Tisto leto, ki so ga preživeli slovenski begunci v taborišču v Serviglianu, je bilo leto, ki je predstavljalo kulturni in ustvarjalni vrh njihovega begunskega življenja v Italiji. Taborišče, ki je bilo od mesta Ancona oddaljeno 90 kilometrov, je delovalo že v času druge svetovne vojne, v njem pa so imeli med vojno zavezniki zaprte vojne ujetnike. V taborišču je bilo 37 ločenih zgradb, večinoma barak, zgrajenih iz lesa in opeke, skoraj vse pa so bile ob prihodu Slovencev v začetku septembra 1945 v slabem stanju. Lesene barake so bile prepišne, marsikje brez oken, večina barak tudi ni imela zagotovljenega ustreznega ogrevanja. Šele ob začetku zime so taboriščnikom priskrbeli nekaj peči, vendar so bile te zelo skopo odmerjene, njihova uporaba pa je bila strogo nadzorovana in omejena. Begunci so se morali navaditi tudi na nove podnebne razmere, še posebej poleti, ko so se prostori lahko segreli tudi do 45 stopinj, medtem ko je pozimi večkrat zapadel sneg, temperature pa so se spustile tudi pod ničlo, zaradi česar je bilo v neizoliranih barakah zelo mrzlo. Da bi se pogreli, so pogosto tudi čez dan ostajali v postelji, pokriti z odejo ter oblečeni v vsem, kar so imeli. O tem, da je taborišče neurejeno in zanemarjeno, je UNRRA, ki je prevzela skrb in vodenje taborišča, poročala tudi zavezniški upravi, vendar kljub temu taborišče ocenila kot »primernega« za nastanitev novih beguncev.20 Ko so begunci prišli, so se morali torej najprej soočiti z razmerami. Marjana Kovač, takrat stara 19 let, je ob prihodu v taborišče v svoj dnevnik zapisala:
»Nedelja, 2. september 1945 – Ob 8.20 uri zvečer prihod v Servigliano. Velike lesene barake s slabo električno razsvetljavo. Vsi na debelo napudrani s prahom s poti. Večerja: prežganka s celo štruco belega kruha. Prijazen sprejem Hrvatov in tolažba.
Ponedeljek, 3. september 1945: Stanovanjsko vprašanje še ni rešeno. Najbolj pogrešam poštene vode. Stranišča so za stopnjo boljša od onih v Forliju, a kljub temu obupna. Dopoldan dobili slamarce, menažke in žlice. Ljudje precej obupujejo zaradi slabega stanja.
Torek, 4. september 1945: Italijanski delavci popravljajo barake, vodovode, električno napeljavo, popoldne nagovor ministra Kreka, ki je prispel dopoldne. Poročilo o politiki Slovenije in Jugoslavije v teku zadnjih let. Naša dolžnost je upati, izgubljati pogum danes nesmisel. Ob 16. uri selitev v barako št. 7.
Sreda, 5. september 1945: Čiščenje, urejanje spalnice, zidarji so zamašili luknje v barakah in prepleskali madeže krvi ob vzglavju. Začeli bomo lahko redno življenje. Hvala Bogu. Komaj čakamo.«21
Kot je v svojem dnevniku omenila Kovačeva, je slovenske taboriščnike le nekaj dni po prihodu v taborišču obiskal dr. Miha Krek, spremljala pa sta ga tudi žena in sin. V nagovoru, ki ga je imel zanje, jih je spodbujal, naj bodo zgled drugim ter naj vsak, kolikor le more, prispeva k skupnemu dobremu. Takrat jim je med drugim tudi dejal: »Možno je, da boste tu ostali nekaj mesecev. Verjemite mi to, da vse drugo tu ni tako važno. Naj kar sedaj ponovim: Velika in mala politična vprašanja niso nič važna niti za vas, niti za reševanje naše domovine. Res nič! Mi vsi skupaj na veliki tok dogodkov ne moremo vplivati. Pustite vse, kar bi lahko ustvarjalo neslogo in prepir. Edino, kar moramo storiti, da imajo ljudje, od katerih smo zdaj odvisni, o nas lepo podobo, je da smo edinstvena, dobra in prijateljska družina enega naroda. Da lepota značaja sije iz vsakega od nas in iz cele družine. Potem bo to zgledno taborišče. Vsi bodo nanj ponosni. Važno je to zato, ker prihaja glas o naših taboriščih tudi tja, kjer se o slovenskem narodu kot takem govori. Če tega že ne bo, bodo vsi glasovi o nas kakor glas razbitega zvona. Ne najdem izraza, da bi vam dopovedal, da je to edino važno. Tako se bo razširil vsaj en dober glas o nas. Kako smo potrebni tega glasu, vemo vsi. Slab glas nas je spremljal po vsej poti. Slab glas tistih, ki nam žele politično smrt, tako da nam ni bilo mogoče prevpiti obrekovanja protikomunističnega dela našega naroda.«22
