Med literarno zapuščino dr. Tineta Debeljaka, ki je letošnjega januarja iz Buenos Airesa prispela v rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, je tudi dopisovanje med Debeljakom in Vinkom Fortuno iz let 1972 in 1974. Za književne raziskovalce je omenjena korespondenca zanimiva, ker se dotika usode pesnika Franceta Balantiča in tragedije v Grahovem 24. novembra 1943. Stotnik Vinko Fortuna je bil namreč poveljnik 4. domobranskega bataljona v Logatcu, pod katerega je spadala tudi postojanka v Grahovem. Zaradi te okoliščine je Fortuna namreč drugi dan po partizanskem uničenju postojanke prispel na kraj dogodka in bil priča strahotnemu razdejanju.
Toda njegovo pričevanje, ki je eno redkih pričevanj neposrednih udeležencev tudi pismeno preverjeno, je nastalo nekaj let pozneje, in sicer zato, ker je stotnik Fortuna imel svojo medvojno in povojno usodo.
Vinko (Vincenc) Fortuna je bil 27. 6. 1903 rojen v Kranju, se posvetil vojaškemu poklicu in v kraljevini Jugoslaviji dosegel položaj kapetana I. klase, posebej pa je deloval tudi v orožniški službi in postal orožniški oficir. Služboval je v različnih krajih po Jugoslaviji, leta 1940 je bil premeščen v Slovenijo in je v Novem mestu vodil orožniško postajo. Potem se je poročil in preselil v Logatec, a bil 1942 kot oficir odpeljan v Gonars. Po vrnitvi v Logatec se je v jeseni 1943 pridružil domobrancem in bil kot oficir uvrščen med vodilne kadre. V odnosu do nemških nadzornikov je bil vseskozi zelo kritičen, se upiral nemškim ukazom in prihajal v spor z gestapom. Nikoli ni oblekel domobranske uniforme in vztrajal je pri stališču, da je naloga njegove enote zgolj obrambnega značaja.5
Fortuna se je domobrancem pridružil šele oktobra 1943 in kot stotnik prevzel poveljstvo 4. domobranskega bataljona v Logatcu6, pod katerega so spadale vse manjše postojanke tega območja, tudi komaj nastajajoča v Grahovem. Takratne razmere je Fortuna glede na zatečeni položaj pozneje povzel:
»Po italijanski kapitulaciji v septembru 1943. leta so se vaške straže na Notranjskem večinoma razšle ali pa se iz notranjih vasi umaknile proti glavni cesti Ljubljana-Rakek-Trst. Le Rovtarji so ostali v svojih Rovtah. Tja so prišli tudi Hotenci. Prav tako so se zbirali okrog Sv. Jošta Horjulčani, Polhograjci in drugi. Ljudje iz Begunj, Cerknice, Sv. Vida, Bloške planote in Loške doline so se umikali pod njihovo varstvo proti Borovnici in v okolico in čakali.
V tistih dneh so se na najvažnejših mestih že pojavile nemške posadke. Na Vrhniki so bili nemški odredi, ki so se pripravljali na napad na ‘bele partizane’, na rovtarsko skupino (okrog 400 mož), kamor so res udarili in poveljnika odpeljali na zaslišanje v Logatec. Tako je bil tedaj še nejasen položaj vaških straž.
V tej splošni zmedi so se pojavljali glasovi iz Ljubljane o ustanavljanju slovenskega domobranstva. Zopet so zavihrale slovenske zastave s sedežev postojank v Rovtah, na Vrhniki, v Logatcu, pri Sv. Treh kraljih, Sv. Joštu, Cerknici itd. Nemci so hoteli domobrance uporabljati za varovanje proge Ljubljana-Trst. Zato so jim ovirali razmah v notranjost. Toda te posadke se niso brigale za progo, temveč so takoj začele s širjenjem svojega vpliva v notranjost, da zaščitijo čim več sosednjih vasi pred partizani. Sredi novembra so tako začele posamezne skupine patruljirati že proti Grahovemu, da si osvoje Slivnico, od koder bi lahko dominirale vso Bloško planoto. Najprej podnevi, zadnji čas že tudi ponoči. Končno je ostala tam skupina cerkniške čete. Tako je nastala domobranska postojanka v Grahovem, katere poveljnik je bil poročnik Kremžar. In pri njem je bil Balantič.«7
Ko je Kremžar s svojo skupino sklenil ponovno vzpostaviti postojanko v Grahovem, je s težavo našel primerno zgradbo za nastanitev posadke. Večina hiš je bila namreč ob nemškem bombnem napadu septembra 1943 hudo poškodovana, tako tudi sokolski dom, kjer je prej delovala vaška straža. Nazadnje je našel zasilno rešitev v Krajčevi hiši, ki je bila nekoč gostilna, trgovina in pošta, a je bila tudi ta poškodovana, streha delno pokrpana kar z deskami, okna brez šip in deloma zadelana z deskami. V kratkem času hiše niso mogli v ničemer pripraviti za obrambo poslopja. Strateški položaj hiše je bil sicer ugoden, ker so obvladovali okolico, za kakšen izpad pa ni bilo nobene možnosti.
