Glosa o udbovskem prahu

Dobro in slabo znamenje

Tako imenovane »udbovske zadeve« so v zadnjih mesecih dvignile precej prahu. To je dobro in obenem slabo znamenje. Obstoj tajne partijske policije, umori, izsiljevanje in vzporedna oblastna struktura javnosti navsezadnje le še ne pustijo povsem neprizadete – živahni odzivi na to dajejo slutiti, da vendarle še obstajajo nekakšni vitalni vzgibi demokratične kulture v uspavani posttotalitarni družbi, na katere »dušo je legla čudna apatija«, kot je to slikovito opisal Zorko Simčič. Demokratično čutečemu človeku deluje to vznemirjenje javnosti smiselno, zelo smiselno, in mu morda znova prebuja že skoraj ugaslo upanje; če ne, pa mu daje vsaj skromno uteho za vsa razočaranja tranzicijske dobe. Skorajda kot naravna nujnost se zdi, da bi ta vzgib spodbudil še naslednji korak: razmislek o sistemu, ki je to tajno policijo vzpostavil in se z njeno pomočjo ohranjal. Toda življenje ni biljard in krogla, ki z veliko silo prileti v drugo kroglo, se tu v hipu čudežno zaustavi. In tedaj postane prah, ki se dviguje, slabo znamenje – in skoraj dobesedno prah, ki ljudem zastira pogled: na socialistično polpreteklost, na sodobno družbo – in na koncu koncev tudi na same sebe.

Obsodba ali priznanje?

Preden povemo besedo, dve o globljih izvorih in posledicah takšne zaprašenosti ozračja, za hip poglejmo, kako nejasne so videti v njem »udbovske zadeve«, ki nikakor niso nepomemben dejavnik te zmede, čeprav so nazadnje vendarle samo njen del. Nekatere ugledne javne osebnosti se povezav z udbo silovito otepajo, jih ogorčeno zanikajo, žalijo in tožijo tiste, ki so jih omenili ipd. Tako je gorostasni simbol slovenske novinarske neodvisnosti Ervin Hladnik Milharčič odločno zatrdil, da si je njegovo sodelovanje z udbo publicist Igor Omerza izmislil. Pripombo časnikarja, da o tem obstajajo dokumenti, je zabil z besedami: »Ne obstajajo nobeni dokumenti, ker si je Omerza to izmislil« (Reporter, 5. september 2016, št. 36, str. 21, kjer je objavljen tudi del obremenilnega dokumenta). Zelo avtoritarna reakcija, nedvomno, ki pa obenem vendarle deluje malce histerično. Podobno kot zvenijo histerično mnogokrat ponovljene besede o antiudbovski histeriji, ki da naj bi prežemala družbo, besede, namenjene izključno smešenju te boleče problematike, kakršne so bile denimo besede politčnega analitka in filozofa prof. dr. Žarka Puhovskega, v oddaji Odmevi TV Slovenije 9. septembra. Vendar se ljudje odzivajo tudi povsem drugače. Nekdanji urednik Dela in poslanec v državnem zboru Mitja Meršol, sicer tudi avtor slovite izjave o intelektualcih, ki da so kot prhljaj, ki ga človek otrese z ramen, je svoje sodelovanje z udbo upravičil s patriotskimi razlogi, z ljubeznijo do tedanje domovine, SFRJ.⁴ Še veliko pomembnejše pa je v tem

[Stran 007]

pogledu dejanje nekdanjega predsednika države dr. Danila Türka, ki je leta 2009 odlikoval nekdanjega republiškega sekretarja za notranje zadeve in poveljnika SDV Tomaža Ertla s srebrnim znakom za zasluge. Seveda ne zato, ker bi npr. nekoč rešil utapljajočega se otroka iz reke ali iz gorečega avtomobila, temveč za njegove poveljniške dosežke, »za izjemno delo in zasluge pri varnosti, obrambi in zaščiti Republike Slovenije v času akcije Sever«. Utemeljitev ni zvenela kot ekskulpacija za vse nasilje SDV in njenih predhodnic nad slovensko svobodo v preteklosti; ne kot da bi se Ertl šele z zaustavitvijo srbskih mitingašev in uvoza jogurtne revolucije prelevil v nekakšnega zaščitnika narodove svobode, temveč prej kot potrditev kontinuitete med režimom, ki ga je ohranjala pri življenju tajna strankarska policija, in slovensko demokratično državo. V nekem smislu je bila torej udba legitimirana z najvišjega mogočega položaja in simbolno vgrajena v temelj svobodne slovenske družbe. Zakaj torej zavračati povezave z njo, zanikati dokumente, tožiti? Zakaj čutiti kakršnokoli nelagodje ob misli na lastno udbovsko preteklost?

Zaprašeno ozračje

Zmeda. Zmeda, ki se »naravno« poraja v ozračju neresnic, prenarejanj, prikrivanj, sprenevedanj, a tudi nepoznavanja in nerazumevanja osnovnih potez družbene resničnosti. Vse to pa ovira ali celo onemogoča resen pogovor; namenoma nisem rekel dialog, ali analizo ali razpravo, saj ti izrazi pri marsikom zbujajo asociacijo na nekoristno »pametovanje«, na intelektualistično razpredanje, ki nima stika z realnostjo. (V resnici se sicer iz dneva v dan izkazuje, da prav površno stvarno govorjenje in hitre rešitve uporabno naravnanega družboslovne pameti ne dosegajo resničnosti, ampak vodijo v vedno nove zablode.) V teh razmerah je nemogoč že učinkovit pogovor o najbolj vsakdanjih stvareh. V zadnjem času so se raziskovalci dokopali do dokumentov, ki eskplicitno kažejo, da je bila udba neposredno podrejena ozkemu partijskemu vrhu, ki je določal njeno delovanje in odrejal, denimo, likvidacije posameznikov in skupin.⁵ To je seveda zelo pomembno, vendar zlasti za kriminalistične preiskave. Za razumevanje družbe in kulture pa ima večjo težo kot posamezni primeri vpletenosti (neposredne ali pozicijske) posameznih udbovcev v kriminalna dejanja razumevanje sistemske vloge udbe in značaja tega sistema. Kako daleč od tega razumevanja smo, kažeta dva primera.

