Ravno v nedavnih dneh, ko je gospa Majda Starman praznovala častitljivi življenjski jubilej, je v pisarno Rafaelove družbe prispela pošiljka s knjigo, ki nosi nemški naslov, kot avtorica pa je navedena prav jubilantka Majda oziroma Magdalena. Čeravno se je tuintam slišalo, da z možem pripravljata daljše besedilo za knjižno izdajo, je bila knjiga, ko se je znenada pojavila na mizi, vseeno veliko in prijetno presenečenje.
V mojih prsih bijeta dve srci je knjiga, ki izrisuje avtoričino življenjsko pot. Kratka pamet bo morda rekla, da to ni nič posebnega, a še zdaleč ni tako. Vsako življenje je čudež in bogata sestavljanka lepih in težkih trenutkov, spoznanj in odnosov. Vsako popisano življenje je tudi dokument časa, za katerim se sled hitro izgublja, zapisana beseda pa pomaga ohranjati njegove avtentične konture tudi za zgodovinopisje, ne le za splošno zakladnico človeštva. Od tu naprej se v danem primeru začenjajo dodatne okoliščine, ki zapis nekega življenja napravljajo neprecenljiv. Gre za prelom dob, gre za vojno in okupacijo, gre za napad domačih ljudi s tujo ideologijo in s tujim nasiljem na lasten narod, gre za razklanost, ki zareže tudi v družine, gre za izgubo doma, ločeno življenje od domačih, begunstvo, življenje v skrajno neprijaznih razmerah, poganjanje korenin v tuji zemlji, na pragu domovine in tako naprej brez konca. Gre tudi za dokumentacijo čudeža, ko slovenska begunska skupnost stisko in trpljenje prekuje v nedosežne organizacijske, kulturne, narodnostne in etične vrline.
Zapisana zgodba Majde Starman s svojega zornega kota dokumentira vse našteto. Že kot leto in pol staro dekletce mora v rejo k starim staršem. Vojna ji najožje moško sorodstvo razmeče med vse tri vojske, potem pa komaj v begunstvu zaživi s svojim očetom. Z njo sledimo beguncem skozi ljubeljski predor na Vetrinjsko polje, potem v Lienz in spet nazaj v Špital, kjer z možem Lojzetom živita še danes. Vmes mimogrede izvemo premnogo stvari o urejenosti in organiziranosti slovenskega begunskega življenja, o petju, šoli, prejemu zakramentov in otroški igri. Pahljača se razteza od vojaških racij do fižolčka, ki je, potisnjen v dekliško uho, več let čakal na svobodo. Potem, letos je 70 let od tega, se začnejo odhodi čez ocean. Oče presodi, da Amerika ni obljubljena dežela in hčerka Majda se kljub joku, ko se prijateljice poslavljajo, strinja, da so že tako dovolj daleč od doma. Smrt v taborišču ni tabu – že od vojne naprej ne, posebej pa ne po pobiti slovenski narodni vojski. Odhod stare mame je opisan podrobno. Stara mama je v resnici mama. Z očetom v enosobnem stanovanju ostajata v Špitalu. Majda bi rada postala učiteljica, a ne gre, ker ni ne sredstev ne avstrijskega državljanstva. Z leti se končuje barakarsko življenje, na obiske pa prihajajo tudi že prvi, ki so konec štiridesetih odšli čez ocean. Od družine, ki živi v socializmu, so še vedno odrezani. Do kakega bežnega srečanja jih pripelje kratek obisk na Koroškem, sicer pa kvečjemu z uporabo kriptografskih zapisov in iznajdljivo uporabo turističnih možnosti. Sicer veliko let ni smela v domovino. Pustolovsko in presunljivo obenem je tihotapljenje na smrt bolnega očeta v Jugoslavijo, ker bi rad umrl doma. Iz zapora ga jugoslovanske oblasti spustijo samo zato, da so se izognili komplikacijam s truplom. A vzporedno se življenje v Špitalu krepi. Pride prva služba, potem stalna, pride poroka, potem prvorojenka. Tudi avto in tudi nova hiša par let pred svobodno Slovenijo.
Ob koncu knjige najdemo kratko refleksijo begunstva. Najhušja je ločenost od bližnjih in razbitje življenjskih sanj, vključno s poklicem. V marsičem je mladost ukradena. Težka je nesprejetost, neprijetna je nalepka, da si tujec, četudi rojen že v Avstriji. Neprijetno je pediatru razlagati, da se v družini govori slovensko. Med zalivanjem rož je slišati mimoidoče, da bi begunci že morali znati nemško. A Starmanova se ne utaplja v neskončnem seznamu negativnosti, biti begunec prinaša tudi prednosti. Zlasti domačnost z dvema kulturama. Od tega, da se hitro naučiš tujega jezika, do tega, da lahko v Slovenijo priskrbiš boljši avto. Pa denimo tudi torontskega kardinala Slovenija ne bi imela brez begunstva. Predvsem pa v Sloveniji nikoli ne bi spoznala svojega moža Lojzeta.
Majda Starman je skupaj s soprogom že večkrat na različne načine poskrbela, da so domačini in drugi nemško govoreči lahko slišali za nenadkriljivo zgodbo slovenskih beguncev. Zdaj to svoje delo dopolnjuje še s knjižno izdajo. Že v motu našteje vprašanja, ki ji jih je okolica zastavljala sedemdeset let. Od kod je, zakaj je prišla, koliko časa je že tu, zakaj se ne vrne in podobno. Ker je torej knjiga namenjena nemško govorečemu bralcu, so nekateri deli tudi splošno informativni, vključno s situacijo v Sloveniji med vojno in po njej. O neprecenljivem delu zakoncev Starman za celoten slovenski prostor pa je ob deseti obletnici begunskih razstav Rafaelove družbe pisala dr. Damjana Kern v stoti številki Zaveze.
Knjiga ima dobrih 200 strani in tudi ročno izdelan zemljevid za predstavo, kako je tekla begunska pot proti Avstriji. Včasih je sistematičnost gradiva nekoliko manj razvidna in tudi kaka časovna ali druga razmerja tuintam zahtevajo nekoliko več koncentracije. Sicer pa gre za knjigo, ki bo tudi nadpovprečno razgledanemu bralcu odprla bogat svet, za katerega skoraj gotovo še ni slišal ali pa vsaj o njem nima nobene prave predstave. Zato avtorici iskreno čestitamo, obenem pa smo ji dolžni tudi hvaležnost. Na slednjo kljub vsem preizkušnjam in izgubi najbližjih niso pozabili niti slovenski begunci. Nekaj vodil, ki so vsa leta bivanja v taboriščih odmevala v njihovih srcih, pove vse. Barake in zunanja beda so odšle, srčna kultura in bogata dediščina pa ostaja: S potrpežljivsotjo prenašajmo drug drugega. Ni vseeno, kako bomo v širnem svetu preživljali čas svojega izseljenstva. Odšli smo zaradi prepričanja. V tujini smo otroci svobode. Ne smemo pozabiti, koliko smo bili obdarovani.