Od pomladi do pozne jeseni 1943
V ponedeljek velikega tedna nas je šla največja patrulja – 30 stražarjev, nikoli toliko prej ali pozneje – v smeri proti Gornji Brezovici in Lopati. Malo čudno se nam je zdelo, da bi šla Tomšičeva brigada taborit čisto blizu italijanske posadke. Šli smo do Brezovške luže, nato pa pod Lopato. Gozd je bil lep, hrib pa skoraj same skale, poraščene z mahom. Dovolj zaklonov za vse. Tam smo ob glavni poti, ki drži na Planinco, stražili ves dan. Tik nad nami pa je bila Tomšičeva brigada. Oboji smo bili precej tiho, tako da nismo vedeli zanje, oni pa ne za nas. Popoldne, ko se je sonce znižalo, smo se pripravili za domov. Nekdo si je domislil, da bi šli čez Srednji hrib, in smo šli. Bil sem zadnji, vsem se je mudilo. Ko sem jih videl iti preko grebena, je začelo pokati, in to ne malo. Naši so trčili na zasede Tomšičeve brigade. Videl sem, da jih polovica teče nazaj in proti Brezovški luži. Kaj je z ostalimi, sem se spraševal. Poizkušal sem priti na vrh grebena, pa me je obsula toča krogel. Šle so skozi debele jelke, se odbijale do skal, moral sem se kar valiti navzdol. Takrat sem dobil en drobec od razletele se krogle v levo stran glave. Ostanek sem opazil po petindvajsetih letih v Kanadi, ko sem se bril. Tudi jaz sem jo usekal kar hitro proti Kaluži in dohitel polovico naših. Druga polovica in vsi mitraljezci so jo pa udarili kar naprej in na levo, proti Klučni poti. Ker so bili v zaletu navzdol, so nekateri skakali čez partizanske mitraljezce in zasede. Oboji so bili tako presenečeni, da ni noben utegnil pomeriti. Vsi so streljali kar na slepo, nobeden naših ni bil ranjen. Kocbek pa piše v Dnevniku št. 2, okoli
20. aprila, da je bilo njihovih nekaj ranjenih. Da je bila pri njih zmeda še večja, so pripomogli njihovi prvi stražarji, ki so imeli naše rjave uniforme. Ti so se hitro umaknili na obrambno linijo in šli mimo, naši pa med njimi in še naprej. Od spredaj smo si bili podobni, zadaj pa so oni nosili nahrbtnike, mi pa ne.
Figure 1. Cerkev sv. Tomaža na Planinci [Stran 025]
Ko so naše videli od zadaj, je bilo že prepozno, ker so bili že v gozdu. Proti Planinci je bilo nekaj drugih vojakov, ti so se umaknili proti Ljubljani. Ker se je še vse precej dobro izšlo, sem našim takoj zložil pesmico, ki je šla nekako takole:
Mej duš, smo šli prot’ Kaluž, oni klinci prot’ Planinci, Taljani po drugi strani, pa prot’ Ljubljani.
Tako nekako, mladi so se pač radi smejali.
Videli smo, da nas je premalo, da bi se v gozdu tepli z brigado. Na veliki četrtek je bila že zgodaj zjutraj zbrana malo večja sila. Prišlo je 20 borovniških stražarjev z dvema puškomitraljezoma, bilo je tudi okrog 100 italijanskih vojakov, ki so imeli kar šest lahkih minometov, ki so nesli do 500 m daleč. Rakiških stražarjev je bilo za v patruljo 20. V partizanski knjigi sem bral, da nas je bilo vsakih po 40, pa to ni res, saj je bilo Borovničanov vseh skupaj 47, doma pa jih je vedno ostala vsaj polovica ali še več. Italijani z rakiške posadke so imeli s seboj celo težki minomet, ki so ga nosili vojaki. Kocbek piše, da so zgodaj zjutraj streljali s težkim minometom proti Mrzlemu dolu. Tako so bili dovolj posvarjeni, da naj se umaknejo.