Slovenski begunci so se dejansko zelo potrudili ter znotraj možnosti, ki so jih imeli, taborišče postopno uredili tako, da je bilo v njem mogoče dostojno živeti, kaj kmalu pa so svoje taboriščno življenje oplemenitili z bogatim kulturnim, verskim in prosvetnim življenjem. Ne glede na vse te ovire pa so se slovenski begunci tudi tu izkazali ter pokazali neverjetno ustvarjalno moč in delavnost. Nič nenavadnega torej, da so se posamezni taboriščni vodje od njih stežka poslavljali ter da so o njih pozitivno pisali tudi v poročilih, namenjenih zavezniški oblasti. V enem od takih poročil lahko tako preberemo: »So odlično organizirani in očitno sposobni sami skrbeti za svoje potrebe. So precej dobro oblečeni. Taboriščni vodja je izjavil, da je z veseljem delal s temi ljudmi, da so bili zelo kooperativni, čisti, pošteni in delovni. Obveščeni smo bili, da je njihova morala dobra.«23 Ali kot je ob svojem odhodu sporočil taboriščni vodja stotnik Peter S. Lancaster: »Zelo sem bil srečen zadnjih nekaj mesecev, ki sem jih preživel z vami in čudovit način vašega dela in organizacije me je navdal z občudovanjem. Želim se zahvaliti vsem delavcem v taborišču za njihovo odlično sodelovanje. Vsakdo od vas je napravil vse, kar je bilo v vaši moči, da je meni in mojemu osebju pomagal pri delu. Vsak dan med vami mi je bil prijeten in rad sem živel z vami. Čutim, da kamorkoli bom šel od tu, mi ne bo tako kot v serviglianskem taborišču. Z vašo veliko nadarjenostjo in talenti ste si ustvarili res odlično taborišče, na katerega bom vedno ponosen. Najbrž je to zadnja prilika, da vam želim srečno bodočnost in Bog v svoji veliki dobroti naj vam vsem podeli srečo, ki jo zaslužite.«24
Lahko bi rekli, da so imeli Slovenci v Serviglianu nekoliko sreče, saj razen njih (zaradi omejenih prostorskih kapacitet) v taborišču praktično ni bilo beguncev drugih narodnosti. Tako je svoje enoletno zatočišče tu našlo skoraj 1.300 Slovencev, od tega okoli 10 odstotkov mladoletnih otrok. Številka se je skozi leto sicer nekoliko spreminjala, saj so v taborišče prihajali novi begunci, nekateri pa so tudi odšli drugam. Tako je v začetku oktobra 1945 v taborišče prišla večja skupina mlajših fantov, ki so bili med vojno mobilizirani v nemško vojsko, kasneje pa so bili zaprti v različnih taboriščih po Italiji. Taboriščnikom se je decembra istega leta pridružila tudi večja skupina slovenskih beguncev iz Forlija, sredi maja je prišlo v taborišče še 69 slovenskih beguncev iz razpuščenega taborišča v Modeni. Kot že omenjeno, so bile razmere ob prihodu v taborišče slabe, zaradi česar si je slovensko taboriščno vodstvo predvsem prizadevalo za izboljšanje položaja družin z majhnimi otroki. Njihova prizadevanja so obrodila sad, saj so že konec septembra (21. 9. 1945) iz Servigliana v taborišče v Senigaliji, ki je bilo postavljeno ob morju, preselili skoraj dvesto ljudi, večinoma družine z majhnimi otroki.25
Pomembno vlogo pri komunikaciji s taboriščnim vodstvom je imel slovenski taboriščni odbor, ki je začel delovati že v Monigu. Tam ga je vodil duhovnik Karel Škulj, na poti v Servigliano pa je vodstvo odbora prevzel dr. Stanislav Žitko. V odboru so bili med drugim tudi Stanko Škrabec, Alojzij Mehle, Franc Novak, Marijan Marolt, Vida Peršuh, dr. Julij Savelli in Franc Šprajcer. Prav tako so določili referente za posamezna področja. Tako je postal referent za delo Albin Magister, za stanovanja ing. Avgust Vivod, za zdravstvo dr. Ivan Kačar, za prosveto Ivan Prijatelj, za tisk Joško Krošelj (nekdanji urednik Slovenca), za pisarno Peter Markež, za policijo