“Govoriti resnico pomeni prinašati v Bit najboljšo resničnost. Resnica gradi stavbe, ki lahko stojijo tisoč let. Resnica hrani in oblači revne ter dela države bogate in varne. Resnica zmanjšuje strašno zapletenost človeka v preprostost njegove besede, da lahko postane partner namesto sovražnik. Resnica dela preteklost resnično preteklo in omogoča najboljšo uporabo možnosti v prihodnosti. Resnica je največji, neizčrpni naravni vir. Je luč v temi.”
(J. B. Peterson)
Intervju novinarja dr. Jožeta Možine z zgodovinarjem dr. Jožetom Dežmanom je na RTV Slovenija povzročil pravi vihar na levici. Predsednik Zveze združenj borcev Tit Turnšek je ostro protestiral in napadel oba sogovornika ter jima očital potvarjanje zgodovine, glede na lastno interpretacijo. Kot na ukaz se mu sledili številni drugi posamezniki in skupine z levega političnega pola. Stranka Levica je prilila olje na ogenj z grožnjami z novimi davčnimi vijaki in celo z nacionalizacijo, več paradržavnih militantnih združenj je samozavestno razkazovalo svoje mišice.
Zato je treba stvari priti prav do dna, in to prav iz mesta in iz časa, iz katerega vse te družbene anomalije izvirajo. Kajti če ne bi bilo permanentne komunistične revolucije in državljanske vojne, bi imeli v Sloveniji s sosednjimi državami primerljive standarde demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tam komunistična revolucija ni klestila po glavah in v glavah. Vedno več izpadov levičarskih posameznikov in predstavnikov posameznih privilegiranih skupin me celo navdaja z grozo, da smo v postopkih tranzicije v Sloveniji zašli v najslabše možne scenarije izvajanja sprememb. To je v najbolj grozljiva napoved, ki jo je sprejela Parlamentarna skupščina sveta Evrope. Kajti v Resoluciji 1096 z dne 27. junija 1996 je o ukrepih za odpravo negativnih posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov navedla: »Nevarnosti, da proces tranzicije ne uspe, so mnogovrstne. V najboljšem primeru lahko oligokracija prevlada nad demokracijo, korupcija nad vladavino prava in organizirani kriminal nad človekovimi pravicami. V najslabši različici lahko pride do ‘žametne restavracije’ totalitarnega režima, če že ne do nasilnega strmoglavljenja porajajoče se demokracije.«
Zahteve Levice in dvolično pritrjevanje drugih vladnih strank po nacionalizaciji »bogatih« so strašljive. Če teh patoloških nestrpnežev (najprej diskreditacija, nato likvidacija!) ne bo ustavila ustavna demokracija, se je bati, da se reinkarnira tisti zakon z začetka revolucije, katerega grozovit in strašljiv naslov se glasi: Zakon o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže. Saj so rezultati vseh teh grozovitih delovanj revolucionarnih tolovajev v glavnem še zakopani globoko, včasih pa tudi plitvo pod zemljo! Krvavi pohlep po oblasti, po premoženju žrtev, celo po premoženju tistih živih, ki so ga morali v strahu izročiti krvnikom in njihovim zlim pajdašem za ceno varovanja svojega življenja, terja, da se ga potrudimo odkriti, in ko pride vse na plano, bodo tudi sedanji izpadi levičarskih posameznikov in s hinavščino prevzetih skupin bistveno razumljivejši. Do neke mere razumljivejše pa bo tudi funkcioniranje celotne družbe, ki se je z jugoslavizacijo in rusizacijo (internacionalizacijo) priklonila režimu, ki je ob »čiščenju« v polpretekli zgodovini ogrozil slovensko nacionalno Bit s poboji na zalogo in jo kasneje lisjaško nadomestil z zato »potrebnimi« migracijami z juga takratne države. Kaj ni sedanji izgon mladih slovenskih izobražencev in klicanje beguncev na pomoč ponavljanje polpretekle zgodovine? Slovenski revolucionarni rentniški bogataši pa hujskaško ob petju internacionale in Bandiera rossa obvladujejo večji del vseh denarnih tokov, so večinski zaposlovalci in zato trdi kapitalisti, vendar se ob prepevanju partizanskih pesmi dvolično razglašajo za levičarje. Povprečna slovenska revolucionarno usmerjena izobrazba pač tu ne zaznava hinavščine, še manj pa zaznava nasilno, celo zločinsko dvogeneracijsko zamenjavo ekonomskih in prostorskih elit.