Mi, rakiški stražarji, nismo bili nič veseli borbe za praznike. Predobro smo vedeli, koliko imajo Tomšičevi partizani italijanskega orožja in streliva, mi pa še vedno po 9 nabojev. Imeli smo tudi še žalostne spomine na božič. Vaščan, ki jim je ušel s Krima, je rekel, da imajo težki minomet in mine. Bilo jih je od 300 do 400, torej dosti več kot nas. Torej, kakšen je bil pohod v Mrzli dol? To je dolina pod Krimom proti jugu, okoli je še nekaj gozdnih vrhov in čisto blizu senožet, last nekoga z Gornje Brezovice. Nobeden ni vedel, kje je Mrzli dol. In smo ga šli iskat. »Ti si dober lovec in raubšic, si prvi izvidnik,« mi je rekel Jaka, ki je bil naš vodja. Klančan je vodil levo patruljo, desne se ni rabilo. Potem je sledila kolona italijanskih vojakov s poveljnikom, ki smo ga na hitro krstili »Kolonelo«. Zadaj pa je šlo 20 borovniških stražarjev. Ti fantje iz Borovnice in okolice so imeli že precej majhih spopadov in so imeli veliko sreče in skoraj nič izgub. Bili so bolj majhni, zelo mladi in zelo korajžni, imeli so tudi več streliva. Šli smo proti Ogni peči in ko smo prišli med Kamenico in Lepo dolino, je pritekel vodja desne patrulje in povedal: »Kurir na konju, proti vojaški cesti.« Ko smo prišli do vojaške ceste Rakitna–Iška vas, smo res videli sveže konjske sledove, ki so tekli v galopu naravnost proti Krimu. Klančan je znal precej italijansko, zato je rekel minometalcem, naj vržejo nekaj min z lahkim minometom. Ker je bil kurir že verjetno kilometer daleč, mu niso mogli škoditi, ker so nesli le pol kilometra. Ker pa mora biti kurir zelo brihten, da so mu zaupali konja, smo upali, da bo povedal, da nas je dosti in da imamo moč. »Forza, ragazzi (dajmo, fantje),« se je glasilo povelje. Šest lahkih minometov je streljalo kot za stavo, to so radi delali, da ni bilo treba streliva nositi domov. Celo težki minomet je enkrat kihnil. Tedaj pa sem zagledal Kolonela, ki je prihajal in mahal in nekaj grdo vpil vojakom. Rekel sem vojakom, da je dovolj streljanja in da gremo. Nisem hotel govoriti s Kolonelom, nekam čudno je šaril po svoji pištoli. Hitro sem povečal razdaljo med nami. Kurir je bil opozorjen, imeli smo 15 minut ali več za umik. Če se ne bi umaknili, bi bilo slabo za oboje. Po dvanajstem kilometru smo pri Brancljevi senožeti videli, da je kurir krenil po Klučni poti. Malo čudno se nam je zdelo, češ, to verjetno ni najbližja pot v Mrzli dol. Šli smo naravnost in na vrhu druge senožeti smo se ustavili. Spustila se je megla, ki je bila v dolu še gostejša. Trije smo šli pogledat, kaj se dogaja v dolini – vodja Jaka, jaz in pomočnik. To je bila zelo nevarna in težka služba. Spuščali smo se v dol po senožeti, videli nismo dlje kot 20 metrov. Pri gozdu smo pričakovali stražarje, pa jih ni bilo ali pa jih nismo videli. Počasi smo šli po malem gozdnem robu naprej, večkrat smo se ustavili in poslušali nekaj sekund. Nič, še ptički niso
[Stran 026]
čivkali. Tedaj opazim pri drevesih črno senco, drugo, tretjo, na straneh isto. Tu so. Pokazal sem vodji s prstom, sprva ni verjel, potem pa je takoj dvignil puško. »Ali si znorel?« sem mu pošepnil in mu potisnil cev dol. Pokazal sem mu še druge sence. Potiho smo šli nazaj. Zagazili smo bili v brigado, ki je pričakovala kosilo. V štabu se je moralo nekaj dogajati, ker so vsi gledali tja. Nekaj časa smo se umikali ritensko. Če bi se kdo ozrl na nas, bi bilo slabo, pripravljeni smo bili na vse. Varno smo prišli do senožeti. Zaslišali smo brigado, premikala se je po gozdu, v isto smer kot mi. Megla je bila čedalje gostejša, zato smo šli na vrh hriba. Tam je bila megla bolj redka, da se je videlo 50 m. Vodnik je o vsem poročal. Ker nas dolgo ni bilo nazaj, so borovniški fantiči postali nestrpni in so jo mahnili proti Mrzlemu dolu z nekaj Italijani iz Borovnice. Šli so v megli ob gozdu po senožeti, partizani pa po gozdni poti ob senožeti in iz doline. Tako so se skoraj srečali. Borovničan iz te patrulje mi je večkrat pripovedoval isto. Ko so se naši približali gozdu, so opazili v megli dolgo kolono vojske. Partizani so imeli takrat že precej italijanskih uniform, nekateri so bili v civilu, tako da Borovničani niso bili prepričani, kakšna vojska je to. Obe koloni sta šli vzporedno, naša v dol, oni pa ven. Skozi meglo smo pogledovali drug drugega in nismo vedeli, pri čem smo. Tedaj pa se je prikazala iz megle skupina otovorjenih mul. Ena je nosila težki minomet z zastavo z rdečo zvezdo. Dvoma ni bilo več. 18 pušk in nekaj puškomitraljezov je zdrsnilo z ramen. Dve muli sta takoj padli, gonjači pa zbežali. Partizanska kolona je bila pretrgana, prvi so se umaknili naprej, zadnji pa nazaj. Naši so skočili k mulam, pa hajdi nazaj v hrib z njimi, medtem ko so drugi že prižgali zaporni ogenj. Nikogar od partizanov niso videli pasti. Na vrhu hriba pa nas je bilo
