Ko se človek iz doline vzpenja v tukajšnje kraje, se sprašuje, kdaj in zakaj so ljudje naselili tukajšnji svet. Glede na dejstvo, da se Rovte pred letom 1500 v zgodovini ne omenjajo, smemo domnevati, da gre za tako imenovani višinski val poselitve slovenskega ozemlja, ki je trajal od 13. do 15. stoletja. Na to kaže tudi samo krajevno ime Rovte. To ne pomeni, da pred tem sem ni stopila človeška noga. O tem nam govorijo arheološke najdbe, določena ledinska imena kot Gradišče, Ajdovski grad in ne nazadnje tudi cerkev sv. Nikolaja, ki je med starejšimi patrociniji in tudi zaščitnik trgovcev.
Višinska kolonizacija je za razumevanje tukajšnjega dogajanja zelo pomembna. Za posledico je imela vsaj dve dejstvi. Zaradi tega, ker je tu zemlja manj primerna za poljedelstvo, se je izoblikoval poseben tip kmetij, ki so živele pretežno od gozda in živinoreje. Grunt je tukaj obsegal okoli sto hektarov zemlje. Seveda jih je bilo malo. Že 1830. leta le šest. Več je bilo tedaj manjših kmetij, pa tudi ne toliko, kot bi pričakovali. Da pa so te kmetije kot gospodarske enote nastale in obstale, so morali kmetje ustvariti zanje pogoje, to je izkrčiti in kultivirati tukajšnji svet v zadostnih površinah. O tem nam govorijo razmeroma velike travnate planjave, ki so gotovo bile iztrgane prvotnemu gozdu. Ta agrarno-zgodovinska dejstva je treba imeti v zavesti, ker je to vplivalo tudi na psiho ljudi. Zemlja in njeni pridelki imajo ne samo izjemen pomen, ampak predstavljajo tudi vir obstoja. Boj zanje je boj za preživetje. Tukajšnji ljudje so zaradi trdote življenja samozavestni, trdni, ponosni, ker drugače sploh ne bi obstali. Ker se je bilo treba preživljati z veliko truda in napora, so na rezultate svojega dela, posest in pridelke bili in so silno navezani. Prehrana je bila namreč v preteklosti silno skromna, zlasti pa premalo krepka. Glavna za-
Figure 1. Dr. Stane Granda Peter Hladnik
bela je bilo mleko. Naravne nesreče ali kraja živil so takoj življenjsko ogrozile tukajšnje ljudi. Kultiviran svet, njihova obdelovalna zemlja dejansko ni kapital, ampak orodje za preživljanje. Sama od sebe, brez zahtevnega in težkega obdelovanja, ne da nič. Vse je treba iz nje iztisniti. Zato so prebivalci Rovt poseg v svoje tukajšnje, s krvjo in znojem pridobljene pridelke gledali kot na poseg v svoje življenje, kot njegovo ogrožanje. Navezanost na zemljo je za slovenskega in srednjeevropskega kmeta značilna, v hribovitih predelih pa je ta še bolj izrazita. Zlasti pri malih kmetih. V Rusiji, ki je bila komunistom od oktobrske revolucije vzor, so ta razmerja popolnoma drugačna. Zemlje je dovolj in rodi že »na pogled«. Iz zgodovine sovjetskega kmetijstva vemo, da je bila tam večja težava pospraviti kot pa pridelati poljske pridelke. Še pod vladavino Hruščova smo lahko brali, da je na poljih zaradi slabega transporta ostala tretjina in več žita.
Rovte so bile kot sedež občine pred II. svetovno vojno družbeno zelo razvita in aktivna vas. Niso imele samo župnije in šole, ampak tudi vrsto inštitucij in društev, kot na primer prosvetno društvo s knjižnico, godbo, strelsko društvo, protituberkulozno ligo, vzajemno podporno društvo v nesrečah in druge. Tisti, ki so imeli les in živino za prodajo, so zaradi bližine Trsta in Italije že vse 19. stoletje in kasneje nekako uspevali. Tudi gospodarskega vpliva tihotapstva v času stare Jugoslavije ne gre podcenjevati. V tridesetih letih so začeli graditi tudi Rupnikovo linijo, ki je marsikomu prinesla dodaten zaslužek oziroma nov finančni vir. Iz literature ni zaznati, da bi pri prebivalcih tukajšnjih krajev to dvignilo občutek državljanske pripadnosti. Neposredno soočenje s slabo vojaško organizacijo jih je prej prepričalo, da od te države nimajo veliko pričakovati.
