Ko sem se jeseni 2010 s kolesom peljal po Cesti pod hribom, sem pred vrati njegove hiše zagledal dolgoletnega koseškega duhovnika Jožeta Bertonclja, ki je širši slovenski katoliški javnosti znan kot dolgoletni urednik Mavrice. Pričela sva klepetati, iz površnega klepeta pa kmalu zajadrala v zgodovinske vode. Pogovor objavljam posthumno, saj je g. Bertoncelj lani aprila umrl. Na podlagi posnetega pogovora predstavljam nekaj viharnih dogodkov iz njegovega življenja, ki pričajo o težkih razmerah v Cerkvi na Slovenskem po 2. svetovni vojni.
Jože Bertoncelj se je rodil v narodno zelo zavedni družini. Njegov oče je bil učitelj v Šmarjeti na Koroškem, mati Ljubljančanka pa se je kot prostovoljka borila za severno mejo. Po izgubi Koroške sta si ustvarila dom v Kovorju pri Tržiču. Tam se jima je 5. julija 1925 rodil sin Jože. Po končani osnovni šoli se je vpisal na kranjsko gimnazijo, ki je bila ob nemški okupaciji Gorenjske ukinjena, Bertoncelj pa se je prepisal na klasično gimnazijo v Celovcu, kjer je uspešno opravil maturo. Leta 1943 so ga Nemci mobilizirali in poslali v Normandijo. »Tam je bilo grozno.« se je spominjal Bertoncelj. Po zavezniškem izkrcanju naslednje leto je padel v angleško ujetništvo, vendar je bil kmalu izpuščen. Med vračanjem proti domu je prišel do Salzburga. Tam so ga spet prijeli Angleži, ki so ga poleti 1945 predali partizanom v Jugoslavijo. Bertoncelj je povedal, da so ga partizani stražili skupaj z drugimi ujetniki na polju v bližini kranjskega vodovodnega stolpa. Prepričan je bil, da ga bodo ubili. Takrat pa ga je prepoznal eden od partizanov, s priimkom Lebar, ki se je zavzel zanj. Premeščen je bil v poslopje kranjske gimnazije, od koder je bil kmalu izpuščen. Ker nova šolska oblast ni priznala njegove celovške mature, je ponovno maturiral in se leta 1947 vpisal na ljubljansko fakulteto za elektrotehniko. Ves čas pa ga je vleklo v teologijo. Po štirih semestrih na elektrotehniki ga je med molitvijo Kristus poklical v duhovništvo. Vstopil je v bogoslovje in po nekaj izpitih pričel študij v 3. letniku na Teološki fakulteti.Povedal je, da ga je Udba pogosto zasliševala in ga skušala na vse načine odvrniti od njegove odločitve. Po 3 letih študija je bil leta 1951 posvečen in nastavljen za kaplana v Kranj, od tam pa je oskrboval tudi podružnico v Primskovem. Mladega Bertonclja so v Kranju poznali, bil pa je tudi magnet za mladino. Komunistična oblast mu je zato še posebej ostro nasprotovala in mu nagajala z različnimi administrativnimi ukrepi. Pisati so mu začeli tudi anonimna pisma. V enem je prebral: »Če takoj ne zgineš iz Kranja, te čaka smrt!« Poleg je bila narisana še smrt. Bertoncelj je povedal, da se groženj ni bal. Bil je vajen nevarnosti, saj je preživel Normandijo. Oblast je pritiskala tudi na Vovka in zahtevala Bertoncljevo prestavitev. Mitja Ribičič se je osebno angažiral in rohnel zoper njega. A ko so videli, da z grožnjami ne bodo uspeli, so se odločili Bertonclja ubiti. Na kljuko župnišča so mu zvečer namestili bombo. Očitno pa je bila bomba slabo nameščena in po spletu srečnih naključij ni eksplodirala. »Na ta način bodo vse mlade pregnali,« je dogodek komentiral Vovk, ki se je ustrašil za mladega Bertonclja in se odločil za prestavitev v župnijo, kjer je župnik sodeloval s partizani.Leta 1952 ga je poslal v Črnomelj k župniku Žabkarju. »On te bo ščitil,« je zaključil Vovk. Vendar so se pritiski nadaljevali tudi tam. Šele potem, ko je Žabkar komunistom zagrozil, da ne bo več sodeloval z njimi, je bil nekaj časa mir. Iz Črnomlja je bil leta 1956 premeščen v Ljubljano, v Trnovo, kjer je takrat živel tudi duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar. Leta 1961 pa je bil Bertoncelj po Vovkovem dekretu postavljen za župnika novoustanovljene župnije Koseze. Ker župnišče še ni bilo zgrajeno, je generalni vikar Jožef Pogačnik prosil Bertoncljevo ovdovelo mamo, če vzame sina spet v svojo hišo v bližini koseške cerkve, kjer je nato živel skoraj do smrti.
Bertoncelj je v Kosezah zbiral okoli sebe zelo veliko mladih in otrok, zato se je urednik Družine obrnil nanj in ga prosil, da bi uredil enkrat na mesec kotiček na strani Družine za otroke. Priloga se je imenovala »Malim«. Takoj so se začele težave z oblastjo, vendar je bil tega že navajen. »Ko so videli, da sem trmast in se jih ne bojim, so me pa pustili delati,« zaključi Bertoncelj. Ko se je priloga razširila in nazadnje prerasla v samostojno revijo, jo je Bertoncelj poimenoval »Mavrica«. Prva številka je izšla leta 1972. Bertoncelj jo je urejal vse do leta 1996. Od leta 1997 je deloval kot duhovnik pomočnik v Kosezah. Umrl je v Ljubljani v 91. letu starosti.