Jurij Ludvik, kasneje pa so nekatere naloge prevzeli tudi Franc Novak, Jože Padar, Božo Bertot, Anton Godec in drugi. Slovenski taboriščni odbor, ki so ga na tajnih volitvah izvolili begunci sami, si je ves čas prizadeval, da bi olajšal življenje vseh, ki so bili v taborišču. Očitno pa vztrajnost slovenskega taboriščnega vodstva pri skrbi za slovenske begunce ni bila po volji vsem taboriščnim vodjem. Dr. Stanislav Žitko je moral tako 19. februarja 1946 taborišče celo zapustiti, »ker se je odločno postavi v obrambo koristi slovenskih beguncev«. Da se z odločitvijo vodstva ne strinjajo so pokazali tudi taboriščniki, ki so dr. Žitka ob odhodu množično pospremili na železniško postajo.26 Tudi kasneje so imeli taboriščniki večkrat težave z vodstvom, še posebej z Angležem S. F. Burnellom, ki je vodenje taborišča prevzel konec maja 1946. Burnell je namreč zelo resno vzel svojo nalogo, da čim več taboriščnikov prepriča, da se vrnejo v domovino. Začel je ostreje omejevati gibanje izven taborišča, še dodatno so zmanjšali že tako skromne obroke hrane, zmanjšal je tudi število zaposlenih taboriščnikov v upravi taborišča (zelo skromna, toda redna plača je marsikomu pomagala pri izboljšanju najosnovnejših življenjskih razmer), predvsem pa je začel omejevati kulturno in prosvetno življenje, ki je bilo za slovenske begunce bistvenega pomena.
Življenje v taborišču
Ob prihodu so begunci ugotovili, da nova lokacija prinaša tudi nekaj »novosti«, ki jih v Monigu niso bili vajeni. Če so lahko tam čez dan neovirano hodili ven iz taborišča, pa so se tu pravila zelo spremenila. Taboriščniki brez dovoljenja niso smeli zapuščati taboriščnega prostora, tudi čez dan ne. Zelo jasno so bili postavljeni pogoji, pod katerimi se je smelo zapustiti taborišče in kakšne posledice čakajo tistega, ki teh omejitev ne bo upošteval. Za vsak izhod je bilo potrebno pridobiti dovoljenje taboriščne uprave. Občutek, da si moral vedno znova prositi za dovoljenje za izhod, čeprav so tega kasneje, ko se je izkazalo, da jim gre zaupati, večina dajali brez večjih težav, zagotovo ni bil prijeten oziroma je begunce vedno znova spominjal, da vendarle niso svobodni. Dovoljenja za izhode so sicer sprva dobili predvsem takrat, ko so želeli obiskati sorodnike, ki so bili v drugih taboriščih. Ustrezen nadzor je zagotavljala taboriščna policija. Angleško taboriščno vodstvo je izdalo tudi navodila o ureditvi taborišča ter določila pravila, po katerih so se morali begunci ravnati. Tako je moral vsak taboriščnik tretjino svojega delovnega časa brezplačno posvetiti skupnemu delu v taborišču kot povračilo za prejeto obleko in hrano. Morebiten odklon takega dela se je kaznoval z odvzemom hrane. Po odredbi taboriščnega vodstva so morali tako vsi, moški in ženske, stari od 14. do 50. leta dnevno delati dve uri in pol, izvzeti pa so bili dijaki, ki so obiskovali taboriščno šolo, tisti, ki so imeli stalno zaposlitev, matere z otroki, mlajšimi od 14 let, ter vsi bolniki.
Ker je bilo taborišče postavljeno neposredno na zemljo, zaradi česar so se tla ob dežju vedno znova spremenila v blato, so taboriščniki zaprosili vodstvo za kamne ter z njimi nekoliko utrdili poti med barakami. Za lepši izgled taborišča so ženske uredile tudi gredice, na katerih so začeli pridelovati domačo zelenjavo (rdečo peso, kumare, solato ipd.), na ta način pa so želeli tudi vsaj malo izboljšati prehrano v taborišču. Na okna so postavili cvetlične lončke, v katere so posadili nageljne, rožmarin in drugo cvetje, da bi »taborišče zadobilo vsaj medlo sliko lepe in slikovite slovenske vasi«.27 Žal so begunce, še preden so lahko pobrali celoten pridelek, zopet selili, tako da je dobršen del ostal nepobran. Večkrat so jih selili tudi iz ene barake v drugo, s čimer so jih želeli opomniti na začasnost ureditve njihovega vprašanja.
