Ali poznamo našo polpreteklo zgodovino?
Kdaj in kako je prišlo do razdora med nami?
Na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941. je nacistična Nemčija brez vojne napovedi napadla Jugoslavijo. Jugoslovanska vojska, ki na tak napad ni bila pripravljena, je po nekaj dneh kapitulirala. Hrvati so tedaj ustanovili svojo NDH (Nezavisno državo Hrvatsko). Slovenijo, ki je bila že prvi dan vojne odrezana od Beograda, so si razdelili trije okupatorji: Nemci, Italijani in Madžari. Nemci so takoj po zasedbi začeli s ponemčevanjem, Italijani pa, ki so na svojem zasedbenem področju ustanovili tako imenovano Ljubljansko pokrajino, so bili v začetku tolerantni in so celo sprejeli begunce, ki so pribežali pred Nemci. Ljubljana oziroma Ljubljanska pokrajina je tako postala Slovenija v malem.
Dotedanji ban dr. Marko Natlačen je že prvi dan napada sklical Narodni svet, v katerem so bile zastopane predvojne legalne stranke. Ilegalna Komunistična partija je tedaj zahtevala vključitev v Narodni svet, vendar je bila zavrnjena. KPS (Komunistična partija Slovenije) je bila ustanovljena spomladi 1937 na Čebinah, vendar je bila del jugoslovanske partije; ta pa je bila po atentatu na regenta Aleksandra in ministra Draškovića leta 1921 z Zakonom o zaščiti države prepovedana in opredeljena za zločinsko organizacijo, kar je seveda močno vplivalo na osip članstva.
KPS torej ni bila sprejeta v Narodni svet, kljub temu pa je dr. Natlačen načelniku policije dr. Hacinu izdal nalog, naj »se uničijo vsi spisi o komunistih, kajti oni se bodo borili za domovino«. (Boris Mlakar, Prispevki za novejšo zgodovino, Inštitut za novejšo zgodovino 2001, stran 171.) Vemo, da so komunisti dr. Natlačena ustrelili že jeseni 1942, dr. Hacina pa po koncu vojne obsodili na smrt z obešenjem.
Celega pol stoletja smo praznovali 27. april kot dan ustanovitve OF, danes pa je kar splošno znano, da je sicer tedaj v Vidmarjevi vili pod Rožnikom bil neki sestanek – datum 27. april menda ni čisto zanesljiv – na katerem pa niso govorili o OF, ampak o PIF (protiimperialistični fronti), saj je KP spoštovala sporazum Ribbentrop-Molotov o prijateljstvu med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Slovenski poročevalec, ki je aprila 1941 začel ponovno izhajati, tedaj OF sploh ne omenja in šele septembra 1941 dobi podnaslov Informacijski vestnik OF; je pa do konca leta izšlo 31 številk in skozi vse se vleče napad na »meščanske« stranke in prepričanje, da je edino KPS s pomočjo Sovjetske zveze sposobna pripeljati slovenski osvobodilni boj do zmage.
Kardelj je že oktobra 1940 v Zagrebu povedal, da bodo komunisti šli v oborožen odpor proti okupatorju le pod pogojem, da bo to koristilo revoluciji. Prav on je na veliki šmaren 1941 ustanovil VOS (varnostno-obveščevalno službo), v katero so prišli le najbolj zanesljivi komunisti; njen glavni namen ni bil boj proti okupatorju, ampak uničevanje domačih političnih nasprotnikov. Z Odlokom o zaščiti slovenskega naroda – izdal ga je SNOO (Slovenski narodno osvobodilni odbor) 16. septembra 1941, takoj po preimenovanju iz Vrhovnega plenuma OF – je bil prepovedan vsak oborožen odpor proti okupatorju izven OF in partizanskih čet. Partija si je tako prisvojila monopol nad odporom proti okupatorju, in kdor tega ne bi upošteval, je bil proglašen za narodnega izdajalca. Začeli so se politični umori, najprej v manjšem obsegu v Ljubljani, spomladi 1942 pa so se razširili tudi na podeželje in postali skoraj množični. Do ustanovitve prve vaške straže je tako pod streli vosovcev in partizanskih likvidatorjev padlo
[Stran 014]
več sto poštenih, zavednih Slovencev. V tem obdobju je tudi Krimska jama postala kraj groze in smrti.
Naša, do nedavnega edina in še danes marsikje veljavna zgodovina uči, da je v začetku okupacije samo Partija mislila na odpor proti okupatorju, medtem ko so »meščanske« stranke v tem pogledu popolnoma odpovedale. Cele generacije Slovencev so si ob tej zgodovini izoblikovale sliko preteklosti. Naš vsakdan zaradi ekonomskih, „evropskih“ in migrantskih kriz zahteva, da mislimo predvsem na sedanjost, v kateri se odloča tudi naša prihodnost, kar pa je zelo težko, če nimamo primerno urejene preteklosti. Ko je Kardelj leta 1940 napovedal, da bodo komunisti šli v spopad z okupatorjem, če bo to koristno za revolucijo, ni omenil, da pri tem ne bodo gledali na žrtve, kajti pred očmi je imel slovensko in svetovno revolucijo, ne pa trenutnih potreb okupiranega slovenskega naroda.
