Na začetku prve knjige Farne spominske plošče, kamor je vključena tudi farna plošča hotenjske župnije, Justin Stanovnik premišljuje o tem, kaj pomenijo imena, zapisana na plošči. »Imena niso navadne besede, ki jih uporabljamo za pripovedovanje tisoč zgodb in opisovanje tisoč stvari. Za vsakim imenom je življenje, kakršnega ni bilo prej in ga ne bo več in je zato edinstveno: neponovljivo, nezamenljivo, neizmerljivo. Toliko imen … toliko imen!« In nadalje pravi Justin Stanovnik, ko se bo naše oko, naš duh ustavil ob določenem imenu, bomo morda vprašali pokojnega človeka, ki stoji za tistim imenom: »Katere sanje pa so bile s teboj strte in kateri upi s teboj ubiti, kdo je bil zadnji v tvoji misli in na čem se ustavilo tvoje oko, preden je za zmerom ugasnilo?« Vsakemu od njihovih obrazov je »druga duša vlila drugo podobo in druga pot zarisala drugo, samo njemu lastno usodo«.
Te tako raznolike osebe, tako raznolike človeške zasnutke, njihova tako različna nagnjenja, želje in namene pa je prestregla vojna z revolucijo, jim zastavila pot, jim vzela svobodo in jih potisnila na meje skrajnih preizkušenj. Najsi so bile njihove poprejšnje človeške zgodbe in poti še tako raznolike, so zdaj bili, velika večina, potisnjeni v položaj, ko so se morali pred komunistično revolucijo braniti. Sebe, svoje domače, svojo vas. Neredki med temi fanti in možmi so se zavedali, da s svojim odporom ne branijo le svojih življenj, ampak tudi vrednote, ki so se izoblikovale v stoletjih slovenske in evropske krščanske omike. Vrednote, ki so jih izoblikovale zapovedi: Ne ubijaj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne želi svojega bližnjega blaga! Iz hudih izkušenj pomladi in poletja 1942 so dobro vedeli, da komunistična revolucija v temelju krši vse te zapovedi, slutili so, da bo razrušila svet, ki jim ne nekoč dal življenje. Hoteli so se zavzeti za tradicionalen slovenski svet, ki po svoji socialni podobi ni bil idiličen, vendar je bil urejen po resnici in pravici toliko, da je bilo v njem mogoče živeti. Za mnoge težko, toda bilo je mogoče živeti. Nov svet, ki so ga postavljali komunisti z revolucionarnimi umori, pa je bil že po prvih dejanjih tak, da v njem človek, ki je spoštoval Deset zapovedi, ni mogel preživeti. Branilci Hotedršice in drugih notranjskih vasi so branili svet, ki je bil napaden.
* * *
A tudi mi, ki se zbiramo ob farnih ploščah, smo, čeprav nas je malo, v nekem pogledu posebni ljudje. Čutimo, da ne smemo pozabiti na resnico: na resnico o tem, pred kakšne hude izbire je čas postavil ljudi, ki so tu zapisana njih imena, na resnico o tem, kakšno zlo in trpljenje je prišlo nadnje, kakšen konec so morali prestati.
Slovenija danes živi v nasprotju z resnico skoraj na vseh področjih javnega življenja. Politiki, ki izključujejo in sovražijo, podtikajo izključevanje svojim političnim nasprotnikom na pomladni strani. Tisti, ki demonizirajo zmagovalca nedavnih volitev, veljajo kot zmerni in tolerantni. Ljudje, ki zastopajo naravna stališča ljudske politike, stališča zdrave pameti, so razglašeni za skrajno desnico. Tisti, ki hočejo v gospodarstvu ohraniti sistemsko korupcijo, s katero so prisesani na državne finance, pravijo, da je zavzemajo za »slovenski nacionalni interes«. Aktivisti anarho-liberalnih skupin, ki hočejo spremeniti družinsko zakonodajo in imajo danes izjemno velik vpliv v javnih ustanovah, medijih in politiki (in jezdijo na večinskem valu sodobne zahodne politične kulture), razglašajo sami sebe kot ranljivo skupino, kot zatirane in drugačne. To je le nekaj primerov, ki kažejo kot na dlani, kako sprevrnjena je danes raba slovenskega jezika v javnosti. Tisti, ki krojijo glavna javna občila, so ukrojili tudi medijsko govorico tako, da je pomen besed kontaminiran in sprevrnjen. Ukrojili so, bolje, razkrojili so slovensko besedo tako, da v javnosti ne more več poimenovati resnice. Ni čudno, če tudi o tistih, ki so bili nekoč zvesti in pogumni, danes vse hudo in lažnivo govorijo.
Ljudje, ki prihajamo k farnim ploščam in na morišča ter ohranjamo spomin, pa hočemo živeti v resnici. Resničnost hočemo videti takšno, kakršna je. V tem smo drugačni od večine. Vemo, da kar je bilo storjeno, je bilo storjeno in bo za vedno ostalo ne le del naše preteklosti, marveč bo vplivalo tudi na našo sedanjost in prihodnost. Zato hočemo razlikovati med dobrim in hudim, nočemo, da se dobro in hudo pomešata v kaotični madež, ki ga je najbolje potlačiti v pozabo in v podzavest. Zato smo mi tisti, ki smo v resnici drugačni, ki smo obrobni in izključeni.
Njihova skupna stvar, njih, ki so zapisani na farni plošči, je bila ohranitev življenja in doma, ohranitev skupne krščanske omike.
Naša skupna stvar je ohranitev spomina in resnice – kar znova pomeni ohranitev krščanske omike. To je tisto, kar nas dela posebne in zares drugačne od velike večine. Svet se je od tedaj tako spremenil, da smo postali neznatna manjšina
* * *
Imena na tej farni plošči odpirajo s svojimi nasilno pretrganimi življenjskimi zgodbami toliko razgledov, toliko vprašanj – o zgodovini, o trpljenju, o krivici, o vnebovpijoči krivici. Vendar se mi zdi, da smo po vseh teh premislekih na pravi sledi zlasti takrat, ko s pretrganimi nitmi njihovih življenj navežemo bolj oseben stik, ko se jih dotaknemo z nitjo lastnega življenja. Njihova nasilno utrnjena, presekana življenja imajo namreč moč, da nas nagovarjajo, vzpodbujajo in navdihujejo. Mislim na to, da njihove sanje, želje in nameni, njihovi načrti in zasnutki, o katerih je Justin Stanovnik zapisal, da stojijo za vsakim imenom na plošči, ves notranji dinamizem osebe, ki je bil nasilno pretrgan in ustavljen, nas tiho nagovarja: kakšen je moj življenjski dinamizem? Ali sem na pravem mestu svojega življenja ali sem iztiril? Ali gredo moje moči, pobude, želje, moji odnosi z bližnjimi v pravo smer ali morda k utopijam in zastranitvam? In ne nazadnje: ali mi dobro Slovenije, dobro moje domovine, pomeni toliko, kot je njim, ki so tu zapisani?
To in mnogo več tiho sprašujejo in porajajo ta imena na farni plošči. Gospod kliče vsakega od njih po imenu, zato vsako ime na plošči, pa tudi vsako ime nas tukaj, sije s svojim obličjem, s svojo potjo in cilji.