Zelo kmalu po prihodu v Servigliano so v taborišču odprli šivalnico, v kateri so šivali obleke za taboriščnike. Blago zanje je zagotovil britanski Rdeči križ, pomagali pa so si tudi z rabljenimi, dotrajanimi oblačili angleške vojske, ki so jih dobili v taborišče, ter šotorskimi krili. Dotrajana oblačila ali šotorska krila so šivilje nato razparale ter iz pridobljenih kosov sešile vse, kar so taboriščniki potrebovali. Poleg šivalnice so Slovenci v taborišču odprli tudi čevljarsko in mizarsko delavnico, strugarsko delavnico, dela ni zmanjkalo krojačem, ukvarjali so se tudi s pletarstvom (izdelovali so koše, košare ipd.), imeli pa so celo svojega vrtnarja, ki je urejal glavne poti v taborišču.
V taborišču so slovenski begunci ustanovili tudi poseben taboriščni dobrodelni sklad, ki je deloval praktično vse do odhoda Slovencev v Argentino leta 1948. Glavna naloga dobrodelnega sklada je bila zbiranje denarnih sredstev za socialne potrebe slovenske taboriščne skupnosti. Vanj so vplačevali vsi, ki so imeli kakšen prihodek, sredstva pa so dobivali tudi iz prispevkov obeh gostiln, ki so ju Slovenci odprli v taborišču. V sklad je šel del dobička od prodaje cigaret oz. tobaka ter del zaslužka taboriščih obrtnikov, ki so prejemali plače s strani taboriščne uprave. Da ne bi prihajalo do kakšnih očitkov o nepreglednem poslovanju dobrodelnega sklada, so o njegovem delu redno poročali v dnevnem časopisu Zedinjena Slovenija. Iz sklada so nato med drugim financirali nakup opreme za delavnice, kupovali opremo za šolo ter potrebščine za šolarje, les za izdelavo pohištva, ki so ga nato prodajali zunaj taborišča, usnje za izdelavo čevljev, delno pa so pokrivali tudi stroške dijaškega konvikta. Poleg tega so preko dobrodelnega sklada kupovali zdravila, posebno dražja, ki si jih taboriščniki sicer drugače ne bi mogli privoščiti, ter hrano. Čeprav je bil osnovni namen sklada skrb za celotno skupnost (kar se vidi tudi iz tega, kaj so financirali), pa so občasno pomagali tudi posameznikom.
Zanimivo je, da se večina nekdanjih taboriščnikov ne spominja, da bi v taborišču slabo jedli ali da bi bili lačni. Ravno obratno, večkrat poudarijo, da jim v taborišču ni bilo hudega. Iz poročil takratnega vodstva in objav v njihovem dnevnem časopisu namreč lahko večkrat preberemo, da so se v resnici večino časa soočali s pomanjkanjem hrane, da so bile zaloge skromne, hrana pa bolj ali manj enolična. Kot že omenjeno, so delno prispevali k izboljšanju hrane vrtovi, ki so si jih uredili v taborišču, nekoliko pa so si pomagali tudi s sadjem, ki so ga kupili ali dobili izven taborišča (v mestu ali pri kmetih).
Če je Bog na prvem mestu
Tako kot v Monigu so tudi tu begunci prvo skrb namenili verskemu življenju. Uredili so si taboriščno kapelo, ki jo je 6. oktobra 1945 blagoslovil serviglianski župnik, v njej pa so postavili dva oltarja, oba posvečena Mariji. Ob blagoslovu kapele so se slovenski begunci ponovno posvetili Mariji ter se zaobljubili, da bodo, ko se bodo vrnili domov, v Ljubljani v Zgornji Šiški sezidali cerkev, posvečeno Brezmadežnemu srcu Marijinemu in Kraljici presvetega rožnega venca. Prav iz te zaobljube lahko vidimo, da oktobra 1945 nihče od beguncev še ni vedel, da bo njihovo begunstvo dokončno in da se večina od njih v domovino ne bo nikoli več vrnila.
Osrednjo vlogo dušnega pastirja je, kot v Monigu, imel Anton Orehar, pri tem pa mu je pomagalo več kot trideset duhovnikov. Tako kot v taboriščih na Koroškem, so tudi tu pri maši prebrali pastirsko pismo jugoslovanskih škofov, v katerem so škofje v Jugoslaviji opozorili na temeljne probleme, v katerih se je znašla Katoliška Cerkev pod novimi oblastniki. Zanimanje zanj je bilo med begunci veliko (pismo so tudi razmnožili ter ga razdelili med begunce).