Ob pripravah na naše današnje srečanje sem še malo pogledal v socialne razmere. Te nam v veliki meri, in to tudi za starejša obdobja, razkriva franciscejski kataster. Tu so stoletja bili predvsem kmetje. Čistih obrtnikov ni bilo. V nasprotju s pričakovanji ni prevladoval gozd, bilo ga je okoli četrtine celotne površine, ampak travniki in pašniki, ki jih je bilo nad polovico. Njiv je bilo okoli petino skupnih površin. Nekateri so se ukvarjali dodatno tudi z malimi oziroma hišnimi in storitvenimi obrtmi. Zelo razširjen je bil lan. V prvi polovici 19. stoletja je bilo v katastrski občini Rovte 133 s številkami označenih hiš. Od tega pa jih je bilo kar sto bajtarskih, katerih lastniki so se preživljali z dnino. Za občino Rovte imamo tik pred II. svetovno vojno podatek, da je bilo v občini 326 hiš, od tega 203 posestniške, 69 bajtarskih in 67 najemniških. Kot vidimo, se je posest zelo drobila, število bajtarjev pa se ni bistveno povečalo. Njihov delež v celoti se je celo zmanjšal. Povedano drugače, kmetijsko-socialne razmere so se še poslabšale. Nekatere ženske so se dodatno preživljale tudi s čipkarstvom. O njih je treba še dodati, da sta bila vloga in pomen žensk bistveno drugačna kot pri velikih kmetijah. Gospodinje drobnih kmetij, ki niso zmogle preživljati običajno številnih družin, so dejansko podpirale tri vogale pri hiši. Pravzaprav je bila ta popolnoma njihova domena, ker se je moral kmečki gospodar udinjati drugje, da so člani njegove družine lahko preživeli. Prav zaradi svoje vloge v drobnem kmečkem gospodarstvu ženske niso bile izvzete izpod drobnogleda revolucije. Ubiti gospodinjo je pomenilo obglaviti kmetijo.
Drobljenje kmetij je bil tragičen proces tako v gospodarskem kot političnem oziru. Socialne napetosti so se povečevale in potrebne je bilo veliko modrosti vaških funkcionarjev, župana in odbornikov ter seveda duhovščine, da je vas kot skupnost delovala. To je silno pomemben in za razlago nadaljnjega dogajanja ključen podatek. Prav mali posestniki so bili na svojo zemljo najbolj navezani in največji sovražniki kakršnihkoli idej in načrtov o oblastnem odvzemanju in združevanju zemlje. Na eni strani so najbolj podpirali ideje o agrarni reformi, na drugi so bili smrtni sovražniki kolektivizacije, zadrug v boljševističnem smislu. Krekove in druge zadruge, ki so delovale pri nas, so slonele na zasebni lastnini in solidarnosti, ne pa na zadružni posesti nepremičnin. Prav z malimi kmeti je imela Leninova Rusija največ težav.
O trpljenju tukajšnjih ljudi med II. svetovno vojno je bilo že toliko in tako kvalitetno napisanega, da se v podrobnosti ne morem spuščati niti jih ponavljati. Še zlasti, ker nisem našel nobenih novih dejstev. Javno pa je treba pohvaliti vrsto ljudi, ki so dogajanje temeljito raziskali po vseh pravilih zgodovinske znanosti. Zlasti bi omenil Janka Mačka, Marka Štrovsa, Franca Kogovška, Justina Stanovnika in vrsto drugih. Imamo kar nekaj monografij. Branje knjige Janka Mačka o Rovtah in Mojce Treven o eni izmed vaških skupnosti je nekaj najbolj pretresljivega. Po njunem opisovanju tukajšnjih razmer človek ne more spati. Rjovi! Tu je bila vojna totalna. Niti zarodki ji niso ušli! Ko človek prebira to pretresljivo literaturo, trpi že zaradi same vsebine, ko pa vidi fotografije otrok ob pobitih starših, je človeško zlomljen.