Poveljnik Fortuna je ves čas bedel nad območnim dogajanjem, tako tudi pred neposrednimi dogodki, ki so ogrožali Grahovo. Vzdrževal je neposredne stike s poveljniki notranjskih postojank, tudi s Kremžarjem, kar se je zgodilo tudi dan pred partizanskim napadoma na Grahovo, kot je razvidno iz njegovih sporočil:
»Partizanski glasovi o napadu na Grahovo so bili posebno zadnje dva, tri dni pogosti. Opazovati je bilo signaliziranje po okoliških hribih, pa tudi ropot voz. Zato sem kot poveljnik bataljona v Logatcu pozval takoj k sebi na posvet poročnika Petroviča iz Cerknice, poročnika Kranjca iz Begunj in poročnika Kremžarja iz Grahovega. S tem zadnjim je prišel tudi Balantič, da pozdravi svoje znance in prijatelje. Na konferenci je bilo dano povelje, da grahovska skupina v prvem mraku neopaženo odide iz vasi v Cerknico in za nekaj časa preneha z izvidnicami na ogroženo ozemlje. Če bi se napad razširil proti Rakeku, naj se brani črta Begunje-Slivnica-Cerknica-Rakek. Vse okoliške čete naj imajo v pripravljenosti svoj udarni vod. Do devetih zvečer naj obveste poveljstvo o izvršitvi povelja. Z motorji so se omenjeni odpeljali na svoja mesta.
Obljubljenega in dolžnega poročila ni bilo, čeprav smo nanj čakali čez polnoč. Nič sumljivega niso opazili stražarji v Logatcu to noč. Da ni bilo telefonskega sporočila, je bilo razumljivo, ker se je večkrat dogajalo, da so bile žice pretrgane in stik prekinjen. Ta jesenska noč je bila izredno temna, deževna in vetrovna in veter je vlekel proti Slivnici, ne z nje. Prav ta čas se je vršil v Grahovem najhujši boj na življenje in smrt.«8
Tisti večer sta se hkrati zgodili dve usodni stvari, ki sta odločali o usodi grahovske postojanke. Prva, v večernih urah je Tomšičeva brigada že začela stiskati obroč okoli Grahovega. Načrt za uničenje postojanke je bil v štabu 14. divizije sprejet že pred tednom, pravzaprav 13. novembra9. Medtem ko je Tomšičeva brigada obkoljevala Grahovo, je Šercerjeva brigada zaprla pot proti Cerknici in Rakeku, od koder bi mogla priti pomoč oblegancem. Priprave so opravili v največji tajnosti.
