti, da najbolj skrita in najgloblja doživljanja pričevalcev ostajajo v globinah neizrekljivega.