20 Rakičanov in Italijani z minometi in nekaj strojnicami. Ko je v dolini počilo, smo hitro naredili krog. Nas 20 Rakičanov je bilo v gozdu v smeri proti Rakitni. Vzeli smo pozicijo kakih 5 m drug od drugega. Vsak je imel 9 nabojev. Če bi nas obkolili, bi bilo to bore malo. Streljanje v dolini potem, ko se je začelo, ni prenehalo. Vsak strel je odmeval od bližnjih hribov petkrat, od Krima, Lopate, Srednjega vrha, Korena, Kamenice, tako da smo slišali samo hrstenje. Povelja se niso slišala, verjetno ni bilo nobenih. Skozi ves ta hrušč sem slišal nekoga, ki je klical: »Druga četa, druga četa!«, in ženski glas: »Marija pomagaj!« Nekdo me je prišel iskat k moji desetini. Šli smo na vrh senožeti, ki je bila še vedno v megli, se je pa že redčila. Po strmini so prisopihali Borovničani in vojaki s tremi mulami in enim konjem. Konj je bil pri zadnji nogi pod vampom ranjen, videlo se mu je 15 cm črevesja. Ena mula je nosila težki minomet in zastavo z rdečo zvezdo. Druga mula okoli 30 min za težki minomet. Tretja pa nekaj gorskih kotličev za kuhanje. Bili so lepi, aluminijasti, in eden je bil še poln na pol kuhanega mesa od naših volov. Minometi, strojnice, orožje, strelivo – vse je bilo na kupu. Kolonelo in oficirji so zastonj vrteli kompas in specialke, kompas ni delal zaradi toliko železa v bližini. Jaka je vprašal, kje smo. »To ni važno. Kam hočete?«, sem vprašal. »Domov v Rakitno.« – »Torej, greste v Rakitno.« Svoji desetini pa sem rekel: »Bombe pripravljene!« Ker je nasprotnik imel vsaj deset minut prednosti, bi nam jo pri Brancljevi senožeti lahko lepo zagodel. Zato je bilo bolje, da se nismo vračali po najbližji poti. Šli smo čez drn in strn, na Lepo dolino. Kmalu se je pokazala rakiška dolina, kjer se je megla dvignila. Med vojaki in Rakičani je bilo dobro razpoloženje. Jaz sem bil zelo utrujen. Nekdo, menda sam Kolonelo, je hotel, da bi s pesmijo vkorakali v dolino. Kaj, na veliki četrtek da bi prepevali, ko se obhaja trpljenje Jezusa Kristusa? »Mi smo katoliki!« sem rekel Jaki. Pesmi ni bilo.
Še isti večer so menda po radiu iz evropskih mest poročali o siloviti borbi na Krimu. Kako je do te naše zmage prišlo, nisem vedel, dokler nisem bral Kocbekovega dnevnika (druga knjiga). Vsa naključja so bila nam v
[Stran 027]
prid. Jaz mislim, da je bil glavni vzrok megla. Megla je ščitila izvidnico treh. Megla je naredila Borovničane na odprti senožeti nevidne in jih ščitila pri umiku. Megla je ščitila komando in težko orožje na vrhu hriba. Kocbek piše, da so imeli poročila, da se jim bližata dve diviziji, zato so morali sredi kuhanja južine izvesti hiter umik. Eni in drugi pišejo, da smo imeli zasedo. To ni res, samo neumnež bi tam imel zasedo in imel cel prvi udarni bataljon Tomšičeve brigade za hrbtom. Naši so bili na goli senožeti, brez zaklona, samo megla jih je varovala. Ker je bil težki minomet ponos Tomšičeve brigade, je bila izguba tem bolj boleča. Kocbek piše: »Zbirali smo se v dolini Iške. Nismo si upali pogledati v oči. Težki minomet je dokončno izgubljen. /…/ Prilezli smo v Škrilje in na Golo.«
Stanko Petelin Vojko piše v knjigi Krajevna skupnost Podpeč-Preserje v NOB, da je bilo v Rakitni veliko zmagoslavje. Jaz ga nisem opazil. On tudi piše, da so padli štirje njihovi ljudje. Jaz in dosti drugih smo bili zadovoljni, da ni prišlo do velike borbe. Vedno smo mislili, da smo Slovenci med najmanjšimi narodi v Evropi in je vsakega škoda, ki pade. Kot je rekel naš poveljnik Maks Kunstelj: »Samo živi fantje bodo po vojni lahko osrečili slovenska dekleta, ne pa mrtvi junaki.«
Veliko noč smo preživeli veliko bolj v miru kot božič. Vendar so si v ponedeljek spet izmislili, da bi šla majhna patrulja pogledat v Mrzli dol, če je brigada že nazaj. Spet je bil Jakom vodja in spet sem nosil strojno puško, imela sva še tri stražarje, skupaj nas je bilo torej pet. Z Jako sva se hecala, da bova toliko časa hodila v Mrzli dol, da bova še midva mrzla. Ko smo prehodili že 12 kilometrov, sem blizu dola prvi zaslišal šklepetanje jekla. Takoj smo počenili v grmovje. Res je prišla patrulja zelo dobro oboroženih vojakov, vsi smo bili pripravljeni. Upali smo, da nas ne bodo opazili in bodo šli naprej. V dol nismo šli, da nam ne bi postalo prevroče. Tako nismo iskali junaštva. Nekdo mi je nekoč rekel, da če ti rad živiš – drugi ravno tako. To sem si zapomnil.