Naslednje leto v tem času pa bomo imeli v rokah že znanstveno monografijo o tem
Osamljen spominski križ
Peter Hladnik
tragičnem obdobju slovenske zgodovine. Tudi že zgoraj omenjenim ne odrekamo vrhunskosti.
Glede na odmev tukajšnjih spominskih slovesnosti v slovenski javnosti, je nekatere stvari, čeprav so vsako leto povedane, treba ponoviti. Tukajšnji ljudje so bili narodno vselej zavedni. Doslej ni nihče navedel podatka, da bi se tukajšnji ljudje razpada Jugoslavije veselili. Nihče ni pozdravil okupatorja z zastavami njegove države in kakšnimi manifestacijami, kot jih poznamo drugod po Sloveniji, zlasti v nemško korist. Ni znan niti en podatek, da bi med tukajšnjimi ljudmi bil kdo, ki bi se navduševal za fašizem ali nacizem. Nasprotno. Italijanski okupator jim je bil odvraten, zavračali, sovražili in prezirali so ga. Kljub temu pa treznim na kraj pameti ni padlo, da bi skušal popraviti tisto, česar ni zmogla armada kraljevine Jugoslavije. Mnogi so na glas govorili, da še nobena okupacija v zgodovini ni bila trajna, pa tudi ta ne bo. Niti ni znan primer, da bi naši kmetje kadarkoli nasprotovali želji komunistov in njihovim simpatizerjem, da bi kmetije združili v zadruge in na njih živeli kot zadružniki. Hoteli so le ostati na svojem in ob svojem. Tudi oni so verjeli v enakost, in to takoj po smrti, ne pa v neskončni prihodnosti.
V političnem pogledu so bili tukajšnji volivci večinsko na strani SLS, vendar niso predstavljali njenega konservativnega, ampak krščanskosocialni del. S tukajšnjega območja je doma Krekov sodelavec Janez Hladnik (starejši), ki ga prištevamo k začetnikom slovenskega zadružništva. To ni bilo samo oblika medsebojne pomoči na podlagi solidarnosti, ampak je prav zaradi svoje vsebine krepilo med članstvom občutek vzajemne soodvisnosti, pomagalo je presegati ostrine socialnih razlik. Bilo je branik tako pred ostrinami kapitalizma kot komunizmom. Prav uničevanje kmečkih zadrug na podlagi solidarnosti je ena od vezi, ki povezuje komunizem, fašizem in nacizem.
V to izrazito kmečko okolje, ki nikakor ni bilo povsem nekonfliktno niti ne idejno homogeno, obstajali so tako ljudje liberalne kot komunistične orientacije, je spomladi 1942 posegla revolucija. Na njenem udaru je bil tako kmet – posestnik kot članstvo v vaški samoupravi in vaških organizacijah. Da o cerkvenih niti ne govorimo. Vsebino in takt ji je v veliki meri dajal dr. Cene Logar, ki je v svoji ideološki zaslepljenosti, zaradi tega je bil po II. svetovni vojni kar šest let na Golem otoku, na podlagi socialnega izvora in položaja v vaški skupnosti, brez minimalnega dokaza krivde začel določati izdajalce in poskrbel za njihove likvidacije. Kolikor sem mogel ugotoviti v okolju rojstnega kraja svojih staršev, se resnični izdajalci ljudem niso smilili, povsem drugače pa je bilo, ko za take trditve in oznake, še manj pa za posledice ni bilo realnih dejstev. Nasilne, krute, predvsem pa neosnovane usmrtitve so bile največji vzrok protikomunističnega odpora. Omenjeni akademsko v tujini izobraženi mož se ni motil v ugotavljanju krutih družbenih razlik, tako kot njegovi somišljeniki pa je povsem zgrešil načine in možnosti njihovega reševanja. Smrtne sovražnosti med premožnimi in revnimi ni bilo, predvsem ne take, ki bi ljudi vodila v medsebojno ubijanje. Premalo je upošteval realnost slovenskih in srednjeevropskih razmer, resnico je videl le v knjigah, ne pa okoli sebe, slepo je verjel v Stalinov Kratek kurs VKPb in stalinsko urejanje družbenih razmer, premalo ali nič ni upošteval Janeza Evangelista Kreka, rešitev je videl v Leninu, ne pa v Kristusu. Socialna analiza privržencev nasprotnih taborov bi marsikaj povedala, vendar od nje odrešujočega odgovora ni pričakovati. V predvojni Jugoslaviji je bil komunizem tudi miselna moda in so se ga oprijeli številni pripadniki bogatih meščanskih in tudi kmečkih družin, kar je v nasprotju z vso revolucionarno teorijo. So bili Kidrič, Bebler, Kardelj in še številni drugi proletarci ali »buržuji«?