Druga, Kremžar, ki bi se po ukazu iz Logatca moral pod večer umakniti proti Cerknici, je ukrepal drugače. Vsekakor ni imel nobenega sporočila, da se zunaj nahaja celotna 14. partizanska divizija z nekaj čez tisoč dobro oboroženih mož pod poveljstvom Mirka Bračiča. Zanašal se je na izkušnjo iz Pudoba, kjer se mu je posrečilo rešiti iz obkoljene postojanke skupaj s tridesetimi bojevniki. Po poznejših razlagah je Kremžar menil, da jih v primeru, če nimajo topov, ne bodo premagali10, toda zgodilo se je prav to: imeli so topove. Tisti večer se Kremžar torej ni umaknil iz Grahovega, postavil je samo nočne straže na običajna mesta zunaj vasi, precej številčno izvidnico, ki jo je sestavljal del moštva, ki je bival na severni strani vasi, na Fužinah, je poslal proti Velikim Blokam in naprej proti Novi vasi, vendar ni opazila nič posebnega, ker so imeli partizani navodilo, naj ne napadajo. Ko so se po polnoči vračali proti Grahovemu, so se v temi znašli pred neznanimi bojevniki in se še pravočasno umaknili in vsi rešili.11
Zanimivo je, da se 14. divizija ni odločila napasti postojanke v Cerknici, ki je štela okrog 120 mož, ampak najšibkejšo postojanko Grahovo. Pa še nekaj: če bi se Kremžar s posadko pod večer res odpravil proti Cerknici, bi jih tam pričakal Šercerjev bataljon. Obroč je bil namreč že sklenjen.
Napad na grahovsko postojanko se je začel še pred deveto uro zvečer, toda bralnici so odbijali vse poskuse oblegovalcev, da bi se polastili Krajčeve hiše. Preobrat se je zgodil šele sredi noči, potem ko so partizani pripeljali italijanski top in z njim dodobra razdejali postojanko. Usodno je bilo, da se je v Grahovem nahajal tudi poročnik Petrovič, poveljnik postojanke v Cerknici, tako da je cerkniška posadka, ki je imela pripravljen udarni vod, ostal brez poveljnika. Med topovskim obstreljevanjem je bil Petrovič ubit, hudo ranjen pa tudi Kremžar. Število ranjenih in mrtvih je v noči naraščalo.
V prostorih Krajčeve trgovine so se nahajali trije civilisti, to sta bili domači uslužbenki ter po naključju petnajstletni fantič, ostale prostore pa so branili mlajši bojevniki, ki naj bi jih nadzoroval Balantič. Zaradi vedno težjega položaja se je zadnja skupina branilcev zatekla v manjšo podstrešno sobo z ranjenim Kremžarjem, vendar je odpor do jutranjih ur popolnoma ponehal. Ob pol osmih sta se dekleti v spodnjih prostorih odločili, da se zaradi brezizhodnosti odpravita iz stavbe skupaj s petnajstletnikom.12 Tako so se odločili tudi domobranci iz spodnjih prostorov. Vse tri civiliste so partizani zaslišali, potem pa izpustili, zajete domobrance pa so po zaslišanju postrelili in zmetali v gorečo hišo.
Ker ni bilo nobenega odpora več, so partizani vdrli v spodnje prostore, izpraznili trgovino, potem pa sredi dopoldneva zažgali hišo, ker se zadnji branilci niso hoteli predati, oblegovalci pa niso tvegali napada na zgodnje prostore. Nepojasnjena je vloga posadke v zvoniku. Na fotografiji goreče Krajčeve hiše, ki jo je sredi dopoldneva posnel Jože Petek, fotoreporter 14. divizije, je mogoče opaziti, da je zvonik takrat še stal.13 Po pripovedovanju naj bi peterica, ki jo je vodil študent Bogdan Lavrič, udarila po partizanih šele takrat, ko so se že odpravljali iz vasi. Zato so partizani zažgali cerkev in zvonik. En domobranec se je rešil s skokom iz cerkve, eden je tvegal skok iz zvonika in se ubil, ostali so končali v gorečem zvoniku.
V Logatcu so tisto jutro 24. novembra opravljali načrtovane naloge in niso nič vedeli o kakšnem napadu v Grahovem:
»Drugega dne zjutraj ob šestih so bili v Logatcu pripravljeni trije tovorni avtomobili z domobranskimi častniki (6) in kakimi 20 vojaki, da gredo v Postojno prevzemat zapuščeni italijanski vojni material. Ko so še dopoldne ta material naložili na kamione, je prišlo okrog enajstih v Postojno prvo sporočilo o grahovski tragediji te noči. Sporočilo pravi, da naši še vedno odbijajo napadalce na dveh točkah.«14
Ko je Fortuna zvedel za spopad v Grahovem, je od nemškega poveljstva zahteval, da se nemudoma odpravijo na pomoč oblegancem, pa so Nemci to zavrnili, ker so imeli podatke, da se tam nahajajo večje partizanske enote, ki bi jim manjša enota ne bila kos. Tako se je Fortuna s sedmerico domobrancev pridružil nemški enoti samo kot prevajalec. Enota ni odšla tja po glavni cesti, ampak so se prebijali skozi gozdove, da bi partizanom prišli za hrbet. Pot je bila težavna, tako da so tisti dan pozno zvečer prišli komaj do Cerknice in šele naslednji dan v Grahovo, ko je bilo že zdavnaj vsega konec, partizanske enote pa že na pohodu proti Velikim Laščam.