Prišlo je poletje. Ker je narod pridno delal in je bilo vreme ugodno, je letina dobro kazala. Stražarji so raje delali na polju in v gozdu, kakor pa hodili v patruljo. Enkrat so nam zaradi odsotnosti tega ali onega zaprli poveljnika Kunstlja. Ker je v patrulji desetih ali dvajsetih stražarjev dostikrat manjkal eden ali dva, so ga Italijani vprašali, zakaj se to dogaja. Menda jim je odgovoril: »Ker je eden naš za dva vaša,« kakor nam je povedal zelo užaljeni tenente Fiero. Prosili smo ga, da nam ga dajo nazaj, saj se je najbrž samo hecal. In res je bil kmalu pri nas. Nekoč so agitirali za udarni bataljon. Ob vinu so bili vsi zanj, češ, to bo moč in ob kapitulaciji Italije bo ta bataljon prevzel poveljstvo nad vsemi. Ko pa je bilo treba iti na kamione, so se skoraj vsi spuntali, ker je nekdo z nasprotne strani razširil novico, da nas bodo odpeljali na rusko fronto. To in pa udobnost ter strah pred žrtvami so bili vzroki. Doma je le doma. Nekdo je takrat izrekel preroške besede: »Še radi boste šli iz vasi v čete in bataljone, pa bo prepozno!« Enkrat – verjetno v avgustu – je bilo spet več brigad okoli nas. Napadli so nekaj majhnih postojank v borovniški dolini, posebno vas Zabočevo. V težkem položaju se je okoli 15 stražarjev junaško borilo do jutra. Potem so z več težko ranjenimi zapustili vas in se združili z glavnino, ki je bila blizu Ivana. Tisto noč so streljali tudi pri Novakih, da ne bi šel kdo na pomoč v Zabočevo. Naslednjo noč so nezavarovano vas Zabočevo požgali partizani. Ko je naša patrulja – desetina šla tam skozi, se je še kadilo. Ljudje so bili zelo žalostni. Toda neustrašno so že gradili zasilna bivališča, največ v velbanih kleteh. En teden so bile vse brigade okoli nas, menda še Gorenjska. Ravno tisti teden ni šla nobena patrulja ven, verjetno bi bila uničena. Ne vem, ali je bilo to naključje, ali ker smo imeli veliko dela v senožetih in na polju. Tako se je približal dan – konec italijanske okupacije in kapitulacija armade, ki se je nekoč prištevala k štirim velesilam. Fantje so ▶
[Stran 028]
bili že precej dobre volje več dni prej. Zvečer so že v Domu kraljeviča Andreja zapeli prenekatero pesem. Zvezni oficir Fiero nam je rekel, da »pozna, kakšna je naša duša. Takšna kot sicilijanska, ki so zasedeni.« Dva dni pred kapitulacijo je dobil telegram, da mora takoj domov. Njegov oče je bil general, verjetno v Badoglievem puču. Pred odhodom nam je še napravil govor, skoraj v celoti v slovenščini. Rekel je, da nas je vedno imel za dobre Slovence in naj se ne pozabimo boriti za vero, dom in svobodo. Poslovili smo se. Pustil nam je naslednika, Sicilijanca, »ker on pozna vašo dušo«. Vsakemu je kaj rekel, ker je vse dobro poznal. Tudi meni: »Ti si bilo eno srčen vojak.« Ne vem, ali je prišel srečno domov ali ne. Bil je precej gentleman. Nekoč ga je Tinčkov Venonci vrgel, z lepo uniformo vred, čez glavo v veliko blatno lužo. Plosk. Mislil sem, da bo jezen,
pa ga je še objel. Kadar smo se srečali z nasprotnikom v gozdu je hitro naredil tri velike križe na prsih. Nekoč sem si ga iz porednosti malo privoščil. Rekel sem desetini, naj bo posebej pozorna nanj. Šel sem daleč pred drugimi. Ko smo prišli v gozd, sem zasopel prihitel k njemu: »Partizani!« Naredil je tri velike križe. Fantje tega še nikoli prej niso opazili in so se potiho smejali. Čeprav so bili težki časi, je bilo med nami, prijatelji in neprijatelji, tudi mnogo humorja. Ko ne bi bilo več kot deset nepotrebnih žrtev vojne in desetine ljudi v internaciji, bi bili še srečni, saj so drugod narodi še več trpeli kot mi. Nekaj dni pred italijansko kapitulacijo se nas je pet stražarjev in nekaj vojakov peljalo v Borovnico čez Preserje, brez kolone ali zaščite. Pri mostu smo prvič videli nemške vojake, desetino, ki je vadila streljanje s težkim minometom. Opazil sem, da so ga se-
Figure 2. Požig Sabočeva 1943 – Slovenčev koledar 1944[Stran 029]
stavili v nekaj sekundah. Mislil sem si, da se s temi ne bo dobro tepsti.
