V zadnjem času lahko spremljamo različne odzive na predlog vladne komisije, da bi žrtve povojnih pobojev iz Hude jame prenesli v Park spominov na pokopališču Dobrava v Mariboru. Nekateri so tej ideji naklonjeni, v njej končno vidijo dostojno ureditev grobišča mrtvim, ki so končali v rovu Sv. Barbare po koncu druge svetovne vojne. Na drugi strani pa imamo tiste, ki sicer pozdravljajo odločitev države, da končno uredi pokop vseh izvensodno umorjenih, toda kot primernejši kraj prepoznavajo spominski park Teharje, saj so ga svojci žrtev že sprejeli kot kraj spomina na trpljenje in žrtve, ki so bile tam umorjene oziroma so bile od tam odpeljane na druga morišča. Resnici na ljubo bi bil pravi kraj, kjer bi našli svoj poslednji počitek umorjeni, Ljubljana, toda o tej možnosti oblast pravzaprav ni hotela nikoli slišati.
Na katero stran torej stopiti? Sama se absolutno strinjam s tem, da je bil že skrajni čas, da se je država, vsaj tako je videti, vendarle resneje lotila reševanja vprašanja prikritih grobišč in pomorjenih, ki ležijo po vsej naši deželi. Ob tem ne vidim potrebe po kakšnih fanfarah, ki bi slavnostno razglašale pietetno ravnanje državnih ustanov (no, saj ne, da bi jih kdo v resnici pričakoval). Te bi morale svojo civilizacijsko nalogo, ki so jo zatajile v vseh desetletjih povojnega totalitarnega (ali avtoritarnega, če hočete sistema), opraviti že takoj, v prvih letih naše osamosvojitve in po odpovedi enopartijskemu sistemu. Seveda pa nisem čisto prepričana, če bodo svojo obljubo, da bodo vprašanje dostojnega pokopa sedaj res rešili, resnično tudi udejanjili. Težko namreč verjamem oblasti, ki ne zmore sprejeti resolucije, s katero bi obsodila vse totalitarne in avtoritarne režime, ki so za sabo pustili milijone umorjenih. Tudi (ali predvsem) komunizma. Ob letošnjem dnevu spomina na totalitarne in avtoritarne režime je v svoji poslanici predsednik Državnega zbora sicer spomnil na to, da je aprila 2009 Evropski parlament sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, s katero je 23. avgust razglasil za »vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, da bomo lahko dostojanstveno in nepristransko počastili njihov spomin«. Napisal je tudi, da so bili »zločini fašizma, nacizma in komunizma usodno povezani z obdobjem pred, med in po drugi svetovni vojni« ter ob tem izrekel spoštovanje do vseh naših žrtev. Toda v isti poslanici ni pozval k sprejemu resolucije tudi v našem prostoru, čeprav bi bilo tako dejanje več kot nujno. Namesto tega je v isti sapi raje opozoril, naj ne iščemo možnosti za prevrednotenje zgodovine, temveč jo moramo le sprejeti.
Ni se potrebno preveč naprezati, da bi razumeli, kaj je predsednik s tem mislil. Le nekaj dni kasneje je namreč obiskal sejo kolegija Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Zanimivo, kajne? Kot bi se hotel borcem opravičiti, ker je moral spomniti tudi na žrtve komunizma. Torej prav na tiste žrtve, ki naj bi jih ta ista oblast končno dostojno pokopala. Na tiste žrtve, ki jih je v Sloveniji daleč največ. Na seji je tako še enkrat opozoril na odvečne »poskuse nekaterih po prevrednotenju in predrugačenju določenih zgodovinskih dejstev« ter izrazil upanje, da se bo v šolah učencem »uravnoteženo prenašalo tudi vedenje o tem delu naše zgodovine, saj se vzpostavlja opažanje, da nekateri ‘zamolčijo’ slovenski NOB, spet drugi pa obdobje osamosvojitve«. Si predstavljate? Kot da nismo o NOB vedno znova in znova poslušali zadnjih sedemdeset let. Še dobro, da še vedno hranim svoje zvezke iz osnovne šole. Če bi mi namreč danes nekdo razlagal, da je tudi pri naravoslovju mogoče najti povezave s (t. i.) hrabrimi partizani in (t. i.) narodnimi izdajalci, bi mu ne verjela, če bi ne imela pred seboj otipljivega dokaza. In prav pri vprašanju šolske zgodovine se mi poraja še en pomislek, zaradi katerega ne morem prav verjeti dobrim
[Stran 011]
namenom države. Dokler namreč ta ne naredi ničesar, da bi tragedija medin povojnih pobojev ter razlogi, zakaj se je del slovenskega prebivalstva uprl komunistični revoluciji, prišli v učbenike kot ena osrednjih in pomembnejših tem, ki so bistveno zaznamovale naš narod, in dokler ta ne obsodi zlorabe, ki se dogajajo v šoli, ko nekateri učitelji otroke oblačijo v simbole totalitarnega sistema, ki je naš narod najbolj prizadel (kot se je to nedavno dogodilo v Ajdovščini), bom ostajala v dvomih.
