Poezija Staneta Bračka (1923–1945) je eden tistih tihih glasov slovenske literature, ki so vzniknili in naglo zoreli v vojnem času, nato pa izginili s površja zemlje in iz zgodovine Slovencev, kakor bi jih nikdar ne bilo. Nekaj dni po svojem 22. rojstnem dnevu je pesnik Stane Bračko izginil v breznih Kočevskega roga.
Spomin na pesnike, kakor je bil Bračko, je bil preklet, njihove pesmi prepovedane. Šele ob slovenski pomladi leta 1991 je spomin nanj oživil France Pibernik v antologiji Jutro pozabljenih. Ob 70-letnici pesnikove smrti je Pibernik želel plemenito poravnati dolg slovenske literarne kulture do Bračkove poezije (namesto kulturnih in znanstvenih inštitucij, ki takšne potrebe niso nikdar začutile); zbral in uredil jo je v zbirko Sinjina mojega neba, ki te dni izide pri založbi Družina.
Poezija Staneta Bračka, vsaj njen večinski del, je čista lirika poglobljenih notranjih občutij in poetičnih podob. Zrcalijo nam pesnikovo doživljanje tistega kompleksnega zapleta, v katerem se pesnikovo doživljanje lastnih notranjih silnic, doživljanje osebnega, bivanjskega časa prepleta in spoprijema s silnicami zgodovinskega, družbenega časa – ki je življenjsko nit Staneta Bračka nazadnje usodno pretrgal in uničil. Zdi se, da je osrednje sidrišče tega bivanjskega spleta pri Stanetu Bračku erotična ljubezen, okrog nje se razpenja njegovo poetično svetovje. V ljubezenskih pesmih mu je uspelo ustvariti mnoge nedosežno lepe podobe – Veter te za rôko je prijel – ki so včasih morda kakor fragment še nedopolnjene celote, vendar z izjemno svežino poetične fantazije zadevajo v bit ljubljene ženske, tako da se iz njene podobe vsipajo iskre liričnih žarkov in zvezd.
Čudimo se lahko, kako je mogel mladi pesnik v letih vojnih grozot 1941 do 1944 napisati vrsto tako svetlih, notranje lepih in v brezmejno prihodnost uprtih pesmi (morda zato, ker je ljubezen med dvema zares uprta v neizmerno, morda absolutno prihodnost). To verjetno zmore le čista in jasna mladost. Tudi to marsikaj pove o pesnikovi notranji človeški podobi, zlasti še, če upoštevamo, kakšne novice in doživetja so takrat polnila vsakdanjik slovenskega človeka. Zato, na drugi strani, ni čudno, da v nekatere Bračkove refleksivne pesmi posega temeljna resnica časa z mislijo na smrt, z občutjem neizbežnega konca in pretrgane poti. V ozkem izboru desetih pesmi na teh straneh lahko občutimo oba pola tega doživljanja.
Poezija Staneta Bračka je ena tistih literarnih stvaritev, ob katerih prav spričo nedokončanosti, prelomljenosti pesnikove življenjske celote zaslutimo, kako temeljno drugačna bi bila in kako visoko bi segla slovenska kultura, če bi revolucije ne bilo … Toda revolucija je bila, pogoltnila je v brezna pesnike in vojake, deklice in matere, celo otroke. Stane Bračko je bil z njimi. V zadnji uri, na dnu kočevskega brezna …
Ostale so nam njegove pesmi, ki so se po nedoumljivem spletu višjih sil ohranile na grenkih poteh begunstva – od domovine do Ebolija in prek dveh oceanov do Avstralije, nato pa nazaj v domovino. France Pibernik je pesmi zbral in tako rešil pozabe še enega od
utišanih glasov slovenske katoliške kulture. ■
[Stran 063]