Kapitulacijo Italije smo že nekaj dni pričakovali. Tako se je končala dveinpolletna okupacija. Kaj zdaj? Da je v Italiji več nemških divizij, je vedel vsak otrok. V Rakitni se je vse dogajalo v nekem redu, kakor bi se moralo med kulturnimi narodi Evrope. Poveljnik italijanske čete, Spaletti, se ni dosti vznemirjal. Čakal je navodila in vzdrževal red med vojaki. Naš poveljnik isto. Dva dni se ni nič spremenilo. Opazili smo, da gre mnogo italijanskih vojakov skozi vas ali mimo nje, večinoma brez orožja, proti Postojni, Italiji. Čez dva dni je priletelo nemško letalo »kobilica« in se spustilo čisto nad hišo, kjer je še visela velika italijanska zastava. Letalo je hitro odletelo nazaj proti Ljubljani. To mi je dalo takoj misliti, da se Nemci zanimajo za naše hribe. Po nekaj dneh je Spaletti uvidel, da bo treba pakirati. Nekaj vojakov je že odšlo na svojo odgovornost. Stražarjem so pustili nekaj strojnic in pušk. Ne vem točnega deva (imel sem mnogo podrobnosti v dnevniku), verjetno je bila ta italijanska posadka ena zadnjih, ki je zapustila položaj. Dopoldne smo izvedeli, da bi se Italijani radi poslovili po vojaško. »Brez skrbi, stric, saj smo mi odzad,« je rekel neki šaljivec. Na trgu pred farovžem je bilo kakih 90 do 100 vojakov z oficirji v paradnih uniformah in z orožjem. Nasproti okoli dvajset stražarjev v dveh vrstah, z orožjem. Poveljnika sta salutirala in vojaki so odzdravljali drug drugemu, kot se spodobi. Tedaj sem prihitel tudi jaz, da ne bi zamudil tega zgodovinskega dogodka med sosedi. Oboji smo narod s tisočletno zgodovino, naša je 1000-letna, njihova kultura pa 2000-letna.
Pred tem smo ostali lepo zasedli vse bunkerje in do vrha poln magacin, da ne bi bilo kakšne nesreče. Opazil sem, da ni ne težkega ne treh lahkih minometov. To sem takoj povedal Jaki, s katerim sva bila spet skupaj. Vstopila sva v magacin, ki sem ga že dal zastražiti dobremu vojaku. Na vrhu zabojev z bombami so bile odprte plastične vrečice za težki minomet. Mislil sem si: »Le iskre ene treba in vse zleti do neba.« (Iz pesmi Čele kula.) Jaka ni nikoli kadil, tudi do takrat nisem opazil, da ima cigareto prižgano in jo drži napol v pesti. Ko pa je nekajkrat potegnil in začel cigareto otresati ravno nad plastičnimi vrečicami, sem že videl, kako letiva k sv. Petru. Bliskovito sem podstavil obe roki v prgišče, ogorek me je malo spekel. Jaka je prebledel kot zid. Peljal sem ga za roko ven in mu tiščal pest skupaj. Ves se je tresel. Bil je vojak kraljeve garde in še topničar povrhu, zato je vedel, kako blizu nesreče smo bili. Po tem dogodku sem šel takoj k poveljnikom, ki so bili čisto zraven, da bi videl, kje so minometi. Verjetno sem bil malo preveč razburjen, ker sem s puško v roki, brez pozdrava, skoraj nahrulil oba, da brez minometov ne moremo braniti vasi, ki je v dolini. Pokazal sem na tri lahke minomete, ki so jih vojaki imeli samo na pol na ramah. »Res je,« je rekel naš poveljnik. Spaletti je pomignil vojakom, ki so na to komaj čakali, ker je moral vsak nositi še svoj nahrbtnik. Tri minomete so dali z ramen, stražarji pa so jih pobrali. Italijanska vojska je odhajala iz vasi v miru, tako kot je pred dvema letoma in pol prišla v vas. Moj brat Elko je poslal za njimi za vsak slučaj majhno patruljo, ker smo vedeli, da bodo vojaki orožje zmetali proč. Res smo tam, kjer je sedaj jezero, dobili težki minomet (81 mm) in nekaj pušk. Poveljnik nam je napravil govor. Rekel je, da smo sedaj Narodna straža pod slovenskim poveljstvom v Ljubljani in Londonu. Imeli smo deset strojnih pušk (4 grške, 6 italijanskih – lahkih), tri lahke minomete, enega težkega (81 mm), okoli sto pušk. Straža se je s