Ker so partizanskim kazenskim akcijam navadno sledili tudi italijanski okupatorji, ki so pobijali na nacionalni osnovi, ne pa na podlagi političnih simpatij, se je ljudi polaščalo občutje totalne zapuščenosti. Nikogar niso videli, ki bi jih ščitil. Ponekod so italijanski okupatorji celo dokončali delo, ki so ga začeli partizani s svojo likvidacijo. Prvi so pobili družinskega očeta, drugi požgali domačijo. Ni nelogično, da so mnogi videli povezave med početji prvih in drugih. Danes vemo, da so obstajale. To je poglavitno ozadje, zakaj je bila po vzoru Šentjošta 12. avgusta 1942 ustanovljena na Rovtah MVAC – Bela garda. Popolnoma utemeljeno je razpravljati o kolaboraciji, o zločinih in podobnem, toda težko je, če to počne tisti, ki je že od leta 1939 kolaboriral s Hitlerjem, težko je, če je ljudi sam porinil v samoobrambo, neki partizanski vir takšne enote imenuje kot kmečko samozaščito; težko je, če je žrtev revolucije 312, okupatorja 46 in protipartizanskega tabora 9. Ob takšnih številkah je treba upoštevati še mobilizacije. Strinjamo se, da je zločin zločin, ne glede na število mrtvih, toda izhajati je treba iz kronologije ter upoštevanja posledic in vzroka. Belogardistična oziroma domobranska grupacija v Rovtah je nasploh nekaj posebnega v slovenskih razmerah. Spomladi 1943 je imela skoraj sedemsto mož. Bila je izjemno dobro oborožena, saj so mnogi imeli odlične puške Mauser, moderne italijanske M 91/38, nekaj mitraljezov in ročne bombe. Vsekakor v vseh ozirih vsega spoštovanja vredna vojaška enota, ki pa ni nikoli presegla vsebine in oblike dobesedne vaške straže. Njena defenzivnost je vojaško nerazumljiva. Razdeljeni so bili v štiri čete, ki so se držale postojank. Operativnih posegov na teren, ki so edini uspešni v protigverilskem boju, praktično niso izvajali. Bolj so se obnašali kot posadke nekdanjih protiturških taborov kot pa dobro organizirana vojska z jasnim ciljem. Da o vojaških metodah, po katerih je napad najboljša obramba, niti ne govorimo. Tudi njihova protirevolucionarnost je vprašljiva, saj poizkusi, da bi jih pridobili za četniško stran, niso imeli uspeha. Ta podatek dovoljuje domnevati, da če ne bi bilo partizanskega terorja nad tukajšnjim prebivalstvom, ogrožanjem obstoja kmeta, sploh ne bi bilo oboroženega odpora proti partizanom. Ne nazadnje so bili z nekaterimi do včeraj sovaščani. Ob kapitulaciji Italije, ki jih je presenetila, niso imeli povezav z centralo organizacije, ki je bila v Ljubljani. Ostali so praktično nedotaknjeni in se pred 75 leti prelevili v domobrance, ne da bi bistveno spremenili svojo naravo. Še vedno je bila njihova temeljna naloga braniti svoje domove, svoje družino, svoje borno premoženje. Kot taki so bili napadeni od Nemcev. Poleti 1944. leta so celo zgradili kapelico v spomin padlim svojim tovarišem in partizanom, kar je verjetno edinstven slovenski, če ne evropski primer spravnega ravnanja v vojnem času. Bili so med zadnjimi Slovenci, ki so se umaknili na Koroško. Nekateri so se poskrili doma, ker so bili prepričani, da se njihovi s Koroške kmalu vrnejo. Popolna dezorientacija nad širšim dogajanjem! Mogoče so ravno zaradi svoje, recimo temu specifičnosti plačali po vojni tako visok krvavi davek. Bili so žrtev takratne splošne slovenske politične nerazgledanosti, ki ni uvidela spopadanja totalitarizmov in demokracije in se temu idejno in predvsem vojaško prilagodila. Ni slučajno 23. avgust, takrat je bila pred 25 leti odkrita tudi tukajšnja farna plošča, svetovni, ne slovenski ali krajevni dan boja proti vsem totalitarizmom in drugim avtoritarnim režimom.
