Danes je nedelja, Gospodov dan, 21. nedelja med letom po liturgičnem poimenovanju. Prvi dan v tednu. Začetek nečesa novega. Hvala Bogu, z vsako nedeljo doživljamo začetek novega. Ti začetki ne temeljijo zgolj na štetju in poimenovanju dni, ampak na globoki in temeljni resnici Gospodovega vstajenja. Ta resnica je osnova vsega, kar v svojem življenju kot kristjani gradimo. Iz nje izhajamo in vanjo se vračamo. Tako v vsakem začetku vidimo novo možnost, kako uresničiti svoje življenje in kako sami sebe uresničujemo v njem. To uresničevanje pa temelji na resnici. Gospodovo vstajenje je resničen dogodek z nepredvidljivimi posledicami. Če bi to ne veljalo, potem zgodovine Cerkve in njenega pojavljanja v dva tisoč letih po Kristusu, „našega štetja“ enostavno ne bi bilo oz. ne bi bilo več. Tudi izraza, da Cerkev misli v stoletjih (nadškof Šuštar), ne bi mogli mnogostransko razumeti. To je tisti nadškof in metropolit, ki so mu ob blagoslavljanju lipe na Trgu republike vzeli glas in prisotnost Cerkve zavili v molk. Je bila njegova pojava tako moteča za temeljni trenutek mlade države? Besede blagoslova kličejo prisotnost božjega po navzočnosti Cerkve, ki je skrivnostno telo Vstalega in znamenje njegovega delovanja v svetu. Cerkev, mi, je v svetu delujoči Gospod. Od tod pomenljivost našega obstajanja in zavedanja „znamenja, ki se mu bo nasprotovalo“. Vse, kar je povezano s tem, je posledično dokaz, da živimo kot pričevalci Resnice.
Zbrani smo v Rovtah, v župnijski cerkvi, posvečeni sv. Mihaelu nadangelu. Obhajamo svete skrivnosti, ob katerih bi radi utrjevali svoj spomin in spominjanje. To je zopet tisto dejanje Cerkve, ki združuje v sebi tri komponente časa: preteklost, sedanjost, prihodnost. Vse te smeri človeškega in njegove zgodovine se srečujejo v tem skrivnostnem dogajanju. Naše srečevanje z Gospodom in med seboj ni zgolj zunanji dej spomina, ampak sega v samo srčiko dogodkov, ki jih vključujemo v svojo današnjo prisotnost na tem čudovitem delu naše lepe domovine. Prikličimo v zavest tudi besede Svetega pisma: Spominjaj se, Izrael!
Petindvajset let od postavitve farnih plošč. Izraz prehaja že v tehničnega, ker takoj vemo, kaj se skriva za njim. To so nagrobniki z napisanimi imeni vseh, ki so morali biti zamolčani; o njih se ni smelo javno govoriti vse do padca komunizma in osamosvojitve. Javno ne, je pa bila beseda o njih navzoča med nami, v naših srcih, naših pogovorih, našem spominu. O vsem tem nam pa niso mogli zapovedati, da naj ne obstaja. Kronski dokaz za trditev, da vse, kar ostaja v srcu kot središču človekove intime, največje ponotranjenosti, preživi še tako težke čase prepovedovanja, šikaniranja, sramotenja, drugo-, tretjerazrednosti in podobnega, kar je del naše skupne hoje po poteh zgodovine. Srcu ni mogoče ukazovati. Srce samo ve, kaj obdrži in kaj izvrže.
Na to veliko dejstvo človekove biti, položeno v nas po Stvarnikovi roki, pa vsi ukazi, prepovedi in kaznovanja ne morejo vplivati niti vanj posegati. Župnija Rovte je bila ena prvih, ki se je odločila znova sprejeti svoje zamolčane rojake, jih sprejeti v svojo sredo in povedati, da so del zgodovine in dogajanja tukaj in da bodo to tudi ostali; da so živi del narodovega telesa.