Poleg rednih dnevnih svetih maš so ob pomembnejših praznikih organizirali akademije z bogatim kulturnim programom. Imeli so redne duhovne obnove za različne stanove, litanije, v mesecu maju so pripravili šmarnično pobožnost, imeli so pobožnosti ob prvih petkih in sobotah, v taboriščni kapeli so redno skupaj molili rožni venec. S posebnim dovoljenjem taboriščnega vodstva so šli vsi slovenski duhovniki junija 1946 na petdnevne duhovne vaje v Rim, kjer jih je na avdienco sprejel tudi papež.28
26. maja 1946 so imeli v taborišču tudi sveto birmo, pri kateri je zakrament prejelo 36 birmancev. Otroke je birmal fermski naškof Norbert Perini. Da pa bi bil ta dan za otroke nekaj posebnega, je poskrbela Miss Haymen iz Rdečega križa, ki je uredila, da so imeli birmanci in botri tisti dan vse tri obroke, kolikor je bilo mogoče slavnostne. O birmanski slovesnosti je bil objavljen daljši članek tudi v glasilu fermske nadškofije, v katerem je bilo med drugim posebej izpostavljeno izredno lepo petje Emigrantskega pevskega zbora.29
Da bi ne pozabili kdo smo
Tudi v Serviglianu so Slovenci nadaljevali z ustvarjanjem bogatega kulturnega življenja. Pravzaprav je kulturno življenje prav tu doživelo največji razcvet, pri tem pa sta imela pomembno mesto Emigrantski pevski zbor in Slovenski emigrantski oder. V taborišču so uredili t. i. »kulturno četrt«. Pravzaprav je šlo za opuščene vojaške barake, ki so stale v neposredni bližini taborišča. Po tem, ko so videli, kako resno so Slovenci zastavili kulturno dejavnost, je taboriščno vodstvo taboriščnikom dovolilo podreti del taboriščnega obzidja, tako da so te barake povezali oz. vključili v taborišče. Zidarji in mizarji so jih nato preuredili, v eni od barak pa so uredili tudi taboriščno dvorano, namenjeno za kulturne prireditve, gledališke predstave, pevske nastope in predavanja. V tej četrti so uredili tudi prostore za otroški vrtec, ljudsko šolo, gimnazijo in dijaški konvikt. Zaradi številnih dejavnosti na področju kulture so ustanovili kulturni svèt, ki je povezoval vsa področja kulturnega delovanja,svèt pa je imenoval tudi gospodarja dvorane, ki je moral skrbeti za to, da ni prišlo do podvajanja rezervacij dvorane za različne dogodke. Čeprav so v taborišču živeli v res skromnih razmerah, večina brez rednega prihodka, so ob kulturnih dogodkih pobirali vstopnino. Ta je bila seveda nizka, večkrat je šlo zgolj za prostovoljne prispevke, pa vendar. Slovenci taboriščniki so se zavedali, da brez te (simbolne) podpore igralci, pevci in drugi nastopajoči ne bodo mogli kupiti materiala za rekvizite (za gledališke predstave, akademije), ne bodo mogli ustrezno vzdrževati dvorane ter prostorov, namenjenih kulturi, pokriti stroškov, ki so jih imeli ob gostovanjih, ter za druge stvari, povezane s kulturnim življenjem.
V dvorani je imel kar nekaj nastopov že omenjeni Emigrantski pevski zbor, ki se je zaradi širokega repertoarja, predvsem pa svoje kakovosti vedno bolj uveljavljal. Večina taboriščnih vodij je zato delovanje zbora zelo podpiralo, saj je z njegovo prepoznavnostjo rasel tudi ugled samega taborišča. Zbor je redno pel pri svetih mašah, kulturnih dogodkih, ki so jih pripravljali taboriščniki, izvedel pa je tudi številne samostojne koncerte, ki so bili izredno dobro obiskani. Pogosto so jim prisluhnili tudi visoki gostje in različne delegacije, ki so obiskale taborišče, pri čemer so jih brez izjeme skoraj vsi vedno pohvalili. V enem izmed poročil, ki ga je poslal na zavezniško upravo, je taboriščni vodja med drugim zapisal, da bi lahko zbor nastopal v katerem koli velikem angleškem mestu. Zbor je imel zaradi tega vedno več gostovanj. Vabili so jih v druga taborišča, nastopali so v koncertnih dvoranah v različnih mestih, na željo nadškofa v Fermu je zbor večkrat pel tudi v fermski katedrali. Kot je bilo omenjeno že v 103. številki Zaveze, je zbor gostoval tudi v Rimu, kjer je bil med drugim gost na vatikanskem radiu, na posebni avdienci pa je pevce sprejel tudi papež. Omeniti velja še, da je znotraj mešanega pevskega zbora deloval tudi komorni ansambel, ki ga je sestavljal tercet sester Fink (Marija, Neda in Marta) ter moški oktet. Tudi večina njihovih koncertov, tako kot koncertov Emigrantskega pevskega zbora, je bilo razprodanih. V okviru zbora je delovala tudi individualna pevska šola s poukom o osnovah glasbene teorije in pevske tehnike.30 Pri tem velja omeniti, da je enega večjih problemov predstavljalo pomanjkanje not, saj teh begunci niso prinesli s seboj. Zborovodja je moral tako marsikatero pesem napisati po spominu, dodatno težavo pa je predstavljalo razmnoževanje pesmi, saj na tiskarskem stroju ni bilo glasbenih znakov. Za tisk ene pesmi so lahko tako porabili tudi dva ali tri dni. Poleg naštetih zborov so imeli svoja zbora tudi otroci in mladina.