70 povečala na 75 vojakov, pet mladih je komaj čakalo, da so pristopili. Patrulja je šla vsak dan dvakrat v Borovnico, držali smo zvezo s Sv. Vidom. Okoli Begunj pri Cerknici, kjer je bila močnejša posadka, pa so se že zbirali partizani za napad. Čudno se nam je zdelo, da niso šli osvobodit Ljubljane, ki so jo zasedli Nemci. Opustili smo postojanko v Novakih, ker je bila preveč izpostavljena. Minomete
[Stran 030]
smo postavili na stara mesta, na vsak bunker dve strojnici. Vendar se mi je zdelo, da je bilo stražarje malo strah, kar ni bilo prav nič čudno. Vas je v dolini in z okoliških hribov in hribčkov bi jo sovražnik lahko obvladal s strojnicami in minometi. Jaz sem takoj videl, da resnega napada podnevi ne bomo dolgo vzdržali, in sem že izbral svojo smer izpada. Čez par dni pa smo dobili ultimat, naj se takoj in brezpogojno predamo Ljubljanski brigadi, ki se je zbirala na Gornjem Igu in na Golem. Poveljnik Kunstelj jim je takoj odgovoril pismeno: »Kot poveljnik Narodne straže v Rakitni sem prejel vaše pismo, ki je namenjeno beli gardi v Rakitni. Ker v smislu navodil jugoslovanske vlade v Londonu ter štaba slovenske vojske v Ljubljani bela garda ne obstaja več, je vaše pismo brezpredmetno!«
Poveljnik je nadaljeval, da straža skrbi za mir in red in da bo vas branila proti vsakomur, ki bi hotel to kršiti. Nam se je zdel ta odgovor sijajen, nič izzivajoč. Rekli smo si, da drugega nočemo, le svoje svobode ne damo nobenemu pritepencu, ker smo zaradi teh samozvanih pritepencev že toliko pretrpeli in so nam pobili že toliko ljudi in oropali, vzeli so predvsem živino, toliko kmetov.
Slišali smo za novico, da je italijansko orožje prišlo v več krajih v nasprotnikove roke, da so se stražarji na Blokah predali itd. Za Begunje smo vedeli, da so pod napadom, ker smo slišali regljanje strojnic in pokanje min. Po zahtevi po predaji je naš poveljnik videl, da je bolje, da se umaknemo iz vasi in tako preprečimo njeno razdejanje, ker ima nasprotnik tudi topove. Nekateri so predlagali, da bi šli Angležem naproti, ker da so že blizu Trsta. Naša naloga je bila priti do Ivana pri Borovnici, ker je bila v bližini borovniška postojanka. Zapustiti postojanko je bila težka odločitev, toda brezpogojna predaja še težja. Jaz bi šel najraje v gozd, v »zeleni kader«, pa drugi niso imeli poguma. Torej izpad. Fantje in možje so vzeli nahrbtnike, dali vanje eno boljšo obleko, odejo, nekaj hrane, vzeli orožje in več streliva,
se s solzami poslovili od dragih in odšli proti Zabočevemu v dolino. Jaz sem se znašel sam s pomočnikom pri magacinu, ki je bil blizu cerkve. »Vsi so že odnesli pete,« je rekel Tinčkov Jože. »Midva pa ne, brez mul in minometov,« sem mu rekel. Dala sva sedla na mule in naložila: na eno težki minomet, na drugo 3 lahke minomete in nekaj zabojev min, na tretjo pa same mine za oba minometa. Ker sedla niso bila prava in se je nama mudilo, so bile uboge mule zelo nezadovoljne in so pod težo kar grčale. Še nikoli prej nisem otovarjal mul. Tudi sebe sva obložila do vrha glave. Jaz sem poleg puške in 50 nabojev nosil strojnico hočkis, 200 nabojev zanjo, 12 ročnih bomb, svoj nahrbtnik in še nekaj drugih malenkosti. Z vsako roko sem držal povodec ene mule, Jože je gnal tretjo. Od drugih nisva našla sledi. Spraševala sva se, kaj če bo Vrh dola že zaseda. Sprijaznila sva se: »Kar bo – pa bo, vojna je«. Nikoli prej ali kasneje nisem toliko nosil. Izza rokavov mi je začel teči znoj. Srečno sva prišla do Ivana, kjer so že bili vsi drugi. »Saj smo vedeli, da boš ti prinesel minomete! Mi smo čisto pozabili nanje.« Tako so me pozdravili. Nisem hotel niti govoriti z njimi. Poročnik od borovniških je takoj montiral težki minomet in spustil mino proti Krimčku na Brezovico. Počila je visoko pod vrhom.