Petinsedemdeset let od ustanovitve slovenskega domobranstva, slovenske narodne vojske. Vemo, kako se glede tega dejstva, slovenskega domobranstva, lomijo kopja. Zanimivo, da po razmeroma kratkem obdobju (jesen 1943, pomlad 1945) obstoja tako buri duhove. Od leta 1945 pa do danes je na tapeti, se ustavljamo ob njem kot dejstvu, ki ga ne gre prezreti. Pa naj to dejstvo ocenjujemo pozitivno ali
Figure 1. P. Franci Seničar Peter Hladnik
negativno. Mislim, da je vzrok tega obstajanja osnovni motiv nastanka: braniti dom!
Kaj je dom, kako velika vrednota je, kaj pomeni slehernemu človeškemu bitju, za kaj je prikrajšan, če ga izgubi, kaj vse bi naredil, da ga ustvari in tudi obrani pred napadom, kaj pomeni izguba doma, kako dom kot tak zaznamuje človeka (prav tako njegova izguba) itd., dobro ve vsak izmed nas. In ker je bil dom v središču medvojnega dogajanja in v tako veliki nevarnosti, ostaja vse, kar je povezano z njim, predmet našega spominjanja. Gorje človeku, ki dom izgubi, ki mu ga uničijo, zravnajo z zemljo! Človek ostaja brez svetišča, v katerem bi polnil svoje življenje in se pripravljal na samostojno pot kot posameznik in narod. Od tod taka navezanost nanj, taka skrb zanj in tako velika pripravljenost braniti ga, se zanj boriti tako, da zastaviš zanj svoje življenje.
Če nekaj braniš, pomeni, da je to ogroženo. S tem si ogrožen tudi ti. In kako reagiramo v takih priložnostih življenja? Branimo se! „Jaz se bom branil!“ so besede, ki so bile izrečene nedaleč od tod iz ust mladega človeka, ko je stal ob mrtvaškem odru svojih umorjenih staršev.
„Jaz se bom branil!“ Ta stavek ni stavek kar tako, ampak pove veliko več. Kar je napadeno, obsojeno na izginotje, je pa hkrati pomembna dobrina in vrednota, zahteva odgovor. Ne zgolj teoretičnega razpravljanja, ampak v smislu obraniti tisto, brez česar človekovo življenje ni več življenje. Je kvečjemu propadanje, umiranje na obroke. Dom sodi k dediščini, ki smo jo prejeli od dedov; pomeni sveto dediščino, ki je povezana z ohranitvijo in posredovanjem naslednjim rodovom. Stvari niso zgolj enoznačne. Kaj vse je povezano z besedo, pojmom dom? Vse tisto, kar nas drži pokonci in nosi v sebi garancijo, zagotovilo, da sta smer in pot življenja varni, trdni in vodita k cilju. Dom braniti sodi k zavezanosti življenju. Mati, domovina, Bog! Ali niso to vrednote, ki jih pomeni dom?
Dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. To je 23. avgust. Ne bomo ponavljali, zakaj je prišlo do ustanovitve tega, za nas pomembnega dneva. Že samo omenjanje spominjanja nam pomaga seči v globino odločitve za tak korak. Samo po dobrem tednu od podpisa pogodbe o nenapadanju in zavezništvu držav Nemčije in Sovjetske zveze, izvedla sta ga zunanja ministra obeh držav Ribbentrop in Molotov, se je začela II. svetovna vojna.
Prvi september 1939 je zaznamoval napad na Poljsko in izbrisanje ter razdelitev tisočletne poljske države. Kaj je to pomenilo, ne zgolj za Poljsko, temveč za vso Evropo in svet, odkrivajo vedno nova raziskovanja in poglabljanje v to, eno najtežjih obdobij za Evropo in svet.
Dejstvo je povezano s človekom, z ljudmi, ki so postali žrtev požrešnega vojaškega stroja, ki je sejal smrt in trpljenje, ne glede na žrtve, trpljenje, krivice, pomanjkanje, razsulo v materialnem in moralnem pogledu. Terjal je davek, ki ga štejemo v desetinah milijonov smrti človeških bitij in z vsemi nepredvidljivim posledicam. Še vedno jih občutimo, vse to dogajanje ostaja stalnica tudi našega življenja in pomeni nekakšen primež, ki nas vedno znova zasleduje.
Nikakor nas ne pusti vsebina tega dneva kot taka neprizadetih, ampak nas
nagovarja še posebej s svojo človeško noto in poudarkom. Zakaj se spominjamo? Ker hočemo ostati ljudje! Brez spomina in dejstva spominjanja umira človek v nas. Je kaj hujšega od te ugotovitve?