Fortuna se je pozneje prihoda v Grahovo zgodaj zjutraj 25. novembra 1943 spominjal takole:
»Ko se je zdanilo, smo prišli v Grahovo in bili priča strašnemu prizoru. Zgradba, kjer so bili domobranci utrjeni, je bila dobesedno zravnana z zemljo. Le žerjavica je še telesa in dajala čuden duh po zgorelih in pečenih človeških telesih, ki so bila razmetana vse okrog zgradbe ali pa so bila samo še kot tleči ogorki na pogorišču. Cerkev je bila brez strehe in krova, zvonik podrt, popolnoma podrti oltarji, kor, spovednice in klopi, vse požgano, povsod pa vonj po zoglenelih telesih. Razen razmetanega orožja je ležalo po tleh tudi mnogo neeksplodiranih bomb sovražnih italijanskih topov, s katerimi so razbili hišo. Kakor so vedeli povedati ljudje, so partizani vrgli v ogenj več ranjenih in ujetih domobrancev, tudi nekega sedemdesetletnega starčka. Jok žena in otrok je bil pretresljivo ozračje te slike.«15
Spomine na takratne dogodke je Fortuna mnogo pozneje, šele v begunstvu pripovedoval Tinetu Debeljaku, in sicer ob srečanju v Rimu leta 1946, Debeljak pa je povzetek objavil v Meddobju leta 1956 pod naslovom » Po pričevanju domobranskega stotnika Fortune o grahovski tragediji«. Fortuna je v času grahovske bitke komaj dobro prevzel poveljstvo domobranske postojanke v Logatcu. Ker je bil vojaško izšolan, je na razmere, v katerih se je oblikovalo domobranstvo, gledal dovolj kritično, zlasti zavračal sodelovanje z nemško stranjo in zagovarjal varovanje domačih ljudi pred partizanskim nasiljem. Izogibal se je nemškim vojaškim ukazom, ki so prihajali iz centra na Vrhniki, odločno je zavrnil prisego nemški oblasti in na Rovtah organiziral lastno, to je jugoslovansko prisego tistih, ki je niso nikoli prisegli. Zavračal je tudi Rupnikovo vodenja domobranstva.
Zaradi takega vedenja ga je začel preganjati gestapo in ga hotel aretirati, zato je spomladi 1944 zapustil Logatec, odšel najprej v Rovte16, pozneje pa se je skrival po raznih postojankah na Idrijskem. Maja 1945 se je umaknil v Vetrinje in se po naključju izognil vrnitvi, se s manjšo skupino prebil v Italijo in končno pristal v Rimu. Tam se je srečal z Debeljakom in mu v pogovorih postopoma odkrival grahovske dogodke. Med drugim mu je Fortuna omenil neki notes, ki naj bi bil Balantičev.
Debeljaka je prav ta morebitna Balantičeva beležka najbolj zanimala in se je na Fortuno obrnil ponovno leta 1972. Fortuna je leta 1946 emigriral na Angleško, precej časa živel na Škotskem, kamor je leta 1954 prišla tudi žena s tremi otroki. Zaradi obolelosti se je žena s hčerkama vrnila domov, oče s sinom pa je ostal v Angliji do upokojitve, ko je dobil dovoljenje, da se preseli na Koroško, torej blizu doma, ker mu naša oblast ni dovolila vrnitve v domači kraj. Zato je umrl na Koroškem in bil tam pokopan. Šele po osamosvojitvi so njegove posmrtne ostanke lahko prenesli na kranjsko pokopališče.