V Serviglianu so Slovenci ustanovili tudi Slovenski emigrantski oder, znotraj katerega so delovale različne gledališke skupine. Da bi bil gledališki program kar se da pester in raznolik, so se dogovorili, da vsaka skupina v enem mesecu pripravi eno igro, s katero se je nato predstavila gledalcem. Pri zahtevnejših gledaliških igrah, kot sta bili igri Hamlet in Slehernik, pa so se skupine združile ter skupaj pripravile predstavo. Prvo delo, ki so ga uprizorili na odru gledališke dvorane, je bila igra ‘Voda’ Jožeta Vombergerja, ki je leta 1945 zapustil domovino kot uveljavljen dramatik, njegova predvojna dramska dela pa so med drugim igrali tudi v ljubljanskem in mariborskem gledališču. Bil je priznan tudi kot prvi slovenski avtor radijskih iger, ki so jih predvajali na ljubljanskem radiu.31 Izreden uspeh ter številne pohvale in pozitivne kritike je dobila uprizoritev Shakespearjeve drame Hamlet. Med tistimi, ki so režirali posamezne igre, sta bila tudi Marjan Willenpart in prof. Jože Osana, ki je bil tudi predsednik Slovenskega emigrantskega odra. Taboriščniki so celotno scenografijo kot tudi kostume naredili sami. Zastore in obleke so sešili iz šotorskih kril, ki so jih pred tem pobarvali, rekvizite, kot so bili prstani, sponke na čevljih, oklepi, pa so izdelali iz pločevink oz. konzerv, v katerih so dobivali hrano. Emigrantski gledališki oder je v spomin na pesnika Franceta Balantiča pripravil tudi zelo odmeven Balantičev večer. V taborišču je delovalo tudi lutkovno gledališče.
Ob gledališču in pevskih zborih so za kulturno življenje skrbeli tudi na druge načine. Tako so po barakah organizirali družinske večere, pripravljali so literarne večere, različne akademije (ob koncu šolskega leta, ob pomembnih praznikih in obletnicah), ki pa niso bile vedno dobro sprejete. Ko so v začetku junija 1946 taboriščniki želeli pripraviti akademijo v spomin po vojni pobitim žrtvam, je taboriščno vodstvo organizacijo take akademije prepovedalo, zaradi česar so jo vsaj na zunaj spremenili v recitacijski večer, na katerem so med drugim recitirali tudi Balantičevo »Zasuta usta«.
Družinski večeri so bili dobrodošli predvsem v dolgih jesenskih in zimskih večerih. Po posameznih barakah so organizirali različna predavanja in debatne pogovore, v okviru teh večerov so pripravljali tudi pester kulturni program. Pobudnik teh večerov je bil duhovnik Jože Košiček, družinske večere pa so imeli redno vse do razpustitve taborišča. Na literarnih večerih so recitirali pesmi že znanih in uveljavljenih slovenskih in tujih pesnikov, prebirali literarna dela slovenskih pisateljev, na teh večerih pa so se lahko predstavili tudi taboriščniki, ki so s pisanjem morda začeli šele v begunstvu. Ustanovili so celo družabni klub, ki ga je vodil gospod Medved, njegova osrednja vloga pa je bila »povzdigniti družabno življenje v taborišču in dati našim ljudem skromno razvedrilo, zvezano s koristnim poukom o sodobnem lepem vedenju, borbo proti kletvini in pretiranemu uživanju alkoholnih pijač«.32
