Drobci iz mozaika mojih dni
Med obema svetovnima vojnama so se tri dekleta iz marijapoljske fare vozila s kolesi v tovarno Saturnus: Angelca Ocepkova z Vevč, Pepca Maček iz Sp. Zadobrove in Cilka Snoj iz Sneberij. Angela je poleg rednega dela občasno tudi z apnom obelila ter z vzorci opleskala kakšno stanovanje. Pri tem je kot sindikalistka laže dobila stik z ljudmi in poagitirala za komunistično stranko, katere članica je bila. Tedaj je namreč na Vevčah stanoval strankin tajnik Lovro Kuhar, teologov brat. Tudi pri nas je uredila dekliško sobo in pogledovala na snete svete podobe. Med vojno in revolucijo je partizanila, po vojni pa predsedovala ženskim društvom in 47-letna umrla.
Mačkova Pepca, sestra Poldeta in sestrična Ivana, je obema sledila v KPS. A kaplan Tone Vukšinič, ki je postal duhovnik leta 1938, mi je dvakrat zatrdil: »Bila je dobro, verno dekle. Ko sem prišel obhajat njeno mater, je naju z mežnarjem pričakala v veži kleče, z gorečo svečo v roki.« Pred vojno in med njo je imela nemalo težav zaradi strankarskega delovanja. Po vojni je obiskala Ano Smerdu na Studencu, pri kateri se je nekoč učila šivanja, in ji ponudila denar, a botra ga ni sprejela, ker je tedaj mož Jožko pet let robijal na Igu. Kot vrtnar in ekonom je bil zaposlen v psihiatrični bolnici … V času samostojne Slovenije se je Pepca pripeljala iz tujine s polnim avtom robe. Cariniki so zahtevali, naj izstopi, da pregledajo, kaj vse ima. Užalilo jo je: »Ali me ne poznate?« –
»Dobro vas poznamo; državljanka ste, kot vse druge.« Vznemirilo jo je tako, da se je brž zatekla v bolnico. Ko se je vrnila domov, pa … Samomor, kot sin, arhitekt?
Snojeva Cilka je imela varnejše domače okolje. Ostala je zvesta veri v Boga in Kristusovi Cerkvi. Poročila se je z Evgenom Špenkom, zgradila sta si dom v Dolu pri Ljubljani. Ob
misijonu sem jo vsak dan zjutraj in zvečer opazil pri maši in nagovoru. Prosila me je, naj pridem na dom spovedat in obhajat moža, ki okreva po kapi. Prej je bil predsednik krajevne skupnosti. Sprejem je bil lep. Cilka je pripomnila: »Od treh prijateljic sem le jaz ostala verna.« Vera je Božji dar, milost. Če z njo sodelujemo, nas varno spremlja k Cilju.
Ko smo uspešno obranili samostojnost domovine, sva se srečala z Gorenjcem, ki je bil le kratko z mladimi v škofjeloškem gradu junija 1945. Pojasnil je: »V našo hišo je prišel mlad sovaščan kot partizan. Mati pa brž: »Daj no, stopi v grad in reci dobro besedo za naše fante. Bili so le krajši čas v Gorenjski straži, nič nimajo nad seboj.« Ko je prišel s poveljnikom gradu, majorjem Miho, je ta poklical šest do sedem imen in so odšli z njima. Bali smo se zanje. A se je vsak po svoje moral truditi za vzore. Moj Gorenjec se je v zrelem času izkazal s Kmečko stranko.
Podobno se je poročnik Ozne zavzel za bratranca Marjana Šifrerja, študenta tehnične fakultete, ki se je ob koncu vojne z zajetimi tovariši znašel v neki kleti na Primorskem. Na umik sploh niso bili opozorjeni. Rešeni je nekaj let poučeval v slovenski gimnaziji v Trstu in nato odšel dalje v tujino. Nihče od drugih devetindvajsetih ni preživel.