Spoštovani. Tukaj nismo zbrani zaradi zgodovine, še manj politike, najmanj pa razpihovanja strasti in nestrpnosti. 367 žrtev vojne, katerih smo se v duhu spravne kapelice na pokopališču spomnili pri sveti daritvi, nas ne obvezuje za preteklost, ampak nam nalaga obveznosti v prihodnosti. Niso umrli za smrt, umrli so za naše življenje. Ker so bili žrtev totalitarizma, jih lahko vidimo tudi kot one, ki so darovali življenje za demokracijo, ki jo danes uživamo. Potemtakem ni res, da smo Slovenci dobili državo skoraj brez žrtev. Malo jih je bilo v vojni za Slovenijo, veliko pa v zgodovini, samo videti jih nismo sposobni. Poleg spomina in molitve smo dolžni najprej pomagati ustvarjati tako skupnost, da se take strahote ne bi ponovile. V knjigi, ki jo bomo prihodnje leto skupaj prebirali, ugleden zgodovinar ugotavlja, da je bila največja napaka podcenjevanje nasprotnikov. Slovenske in svetovne razmere nas opozarjajo k budnosti. Spomnimo se Srebrenice, poglejmo v Venezuelo, ki bi lahko bila najbogatejša država na svetu, pa ljudje zaradi ideologije vladajočih umirajo od lakote. Med nami živijo številni, ki na eni strani povojne poboje zanikajo ali upravičujejo ali pa grozijo, da je v slovenskih opuščenih rudniških rovih še dovolj prostora in da bodo dokončali delo, ki je bilo poleti 1945 malomarno opravljeno. Pot za njihovo zločinsko delo jim tlakujejo oni, ki bi razpravljanje o teh najbolj tragičnih trenutkih slovenske zgodovine z ustrahovanjem zgodovinarjev, grožnjami z odpovedjo službe ali pa uporabo leninistično-stalinističnega besednjaka o revizionizmu radi onemogočili. Ne spreglejmo, da so bile pred kratkim prav v zvezi s tem v Kopru demonstracije, ki jih je organizirala organizacija, ki jo bogato financira država, pobudo zanjo pa je dal državnozborski poslanec stranke, ki slovenskemu parlamentu predseduje. Nisem slišal, da bi se novi predsednik parlamenta od tega distanciral. Na tem mestu se moramo vprašati, kdaj bo slovenski parlament sprejel zakon, ki bo zakonsko prepovedal omalovaževati povojne poboje. V zvezi z najnovejšim političnim terorjem o tem vprašanju, ki smo mu priče zadnje tedne, obstaja tudi velika nevarnost, da bomo njihovemu zastraševanju nasedli in bodo začeli z nami manipulirati, postali bomo njim podrejeni. Mi moramo določati vsebino in smer diskusije, ki pelje v boljšo, bolj demokratično družbo. Zaradi našega preživetja! Zakaj ne bi tukaj zbrani postavili logaški občini zahtevo, da pred znano nekdanjo logaško klavnico postavi ustrezen pomnik.
Ključno vprašanje naše človeške in narodne prihodnosti je, kako ustvariti družbo, kjer taka grozodejstva ne bodo mogoča. Sveti oče Frančišek je pred nedavnim po katekizmu prepovedal izrekati in izvrševati smrtno kazen. Niti vsi katoličani ga v tem ne podpirajo. Nekateri poudarjajo pomen izobrazbe. Ta ničesar ne rešuje. V vseh totalitarizmih so pri zločinskih dejanjih sodelovali vrhunski znanstveniki. Tudi naš nesrečni bližnji rojak dr. Cene Logar ni bil brez šol, saj je doktoriral na pariški univerzi. Nekateri poudarjajo pomen kulture – koliko njenih tovrstnih zlorab je bilo samo v slovenski nedavni preteklosti s strani vrhunskih, mednarodno uveljavljenih kulturnikov. Poglejmo samo nesrečnega Kocbeka, ki mu pomanjkanje tovrstnih talentov in znanja ne more nihče očitati.