Postojanka je bila v zelo slabem položaju, na treh straneh obdana s hribi. Ker so si drugi že prej izbrali ležišča, ga zame ni bilo. V magacinu streliva sem izravnal nekaj zabojev min in spal kar tam, ker je bilo še največ prostora. Ponoči so prišli še fantje od Sv. Vida, kjer so tudi zapustili postojanko, in me zbudili. Neki zelo korajžen Borovničan jim je razkazoval, kako se strelja z lahkim minometom, in to kar v magacinu. In res, vžgal je pogonsko patrono, da sem bil v smrdečem dimu, dobro da ni imel tudi mine v cevi. Jutro je bilo sončno. Jaz sem bil tako utrujen od prejšnjega dne, da sem moral počivati. Borovniški, okoli 20 fantov, pa so šli gledat v Rakitno, če so tam že partizani. Ni jih bilo.
[Stran 031]
Poveljnik borovniških stražarjev Ludvik Kolman, ki je bil po poklicu menda advokat, je hodil v Borovnico iskat zveze z Ljubljano in verjetno s starim Rupnikom. Kolman je verjetno znal tudi nemško. Zvečer smo izvedeli, da je bila v Ljubljani ustanovljena Slovenska domobranska vojska s slovensko zastavo, poveljniki, itd. Zmaga na celi fronti. Fantje so to navdušeno proslavili. Pokale so salve minometov, ropotale težke in lahke strojnice, v zrak je letela bela raketa. Fantje od Sv. Vida so bili dobri pevci – zapeli so himno Hej Slovenci, naša reč slovenska živo klije, dokler naše verno srce za naš narod bije. Morala je bila na višku, škoda da ni bilo vina. Mogoče bi šli še tisto noč na Nemce. »Jutri gremo na pomoč Begunjam in Cerknici!« smo se dogovorili. Drugi dan se je res zbral vod 40 dobro oboroženih mladih fantov. Čeprav sem bil brez čina, so me kar določili za poveljnika baterije, čeprav je bil tam neki poročnik, ki je bil za to sposoben, pa ni šel z nami, vzrok mi ni bil znan. Tri mule so spet nosile težki minomet in strelivo. Šli smo mimo Pekla na Gredo, mimo koželjških žag, ki so bile požgane, in se vzpeli po cesti proti Kožljeku. Kmalu so predhodniki naleteli na nekaj fantov iz begunjske posadke, če se prav spomnim, so bili Oglarjevi. Dobro so bili oboroženi, imeli so jugoslovansko zbrojevko. Povedali so nam, da se je begunjska in še prej cerkniška straža predala in da je partizanov s topovi in tanki kot listja. Če se je okoli sto stražarjev predalo na deloma dobrih položajih, ni imelo smisla napadati vasi. Vod se je obrnil in šel nazaj. Moja baterija je tako ostala zadaj, brez zaščite. Fantje so jo udarili kar po bližnjici čez močvirje, baterija z mulami pa po njihovi sledi. Vse mule so se pogreznile v črno zemljo. Minomet s strelivom je padel s sedel, ki niso bila prava. Ostali smo trije, jaz in moja dva tovariša s paše, s katerima smo pred leti skupaj pasli krave in vselej premagali druge pastirje, Laščenov in Tinčkov. Razložili smo ostalo z mul, jih izvlekli iz močvirja, prazne so lahko šle preko, potem smo vse znesli za njimi in jih
spet naložili. Udarni vod je bil takrat že doma. Toda nihče nam ni prišel nazaj pomagat. Še hecali so nas, da artilerija vedno zadaj hodi. Drugič naj jo vodi kak nadebuden poročnik, sem jim rekel. In res se nisem več udejstvoval v bateriji. Še isti večer smo z vso opremo odkorakali v Borovnico. Da bi šli naproti Angležem, kot se je prej govorilo, ni bilo več slišati. Če se prav spominjam, smo imeli glavni stan v prosvetnem domu. Tisto noč sem stražil pod Planino blizu Jevskega griča. Tam je bilo nekaj Nemcev, ki so imeli »mašingver« na dolge trakove. Takrat sem tudi videl, kako stražijo in kako hitro so skočili, če je bil alarm. Drugi dan nas je bilo deset domobrancev poslanih na mrtvo stražo na Dražico, ki je približno en km proti jugu. Ta straža je imela namen preprečiti nenaden napad na Borovnico, ker bi moral napadalec najprej uničiti to predstražo. Umika ni bilo. Borovnica je imela zaradi važnega velikega mostu še dve taki postojanki – na Zavrhu 15 mož in na Planini 10 mož. Zaradi teh treh postojank sama Borovnica ni bila nikoli ▶
Figure 3. Mirko kot domobranski vojak [Stran 032]