Razmišljanje slovenskih demokratičnih strank je bilo v tem pogledu bistveno drugačno. Leta 1941 so bile ustanovljene kar tri slovenske legije: najprej ilegalna organizacija Slovenske ljudske stranke Slovenska legija, ki je bila najmočnejša, nato pa še Sokolska in Narodna legija. Vse tri so imele v programu pripravo za oborožen odpor proti okupatorju ob primernem času, do tedaj pa čakanje v strogi konspiraciji in izogibanje vsemu, kar bi lahko povzročilo okupatorjeve represalije nad prebivalstvom. Nobenega dvoma ni, da je bil prvotni namen teh ilegalnih organizacij odpor proti okupatorju, ki pa se je kasneje – po čigavi zaslugi? – spremenil v samoobrambo.
Slovenska zaveza
Spomladi 1942, ko je komunistična revolucija že izvajala svoj uničevalni pohod po Sloveniji, je končno »ozelenela« tudi Slovenska zaveza. V pismu, ki so ga 22. maja za London sestavili ing. Mačkovšek, dr. Šolar in dr. Vladimir Šuklje, je to takole opisano: »Razpoloženje, da
bodo sovražne okupatorske sile končno poražene, je ves čas ostalo čvrsto. Iz vseh krogov se je čedalje bolj oglašala zahteva, naj bi se vsi Slovenci združili in osnovali neko skupnost, ki naj bi izvršila potrebne priprave za čas osvoboditve … Danes se lahko reče, da je koncentracija vseh narodnih političnih sil dosežena. Sodelujejo SLS in ves katoliški politični krog (z izjemo nekaterih tako zvanih krščanskih socialistov, večina intelektualcev), vse prejšnje napredne stranke in tudi mlajša generacija, socialisti iz SSJ ter nekatere nove politične tvorbe; tudi kmetsko-delavska skupina dela ne bo ovirala.
Edina politična sila, ki je še ostala izven koncentracije, so komunisti. Koncentracija nima namena ustanavljati proti njim neko fronto. Tudi njim so odprta vrata, če bi mogli vsaj do časa, ko bo zagotovljena politična svoboda, zapostaviti svoje strankarske koristi, in če bi mogli spoznati, da v dobi sovražne okupacije obračunavanje med narodom in teroriziranje neoboroženih ljudi v resnici koristi samo sovražniku.«
V nadaljevanju pisma je povedano, da je koncentracija dobila ime Slovenska zaveza. Iz opisa njene usmeritve naj navedemo zadnji dve točki: »Priprave za osvoboditev je treba voditi po naših razmerah. Pri maloštevilnosti slovenskega naroda je treba kar najbolj varovati življenje, dom in imetje ljudi. – Od sodelovanja ni izključen noben Slovenec in nobena stranka, ki stoji na narodni osnovi in je sposobna podrejati svoje strankarske koristi na rodnim. Obsoja se krvavo obračunavanje in strahovanje ljudi, ki se danes izvaja.« (J. Vodušek Starič, Dosje Mačkovšek, str. 41–42)
Na čelu Slovenske zaveze so bili predstavniki treh miselnih krogov: katoliškega, liberalnega in socialističnega, ki so se združili zaradi skupnega dela za osvoboditev. Izvršni odbor je imel tri člane: liberalce je zastopal ing. Mačkovšek, socialiste dr. Celestin Jelenc, katoličane pa najprej dr. Lukman, potem pa Miloš Stare. Sestankov plenuma se je udeleževal tudi Mi-
[Stran 015]
Figure 1. Poziv k enotnosti Slovencev v 2. številki lista SLOVENSKA ZAVEZA
hailovićev zastopnik za Slovenijo major Novak, s katerim pa nikakor niso mogli vzpostaviti prave povezave. 7. maja 1942 je izšla prva številka ilegalnega lista Slovenska zaveza.
Slovenska zaveza je torej spomladi 1942 »ozelenela«, toda razni neugodni »vetrovi« so neprestano ovirali njeno rast in grozili, da se bo »posušila«. Malo pred njeno ustanovitvijo so Italijani odpeljali skoraj vse aktivne oficirje v internacijo; zaslugo za to je imela OF, ki jim je z navadno pošto poslala pozive, naj se javijo v partizanske oddelke, in se tako na lep način znebila neugodnega nasprotnika. Ob njihovi prisotnosti bi bil verjetno dialog med Zavezo in majorjem Novakom boljši. Padec četniških Grčaric in nesrečna usoda Turjaka septembra 1943 sta bila hud udarec za slovensko protirevolucijo, pa je Slovenska zaveza tedaj še nekako preživela. Svoje je potem naredil tudi nemški pritisk: Mačkovška so odpeljali v Dachau, kjer je kmalu umrl, Miloš Stare se ni smel več pokazati v javnosti in tudi dr. Jelenc se je moral do konca vojne skrivati. Nič manjši problem kot Gestapo je bilo nesoglasje med strankami. Kako pomemben je bil pri tem enoletni vakuum med ukinitvijo Narodnega sveta in vzpostavitvijo »medstrankarske koncentracije« Slovenska zaveza? Ali bi partija septembra 1941 oklicala Slovenski narodnoosvobodilni odbor, ko bi že prej deloval neki vseslovenski odbor, ki bi izdal tudi določene smernice glede boja proti okupatorju? Vemo, da so to vprašanja, »kaj bi bilo, ko bi bilo«. Kljub temu pa to ne spremeni dejstva, da je partija z odlokom o zaščiti naroda uzurpirala osvobodilni boj in ga sprevrgla v revolucijo, v obračun z domačimi političnimi in idejnimi nasprotniki.
