Zemlja je znova naredila krog okoli sonca in maj se bohoti v naših deželah. Spet pa smo tukaj, da se spomnimo najbolj temačnih dni naše polpreteklosti, ki še vedno povzročajo bolečino.
Več kot pol stoletja je minilo, odkar smo v Sloveniji lahko javno spregovorili o vseh partizanskih zločinih. Ne le tistega v Kočevskem rogu, temveč na več kot 600 moriščih po vsej deželi, pa tudi onih, ki so jih storili med vojno, ko so prihajali k poštenim ljudem ponoči in jih mučili in morili, kakor se jim je zahotelo. V tem času smo doživeli kratek čas strahu vseh teh morilcev, ko so se resnično bali, da bi jih klicali na odgovornost pred sodišča. Potuhnili so se in se skrili, kakor so strahopetni vajeni narediti, da preživijo. Ko pa so opazili, da je preveč pomembnih stvari, ki jih mora ena generacija opraviti, saj pri nas ni šlo le za prehod iz komunističnega, ateističnega enoumja v demokracijo, temveč tudi za osamosvojitev Slovenije, kar je že samo po sebi silno zahteven proces, kakor smo videli pri propadlem poskusu Katalonije, da bi postala samostojna, in ko so opazili polovičarstvo slovenskega človeka, ki so ga sami 70 let nemoteno vanj sadili, so spet dvignili glave in se ponovno razbohotili, da se zdi, da spet živimo v tistih rdečih časih, ki smo jih s takim navdušenjem zapustili leta 1991. Da, vsakega normalnega človeka bi spreletel srh, ko se vozi v Ljubljano, kjer od napuha prevzet župan spet postavlja simbole totalitarizma in zatiranja na mestne vpadnice. Spet obujajo staro ikonografijo in ponavljajo tako ali drugače »mi smo zmagali in zato imamo prav« ne le tedaj, ko smo vas pobijali, zatirali in izkoriščali, temveč zdaj in vekomaj … Ker zato gre, za zdaj in vekomaj. Spet poslušamo najhujšo psovko, ki so si jo komunistični partizani izmislili za tiste, ki nikakor nočejo pristati na njihove laži in način mišljenja, kaj šele, da bi enako delali: spet so začeli govoriti o izdajalcih, a kaj, ko bi ta očitek lahko prilepili tudi nanje, saj danes ne le vemo, temveč zlahka dokažemo, da so partizani ne le sodelovali z okupatorjem, temveč da so po duhu in miselnosti eno z njim, saj je nacionalsocializem prav tako socializem kakor internationalsocializem, ki nam vlada in nas mori, vse odkar so na ruskih tankih sredi 1944. leta, ko so Rusi vkorakali v Beograd, prevzeli oblast v Jugoslaviji in ob koncu vojne s pomočjo iste Rdeče armade tudi pri nas. Da, k tragiki naše zgodovine smemo prišteti tudi to, da se zavezniki niso potrudili, da bi zasedli zahodni del Jugoslavije in tako dejansko vzpostavili jaltski 50-50, ki je veljal za ta del Balkana.
Smo torej spet pred sovragom, ki se zdi prenovljen in okrepljen. Spet se zdi premočan in nepremagljiv, nam pa se zdi, da ni več nikogar, ki bi visoko dvignil baklo resnice in pričevanja, ki v temo rdeče poplave vnaša upanje. In prav tak občutek so morali imeti najprej vaški stražarji, ko so se uprli gošarjem in bili premagani na Turjaku in bili pobiti v proslulem kočevskem procesu, podoben občutek so morali imeti domobranci, ko so sicer partizane premagali, a niso imeli za hrbrom podobne vojske kakor premaganci, ki so tako v strahu in trepetu, ali so domobranci že odšli, vstopali v Ljubljano in druge kraje Slovenije in tako postali vladarji tam, kjer bi morali biti hlapci. In tako so se morali počutiti tudi begunci, ki so v tej cerkvi dan in noč nepretrgoma molili, ker sta bila stiska in trpljenje tako velika, da bi bilo upravičeno vpiti na tem križu skupaj s Kristusom: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!« In tako so se morali počutiti tudi tisti, ki so morali v izgnanstvo in so tam daleč v Argentini dvignili baklo resnice in skrbeli zanjo, dokler je niso smeli prenesti nazaj v Slovenijo, kjer je prižgala nov kres upanja.
