V večer
In ko večer žari v ognjenem robu dneva in ko je od vonja še prepoln cvetočih trt, poslušam godbo tvojega odmeva.Ničesar več kot romar te ne prosim:okroglo senco tvoje lepe dušein tebe vso zdaj v sebi nosim. Preproste prste bom v lase zveneče položil ti in tiho bom igral,samo igral od silne sreče.
•
Slovo v maju
Odidem v svet kakor glas.Naj mojo sled zalije čas.Naj sonce bo za menoj.Ti skrij roko in se ne boj.Oči ti žge novi maj.Dekle, dekle,nič več nazaj …
•
Zadnjikrat
Veter te za rôko je prijel in kakor bledasenca v dalj drhtiš in vse okrog tebe je sinjina.Skrila si se … Še se ruta vidi in daljinakot da k žalostnemu licu seda.Zadnjikrat sem za teboj zahrepenel v oblake, ki ti venčajo mladostno glavo.Nemo bom kot ovce legel v tiho travo in poslušal neustavljene korake.
Po nevihti
V ulice sili rumena svetloba in se odbija od hišnih zidov. Človek ne more zakriti sledov, zadaj ostaja molčeča tesnoba.Ves z negotovostjo zrak je napolnjen, v njem tiha slutnja razpeta visi.Svod je okrogel: od vseh strani bliža počasi se misel o koncu.Zdaj, še ta hip se bomo skloniliin bolno uprli v tlak mučen pogled,da nas bo večni zalil vodomet,ki smo pred njim nevede vsi molili.V ulice sili rumena svetloba,nam je težko, ker še nočemo umreti.Toda, če nimamo kam več strmeti,kaj se bojimo stopiti preko groba?
•
Na violini življenja
Nekdo si, ki slutnja me veže na prebogate in lepe oči,a daljna in tuja sva siin tebe pogled ne doseže.Kot struni napeti drhtiva na violini življenja in Bog prijel je neslišno za lokin midva pod lokom zveniva.Tvoj glas je odmev z druge ceste: legel je v strugo vseh mojih steza in vem, da sva blizu oba,saj ceste in steze so zveste.[Stran 064]
Figure 1. Sinjina mojega neba Lovro Stanovnik[Stran 065]
Slovo II
Nad nama so se ptice razletele na vse strani. Razprla si rokéin videl sem neskončno beledlani, kot da so se v molitvi razklenile.In kakor da prenašam tvojo rdečo kri, tako so težke moje sklenjene pesti,ko zate v črne dalje ugašam …
•
Vojakova vrnitev
Med stoki stokrat prestreljenih dni,v prasketajočem žaru polnočnih požarov,v brezskrbnih dni odmirajočem čarusi mi ostala zvesta samo – ti.Zdaj si pri meni – kakor zadnjikrat: nebo in tvoj pogled sta čista, modra, puh mehkih dni lase ti kodrain s tvojih usten že dehti pomlad.
•
Večerne pesmi IV
V nemem loku se pogrezasončno sidro v mrtvi pesek zemlje.Zdaj večer je molka, v njem lemirno guga se samotna breza.Kot da dneva list za listom pada, sence plazijo po zemlji se pijane. Vse so polne, polne glada,kakor vame stopajoče rane.Tiho prišumeva cvetje mraka, ves večer v vrtinec svoj zagrne, truden obstoji in dolgo čaka,da se prva zvezda v večnosti utrne …
Anno 1942 post Christum
Saj nas je mnogo na široki cesti,a mimo hodimo, kot da se ne poznamo;saj radi vzeli breme bi raz vsako ramodrug drugemu, a niti v krog ne drznemo se usesti.Kot sive smo plasti na oljni sliki:vsak zase zre v teh krhkih dni zrcalo,s tesnobo čaka, kdaj bo zaječalo,kdaj zrušimo se kot samotni spomeniki.Samo ko godba gre skoz tesno mesto, samo takrat bi v róke si neznane segli s pogledom v mrzli cestni tlak.Potem bi se razšli in tiho leglikje v daljnem kraju v mlado travo,da gre čez našo pot ta siv oblak.
•
Starci
Kot v starodavno noč balkoni so naše svetle misli potemnele. Kar gledamo, so samo še poltoni, vse lepe strune so že izzvenele.Težkó sloneti je v tem mrakuna oknih naših duš, če kot skeletismo prazni in če na življenja trakuničesar ni, da mogli bi še hrepeneti.Za sabo smo pustili vse granitne klade nekdanjih borb v zasanjanem prividu. Gradovi daljni so minute, ure mladein pajki pletejo že po starinskem zidu.A nam stezá je risana do krste,da k suhim ustnam nagnemo resnico.Spustili smo že rože, razklenili prstein smrt zajemamo z veliko žlico.[Stran 066]