[Stran 016]
Umor dr. Lamberta Ehrlicha in drugi umori v letu 1942
22. maja 1942 so Mačkovšek, Šolar in Šuklje pisali v London, da »koncentracija« proti komunistom ne namerava vzpostaviti posebne fronte, da so jim odprta vrata v Slovensko zavezo, da torej še vedno računajo na dogovor o sodelovanju ali vsaj medsebojni toleranci. Zdi se, da so pri tem podcenjevali njihovo moč, da so dokaj naivno imeli pred očmi le tistih »nekaj turistov«, ki so se v noči od 17. na 18. april 1937 zadrževali v mežnariji na Čebinah.
Leta 1942 so bili binkoštni prazniki že v mesecu maju. 26. maja je bil torek in prvi delovni dan po praznikih, ko naj bi z bodečo žico obdana Ljubljana spet začutila normalni delovni utrip. Toda streli, ki so okrog osmih zjutraj odjeknili v Streliški ulici in dobro uro kasneje še v poslopju Vzajemne zavarovalnice na Miklošičevi cesti, so temu prvemu poprazničnemu dnevu odvzeli vso vsakdanjost in lahkotnost. Vznemirili so celo tiste, ki so strele odobravali, kajti bali so se posledic, ki bi lahko sledile.
Kdo so bili žrtve teh strelov? V Streliški ulici je bil skupaj s študentom Viktorjem Rojicem ustreljen duhovnik in profesor teologije dr. Lambert Ehrlich. Streljala sta vosovca Franc Stadler Pepe, ki je slabega pol leta kasneje umoril tudi bana dr. Natlačena, in Kamilo Kratochwill Mile. Dr. Ehrlich je bil doma iz Žabnic pod svetimi Višarjami. Kot poznavalec razmer na Koroškem je bil po prvi svetovni vojni leta 1919 član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. V letih 1920 in 1921 je v Parizu in Oxfordu študiral etnologijo in primerjalno veroslovje, leta 1922 pa postal redni profesor na teološki fakulteti v Ljubljani.
Škof dr. Gregorij Rožman mu je leta 1931 zaupal skrb za študentsko mladino. Od tedaj je dr. Ehrlich namenil dobršen del svojega časa skrbi za študente in se posebej posvetil njihovi duhovni, svetovnonazorski in narodnostni vzgoji. V okviru tega delovanja je nastal študentski klub Straža in začel izhajati tednik Straža v viharju. Poleg dela s študenti pa je bil Ehrlich dejaven tudi v Dijaški zvezi, organizaciji katoliških srednješolcev.
Ehrlichovo narodnoobrambno delo, ki ga je na Koroškem izzvalo pangermansko nasilje, se je v Ljubljani nadaljevalo v novi obliki. Primorsko je kmalu zajel val fašističnega nasilja, vse bolj pa sta slovenskemu narodu grozila tudi dva druga totalitarizma: nacizem in komunizem. Ehrlich je v tem času rad zbiral študente na Višarjah, jim govoril o geopolitičnem položaju slovenske zemlje, kjer se srečujejo Germani, Romani in Slovani in njihove tri evropske kulture. Pogosto je poudarjal povezovalno vlogo Slovenije v evropskem prostoru, ki pa jo bo mogla uresničevati le kot svobodna in suverena država. (Acta ecclesiastica Sloveniae 24, str. 670.)
Z okupacijo in revolucijo se je močno spremenilo tudi delo dr. Lamberta Ehrlicha. O tem piše dr. Ciril Žebot, eden najbližjih Ehrlichovih sodelavcev iz stražarskih vrst, v knjigi Neminljiva Slovenija. Le nekaj dni pred nemškim bombardiranjem je dr. Kulovec poklical Ehrli-
Figure 2. Dr. Lambert Ehrlich [Stran 017]
cha v Beograd, da bi ga kot strokovnjaka za slovenske meje z izkušnjami pariške mirovne konference in bogatim znanjem jezikov v slučaju umika vlade k zaveznikom imel ob sebi. Še preden je Ehrlich utegnil priti k dr. Kulovcu, je ta ob nemškem bombardiranju umrl in vlada se je umaknila iz Beograda. Ehrlich, ki je domneval, da se bo ustavila v Bosni, je s težavo potoval v Sarajevo in se ji pridružil na Palah. Ker na letalih, ki so 15. aprila odletela z nekega travnika pri Nikšiču v Črni gori, za večino Slovencev ni bilo prostora, se je konec aprila 1941 skupaj z dr. Žebotom preko Dalmacije vrnil v Ljubljano.
Njegova prva pot po povratku je bila k banu dr. Natlačenu. Poročal mu je o neuspelem poizkusu odhoda v tujino, ban pa je pojasnil dogajanja v Sloveniji po 6. aprilu, med drugim zavrnitev sodelovanja KP v Narodnem svetu, ustanovitev Ljubljanske pokrajine in imenovanje slovenskega sosveta (konzulte), kjer naj bi sodelovala tudi dr. Natlačen kot predsednik in bivši minister Pucelj kot član. S tem je seveda delovanje Narodnega sveta prenehalo. Kot enega glavnih razlogov za sodelovanje v sosvetu je ban navajal skrb za tisoče Slovencev z Gorenjskega in Štajerskega, ki so v Ljubljanski pokrajini dobili zatočišče. Dr. Ehrlich je ugotavljal, da je okupirana in razdeljena Slovenija po ukinitvi Narodnega sveta ostala brez sleherne slovenske uprave, prepuščena nemškemu uničevanju na eni strani in italijanski milosti na drugi. Edini izhod je videl v tem, da se čimprej podtalno uveljavi slovenska oblast, kot si jo je bil v začetku aprila že privzel Narodni svet, in za cilj takoj razglasi Združeno Slovenijo – v svobodni Evropi.