Se nas morda ob tem dotakne lik iz del našega, slovenskega največjega pisatelja Ivana Cankarja, katerega življenje je dobršen del potekalo v neposredni bližini, hlapec Jernej, ki je ugotovil, da je pravica sedem klafter globoko zakopana v zemljo. Zamenjajmo in nadomestimo besedo pravica s sestro, ki sliši na ime resnica. Velika nevarnost je, da se z njo, namreč z resnico, želi početi isto. Naš spomin in spominjanje vedno znova, vsako leto, v osebnem in skupnem doživljanju zgodovine in njenih dejstev pa to preprečuje.
Zato se srečujemo z nasprotovanjem, ki na trenutke presega vse meje okusa, še toliko bolj dobrega okusa. Spomin je ena od lastnosti duše, njena nepogrešljiva komponenta. Zanemarjati jo, bi lahko pomenilo izpostaviti se nevarnosti nebivanja in izpostavljati se kulturi nesmisla in neživljenja, zapadati civilizaciji obupa. Ali bi se s tem morda ne izneverili tistemu, ki nam je zagotovil: „Jaz sem Resnica!“ Ne samo izneverili, zatajili bi ga! Poznamo tudi nadaljevanje: „Kdor bo mene zatajil pred ljudmi …“
Spomnimo se besed papeža Frančiška, da kristjan ne sme prenehati sanjati o boljšem svetu. „Svet mora biti lepši, skupaj ga gradimo, roke si podajmo, vzcvete naj ljubezen,“ nas spominja preprosta ritmična pesem! Sanjati ne v smislu nedela in neprizadevanja. Sanjati v svetopisemskem pomenu. Kdor sanja, se zavezuje k trdemu delu: uresničiti vizijo boljšega sveta, delati za bolj pošteno družbo, živeti bolj iskrene odnose, čutiti s sočlovekom (raje recimo bližnjim, kar je bolj povedno in namenjeno srcu, ne samo razumu), gojiti empatijo, reči laži ne, zlesti iz naslonjača skrbi za zgolj lastno ugodje, sebe raztelovaditi v vseh smereh in pomenih te besede (poiskati človeka v sebi, ki dremlje v nezadovoljstvu in naveličanosti) itd. Vse to pa nam omogoča dejstvo spomina in spominjanja. Ne nasedajmo ničemur, kar bi nas odvračalo od tega konstitutivnega deja človekove osebnosti, torej naše osebnosti! Spomin nam bo pomagal trdno stati v času in prostoru, ki nam ga je podarila in predvidela božja Previdnost. Tudi to, da smo danes tu, je korak k uresničitvi sanj o boljšem svetu. Saj smo kristjani? Mar ne?
Dovolite mi, da sem nekoliko oseben. Spominjam se svojih sošolcev bogoslovcev, ki so izgubili očete v letu 1945 ali pa med vojno. Premalo smo se zavedali bolečine, ki jih je spremljala. Eden teh je tudi vaš rojak, župnik in dekan g. Anton Trpin. Z njim je povezan moj prvi prihod v Rovte ob novi maši + duhovnika Lojzeta Kavčiča. Ko smo se srečevali, smo živeli vsak s svojo zgodovino. Nismo se posebej spuščali v osebna doživljanja. Od takrat pa do danes je potekla vrsta let. Spomin sega zelo globoko in daleč. Tudi do njihove bolečine in nikoli izrečene tožbe o njej. Danes se z vso rahločutnostjo in spoštljivostjo sklanjam k njej. Šele danes lahko doumem, kaj so oz. ste vsi tisti, ki vas je življenje na podoben način zaznamovalo, doživljali in še doživljate. Žal nas ni nihče vpeljal na to pot sočutja in razumevanja življenjske situacije bližnjega. Življenje samo nas je pripeljalo do tega. Morda kdaj malo pozno, prepozno pa nikoli.
Kdaj razumemo življenje? Takrat, ko se vživimo v življenjsko situacijo drugega!
Kdaj dozorimo? Takrat, ko to življenjsko situacijo začutimo kot svojo!