Prvo Debeljakovo pismo iz leta 1972 ni našlo naslovnika in je bilo vrnjeno. Zato je leta 1974 preko dr. Ignacija Kunstlja poskusil znova. Takrat je Fortuna živel pri Sv. Lenartu blizu Borovelj. Fortuna je Debeljaku na ponovno vprašanje o Balantiču 3. 7. 1974 zapisal naslednje:
»Najvažnejše od vsega je bilo, da mi je takrat v Grahovem farovška kuharica pokazala njegov notes s pesmimi, jaz pa da sem ga pustil pri njej s pripombo, da ga dobro čuva, dokler se ne oglasijo ljudje, ki se bodo za to zanimali. S seboj ga takrat vzeti nisem mogel in smel.
Ko sem pozneje o tem bral, prepričan, da je vse prišlo v prave roke, na to nisem mislil več. A tudi bolezen je storila svoje.
In če se prav spominjam, nekje v Borovnici, ne na Vrhniki, je imel nekaj Balantičeve zapuščine neki Viktor, a nisem siguren. Priimka se ne spominjam več, ničesar pa mi ni znanega o nekem skritem dnevniku Balantiča na Vrhniki.«17
Debeljaka, ki je v Argentini dopolnjeval svoja raziskovanja o Balantiču in njegovi poeziji, je ta podatek seveda do skrajnosti zanimal, ker je želel odkriti še kaj novega, zlasti bi rad našel potrditev, da je Balantič v Grahovem še pesnikoval. Po poznejših poizvedovanjih, zlasti pa glede na Balantičeve izjave, da v Grahovem ni več pisal, je vprašanje, kaj je farovška kuharica, Francka Sirnik, v resnici imela v rokah.
Nobena razloga ni bilo, da bi Balantič dajal kakršen koli notes ravno farovški kuharici, prej župniku ali pa svoji deklici, ki ji je pred tem zaupal civilno obleko, je pa Marija Mišič večkrat zatrdila, da v času njunega znanstva ni vedela, da je Balantič pesnik. Da pa je Balantič v žepku vojaškega suknjiča nosil neke papirje, je omenil njegov sobojevnik in študent Andrej Habjan: »V Grahovem sem ga večkrat opazoval, da je imel liste papirja malega formata v desnem spodnjem žepu vojaškega suknjiča, v malem zgornjem žepu pa navaden svinčnik. Pisati ga nisem videl.«18
V večernih urah 23. novembra 1943 ni bilo nobenega očitnega znaka, da bi v postojanki pričakovali napad. Balantič je po pričevanju Staneta Tomažiča, potem ko so se pozno vrnili iz Logatca, celo ulegel v posteljo in zaspal: »Kremžar se je postavil pred njegovo posteljo in gledal Franceta: ‘Glej, kako je čuden!’ In res, čisto tiho je spal kakor ptič, obraz bled, roka na prsih bela, hladna; njegov obraz, ta hip brez naočnikov, je bil videti kakor mrtev. Dekle, ki je bilo ravno takrat prišlo v sobo, ga je prijelo za roko in na glas vzkliknilo: ‘Kakor mrtvak!’ Prebudil se je. Ponorčevali smo se in jaz sem mu rekel: ‘France, pa si zelo siguren danes, še čevlje si sezul!’ ‘Saj ne bo nič,’ je rekel, in – takrat so že počili prvi streli.«19
Danes se vprašujemo, kaj neki naj bi pomenilo Fortunovo pričevanje o dejanskem dogodku, prav tako se je izkazalo, da pozneje ni bilo mogoče odkriti nobenega dokumenta, kar bi pomenilo, da se je sled do konca izgubila. Po drugi strani pa so partizani v resnici našli tipkopis Balantičevih pesmi. Bržkone je šlo za kopijo tipkopisne zbirke, ki jo je Balantič izročil Debeljaku februarja 1942. Imel jo je v svojem nahrbtniku, ki so ga partizani našli v Kremžarjevi pisarni, ki jo je imel v neki drugi, malo bolj oddaljeni Krajčevi hiši. Tipkopis je eden izmed kulturnikov še tisti dan izročil vodji propagandnega odseka dr. Vladimirju Seliškarju. Ta tipkopis pa glede Balantičevih pesmi ni prinesel nič novega, morda je le potrdil dejstvo, da se pesnik zbirke v Grahovem ni več dotaknil.