Ban je sicer obljubil, da se bo glede predloga posvetoval s sodelavci, obenem pa že navedel dva pomisleka: prvič, da za obstoj podtalne oblasti ni nič pripravljeno, in drugič, da bi to lahko izzvalo Italijane k prepovedi zatočišča za slovenske begunce. Po banovem posvetu s sodelavci sta se ponovno sestala, toda stališča ene in druge strani so ostala nespremenjena, Natlačen pa je še dodal pomislek, da uveljavitev podtalne oblasti ne bi izzivala samo okupatorja, ampak bi pomenila tudi zanikanje kontinuitete predvojne Jugoslavije. Mnenje dr. Ehrlicha je bilo, da je ustavne odnose med narodi Jugoslavije prekinil že beograjski oficirski puč 27. marca 1941. Tudi zaradi tega je nujno obnoviti že pred sovražno zasedbo v aprilu 1941 ustanovljeno podtalno slovensko oblast. Ko bomo videli, kaj je z begunsko vlado, bo podtalni narodni svet navezal z njo stike in v tem smislu pooblastil njene slovenske člane. Glavni namen podtalne narodne oblasti v razkosani Sloveniji pa naj bi bil čim prej povezati vse Slovence v domovini za jasen osvobodilni cilj in enotno zadržanje. Ni mogoče čakati, kdaj in s čim se bo od nekod oglasila begunska vlada, ko se niti ne ve, ali bo prebredla svoje lastne težave, ali bo razumela razmere na okupiranem ozemlju predvojne Jugoslavije, ki jih sama ni okusila, in ali bodo zavezniki njej in slovenskim ministrom v njej dovolili svobodo delovanja. Ob takem čakanju bi okupirana Slovenija lahko zamudila pravi trenutek, saj bi se utegnila razširiti anarhična podtalnost do take mere, da je ne bi bilo več mogoče ustaviti. Pri tem dr. Ehrlich najbrž ni mislil predvsem na KP, ki je tedaj še ni bilo toliko čutiti, pač pa na nekatere manjše demokratične skupine. (C. Žebot, Neminljiva Slovenija, str. 160–210.)
V resnici je KPS že tedaj imela konkretne načrte glede revolucije in neaktivnost demokratične strani ji je pri tem prišla kar prav. Znano je, da se komunisti pri svojem delu nikoli niso ozirali na žrtve. V drugi polovici leta 1941 tudi niso več skrivali svojih apetitov po prevzemu oblasti. Dr. Ehrlich je to kot tudi vedno ostrejše italijanske represalije skrbno spremljal in zbiral ustrezno dokumentacijo. Nekako sredi marca 1942 je naročil svojim stražarskim sodelavcem, naj bi iz te obsežne in mešane dokumentacije izluščili pravo jedro in zbeganemu narodu prikazali bistvo dogajanja. Nastalo je obsežno delo. Ko ga je Ehrlich pregledal, je dobilo naslov: Izdajalska zarota KPS = OF zoper slovenski narod ob soudeležbi
[Stran 018]
komodne sredine. Izdala in založila vodilna plast slovenskega naroda nekje v Sloveniji. Nameravali so ga izdati kot knjigo, toda izkazalo se je, da »večinski katoliški tabor v Sloveniji«, kot je zapisal Ehrlichov sodelavec dr. Lojze Ilija, »ne premore niti ene tajne tiskarnice, kjer bi se samostojno moglo kaj natisniti proti komunizmu, KPS – OF pa je istočasno bruhala med isti katoliški narod gore strupene propagande na svilenem papirju.« Tako je to »pomembno delo proti okupatorju in ,osvoboditelju’ hkrati« izšlo kot razmnoženina šele sredi junija – po Ehrlichovi smrti – in končno našlo pot med ljudi. (Acta ecclesiastica 24, str. 679.)