Je general tudi vojak?

Ali je bil tudi predsednik ZK Slovenije, zadnji ali pa katerikoli, registriran sodelavec tajne policije? Očitno se zdi nekaterim to zelo pomembno in dražljivo vprašanje. Seveda je ta tema zanimiva za zgodovinopisje, a še bolj za biografijo posameznega politika. V resnici pa je že davno znano, da so komunistični režimi povsod imeli tajne policije od Leninove Čeke, ustanovljene leta 1917, naprej, in da so te policje vedno bile podrejene partijskemu vodstvu, pravzaprav njegova udarna pest. To ni samo stvar podtalne organizacije, temveč bi lahko v zakladnici marksistične misli našli čisto teoretične utemeljitve takšnega organa (pa kar koli že si o takšni teoriji mislimo). Prelomna pričakovanja, ki jih nekateri gojijo v zvezi s takšnimi vprašanji, so v bistvu naivna: kaj bomo zagledali, ko se bodo odprla vrata – ki so že odprta?

[Stran 008]

Prvi problem, ki ga v zvezi s tem ne vidijo ali ga niso pripravljeni videti, je prav v koreninah udbe, v tem, da je njen izvor v VOS, drugi, še težji pa je v pripoznanju realne vloge, ki jo je VOS igrala v t. i. NOB. To pripoznanje bi seveda imelo za neizbežno posledico spremembo »uradne«, dominantne podobe konstitutivnih dogodkov novejše slovenske zgodovine, OF, revolucije in protirevolucije. Skratka, če bi človek napravil ta korak v razmišljanju, ki sem ga v začetku označil kot naravnega, bi slej ko prej zadel ob zgodovinski temelj in opazil, da je iz nepokopanih kosti ….

Legenda o dobrem oznovcu

S tem je povezan drugi primer neverjetne interpetacije zgodovine in sedanjosti, prostora, v katerem se dogajajo dramatične usode ljudi. Spletni magazin Časnik je objavil intervju z zgodovinarko in novinarko dr. Rosvito Pesek o njeni knjigi s preprostim naslovom Bučar.⁶ Avtorica, ki je dr. Franceta Bučarja nekje drugje »označila celo kot enega največjih mož 20. stoletja, velikega človeka, misleca, stratega in taktika, velikega Slovenca, kristjana in prepričanega Evropejca,«⁷ se je tu med drugim zavzeto lotila apologije njegove knojevske in oznovske kariere. »France Bučar je bil večni disident« pravi naslov intervjuja in v tem duhu skuša dr. Peskova prikazati tudi njegovo partizansko, zlasti pa oznovsko disidentstvo, predvsem pa minimalizirati njegovo vlogo v tej organizaciji in jo naslikati kot karseda humano. Ne preveč prepričljivo postavlja pod vprašaj pričevanja tistih, ki so Bučarja doživeli v vlogi knojevca, in se zelo potrudi poudariti, da je tudi v tej nelahki situaciji deloval predvsem v prid vojakov in civilistov, ki so jih zajele partizanske enote.⁸ A kakorkoli že je bilo s tem: ozna in KNOJ sta bila del istega revolucionarnega sistema, ki je v tistem času izvajal množične pomore brez primere v slovenski zgodovini. Popolnoma jasno je, da je celoten revolucionarni stroj moral delovati enotno in da je moral zajemati ogromno število ljudi, izvajalcev tega zgodovinskega projekta. Karkoli že je Bučar takrat morda zabrusil v brk komu svojih nadrejenih in naj je bil še tak humanist v eni ali drugi uniformi, je bil zavestno del te strašne zgodbe. Ki je zahtevala toliko življenj, ki pa se ji ni nikoli odrekel in od katere je – s sorazmerno majhnimi negativnimi posledicami – živel. Marsikatero njegovo dejanje vse do konca življenja je povezano s tem. Seveda to ne pomeni, da ni bil odločen ali sposoben mož, da ni padel v nemilost partijske oblasti – toda koliko ljudi, tudi partijcev je to stalo življenja ali let zapora! To tudi ne pomeni, da ni bil odločno za Slovenijo in zanjo veliko storil v velikih, prelomnih trenutkih! Za kakšno Slovenijo mu je šlo in kako si je predstavljal njeno prihodnost – s tem se pa odpira že drugo vprašanje, ki ni tako preprosto. A tu gre za nekaj drugega: za njegovo sodelovanje v organizaciji, ki je bila morilski stroj. V tej in podobnih organizicijah po svetu je sodelovalo veliko ljudi, tudi veliko sposobnih ljudi – naj Rosvita Pesek ne zameri, morda še sposobnejših od dr. Bučarja. Bili so marsikaj, dosegli so marsikaj, marsikaj smo jim dolžni priznati, moralne avtoritete pa ne. Celo dolžni smo, da jo postavimo pod vprašaj. Da se vprašamo, kako vendar zgodovinarji razmišljajo o zgodovini. Kaj je s tem prostorom, v katerem nam je dano živeti čas našega življenja? In da vedno znova vprašamo same sebe: kdo neki smo in čemu smo na svetu? ■

[Stran 009]Figure 1. Legenda o dobrem oznovcu. Škornji in čeljust z morišča. Tamino Petelinšek[Stran 010]