Navidezno brezupno iskanje rešitve je resnično navidezno. Imamo tako imenovano zlato pravilo, ki pravi, da ne smemo ničesar storiti drugemu, kar ne želimo, da bi drugi storil nam. To pravilo je staro skoraj toliko kot človeštvo. Tudi Kristus ga je povzel, vendar mu je dal novo trdilno obliko. Ne, kar nočeš sebi, ne delaj drugim, ampak, kar hočeš sebi, delaj drugim! (Mt 7,12) Različni oblastniki, nekatere religije in ideologije, predvsem pa vsi trije totalitarizmi so se trudili, da bi to praspoznanje v nas zatrli, in so bili pri tem v veliki meri uspešni. Ljudi, ki so se zavzemali za pravico, so razglašali za bolne na duhu, Božjega sina so celo križali. Začnimo pri sebi in prepričajmo bližnjo in širšo okolico, da je nasilno delovanje, moritev v imenu svetle prihodnosti nekaj najbolj zavrženega in obžalovanja vredno. Da kaj takega uresničimo, moramo biti tudi aktivni državljani. Slišati nas morajo, čutiti nas morajo, bati se nas morajo v imenu naše nepopustljive pravičnosti! Marsikdo si misli, da je ta ideja utopistična, neverjetna. Znano je, da imajo nekakšne na videz neuresničljive ideje včasih tudi to lastnost, da se uresničijo. Če ne bi bilo tako, tudi Slovenci danes ne bi imeli svoje države. Ne čakajmo na druge. Začnimo tukaj in zdaj. Škodilo gotovo ne bo. Vaš rojak Janez Hladnik, o katerem ste pred nedavnim predstavljali knjigo, ni nikogar čakal, od nikogar ni dobil navodil, ampak je storil, kar mož je storiti dolžan, in tako rešil nekaj tisoč Slovencev. Spoštujmo svoje prednike.
Resnica hrani in oblači revne ter dela države bogate in varne11
Stanislav Zore
Dragi bratje duhovniki, spoštovani gostje, dragi bratje in sestre. V naši stolnici smo se zbrali, da bi počastili žrtve totalitarnih in avtokratskih režimov, da bi zanje molili, da bi prečistili svojo vest in da bi oblikovali spravi odnos do totalitarizmov preteklosti, za katere pa se zdi, da le niso povsem v preteklosti, ampak ohranjajo svoje poganjke tudi v naše dni in v našo družbo.
Ko je kardinal Robert Sarah nagovoril ljudi v Le Puy du Fou v francoskem departmaju Vendeja, kjer se je po mnenju nekaterih zgodovinarjev zgodil prvi genocid moderne dobe, ko so v treh letih revolucionarji pomorili med 170.000 in 200.000 kmetov in njihovih družin, jim je povedal, da s tem dajejo živeti „tem sto tisočim žrtvam nasilja, možem, ženam in otrokom. Glas dajete vsem, ki so jih hoteli utišati, ker so zavračali laž ateistične ideologije. Čast dajete tistim, ki so jih hoteli potopiti v pozabo, ker si niso pustili iztrgati svobode do vere in do obhajanja maše. Samo to vam pravim: vaše delo je pravično in potrebno! S svojo umetnostjo, pesmimi in junaškimi dejanji podarjate dostojen pokop vsem tem mučencem, ki jih je revolucionarno sovraštvo hotelo pustiti brez groba“ (R. Sarah, Le Puy-de-Fou, 12. avgusta 2017).
Tudi mi hočemo s to sveto mašo položiti v Božje srce vse, ki so bili pomorjeni od vseh totalitarizmov preteklega stoletja. Hočemo se spomniti vseh žrtev, ki so jih zmetali v goltanec novega sveta, ker na tem novem svetu zanje ni bilo prostora. Pretresljivo je, kako malo je prostora na svetu, na katerem ni prostora za Boga. Ko Boga izključimo iz sveta, postane svet tako zelo majhen, da pomorijo na desetine milijonov ljudi za vzpostavitev sveta po okusu totalitarizmov.