Vsaj omeniti je tu treba še znamenito spomenico, ki jo je dr. Ehrlich 1. aprila 1942 namenil italijanskim vojaškim oblastem in je močna kritika italijanske okupacijske politike v Ljubljanski pokrajini. Po naročilu škofa dr. Gregorija Rožmana je to spomenico priredil še za Sveti sedež in škof naj bi jo osebno odnesel v Rim maja 1942. V času Ehrlichove smrti je bil škof Rožman namreč v Rimu, zato je pogreb dr. Ehrlicha in študenta Viktorja Rojica vodil generalni vikar Ignacij Nadrah, ki je v pogrebnem nagovoru povedal tudi naslednje: »Glejte, polovica Ljubljane in morda še več – morda dve tretjini – govorita, da je bila vajina smrt zaslužena kazen. O da, da, strašno je moralo biti vajino hudodelstvo, da vaju je skrivni odbor obsodil na tako strašno smrt. Kakšna je vendar bila vajina krivda? Ljubila sta Boga, ljubila sta bližnjega, ljubila sta svoj narod. Jezus je rekel: Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. O da, blagor vama. Zaslužila sta mučeniško krono!«
Prav je, da zapišemo nekaj besed tudi o Viktorju Rojicu, ki je 26. maja 1942 hkrati z dr. Ehrlichom padel pod vosovskimi streli in sta potem do pogreba 31. maja na Žalah imela skupno pot. Viktor je bil rojen leta 1908 v Zaloščah pri Dornberku blizu Gorice kot najmlajši od štirih bratov, imeli so pa še sedem sester. Rojicevi so bili zavedni Slovenci, zato se pod Italijani niso dobro počutili. Posebna oblika odpora proti poitalijančevanju je bilo v tistem času prizadevanje, da mladi ljudje ne bi šli študirat v italijanske šole in se ob tem navzeli tujega duha. Tako za družino kot za njenega člana je bilo treba veliko odločnosti in poguma za odločitev, da je vedoželjni fant odšel čez mejo s tihotapci in potem v nekem zavodu preživel leta in leta brez zveze s svojimi domačimi. Kakšne žrtve so bile potrebne, da si je pridobil izobrazbo in poglobil ali vsaj ohranil narodno zavest! Viktorjev starejši brat Ivan je kmalu po prvi svetovni vojni študiral pri jezuitih v Zagrebu in pripomogel, da sta se tudi Viktor in bratranec Angel Budihna odločila za jezuitsko šolo. Odšla sta v Zagreb, nato pa naprej v Bosno v Travnik, kjer so tedaj jezuiti imeli klasično gimnazijo. Viktor je maturiral junija 1929, nato kot jezuitski novinec tri leta v Nemčiji študiral filozofijo, po povratku v Travnik pa delal kot vzgojitelj in veroučitelj v dijaškem zavodu. Zaradi slabega zdravja je opustil misel na duhovniški poklic, se vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani in menda tik pred nasilno smrtjo leta 1942 opravil še zadnje izpite.
V času ljubljanskega študija je stanoval v Cirilovem domu v Streliški ulici. Vsako jutro
Figure 3. Študent Viktor Rojic [Stran 019]
ob sedmih je tja iz stolnega župnišča prišel dr. Ehrlich in v domski kapeli maševal, nato pa odšel na teološko fakulteto. Na poti od župnišča do doma in nato na fakulteto ga je navadno spremljal dr. Ciril Žebot, ki je v župnišču tudi stanoval. Ker Žebota tisto jutro ni bilo, je po končani maši profesorja prvič in zadnjič pospremil Viktor Rojic. Novinar je zapisal, da „sta šla v zbranem pogovoru kakor ljudje, ki so še pravkar imeli opravka z Bogom, s svojim srcem in vsem, kar nas veže z večnostjo“. In iz tistega pogovora sta omahnila v smrt. Le nekaj ur kasneje je OF razglasila po Ljubljani, da je VOS justificirala izdajalca dr. Ehrlicha in njegovega sodelavca dr. Cirila Žebota. Naslednji dan so v posebnem komunikeju popravili, da je bil spremljevalec „Stražar“ Rojic, Ehrlichov sodelavec pri vseh zločinih. (Zaveza št. 37, str. 89.) V četrtek, 28. maja 1942, je Slovenski dom objavil, da je istega dne kakor profesor Ehrlich in študent Viktor Rojic postal žrtev vosovskega napada tudi Ivo Peršuh, uradnik Vzajemne zavarovalnice in splošno znani prosvetni organizator. Atentat sta izvršila dva vosovca: mladoletni Dušan Turk Dule, ki je potem pri begu iz zavarovalnice izgubil življenje, in Dušan Frank Duško, ki je leta 1951 napisal poročilo o dogodku (ohranjeno v arhivu VOS). 26. maja ob 9.45 sta se atentatorja z avtom pripeljala pred poslopje zavarovalnice in takoj odšla v prvo nadstropje, kjer je imel Peršuh svojo pisarno. Predstavila sta se kot študenta, ki bi rada oddala nekaj člankov za objavo v katoliškem listu. Ko je „obsojenec“ želel članke videti, je Turk segel v torbo, toda namesto člankov je izvlekel pištolo in oba hkrati sta streljala na presenečenega Peršuha. Menda sta oddala osem strelov, ki so deloma zadeli Peršuha, deloma pa zid za njim. Napadalca sta potem streljala tudi na ljudi, ki so ju poskušali zadržati, in se prebila na ulico. Težko ranjenega Peršuha so odpeljali v bolnišnico, kjer je naslednji dan popoldne umrl. Pogreba na Žalah, 30. maja, sta se udeležila tudi takratni ljubljanski župan dr. Adlešič in bivši ban dr. Natlačen. Prav je, da
Figure 4. 26. maj 1942 – po umoru v Streliški ulici
vsaj bežno preletimo življenje in delo umorjenega Peršuha. Rodil se je 12. decembra 1898 v Zgornjih Lažah pri Poljčanah. Ko je zaradi šolanja prišel v Ljubljano, je postal zelo aktiven v Marijini kongregaciji. Kot petošolec je moral med prvo svetovno vojno leta 1916 obleči vojaško suknjo, vendar je oktobra 1918 kljub temu opravil maturo. Po koncu vojne je s činom podporočnika služil pri komandi mesta v Ljubljani in v Celovcu, potem pa se je zaposlil pri Slovenski krščanski socialni zvezi (SKSZ); obljubili so mu, da bo lahko ob delu študiral. Tu je delal nekako dve leti in poleg rednega dela tudi vodil dobršen del katoliške izobraževalne akcije v Sloveniji. Nameraval je študirati medicino, vendar se je leta 1923 vpisal na teologijo, ki pa je ni dokončal, ampak se zaposlil v Vzajemni zavarovalnici, kjer je ostal do smrti. Leta 1927 se je poročil z učiteljico Vido Dežman. Poleg službe v Vzajemni je Peršuh veliko delal v orlovski organizaciji in Prosvetni zvezi, ki je nastala iz nekdanje SKSZ. Trideseta leta prejšnjega stoletja so bila na Slovenskem leta katoliških kongresov in shodov. Skoraj noben ni minil brez Peršuhovega sodelovanja. Največja med temi prireditvami je gotovo bila vsejugoslovanski evharistični kongres, druga pa
[Stran 020]
mednarodni kongres Kristusa Kralja leta 1939, ki je mnogim ostal v spominu po Kuretovi Igri o kraljestvu božjem, kjer je nastopalo več kot 3000 oseb in jo je režiral prav Ivo Peršuh. In še bi lahko naštevali.