Gospodarja Poldo iz Zgornjih Gorij so kot mobiliziranega partizana zajeli fantje Vuka Rupnika in ga pripeljali na Rakek. Nekdo se je spomnil, da večkrat pride župniku pomagat duhovnik, ki je tudi pisatelj, pa z enakim priimkom. Ob soočenju se je izkazalo, da sta brata. »Prav na nedeljo sem stopil v cerkev na Bledu. On je mene rešil, jaz pa njega nisem mogel,« mi je Polda potožil in zajokal.
V Mariboru sem se v Slomškovi dvorani udeležil nastopa Tarasa Kermaunerja. Prvič sem slišal izpoved konvertita, spreobrnjenca k veri. Na koncu se je Taras opravičil vsem ▶
[Stran 034]
možnim prizadetim, ker sta po vojni na klasični gimnaziji s Primožem Kozakom hodila po razredih in izključevala idejne nasprotnike. Kako je blagodejno delovalo na vse to plemenito, ponižno dejanje akademika! Pristopil sem mu, ker sva nekoč bila sošolca. »Pridi, bova kaj debatirala!« me je povabil. Do tega ni prišlo, ker sem bil preveč zaposlen, on pa bival predaleč. Na Višarjah sem ga v dveh letih opazil pri maši, za glavo je bil višji od vseh.
V rani jeseni 1979 sva z župnikom Petrom Šetino v naglem hodu obredla nekaj vrhov okoli Rakitne. Ožgalo me je sonce, v žolčniku so se natrli številni, drobni kamni. Pri nedeljskem kosilu je bila sadna čaša in kozarec vina kaplja čez rob. Tisto noč mi je naglo zatekal ves abdomen. Znašel sem se v bolnici Dr. Petra Držaja v pritličju, na tleh, postelje so bile zasedene. Diagnoza: pancreatitis biliaris acuta – hudo vnetje trebušne slinavke. Prejel sem že drugo injekcijo, a bi tisto noč zagotovo zapustil ta svet. Pa je zame zvedela sožupljanka Olga Legiša, ki je delala v kuhinji, in obvestila skupne prijatelje, ti pa moje svojce. Že v trdi temi so prišli pome z vozičkom in me po dvigalu odpeljali v reanimacijsko sobo. Sledil je niz priključkov in črpanje vode iz pljuč. Po petih dneh so me premestili v samotno sobo. Ob odhodu sem stopil k šefinji ambulante in se ji zahvalil. Bila je Kogojeva Nada, sestra Vasje, generala VDV. Ob času študija v Zagrebu je Nada kot članica KP prijateljevala z dr. Tauzovićevo, ki je med vojno asistirala pri porodu Herte Hassove v zagrebški porodnišnici (Vinogradska ul.); pozneje se je Tauzovićeva poročila z dr. Kovačičem in bila mati nečakove žene. V molitvi se ju redno spominjam. Naj jima Bog povrne za vse delo, ki sem ga lahko v naslednjih letih opravil za Božje kraljestvo!
Sedaj pa na Kočevsko, kjer sem pastoralno deloval osem let. Del področja je bil nekaj časa v lasti grofov Zrinjskih, sicer pa vse področje dolgo pod Habsburžani. Ti so semkaj naselili veliko svojih ljudi. Bili so delavni, pošteni in verni. Področje je bilo zelo obljudeno, prava žitnica za Slovenijo. Ob zasedbi domovine so Nemci z italijansko gospodarsko družbo sklenili neko zamenjavo in Kočevarje preselili na izpraznjeno Posavje, naše rojake pa pregnali v Srbijo in Avstrijo. Ob koncu vojne je Nemcem uspelo nekaj Kočevarjev odpeljati, drugi so po naših taboriščih doživljali križev pot. S prihodom jugoarmade je vse Kočevsko postalo nekakšna Sibirija. Z vseh strani Slovenije so novi gospodarji vlačili sem vse, ki so jih terenci že vnaprej označili za socialistične sužnje. Morali so podirati cerkve, naselja, delati gozdne široke poti in pripravljati kazenska taborišča. Zvonove iz več kot sto cerkva in kapel so odpeljali večinoma v razrez na Jesenice. Vidim jih v revolucijskih spomenikih. Taborišč je bilo več kot šest. Z elektriko v žičnatih ograjah. Preostali stražarski stolpi so danes najboljše lovske preže. Jetniki so veliko trpeli, tudi umirali. Stražarji so bili oznovski, navadni miličniki niso imeli dostopa. Prostovoljni delavci so se priselili največ iz Bosne: Srbi, muslimani in Hrvati. Mnogi danes potarnajo: »Gozd nas bo zarasel!« Veliko področje je že sedaj lovski revir za Evropo.