Kdaj pa ustvarjamo bližino? Takrat, ko o tej situaciji spregovorimo in sami sebe slišimo; ne slišijo nas samo drugi!
Empatija je premalo. Obogatiti in oplemeniti jo mora sočutje, ki ga lahko imenujemo božjo nežnost. Z njo se v našem življenju odraža prava podoba človeka, ki je nasprotje tistega: Človek človeku volk.
Razumeti pomeni stopiti v čevlje vsakega, s katerim deliš življenje in vrednote.
Gotovo nas današnja božja beseda, še posebej lik voditelja božjega ljudstva stare zaveze, Jozueta, nagovarja in potrjuje v našem razmišljanju: „Izberite danes …“ (Joz 24,15a). Ali pa stavek iz evangelija: „Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,67) Torej: odločitev, odločitve, časi odločitev, odločilni časi. To so milostni trenutki v življenju, ki jih ne smemo zamuditi. Če jih, se vse (lahko) obrne na glavo. Vzgoja za odločitev je pomembna in v človekovem razvoju ne sme manjkati. Za vzgojo nekdaj je to veljalo kot aksiom (matematična resnica, ki nam pomaga priti do pravilnega rezultata; če se ji izneverimo, je ne upoštevamo, pravilen rezultat zaman pričakujemo).
Kaj pa vzgoja danes? Mislim, da ugotavljamo velik minus glede usmerjanja k odločitvi in še posebej k pravilni odločitvi. Bolj v tistem smislu, kaj meni bolj koristi, kje bom najlažje prišel skozi, kako bom brez prevelikega truda bolj udobno užival. Seveda taka vzgoja ne pozna truda in pripravljenosti za vsako ceno osvojiti vrhove, ki jih imenujemo vrednote. Ker ni prave volje, ni truda, resnega napora in pripravljenosti na žrtve, da ne govorimo o nepredstavljivosti zasledovanja idealov in doseganja visokih ciljev.
Odločitev, odločitve zaznamujejo naše življenje, naša življenja. Te so vedno nekaj težkega v pomenu, da nosijo težo glede prihodnosti, ki je odvisna od pravilnosti odločitev. Pa ne samo zame osebno, za nas tukaj in sedaj, ampak za rodove naprej. Na to razsežnost odločitve danes pozabljamo. Ali če bi rekli pravilneje: naš čas temu ne daje pravega poudarka. Kaj vse se lahko iz takega in tako neodgovornega pristopa k odločitvi kot nepopravljivo ali težko popravljivo izcimi; žal nikoli brez posledic.
Teža odločitve pa je tudi v tem, da zanjo ni časa na pretek. Potreben je vizionarski pogled, ki v trenutku povzame dogajanje, ki določa smer in način poteka. Taki trenutki so res težki, nikakor pa življenje z njimi ne skopari.
To nam predoča zgodovina, polpretekla in pretekla. Tudi zgodovina odrešenja.
Človeka lahko definiramo kot bitje odločitve, odločitev, svojih in odločitev drugih. Kakšna odgovornost!
Danes se soočamo z mnogimi odločitvami, narejenimi pred 77 leti, pred 75 leti, pred 73 leti. Soočamo se tudi s tistimi, ki so jih naredili: revolucionarna komunistična stran, protirevolucionarna stran vaških straž, domobranska stran, zopet revolucionarna komunistična stran in zavezniška stran (posebej angleška).
Čas pa pokaže, kaj je prav, potrdi ali ovrže pravilnost ali nepravilnost. Zato ga zgodovina in znanost tako upošteva. Iz časovne razdalje zasije objektivnost presojanja.
Te odločitve nam danes sporočajo: Quidquid agis, prudenter agas et respice finem! Karkoli delaš, delaj modro in glej na konec!
Pustimo sedanjost. Dovolimo spominu, da nas popelje v preteklost, v čas, ki je klical po odločitvah. Pravilnih, ali kakor ponavadi rečemo, pravih odločitvah. Vsem tistim, ko so te in take odločitve zmogli, se danes klanjamo in občudujoče zahvaljujemo. Naši, slovenski mučenci, prosite za nas.
Šentjošt, Rovte, Vrh Svetih treh kraljev in imena mnogih drugih krajev po naši domovini Sloveniji izgovarjamo z velikim spoštovanjem. Z vedno večjim. Amen.