Prišla je pomlad 1941. Peršuh je hitro sprevidel, da hočejo komunisti izkoristiti narodovo nesrečo za svoje revolucionarne cilje, zato se je priključil Slovenski legiji. Sodeloval je s F. Emmerjem in pomagal s svojim organizacijskim znanjem in izkušnjami. Večina njegovih fantov iz Zveze fantovskih odsekov se je vključila v ilegalo izven OF. VOS je seveda vse to spremljala in ga obsodila na smrt. Slovenski poročevalec je 2. junija 1942 objavil obširen komunike, v katerem piše, da je Peršuh pripadal isti kliki kot dr. Ehrlich.
Naj tu omenimo samo še vidnega člana študentskega kluba Straža Franceta Casarja, na katerega je bilo izvršenih več neuspelih atentatov prav v maju 1942, ko je imel opravka z razmnoževanjem brošure Izdajalska zarota KPS = OF zoper slovenski narod. Casar je potem septembra 1943 padel na Škofljici skupaj z dr. Arkom kot kurir obleganega Turjaka.
Vaške straže – samoobramba življenj in premoženja
Kolikokrat smo že slišali pravljico, da je bila Slovenija aprila 1941 enotna in protiokupatorsko razpoložena, in ko se je v naslednjih mesecih pojavila OF, je duh upora zajel sleherno vas in samotno domačijo, da o mestih niti ne govorimo. Večina ljudi je tedaj hodila v cerkev in zabolelo jih je, ko so brali ali samo slišali, da je škof Rožman v ljubljanski stolnici imel slovesno mašo za Italijane in da so jih celo nekateri župniki ob prihodu šli pozdravit … Malokdo je tedaj pomislil, da so bile tiste novice prirejene v posebni delavnici za ustvarjanje javnega mnenja s posebnim namenom. Radio je bil tedaj na podeželju še prava redkost, časopis Domoljub ali verski listi, ki so jih imeli po nekaterih hišah, pa so bili o tem precej redkobesedni.
Kakšno je bilo razpoloženje ljudi v resnici? Mirno lahko rečemo, da za okupacijo nihče ni bil navdušen, še posebno ne za Italijane. Z odobravanjem so sprejemali vesti, da se v gozdovih zbirajo „četniki“, ki bodo organizirali narod v odpor proti okupatorju in ga izgnali iz dežele. Tudi ko se je že vedelo, da se tisti četniki imenujejo partizani, se razen redkih še niso vznemirjali, saj so bili prepričani, da je važno, da so proti okupatorju, drugo pa se bo že uredilo. Sicer pa celo nekateri duhovniki niso videli v tem nič slabega in so menili, da morajo vsi sodelovati pri delu za osvoboditev.
Čez nekaj časa so nekateri že vedeli povedati, da bo po izgonu okupatorja zavladal nov red, ki bo tudi malim ljudem omogočil boljše, človeka vredno življenje. Na Vidovsko so prvi znanilci novega reda prihajali iz Iške, v Begunje in na Otave pa iz Cerknice ali pa s Kožljeka od delavcev pri vodovodu. Pojavil se je tudi nov časopis Slovenski poročevalec, ki pa so ga v glavnem dobivali samo izbrani ljudje. Le kak izjemnež je ob tem pomislil na komunizem, pri večini pa je protiokupatorsko razpoloženje še premagalo pomisleke. Po napadu na Lož in Bezuljak, v nedeljo 19. oktobra 1941,
Figure 5. Vosovec Franc Stadler je 26. 5. 1942 umoril dr. Ehrlicha in Rojica, 13. 10. 1942 pa dr. Natlačena [Stran 021]
Figure 6. Peršuhovi … Istega dne kot na Ehrlicha in Rojica je bil izvršen atentat tudi na Iva Peršuha.
pa so nekateri že resno podvomili v osvobodilne namene „četnikov“. V Bezuljaku je bila ob napadu desetina starejših italijanskih vojakov delavcev, ki so rušili jugoslovanske obmejne utrdbe. Zaradi napada so Italijani zaprli okrog trideset domačinov, ki z napadom niso imeli nobene zveze. Ker jim niso mogli nič dokazati, so čez nekaj časa vse izpustili. Verjetno je pripomoglo tudi to, da je begunjski župnik Viktor Turk, ki je do tedaj celo simpatiziral z „osvobodilnim“ gibanjem, v cerkvi s prižnice obsodil „škodljive podvige nerazsodnih ljudi“. 28. oktobra 1941 so Italijani kljub visokemu snegu presenetili partizane Borovniške čete, ki so prenočevali v Klančarjevem kozolcu na Osredku. Padlo je šest partizanov, eno partizanko pa so ujeli. Italijani so zato požgali celo vas, več vaščanov pa odpeljali v zapor. Osredčani in cela okolica so tedaj sočustvovali s partizani in obsojali italijansko represalijo. V začetku februarja 1942 je bil na Notranjskem velik sneg in mraz, zato so se partizani, ki v tako slabem vremenu niso pričakovali Italijanov, iz taborišča v Koželjskem grabnu premaknili v vasi. Toda Italijani so proti pričakovanju prišli. Partizani so se na hitro umaknili, Italijani pa so požgali dve domačiji na Kožljeku, Pikovnik, Stražišče in Beč. Ljudje, ki so imeli domove uničene, so začeli razmišljati; eni so še vztrajali ob OF, drugi pa so ji nasprotovali, ker so za njo videli komunizem in se tudi niso strinjali z nepotrebnim izzivanjem okupatorja.