Kočevska Reka z Borovcem in Gotenica sta postali Mačkovo gospodarstvo. Z velike žage so in še prodajajo naročen, rezan les v sosednje države, lov na medvede in drugo divjad tudi precej prispeva. Sirarna z mlekom frizijskih krav je uspešno trgovala na obmorski Reki in drugod. Vodil jo je strankin sekretar Jaka Lavriša, doma z ljubljanskega Viča; kot majorja so ga priklicali iz Beograda. Svobodne delavce je Matija obilno plačeval, bili so pa tako in tako vsi v Partiji. Če je kdo nesel otroka krstit v Kočevje, ga je že kdo ovadil in se je moral zagovarjati.
Veterinar dr. Bogomir Štefanič je prišel službeno pogledat v hlev. In opazil župnika, kateremu je nekoč stregel pri maši. Obsojenec na smrt mu je s prstom na ustih nakazal, češ, ne govori, da si me videl. Isti veterinar je v samostojni Sloveniji vprašal odločilnega človeka, kam so dali tiste, ki so preživeli. Dobil je odgovor: »Spustili smo jih v zrak.«
[Stran 035]
Kmalu po prihodu sem Jaka obiskal, čutil sem se duhovno odgovornega za vse. Bil je dokaj nervozen, zlasti, ker je pričakoval operacijo na srcu. Obljubil sem, da bom molil za uspeh. Dobro se je izšlo. Potem me je vselej, kadar me je videl, da s šolarji čakam avtobus, povabil, naj prisedem in sva zdrvela v mesto. Tik preden sem odšel službovat drugam, me je srečal pri pošti in dejal: »Kako sem urejal arhiv! Kaj bi to pomenilo za našo zgodovino. Pa je vse šlo!« Že v samostojni Sloveniji so oznovci s kombiji zvozili vse arhivsko gradivo iz betonske stavbe pred Borovcem sežgat v sušilnico lesa na žago.
Štirje delavci so mi menjali dvignjeni parket z novim. Vsaj dva sta bila muslimana. Dejali so: »Ko smo delali blizu Matijeve vikendice ob Kolpi, je prišel ven s polnim naročjem bankovcev. »Fantje, rabite denar?« in nam ga je razdelil … Znanca sem vprašal, kaj počne ostareli Maček Matija. »Roma od uršulink do frančiškanov in zbira podobice,« je odvrnil. Ironično rečeno, a v jedru resnično. Ko se normalen človek bliža odhodu, se nujno ozira v absolutno prihodnost. Tiste dni je bil v bolnici. Zanj so zvedeli v sosednji sobi in se je neki možak glasno pridušal: »Maščeval bom očetovo smrt!« Ne, Ivan se ni zlepa ustrašil kakšnega človeka. A, ko se je vrnil iz bolnice, so ga opazili, da je stopil v spovednico misijonarja, ki je bil v domovini na oddihu. Izstopil pa čez poldrugo uro. Ni bilo slišati groženj, ne smeha. Najbrž si je lajšal obteženo dušo, Kristusov namestnik pa jokal in resnemu spovedancu dal odvezo … Če bi tudi šlo za kakšno drugo osebo, je vendarle Matija iz šolarskih let še pomnil o desetih Božjih zapovedih in o peklu, če jih vsevprek teptaš. A biti večno z Luciferjem in njegovimi pomočniki, ki so v 20. stoletju bili Hitler, Stalin, Mussolini in njim podobni, ne, s tem se tudi preračunljiv človek, ki je hlastal po moči in denarju, ne more pomiriti. Četudi si sokriv za narodni genocid, preziranje človeškega dostojanstva, prikazovanje krščanskega ljudstva za ateistično državo in edino od jugoslovanskih republik, v kateri se brez verouka mladino vzgaja za nihiliste. Saj je Bog že v Stari zavezi opomnil: »Svoje slave ne bom dal drugemu.«
Epitaf za moje padle tovariše komuniste9
Zašli smo z mladim srcem, duše čiste, pokončnega čela,
za ideale neuresničljive.