Kdor je že četrt stoletja ob tej bakli in v Sloveniji skrbi zanjo, ve, kako je bil zatiran, preganjan, zapostavljan in kako oviran, ko istočasno gleda in čuti, kako lažniva stran dobiva vse državne podpore, da ohranja svojo mistiko in pravljice. In zdaj, ko smo toliko let bolj stari, se zdi, da ni več mladih, ki bi zapolnili prazne vrste. Zdi se, da bo kres upanja in resnice znova postal le bakla v novi poplavi rdečega morja. Ne le, da se zdi, iskreno si priznajmo: »Tako je!« Zdi se mi potrebno, da si tako iskreno, brutalno, boleče priznamo to resnico, sicer bomo omagali in obupali. Utvara ni nikoli dobra, pa čeprav za hip tolaži tako kakor šilce in žganje, ki povzročata odvisnost. Očitno je, da je resnica vedno znova pribita na križ in vedno znova po človeških merilih poražena … in prav takrat, ko se zdi, da bo laž zmagala, se vse sesuje v prah in pepel prav zaradi tiste peščice zvestih, ki so vse prenesli zaradi ljubezni do resnice, kajti ljubezen do resnice je le ena, ker je resnica ena in je vedno skladna sama s seboj in ker se prej ali slej razodene kot Oseba, ki je Bog, ki je Ljubezen. Če pa smo z Bogom in je Bog z nami, kdo je zoper nas? kliče svetopisemski pisatelj v temo obupa skupnosti, ki je bila preganjana, zatirana, in se je zdelo, da bo zdaj zdaj vsega konec.
Zato, dragi bratje in sestre, ali smo še vedno resnicoljubni in polni upanja, da je naša naloga pričevanje za resnico in skrb za baklo upanja? To je edini problem, ki ga imamo. Vse ostalo, pa naj bo še tako pomembno, boleče ali težko, ni nič, če so temelji zdravi. Zato je današnji dan, v tem trenutku, ko smo tik pred volitvami, s katerimi si bomo začrtali pot za naslednja štiri leta, naš trenutek spraševanja vesti in obnavljanja zaveze. Vedno znova potrebujemo Novo zavezo, v našem narodu pa Novo Slovensko zavezo, da bomo resnico ljubili in zanjo goreli, da bo ta ogenj znamenje upanja za vsakega, ki hoče ogreti svoje srce v tem mrazu laži in sprenevedanja.
Ljubezen do resnice osvobaja, ker razbija okove greha in smrti, sužnosti in sovraštva, a boj je še vedno težak in žrtve so velike. Četudi gre za pričevanje o revoluciji in njenih ciljih, ki se tako sistematično in smrtonosno izvajajo do današnjih dni nad našim ubogim narodom, da se že svita dan našega narodnega konca, kljub temu ne smemo zapustiti bakle in naše naloge, saj ne vemo, kako bo Bog naše pričevanje obrnil, da bo pripomoglo k dobremu. Saj ne vidimo tako daleč v zgodovino, vidimo pa lahko daleč nazaj in se soočamo z dejanji, razlogi in posledicami, ki nam določajo sedanjost, in o tem lahko pričamo, o tem lahko govorimo in tako popravljamo smer sedanjosti. To pa je naša naloga in zato smo danes tukaj.
Dobro je poznati resnično zgodovino, pričevati zanjo in se ne naveličati in zaupati, da je resnica sama po sebi dovolj privlačna, da bo vedno vnela nove in nove pričevalce, ki bodo spraševali vest in dvigali upanje v vsaki generaciji. In Bog si vedno prihrani dovolj takih pričevalcev, tudi v najhujši temi, grehu in smrti, ki govorijo o življenju, ki ljubijo, ker je Bog ljubezen, ki upajo proti upanju in verujejo, da nas bo resnica osvobodila.
Ne boj se, mlada čreda, saj ne gre zato, da zmagaš, ampak zato, da zvesta sebi pričuješ in ohranjaš. Za obe nalogi nas bo vedno dovolj.