Komaj je odlezel sneg, je tudi OF pokazala svoj pravi obraz. 23. aprila zvečer so se partizani, ki so prišli s Krvave peči, ustavili v Tavžljah pred hišo vidovskega župana Antona Tekavca. Trije so vstopili in ga našli v hiši, kjer je že počival na topli kmečki peči. Zahtevali so, naj gre z njimi, on pa jih je zavrnil, naj pridejo podnevi, in vprašal, kdo sploh so. Povedali so, da so partizani. Odjeknili so streli. Župan je mrtev obležal na peči, oni pa so mirno odšli na Rudolfovo, kjer so pri Pavletu iskali sina Andreja, nato pa odšli k sv. Vidu in tam ustrelili občinskega tajnika Franca Strleta. V Zali so neuspešno iskali odbornika Franca Strleta in nato na Osredku okrog polnoči obkolili hišo Valentina Strleta. Skušal je pobegniti skozi okno, toda zadelo ga je več krogel. Tako so v nekaj urah
„odstavili“ župana in njegove sodelavce ter omogočili vzpostavitev nove oblasti. Vidovci se s takim načinom osvobodilnega boja niso ▶
[Stran 022]
strinjali. Nihče jim ni povedal, zakaj so ubili župana in njegove sodelavce. Ali je bilo narobe, če so skrbeli, da bi bilo življenje v občini tudi v času okupacije čimbolj normalno? Ali je bilo izdajstvo vedeti za Slovensko legijo, ki je tudi pripravljala odpor proti okupatorju? Zakaj se ne bi sami branili z orožjem, ki so ga poskrili ob razpadu jugoslovanske vojske? Toda kaj bodo na to rekli Italijani? Ali ne bi bilo bolje, da se ne dotikajo orožja in gredo po zaščito k Italijanom?
Franc Strle iz Zale, ki je 23. aprila ušel smrti, in Pavletov oče Andrej sta se res zatekla v Novo vas na Bloke, Pavletovi in Makovčevi fantje z Rudolfovega pa so poiskali skrito orožje in skupaj prenočevali v Makovčevi hiši. Pridružili so se jim še nekateri iz sosednjih vasi. Vsak večer so v spodnjih prostorih, kjer je bila tudi trgovina, založili okna z vrečami soli in utrdili vhodna vrata z lesenimi podporami, zjutraj pa spet vse pospravili zaradi Italijanov, če bi slučajno prišli v vas. 27. maja popoldne so dobili opozorilo s Krvave peči, naj bodo pripravljeni na partizanski napad. Takoj so pustili delo na polju in utrdili okna ter vrata hiše kot vsak večer. Tik preden so zaprli vrata, je prišel mimo kaplan Pezdir, ki se je vračal iz Ljubljane. Povedal je, da so vosovci 26. maja v Ljubljani umorili profesorja Ehrlicha in študenta Rojica, in ostal pri njih. Fantom, ki so
Figure 7. NSZ je leta 2000 s pomočjo preživelih Stražarjev obnovila izpraznjeni grob dr. Ehrlicha in Rojica
držali v rokah orožje, je naročil: „Branite se, a ne ubijajte! Ne pozabimo, da so to naši ljudje.“ Bil je še dan, ko so napadalci prišli do hiše, razbijali po vratih in zahtevali, naj jim odprejo. Makovčev oče jim je predlagal, da se pomenijo skozi zaprta vrata. Dokler so postavali okrog hiše in streljali v zrak, branilci sploh niso reagirali, ko pa se je eden od napadalcev hotel povzpeti po položni strehi, je Lojze Makovec spustil mimo njega nekaj kratkih rafalov iz puškomitraljeza. Vsiljivec je takoj skočil na tla in kmalu potem so vsi odšli. Branilci so bili dobro oboroženi in bi z lahkoto pokončali nasprotnike, ki so se jim nastavljali na dvorišču, toda držali so se kaplanovega navodila. Ker so pričakovali, da bo naslednji napad bolje pripravljen, so še isti večer zapustili Makovčevo hišo in se utaborili na hribu nad Tavžljami.
V zgodnjem deževnem jutru 1. junija je vidovski stražar zagledal kolono vojakov, ki so se bližali Tavžljam. Ni vedel, ali so partizani ali Italijani. Oboji so bili nevarni. Obvestil je tovariše, ki so prenočevali v skednju, in uspelo se jim je umakniti, še preden je bila vas obkoljena. V gozdu so poskrili orožje, odšli na Rakek in se z vlakom odpeljali na Brezovico pri Ljubljani, kjer je bil doma kaplan Pezdir, ki je tudi šel z njimi.