Da bi vsem omogočili dostop do knjig, predvsem slovenskih, so v taborišču uredili tudi knjižnico, v kateri si je bilo mogoče sposoditi različne naslove. Da je bila žeja po slovenski besedi velika, kaže na to, da so bile (slovenske) knjige ves čas izposojene. Slovensko besedo pa je med taboriščnike vsak dan prinašal tudi časopis Zedinjena Slovenija – glasilo slovenskih emigrantov v Italiji. Njegov urednik je bil Joško Krošelj, uredniško ekipo pa sta sestavljala še Pavle Fajdiga in Slavimir Batagelj. Tega časopisa niso brali samo v serviglianskem taborišču, temveč so ga pošiljali tudi v vsa taborišča v Italiji, v katerih so bivali Slovenci. Naročali so ga slovenski begunci, ki so živeli izven taborišč, pošiljali pa so ga tudi v Ameriko in v Argentino. Zaradi pomanjkanja papirja vsak taboriščnik ni mogel dobiti svojega izvoda, zato so zadevo reševali tako, da so časopise razdelili po barakah, kjer so ga potem skupaj prebirali, obešen pa je bil tudi na oglasni deski uredništva. Vsaka številka je prinesla novice iz sveta (zlasti so spremljali dogajanje okoli določanja meje ter odnos zahodnih držav, zlasti Amerike in Velike Britanije do Jugoslavije), novice iz domovine, v zadnjem delu časopisa, ki je nosil naslov »Domovina v taborišču«, pa so objavljali aktualne informacije iz življenja v taborišču. Večkrat so poročali tudi o dejavnostih drugih slovenskih taboriščnih skupnosti, tudi tistih na Koroškem. Zelo kvalitetna in brana je bila mesečna leposlovna priloga časopisa ‘Svet in dom’, katere namen je bil »buditi v nas ljubezen do slovenske besede«, priloga pa je predstavljala tudi »centralno slovensko taboriščno revijo in je v resnici zbrala ob sebi najboljše v Italiji bivajoče književnike«.33 Poleg tega osrednjega glasila so v taborišču izdajali še verski tednik Sejalec, ‘Nova doba-glasilo slovenske akademske mladine v emigraciji’, tu pa je izšlo tudi nekaj številk časopisa ‘Begunski katoliški misijoni’, ki ga je v Rimu urejal misijonar Ladislav Lenček.
Športni oddih
V taborišču so veliko pozornost namenjali tudi športu, saj je bila to ena pomembnejših oblik razgibavanja, glede na to, da je bilo prosto gibanje izven taborišča vendarle omejeno. Predvsem mlajši so se ukvarjali z različnimi športi: nogometom, odbojko, košarko, namiznim tenisom, atletiko. Taboriščniki pa so imeli na razpolago tudi športno igrišče, na katerem so prirejali različne športne dogodke, ki si jih je redno ogledalo tudi taboriščno vodstvo ter morebitni zunanji gostje. Ustanovili so športni klub, v katerem so za športnega referenta izvolili Janeza Perhariča, ki je bil tudi profesor na slovenski begunski gimnaziji, ki je delovala v taborišču. Člani športnega kluba so imeli redne tedenske sestanke, na katerih pa niso govorili samo o športu, ampak so organizirali tudi različna predavanja, sestanke pa so začenjali z različnimi kulturnimi vložki, med drugim z recitacijami Prešerna in drugih slovenskih pesnikov, kar kaže na to, da so tudi preko športa gradili človeka kot celoto, ali kot je zapisal športni referent Perharič: »Gojitev športa postaja človeku tako potrebna kot vsakdanji kruh, saj je šport, če ga pametno gojiš, najidealnejša zaposlitev v prostem času in najboljše okrepčilo za telesnega in duševnega delavca. Pri športu se ne sme gledati na rekorde, kajti v takem primeru postane šport nevaren in zgreši svoj namen, ker tekmovalci zahtevajo od svojega telesa več, kot jim to more nuditi. Telesne vaje tudi razvijajo prisotnost duha, krepe voljo, vzbujajo samozavest in odločnost. Pri športu smo vsi enaki, tu se goji pravo in iskreno prijateljstvo. Delajmo složno in poživimo zanimanje za šport.«34 V okviru športnih dejavnosti so organizirali tudi različna tekmovanja, ne le med seboj, temveč tudi med različnimi taborišči.