Če vseeno pustim ob strani te (ne nezanemarljive) pomisleke in kljub vsemu pozdravim odločitev državnih organov, da tokrat resnično uredijo pokop pomorjenih ne zgolj iz Hude jame, temveč iz vseh več kot šesto morišč – pa še vedno ostanem pri dilemi, komu pritrditi: prvim, ki bi pokopali žrtve v Mariboru, ali onim drugim, ki menijo, da so Teharje primernejši kraj. Glede na zgoraj izpostavljene pomisleke se mi zdi, da gre pri prvem predlogu bolj za to, da bi posmrtne ostanke pomorjenih umaknili še dlje od oči javnosti in s tem tudi iz narodovega spomina. Ta je že tako ali tako izredno pohabljen zaradi sprevračanja zgodovine, kot smo ji priča že od leta 1941. No, pravzaprav že od podpisa sporazuma med Hitlerjem in Stalinom. Da teharski park pravzaprav ni primeren kraj za pokop, ker je vendarle del smetišča, se zdi zelo uporaben izgovor. Če bi sedanja oblast res želela urediti vprašanje pokopa in če bi ob tem resnično imela v mislih prestano trpljenje vseh svojcev pobitih, bi ji verjetno ne bilo pretežko sanirati parka tako, da bi tu lahko svoj zadnji počitek našli vsi pomorjeni. Na ta način bi pravzaprav lahko popravila svoj podcenjujoč odnos do teh žrtev, ki ga je pred leti pokazala s tem, ko je sicer dala soglasje k ureditvi parka, ne pa tudi sredstev za odstranitev smetišča. Še več. Če bi bilo res tako, bi ji ne bilo žal nameniti tudi sredstev za identifikacijo žrtev. Da bi sorodniki pomorjenih končno vedeli, kje so zakopana trupla. Da je tako ravnanje z žrtvami zločina več kot primerno in edino spoštljivo, so naši oblastniki že ničkolikokrat potrdili, ko so omenjali Srebrenico. Ne vem, zakaj bi torej imeli drugačen odnos do pomorjenih na naših tleh. No, razen če si naši mrtvi ne zaslužijo istega spoštovanja. Če naše žrtve še vedno ostajajo drugorazredne.
Da ne bom tudi sama krivična. Verjamem, da nekateri, ki podpirajo predlog prenosa posmrtnih ostankov v Maribor, v tem res končno vidijo možnost dostojne ureditve tega vprašanja. Morda bi se med temi našel tudi kdo, ki bi šel rad v zgodovino zapisan kot tisti, ki mu je končno uspelo zaključiti to boleče poglavje slovenske zgodovine in je zato bolj za prvi predlog, ki je lažje izvedljiv. Ugibam. Toda ali so se ob tem vprašali, kako se počutijo svojci pobitih? Sin taboriščnika v Teharjah je v Družini ob tem, da naj bi pomorjene pokopali v Mariboru, med drugim zapisal: »Pokop žrtev iz Hude jame ni odpravljanje ran, ampak je nova huda rana.«
Dejansko so te ljudi, ki so jih tako, brez sodbe, brez dokazov, v golem sovraštvu in sli po oblasti umorili, nekoč že skrili. Globoko, kolikor je bilo to le mogoče. Žrtve Hude jame celo za zidom, debelim več kot sto metrov. Pred sedemdesetimi leti je takratna oblast naredila vse, da bi ostali skriti za vedno. V ta namen so poiskali najbolj skrite kotičke, kjer so lahko izvajali svoj zločin. Da je bil to, kar so delali, zločin, so vedeli tudi sami. To je jasno, sicer se ne bi potrudili svojih gnusnih dejanj tako skriti. Tudi otrok se takrat, ko nekaj dela narobe ali ko hoče nekaj ušpičiti, po navadi skrije. Vem, popolnoma neokusno je primerjati otroško lumparijo z zločinci, ki so izvajali kazniva dejanja, ki nikoli ne zastarajo. Moj namen je bil nazorneje pokazati, kako človek slaba, zla dejanja vedno dela na skrivnem. Kako že otrok globoko v sebi ve, kdaj je nekaj narobe. Skratka, takrat so svoj zločin skrili, pri čemer pa ni šlo samo za zakritje fizičnih dokazov. Pri preživelih so hoteli izbrisati vsak spomin na kolone ljudi, ki so jih ob koncu vojne gnali z železniških postaj proti moriščem. Svoje delo so opravili več kot odlično. Več
[Stran 012]
desetletij je med Slovenci vsaj na videz vladala kolektivna pozaba. Nihče se ni več spominjal nočnih rafalov, upadlih obrazov ujetih in gnanih po cesti, žalitev, s katerimi so obcestni opazovalci obkladali tiste, ki so hodili mimo njih z žico zvezanimi rokami. Lahko si predstavljam, da so tisti, ki so stali ob cesti in žalili, pljuvali te žrtve, kasneje o tem molčali. Lahko si predstavljam, da jih je bilo v resnici sram pred samimi seboj. Zato si lahko predstavljam, da so se prav zaradi tega kasneje še toliko bolj oprijeli laži, ki jih je ponujal enopartijski, zločinski sistem. Sprašujem se, če se danes, na neki način, s pokopom teh žrtev tako daleč stran od vsega, kar nosi neizbrisno znamenje partizanske morije, ne dogaja nekaj podobnega. Sprašujem se, če si država ne želi s tako rešitvijo pilatovsko umiti roke, češ, saj smo opravili civilizacijski minimum, ostalo pa je zgodovina. In v zgodovino ne drezamo in je ne spreminjamo, saj je bila že napisana. In je tudi sto tisoč mrtvih ne more in ne sme pisati na novo. Konec avgusta nas je na to spomnil sam predsednik Državnega zbora.