Zanos je bil močan, a kratek sen.
Ugonobili smo najdražje naše – in sami sebe, za koga?
Bili smo Satanovi vajenci in zdaj nam je dovolj:
v miru naj počivamo!
Prosite za nas, ki Boga poznali nismo in ne molili.
Grešili smo, iščoč Pravico.
Pravice žejni. Odpustite!
Toda Alan Bullock v svoji knjigi Hitler and Stalin10 opozarja: »Še več kot trideset let je moralo preteči (od Hruščovovega tajnega govora 1956 in od zadušitve madžarskega upora), da se je razsulo sovjetskega režima – najprej v Vzhodni Evropi, potem pa v sami Sovjetski zvezi – razodelo za moralni in politični bankrot ne le komunizma, ampak tudi nacizma in fašizma, konkurenčnih ideologij, ki so se med obema vojnama bojevale za nadvlado … A to ne pomeni konca ideologije kot takšne.«
»Od nas pa ni poti nazaj«
Josip Vidmar je v biografiji sodobnikov Obrazi zapisal, da je Borisu Kidriču v vili pred Kranjem izrazil svoj namen, da se iz politike
[Stran 036]
vrne na kulturniško področje. A Boris ga je strogo zavrnil: »Od nas pa ni poti nazaj! Samo eno klaftro pod zemljo; ali pa dve.« … Ko je ostareli Josip ležal v kliničnem centru, ga je bolniški angel pri obhodnem obisku prijazno pozdravil: »Vam lahko dam odvezo?« Okoreli liberalec nato: »No, pa dajte!« Usmiljeni Bog ne zavrže nikogar, ki se odreče napuhu.
Evgenijo Ginzburg, poročeno, mater dveh dečkov, marksistko in predavateljico zgodovine na kazanski univerzi so ob množičnih stalinskih čistkah leta 1937 odpeljali v sibirske gulage. Ob grozotah in razčlovečenju ljudi, zlasti izobražencev, je spoznala, da je za tak režim delno tudi sama kriva; hotela je s trpljenjem zadoščevati. Po osemnajstih letih rehabilitirana se je priselila v Moskvo in se poročila s svetniškim krimskim zdravnikom – katoliča-
Figure 1. Ljubezen je močnejša od smrti Lovro Stanovnik[Stran 037]
nom, ki ji je v najhujšem času v Magadanu pomagal preživeti. Učil jo je tudi nemških molitev. Evgenija je v dveh delih Križevega pota mojstrsko opisala dolgoletne izkušnje, svoje in tovarišic. Toda višji funkcionar jo je opozoril, da se iz Partije ni izpisala in da bo le kot članica zmogla dobiti službo.