Kako je to mogoče? To vprašanje se vedno boleče zareže v človekovo misel in srce. Kako je mogoče, da ljudje tako do konca pozabijo biti človeški, da so sposobni ubijati zaradi ubijanja?
Slišali smo pripoved o prvem bratomoru. Kajn je dvignil roko nad svojega brata Abela. Ni prenesel, da je bila Abelova daritev boljša od njegove. In ker sam ni bil sposoben boljše daritve, pa tudi Abelu ni privoščil boljše daritve, se je odločil, da bo Abela ubil. Zvabil ga je na polje – polje je bilo njegovo, Kajn je bil poljedelec – in tu na polju je umoril svojega brata.
Tretja skušnjava, ki jo doživi Kristus v puščavi, kot smo slišali v evangeljskem odlomku, je najprivlačnejša od vseh. Vidi vsa kraljestva sveta, položena predenj, da jih vzame. To je zapeljiva skušnjava (…) po oblasti: nadzorovati in ukazovati vsem in vsemu. Ponujen mu je sam vrh hierarhije, da bi vsemu vladal – animalistična želja vsake gole opice: poslušnost vseh, imeti najčudovitejša posestva, imeti moč graditi in povečevati, možnost neomejene čutne zadovoljitve. Toda to še ni vse. Takšen status prinese tudi neomejeno priložnost, da se razodene notranja tema. Sla po krvi, posiljevanju in uničevanju je še kako del privlačnosti oblasti … Moč pomeni tudi sposobnost za maščevanje, za zagotavljanje podrejenosti in uničenje sovražnikov. Daj Kajnu dovolj moči in ne bo samo ubil Abela. Najprej ga bo na vse mogoče načine in v nedogled mučil. Šele potem ga bo ubil. In nato se bo lotil vseh preostalih.“ (J. B. Peterson, 12 pravil za življenje, 175).
Zakaj človeštvo dovoli, da Kajn postane Kajn? Zakaj dovoli, da Kajn lahko pride do tako neomejenega nadzora nad vsemi? Zakaj dovoli, da Kajn jemlje, kar ni njegovo: najprej imetje in potem tudi življenje, včasih pa življenje,
Figure 2. Resnica kot pot v blaginjo Janez Rihar
zato da dobi imetje? Ali se to lahko zgodi brez nekakšnega pristanka drugih?
Dovolite, da spregovorim nekaj besed o Aleksandru Solženicinu, ki je svet, zlasti zahodni svet pretresel s knjigo Otočje Gulag. Med vojno je bil na fronti. Lastni rojaki so ga aretirali, pretepli in vrgli v ječo. Zbolel je za rakom. Nacizem in komunizem sta mu življenje spremenila v pekel. Lahko bi postal zagrenjen. Lahko bi preklel Boga. „Toda veliki pisatelj, veliki srčni branilec resnice ni dovolil, da bi se njegov razum usmeril v maščevanje in rušenje. Namesto tega je odprl oči. Med svojimi mnogimi preizkušnjami je naletel na ljudi, ki so ohranili plemenito držo kljub grozovitim okoliščinam. Poglobljeno je razmišljal o njihovem vedenju. Potem si je postavil najtežja vprašanja: Je osebno prispeval h katastrofi svojega življenja? In če je, kako? Spomnil se je svoje brezpogojne podpore komunistični partiji v mladih letih. V mislih je obnovil vse svoje življenje. V taboriščih je imel veliko časa. Kaj je naredil narobe v preteklosti? Kolikokrat je ravnal proti svoji vesti, se vključil v dejanja, za katera je vedel, da so slaba? Kolikokrat je izdal samega sebe in lagal? Je kak način, da popravi svoje grehe iz preteklosti, se jih tu v blatnem peklu sovjetskega gulaga pokesa?