Čeprav na prvi pogled naslednje vrstice nimajo veliko skupnega z vprašanjem dostojnega pokopa, o katerem smo razmišljali zgoraj, se mi vendarle zdi, da moram ob tem opozoriti še na eno dimenzijo, ki jo skrivajo povojni poboji in vprašanje ravnanja s pomorjenimi v preteklosti. Skoraj vedno, kadar beseda nanese na vprašanje povojnih pobojev, znani ali manj znani Slovenci omenijo, da so zanje pravzaprav izvedeli leta 1975, in sicer iz intervjuja, ki ga je imel Boris Pahor z Edvardom Kardeljem. Spomnimo, zaradi tega pogovora je bil Pahor kaznovan z večletno prepovedjo vstopanja v Slovenijo. Ne vem zakaj, ampak ti odgovori me vedno na neki način razdražijo. Ob tem se namreč vedno vprašam, zakaj o tem niso nič govorili. Zakaj niso postavili takratni oblasti vprašanja: »Kajn, kje je tvoj brat Abel?« Zakaj že takrat niso klicali odgovornih na zagovor? In če že niso spraševali takrat, zakaj niso vsaj konec osemdesetih ali v začetku devetdesetih zahtevali odgovorov poklicali naročnikov teh umorov na odgovornost?
V svojem spraševanju grem po navadi še dlje. Če so torej sredi sedemdesetih let prebirali ta pogovor in potem (z redkimi izjemami) molčali in nič naredili, se o tem z nikomer pogovarjali, kaj naj si torej mislim o teh sogovornikih? Od njih danes marsikdo še vedno zaseda pomembno mesto, bodisi v politiki, gospodarstvu, prosveti ali kulturi. Njihove odgovore pogosto doživljam kot neke vrste samohvalo, kot da so bili s tem, ko so prebrali ta pogovor, že neke vrste disidenti. Toda, če bi bili kaj od tega, takrat ne bi molčali, temveč bi se oglasili. Glasno in jasno. Pa se niso. In se v resnici tudi danes ne. Takrat so se bali za svoje službe, morda za svoje bližnje, morda jih je bilo strah šikaniranja, zasmehovanja in uničenja, ki si ga je takratna oblast tako zlahka privoščila z vsakim, ki ji ni bil po volji. Toda ker so molčali takrat, ker jih je bilo strah, molčijo tudi danes. Iz istega razloga. Ni pomembno, za kako veliko stvar ali krivico gre. Pomor desettisočev je bila velika stvar. In velika krivica. In so bili tiho. Danes se Evropa spreminja. Spreminja se tudi naša domovina. Ob tem se dogajajo stvari, na katere bi bilo treba jasno in glasno opozoriti. Morda tudi za ceno izgube dobrega delovnega mesta, finančnih ugodnosti, različnih subvencij ali drugačnih privilegijev. Ali celo življenja. Toda če so kot strahopetci molčali takrat, zakaj bi bili danes njihovi sinovi, hčere kaj drugačni? Zgledi vlečejo, ne besede.
Pomorjene torej umikamo na obrobje Slovenije. Daleč stran, da nas ne bi preveč spominjali na našo polpreteklo zgodovino, ki je zahtevala od našega naroda najboljše, kar je imel. Daleč stran, da nas ne bi preveč spominjali na to, da še nismo razčistili z našo preteklostjo. Vsaj ne tako, kot bi morali, če bi se hoteli iz nje kaj naučiti. Daleč stran, da bi morda celo (dokončno) pozabili. Toda kdor se ne spominja svoje preteklosti, tudi nima prihodnosti. Tega bi se morali ob vprašanju izbire kraja končnega
počivališča vseh pomorjenih bolj zavedati. ■
[Stran 013]