Vse je vihar razd’jal, narod pa zmeraj ostal
Takšen je bil naslov enega izmed esejev, ki so ga morali pri pouku slovenskega jezika pisati dijaki četrtega letnika35 slovenske begunske gimnazije, ki je delovala v Serviglianu. Nekaj tednov po prihodu je namreč svoja vrata zopet odprla slovenska begunska gimnazija, njen ravnatelj pa je bil Ivan Prijatelj. V gimnazijo se je vpisalo 90 dijakov (56 fantov in 34 deklet), učiteljski zbor pa si je ves čas prizadeval, da bi ohranjal kvaliteten pouk (zaradi odhoda dela usposobljenega učiteljskega zbora, z namenom, da ponovno vzpostavijo zamejsko šolstvo, v Trst, je bilo nekaj dodatnih moči potrebno nameniti temu, da so tudi po tem med taboriščniki našli ustrezen učiteljski kader).Tako kot na Koroškem so se tudi tu soočali s pomanjkanjem šolskih potrebščin, papirja ter drugih pripomočkov za šolo, predvsem učbenikov. V veliko pomoč so bili zato paketi s šolskimi in drugimi potrebščinami, ki so jih dobili dijaki od Slovenskega socialnega odbora v Rimu. Težave pri izvajanju pouka so povzročale tudi nekatere (z današnjega zornega kota) malenkosti, na katere ne bi niti pomislili. Tako so bile šolske učilnice, postavljene v barakah, zaradi premajhnega števila žarnic temne, kar je bilo še posebej moteče v zimskem času. Takrat so se soočali tudi s hudim mrazom, saj je bila šolska baraka lesena, ogrevanje pa omejeno. V vsaki učilnici je bila le majhna pečka, ki pa so jo zaradi varčevanja z drvmi ponavadi zakurili šele ob prihodu otrok. Zaradi pomanjkanja lesa je trajalo kar nekaj mesecev, da so vsi razredi dobili svoje klopi in mize. Ne glede na vse to pa so se učitelji resnično trudili, da bi otroci dobili izobrazbo, primerljivo tisti doma. Po dogovoru s taboriščnim vodstvom so med letom organizirali tudi nekaj ekskurzij, na katerih so želeli šolarje seznaniti z bogato zgodovino okoliških krajev. Tako kot v Monigu so tudi tu za dijake uredili dijaški konvikt. Prednost pri vstopu v konvikt so imeli dijaki, ki v taborišču niso imeli svojcev. Dijaki so v taborišču ustanovili Slovensko dijaško zvezo, v okviru katere so organizirali različna predavanja in večere, učiteljski zbor pa je dijaško zvezo še posebej spodbujal, da bi se njeni člani ukvarjali tudi s pisanjem in gledališčem.
V taborišču je svoja vrata ponovno odprla tudi ljudska šola ter otroški vrtec.
Tudi tu so pozornost namenili neformalnemu izobraževanju, namenjenemu vsem taboriščnikom. Enkrat tedensko, včasih pa tudi pogosteje, so organizirali prosvetne večere, pripravljali so različna predavanja, jezikovne in druge tečaje: fotografski, kmetijsko strokovni, stenografski, šoferski tečaj, tečaj prve pomoči ter nekatere druge. Pod okriljem kulturnega sveta je delovala tudi t. i. Ljudska univerza, znotraj katere so prav tako organizirali različna tematska predavanja. Predavanja so bila praviloma ob torkih in petkih, zaradi množičnosti obiska kar v gledališki dvorani, kar kaže na veliko zanimanje za tovrstno izobraževanje. Če omenimo le nekaj naslovov predavanj: 12 stoletji rasti slovenskega naroda v zapadnem kulturnem krogu, Tisk – velesila, Strukturno-sociološke hibe slovenskega narodnega organizma, Glasba – vprašanje pevskih zborov, Občina kot osnovna celica samouprave.
In zopet selitev
Po skoraj enem letu bivanja so se morali slovenski begunci ponovno seliti. Do selitve je prišlo predvsem zaradi dveh razlogov. Prvi, uradni razlog, je bil v tem, da naj bi bilo taborišče v Serviglianu preveč oddaljeno od oskrbovalnih središč, drugi, bolj realen razlog, pa je bil v tem, da so tudi na tak način želeli begunce spodbuditi, da bi se odločili za vrnitev domov. Informacijo o tem, da naj bi se zopet selili, so dobili taboriščniki zelo pozno, med njimi pa je povzročila tudi kar nekaj vznemirjenja. V tistem času, ko je prišlo do odločitve za odhod, so bili namreč otroci, mlajši od 14 let, ravno v koloniji. Predvsem starši so se zato ob novici ustrašili, da bi jih ne preselili brez otrok.
Ob petih zjutraj na dan selitve, 24. julija 1946, so vsi taboriščniki dobili zajtrk, nato pa so morali izprazniti slamarice ter do sedmih zjutraj vso prtljago naložiti na vojaške kamione. Vsi taboriščniki, razen tistih, ki so ostali zadaj, z nalogo, da pospravijo taborišče, so bili še isti dan odpeljani proti Senigalliji, mestu, ki je bilo od mesta Ancona oddaljena približno tri kilometre. Tu so jih naselili v taborišče No. 9. D.P.R.S.C. Centre Senigallia, povelje nad taborišče pa je ponovno, tako kot v Serviglianu, prevzel major Burnell. Če je bil major že prej zadržan do taboriščnikov, pa je tu konflikt med njimi dosegel svoj vrhunec.