Solženicin je vzel podrobnosti svojega življenja pod drobnogled in temeljito razmišljal o njih. Zastavil si je drugo vprašanje pa tretje. Lahko zdaj neham delati take napake? Lahko zdaj popravim škodo, ki so jo povzročili moji spodrsljaji v preteklosti? Naučil se je gledati in poslušati. Odkril je ljudi, ki so bili kljub vsemu iskreni. Razstavil se je košček za koščkom. Vse, kar je bilo nepotrebno in škodljivo, je pustil umreti in potem je vstal. Nato je napisal Otočje Gulag, zgodovino sovjetskega sistema kazenskih taborišč. To je močna, zastrašujoča knjiga, napisana s silovito moralno močjo neolepšane resnice. Solženicinovo pisanje je docela in dokončno razbilo intelektualno verodostojnost komunizma kot ideologije in kot družbe. S sekiro se je lotil drevesa, katerega grenki sadovi so ga tako revno hranili – čeprav je bil navzoč pri njegovi saditvi in jo je podpiral.
Odločitev enega človeka, da spremeni svoje življenje, namesto da bi preklinjal svojo usodo, je do obisti pretresla ves patološki sistem komunistične tiranije (J. B. Peterson, 12 pravil za življenje, 150-151). Teh besed nisem navedel zato, da bi žrtve totalitarizmov napravil kakorkoli odgovorne za to, da so postali žrtve. Moj namen je, da smo tudi mi vedno znova do kraja iskreni v presoji sebe in svojih ravnanj. Ali moje sedanje ravnanje kakor koli pripomore, da se na svetu uveljavljajo ljudje, dejanja in razmere, ki težijo po totalitarizmu.
A pri tem Kajn ve, da ne dela prav. Zato se tudi spreneveda in na Božje vprašanje: »Kje je njegov brat Abel?« odgovori z drugim vprašanjem: „Sem mar jaz varuh svojega brata!“ Kajn ve, da greši, a greši vseeno, saj hoče dobiti absolutno oblast nad vsem in nad vsemi. Zato so Kajni vseh časov in vseh sistemov, fašistični, nacistični in komunistični, skrivali svoje zločine za dvoumne besede, kot so „končna rešitev“ ali pa „čiščenje“, skrivanju so služile pregrade v rudniških rovih, miniranje kraških brezen in najstrožja zapoved molka.
A so šli še dlje. Potrebno je bilo narediti še en korak: potrebno je bilo počistiti tudi arhive, v katerih bi lahko ostali sledovi totalitarnega delovanja. A kot pravi Igor Grdina, rokopisi ne gorijo, kakor je svetu oznanil Bulgakov, zato so stvari jasne: „verodostojna poročila so se ohranila tudi o dogajanjih, pri katerih je bilo narejeno vse, da bi bodisi ostala brez prič bodisi ne bi nihče verjel tistim, ki so jih preživeli. Arhive je mogoče uničiti, spomin pa je mnogo bolj trdoživ. Tisti njegovi prameni, ki ne žive kar tako, marveč vsemu navkljub, so praviloma tudi resnicoljubnejši od aktov, za katere njihovi ustvarjalci vedo, da bodo lahko ohranjeni za naslednja stoletja, in so zato prenapolnjeni s preimenovanji stvarnosti“ (Igor Grdina, Dnevnik, 4. 1. 2014).
Nocoj smo pred Njim, ki je pot, resnica in življenje. Pred njim se ponovno odločamo za resnico, čeprav jo bo treba plačati. Kajti „govoriti resnico pomeni prinašati v Bit najboljšo resničnost. Resnica gradi stavbe, ki lahko stojijo več tisoč let. Resnica hrani in oblači revne ter dela države bogate in varne. Resnica zmanjšuje strašno zapletenost človeka v preprostost njegove besede, da lahko postane partner namesto sovražnik. Resnica dela preteklost resnično preteklost in omogoča najboljšo prihodnost. Resnica je največji, neizčrpni naravni vir. Je luč v temi“ (J. B. Peterson, n.d. 218).
Gospod, ko nocoj pred tvoje obličje polagamo svoje prošnje za vse, ki so jih zmleli zobje fašizma, nacizma in komunizma, te prosimo, naj ostajamo neomajno zavezani resnici. Naše oči naj vedno iščejo resnico in naša usta naj vedno govorijo resnico. Kajti resnica nas bo osvobodila (Jn 8,32). Amen.