Ko so napadalci ugotovili, da so se jim „uporniki“ izmuznili, so v Tavžljah oplenili dve domačiji, v Lešnjakih, kjer je bil doma Ludvik Rupar, eden izmed „upornikov“, pa izropali Ruparjevo domačijo, mamo Frančiško pa odgnali s seboj in jo še isti dan ubili v gozdu blizu Zale. Za njen grob se je izvedelo šele po mnogih letih. V kratkem sestavku ni mogoče opisati vsega, kar se je v tistih dneh dogajalo v vidovski fari. Pavletovi hčeri Justino in Nežo ter Pepco Makovec in Zofko Tekavec so vzeli za talke in grozili, da bodo ustreljene, če se begunci do 12. junija ne bodo javili in izročili orožja. Mlajši brat enega od iskanih fantov je odhitel z obvestilom na Brezovico, toda kaplana in fantov ni več našel, ker so medtem že odšli v Ljubljano. Ker so bili tudi v Ljubljani v nevarnosti, da jih poberejo Italijani in odpelje-
[Stran 023]
jo v internacijo, so nekateri odšli na Dolenjsko in se priključili nacionalni ilegali. Za odpeljana dekleta se cel mesec ni vedelo, kaj je z njimi; malo pred italijansko ofenzivo pa so se vendarle vrnila domov.
Na planoti je po 1. juniju vladala revolucionarna oblast. Izvajali so agrarno reformo in delili zemljo svojih nasprotnikov. 14. julija so ustrelili župnika Žužka, ki se je z njihovo dovolilnico odpravil v Cerknico. Potem so razširili vest, da so preprečili, da bi Italijanom odnesel seznam sodelavcev OF v fari. Bližala se je ofenziva, pa ni bilo ne župana ne župnika, da bi se zavzel za ljudi. Ko so se potem sv. Vidu približali Italijani, so partizani oddali nanje nekaj strelov in se umaknili. Italijani so v Čohovem in pri sv. Vidu pobrali vse moške ne glede na starost in politično pripadnost, med njimi organista Franca Bečaja, ki je bil invalid, in podžupana Alojza Ruparja ter jih osemnajst ustrelili v peskolomu blizu vasi. Dvanajst mož in fantov z Osredka so poklicali, naj se pridejo javit k sv. Vidu, jih odpeljali na Bloke ter postrelili pri Radleku že po koncu ofenzive.
Otavske može in fante so tri dni imeli v cerkvi. Baje so nekatere celo spustili domov po nahrbtnike, češ da bodo šli v internacijo. 26. julija so 20 mož in fantov odgnali proti Stražišču. Njihovi domači so bili prepričani, da jih peljejo v internacijo, zato jih streljanje, ki so ga tedaj slišali v smeri proti Stražišču, ni vznemirilo. V resnici pa so postrelili prve kmalu po izhodu iz Otav, potem pa streljanje ponavljali, dokler ni zmanjkalo „internirancev“. Zadnje so pobili prav na Špičastem Stražišču, kamor so hodili na stražo. Tri dni zatem je neka žena iz Stražišča prišla povedat v Otave, kaj je videla ob poti. Tiste dni je bila velika vročina in neprijeten vonj jo je opozoril, da je skrenila s poti. Ljudje so bili strašno pretreseni. S tremi vozmi so šli proti Stražišču, pobrali trupla in jih prepeljali na pokopališče. Neki očanec se je naslonil na voz in jokal kot otrok. Brez krst so jih položili v jame, pokrili z rjuhami ter zasuli. Neka žena je menda iz knjige, ki jo je našla v
Figure 8. Plošča v spomin enemu od Peršuhovih morilcev, padlemu na begu s kraja zločina, še danes ‘trobenta’ s fasade na Miklošičevi 34.
zakristiji, brala libero, saj duhovnika ni bilo. Nobenega partizana ni bilo, da bi pomagal pokopati mrtve in se jim poklonil, prišli pa so še isto noč k Hitijevim v Begunje in okupatorjevim zločinom dodali še svojega. Prišli so tudi v Dolenje Otave in 16-letno dekle obsodili za izdajalko, ker je Italijanom priznala, kje je dobila dovolilnico za pot v Borovnico, ter njo in njeno 50-letno mater vrgli v Mihčevo brezno.
Nad Menišijo in Vidovskim je konec julija 1942 obvisel oblak strahu in groze. Ljudje so trepetali. Tako pred Italijani kot pred partizani. To, kar se je 27. julija ponoči zgodilo v Begunjah, neprestane grožnje s Krimsko jamo in drugimi brezni in strahota italijanskega pokola v Otavah ter na Vidovskem je ljudi privedlo na rob obupa. Kdo bi mogel na hitro pozabiti, kako so mrtvi Otavčani ležali razmetani ob poti proti Stražišču in zakaj! Kdo bi želel sodelovati s tistimi, ki so to grozo povzročili? Kaj so Hitijevi prizadeli „osvoboditeljem,“ da so se tako kruto znesli nad njimi? In vendar je bilo treba živeti, treba se je bilo oprijeti rešilne bilke, pa če je bila še tako negotova.
Nastale so vaške straže: v Begunjah takoj po 27. juliju, v Otavah 20. avgusta in pri Sv. Vidu oziroma v Zahribu, kjer je bilo od ene hiše šest stražarjev, v začetku septembra. Razmislite sami in si odgovorite: Kdo je tu povzročil razdor? Kdo je bil komu hlapec? Kdo je branil življenje in dom?! ■
[Stran 024]