napadena. Dve postojanki na hribih sta imeli majhne utrdbe (zemlja) in bodečo žico. Na Planini pa so bile tudi mine. Na Dražici nismo imeli ne enega ne drugega, zdi se mi, da samo korajžo. Veseli smo bili, da smo spet na vasi. Z nami so bili trije Nemci za zvezo s telefonom. Podnarednik, mali belolasi Prus, visok, vedno zaljubljen mlad Tirolec in bolj temen in žalosten »šnopcar«, ki je rad pil šnops. Za tolmača je bil oče Zalar, doma nekje od Sv. Vida, od tam je bilo še pet drugih, par sijajnih borcev še iz Štajerskega bataljona, dva sta bila domačina in dva znana Rakičana. Drugih prej nisem poznal, s temi pa smo potem več mesecev skupaj delili domobransko življenje. Oče Zalar, rekli smo mu tudi foter, ker je bilo krajše, je bil že v prvi svetovni vojni. Zelo redko se je vznemiril, tudi v nevarnosti, in vedno je govoril nalahko, da se ga je komaj slišalo. Eden od domačinov, verjetno iz Ohonice (ime sem pozabil, podobno je bilo kot Jakše), pa je bil dober oponašalec. Samo enkrat je Zalar ali Nemec nekaj izgovoril, že je znal vse na pamet in še več. Dobivali smo nemško hrano, z vozičkom jo je vozil nemški vojak, Jakše ga je krstil za Susmana, to je sladki mož. Bil je zelo majhen in se je vedno sladko smejal. Če je pripeljal še tako grenko črno kavo, nam jo je posladil njegov večni nasmeh. Jakše mu je šel dostikrat naproti, ga pozdravil, tolkel po rami in mu govoril v vseh jezikih, kako je korajžen, kako ima vse »spucano«, kako da skrbi za mulo, pa da bi mu morali dati medaljo, da bi bili brez njega že vsi »kaput« itd. Susman ni nikdar nič rekel. Sploh ne vem, če je znal govoriti. Tudi če je pokalo do jutra, se je točno ob uri primajal iz Borovnice. Z Jakšetom in Susmanom smo imeli vsak dan zabavne minutke. Vas Dražica je bila na hribčku kakih 400 m od ceste. Naša straža pa je bila pri treh hišah ob cesti, ki pelje po dolini. Kjer se cesta odcepi na Ohonico, je bila prva straža proti Notranjski. Dolgčas ni bilo nikoli. Podnevi so mimo hodili civilisti in male izvidnice, ponoči pa so nas zabavali partizani s svojo muziko iz strojnic. Ker ni bilo bunkerjev, smo si izkopali lisičje jame. Jama (ali nasip, kjer je bilo mokro) ni smela biti globlja od 30 cm, tako da smo ob napadu ali streljanju notri ležali in smo vse videli. V eni kotanji sta bila vedno dva vojaka, oboroženi smo bili dobro – imeli smo orožje, ki smo ga vzeli Italijanom. Imeli smo tri strojne puške in dva lahka minometa, tako da je bilo pet strelcev in pet pomočnikov v petih majhnih vdolbinah, ki jih podnevi ni bilo opaziti. Drug od drugega smo bili oddaljeni okoli 50 m. Gozd je bil zelo blizu, tudi manj kot 100 m, tako da je morala biti straža zelo budna. Podnevi smo imeli dva stražarja v pripravljenosti, ponoči pa 3 in 3, tako da je bilo spanja malo. Trije Nemci pa so bili posebej proti Borovnici. Ker ni bilo žice, se nam je predajalo mnogo partizanov, posebno bivših vaških stražarjev. Nekaj mladih fantov so posamezno pripeljale kar matere. Ti so v strahu gledali na nas, češ, kaj bo z nami turisti v civilnih oblekah (jaz sem jo nosil dva meseca), brez utrdb, brez žice, brez jarkov, tankov ali topov – partizani nas bodo pohrustali prvo noč. Eden od njih mi je pozneje rekel, da bi bil najraje šel domov in se še naprej skrival. Bili pa smo dobro pripravljeni. Ko je počilo, smo bili v nekaj sekundah na svojih mestih. Moje in pomočnikovo mesto je bilo proti Zavrhu, kjer je bil gozd in pritisk najhujši. Tudi dober razgled je bil proti Peklu, Ohonici in Borovnici. Bil pa je zelo izpostavljen položaj, še dobro, da so napadali največ ponoči, podnevi ne bi ostal živ niti minuto. Imel sem mali minomet in vedno dovolj streliva. Če ne, ga je pa Susman pripeljal zjutraj. Sprva smo spali kar v skednjih na otavi, kar ni bilo prav zdravo, ker so včasih krogle šle kar skozi stene. Neke noči sem ob alarmu zdrsnil iz gornjega nadstropja kar na pod in gredoč doli zbil s stene telefon. Nemec Šnopcar je ves žalosten hodil okoli in vsakemu pravil, da je telefon kaput. Dokler ga ni šaljivec Jakše objel okoli ramen in potolažil, da telefon nič ne strelja: »Mein lieber Mann, Telefon ist Scheiße, Telefon nicht schießen«. ■
[Stran 033]