Medvojnega in povojnega likvidatorja Zdenka Zavadlava so po uspešnem zatrtju štajerskih Križarjev in prekmurske Matjaževe vojske poklicali v Beograd. Po letu dni sodelovanja z Rankovićevo zvezno Udbo se je vrnil na mariborsko Tezno, v TAM za personalnega uradnika in športnega referenta. Leta 1948 pa so njega in ženo Vero Uršič, ki je bila za časa nemške zasedbe v Sežani prevajalka, zaprli in ju obsodili na smrt. Prošnji za pomilostitev so v Beogradu ugodili; Vera je odšla v Avstralijo, se poročila in rodila štiri otroke. Zdenko je dobil dvajset let ječe z raboto, od teh jih je odsedel šest, nato pa se zaposlil v turizmu in moral sodelovati z Udbo. V samostojni Sloveniji je objavil šest dokumentarnih knjig. Niso mu odpustili – enkrat so s tovornjakom naleteli nanj, drugič je ostrostrelec nameril v sobo, kjer je pisal. Krogla je obtičala v jeklenih lamelah rolete. Ponovne operacije srca ni preživel ali pa ni smel preživeti. Vrnil se je bil k veri otroštva in večkrat prosil zakramentalno odvezo za prejšnja divjanja.
Begunjčan Štefan Stražiščar je med vojno izgubil očeta domobranca. Med študijem medicine se je zaljubil v lepo dekle, ki se je poleg drugih otrok rodila staršem med vojno v Kočevskem rogu. Tudi sam je bil slok, privlačen fant. Nasprotja se privlačijo. Po vojni je nastalo kar precej zakonov z idejno in versko nasprotnih bregov. V verne družine so se vrivali ali bili poslani celo člani Ozne. No, naša zaljubljenca sta končala študij, se zaposlila, poročila in rodila dvoje otrok. On je še opravil doktorat, predaval na fakulteti medicinsko etiko in se posvečal sodni medicini. Prijateljeval sem z njegovimi sorodniki in mu priskrbel želeno knjigo švicarskega strokovnjaka. Potem mi je prinesel izvod Zdravstvenega vestnika, kjer je objavil izvrsten esej o evtanaziji. Poprej pa je telefoniral, a obema našima linijama je partijska Udba prisluškovala … Ko se je dr. Janez Milčinski upokojil kot predavatelj sodne medicine in predstojnik sodnomedicinskega inštituta, je po njegovem priporočilu to postal dr. Štefan Stražiščar. Imenovanji je že imel v roki. Zadnjo noč dežurstva je odšel na kraj prometne nesreče, po vrnitvi napisal poročilo, legel in zaspal. Zjutraj so ga našli obešenega na nizek radiator. Ljubljena žena ga je dala upepeliti in civilno pokopati. In ohranila skrivnost … Njegova sestra Marina, poročena Nared, mati desetih fantov in dveh deklet, razgledana, mi je že vnovič potrdila: »Brat Štefan, rojen 04. 11.1942, »umrl« pa 26. 03. 1983, se je cerkveno poročil pri frančiškanih na Tromostovju. Z ženo sta se dobro razumela … Po civilnem pogrebu mi je Štefanov sodelavec dejal: »Na vesti ga ima Partija.« Tako. Partija ga je z VDV odstranila … Ljubezen je sicer močnejša od smrti. Človek pa lahko pride v hudo stisko, ko se velja odločiti ali za moža ali za bodočnost otrok, ali pa se ozirati na starše, širšo družino. Iz strahu pred partijo. Saj so takrat idrijske Kaplje pisale tako, kakor naj bi že kmalu odgovorne za zločine in nesvobodo videli na zatožni klopi. Na čelo sodne medicine ni smel priti pokončen strokovnjak, domobrančev sin. Nobenega razloga za obup in samomor ni imel; ravno nasprotno pač: ljubil je ženo, otroka, svoje delo, domovino.
Ena izmed redovnic usmiljenk, ki so delale v redovnih oblekah na VMA (Vojno medicinski akademiji) v Beogradu, kjer jih je želel imeti in jih ščitil kirurg – general Papo, je izročila molitvenik Borisu Kidriču, ki se mu je iztekalo življenje po hudem obsevanju v atomskem inštitutu Vinča. Se je odprl Bogu, ki je vanj veroval, ko je stanoval pri birmanskem botru v Rogaški Slatini med tem, ko sta starša stanovala na Dunaju? Iz večnosti ni poti nazaj, ni popravnega izpita. Življenje na tem svetu je enkratno. ■
[Stran 038]