2. marca letos je na svojem domu v Gorici v stotem letu življenja umrl profesor Martin Kranner. Rodil se je 30. oktobra 1918 v Žabnicah pod sv. Višarjami kot sovaščan dr. Lamberta Ehrlicha. Po gimnaziji v Ljubljani je študiral na Univerzah v Ljubljani, Gradcu in nazadnje v Neaplju, kjer je zaključil študij z doktoratom. Leta 1947 je na slovenskih šolah v Gorici začel poučevati slovenščino in telovadbo. Leta 1950 se je poročil s Cirilo Stanič in postal skrben oče dvema sinovoma ter hčerki Marjeti.
Na žalni seji v Kulturnem centru Lojzeta Bratuža 10. marca se je od pokojnega profesorja poslovila goriška slovenska skupnost, pogreb pa je bil v soboto 11. marca 2017. Goriški Novi Glas je o slovesu od profesorja Krannerja obširneje pisal 16. marca pod naslovom »Življenje, ki bi zaslužilo roman ali film«. Ob grobu mu je spregovorila novinarka, ki je z njim v zadnjih letih pripravila več intervjujev in zato temeljito pozna njegovo delo ter življenje. Omenila je, da večji del udeležencev pogreba ceni njegovo športno udejstvovanje med goriškimi Slovenci in Italijani, dejansko pa so bila najbolj zanimiva leta njegovega med- in povojnega delovanja v Ljubljani. V tem času je skoraj eno leto bil v gestapovskem zaporu.
Omenimo samo nekaj funkcij, ki so mu bile zaupane in jih je vestno opravljal na Goriškem: Bil je ustanovitelj slov. katoliškega prosvetnega društva, član in nato predsednik odbora Katoliškega doma, soustanovitelj slovenske skavtske organizacije itn. Pa vendar: »Po prihodu v Gorico Vam ni bilo lahko, saj tu na Primorskem, ostajaš, če se ne odpoveš nekaterim pristopom, izbiram, – hočeš nočeš – na obrobju, osamljen, na zgrešeni strani. Tej – z vidika splošnega mnenja pri nas – zgrešeni strani se niste nikoli odpovedali. Tudi v javnosti ne. Bili ste človek jasno profilirane ideologije, ki je niste skrivali, gledali drugam, se ukvarjali z neproblematičnimi vsebinami, zato da ne bi prišla na dan.« (Iz govora pri pogrebu)
V Novem Glasu beremo, da je bil Martin Kranner v Ljubljani član Katoliške akcije, kasneje pa vključen v Slovensko legijo, ilegalno organizacijo Slovenske ljudske stranke. Leta 2002 oziroma 2003 je revija Zaveza v številkah od 47 do 49 pisala o nastanku in delovanju vaške straže v Polju (takrat Devica Marija v Polju). Avtor dveh zapisov je poveljnik vaške straže v Polju profesor Janez Grum, tretjega pa njen član Martin Kranner, tedaj študent prava. V 47. številki piše Janez Grum takole: »Tudi v tej fari in občini je bila skupina članov krajevne Slovenske legije, ki je spretna propaganda ni potegnila za seboj in se je leta 1942 drznila upreti komunističnemu nasilju. Zaradi samoobrambe pred tem nasiljem je septembra 1942 ustanovila vaško stražo.«
Pred to ustanovitvijo so partizani v noči na 30. avgust zažgali skladišče papirja v Vevčah in skladišče lesa na dobrunjski strani ter napadli italijansko posadko tam v bližini. Posledica teh akcij je bila, da so Italijani iz poljske fare in okolice odpeljali na Rab okrog 1000 moških. Martinu Krannerju je tedaj uspelo rešiti nekatere za internacijo določene fante, da jih niso odpeljali. Profesor Grum ga predstavi takole: »Študent Kranner je bil rojen v Žabnicah pod Višarjami in je znal italijansko. Imel je italijansko dovoljenje, da je od časa do časa lahko šel domov. Kako je potekalo reševanje, bo povedal sam.«
Po vsem povedanem ni težko razumeti, zakaj je bil profesor Kranner član Nove Slovenska zaveze od njenega začetka. Naše revije Zaveza ni samo bral, ampak je večkrat zanjo tudi kaj napisal. Redno se je udeleževal naših srečanj in obletnih slovesnosti na Teharjah, v Kočevskem rogu ter drugod. V času po osamosvojitvi, ko smo večkrat poromali na Višarje, smo ga pogosto srečali tudi tam, zagotovo pa ob vsakoletnem srečanju treh Slovenij. Prepričani smo, da ga je Marija prijazno sprejela, ko je sedaj prišel k Njej, ne samo na višarsko goro, ampak v nebeški Jeruzalem, in da je tam srečal tudi sovaščana Lamberta Ehrlicha. Naj v bodoče skupaj spremljajo naše delo in prosijo za našo domovino.
Svojcem pokojnega profesorja Krannerja izrekamo iskreno sožalje, njemu se pa zahvaljujemo za pokončnost in zvestobo. Naj mu bo Bog bogat plačnik in naj počiva v miru!