Revolucionarni poboji na zalogo z ekonomskega in prostorskega vidika
Najprej poglejmo naslovno trditev iz političnega gledišča, ki ga je v svojem govoru nakazal že Lojze Peterle, ko je rekel: »Kakor bolj pa premišljujem, da je ta bratomor genocidnega značaja, tem bolj se mi zdi, da je šlo za čiščenje, za varovanje nove oblasti, za delo na zalogo. Predvsem pa je šlo za revolucionarno in ne vojno dejanje. Ti ne obtoženi in mučeni ljudje niso padli za nazaj, padli so za naprej.«
Revolucionarji so torej morili na zalogo, se pravi preventivno. Ker so pač predvidevali, da bi celo otroci tistih, ki so jim med drugo svetovno vojno in tudi že v »svobodi« zamašili usta s slovensko zemljo, pomešano s krvjo zločinsko ubitih, in s krvjo sotrpinov, zmetanih v brezna, tankovske jarke, rudniške jame, grape in doline lahko enkrat v prihodnosti pričali in ogrozili komunistično oblast. Torej so po Sloveniji razpršeno (več kot šeststo morišč), predvsem pa logistično dobro načrtovano delo na zalogo (več kot sto tisoč umorjenih) opravili z željo po totalni komunistični oblasti, ki naj jim v prihodnosti ob zasejanem strahu nikoli ne bi bila odvzeta. Torej − komunisti so morili na zalogo, s političnim namenom osvojiti in obdržati oblast nad »osvobojenimi« in v strahu posameznika, podkrepljenim z rekom: »Bodi vesel, da si ostal živ!« To pa je politično pomenilo: bodi tiho in pridno delaj za realizacijo komunistične ideologije, torej za novo oblast, pa bo vse v redu. S tem so v strahu pri marsikaterem posamezniku in skupini vzpostavili kolaboracijo s komunističnim režimom. Kajti zlo ima v pohlepu in zavisti močna zaveznika.
Predvsem pa so komunisti kot avantgarda in njih podaniki morili na zalogo z namenom zavzetja ekonomske, kapitalske in prostorske resurse. Kult zemlje in krvi je bil pri komunističnih pohlepnih zločincih neizmerno večji od kulta pravice in poštenja, zato so zaradi revolucionarne zasedbe teritorija zločinska revolucionarna dejanja začeli opravljati že med drugo svetovno vojno. »Vsi veleposestniki, kapitalisti, industrialci in kulaki se morajo likvidirati« (2. točka Deklaracije CK – KPS s 16. septembra 1941). Torej z namenom, da zavzamejo teritorij, predvsem pa, da pridobijo čim več revoluciji za ekonomsko podstat potrebnih in takrat hinavsko poimenovanih »delovnih in proizvajalnih sredstev«. Zaradi tega so bili pod slovensko rušo revolucionarno poslani tovarnarji, veletrgovci, hotelirji, obrtniki … Čim večja je bila v revoluciji »zaloga« pod slovensko rušo poslanih »zajedavcev slovenskega naroda«, tem večja je bila ekonomska, kapitalska in teritorialna zaloga na novo ustvarjene revolucionarne ekonomije.
Zločinski heroji revolucije so svoje žrtve enostavno označili za izdajalce slovenskega naroda, sodelavce okupatorja, narodne sovražnike … In že to poimenovanje je pohlepnim predstavnikom kulta krvi in zemlje v več primerih zadostovalo celo za kruto izživljanje nad njimi in mučenje pred smrtjo. Torej so bili tudi ti pobiti na zalogo, da so revoluciji ustvarili startno ekonomsko bazo (kapital) in jo razvijati za njeno dolgoročno preživetje.
Komunistično-socialistični revoluciji so heroji revolucije obetali dolgoživost, celo trajnost. Saj so jo poimenovali za permanentno … To pa pomeni, da so že z zgodnjimi medvojnimi poboji na zalogo imeli namen, celo naklep ustvarjanja in sejanja smrtnega strahu (»Smrt fašizmu, svobodo narodu!«) pri takrat ekonomsko poimenovanih »zajedavcih slovenskega naroda«, politično pa poimenovanih kar fašisti. Prav s tem so revolucionarji v državljanski vojni od lastnih sodržavljanov naplenili kar največ premoženja in sebi, »prvorazredni avantgardi«, ustvarili velikansko premoženjsko zalogo in oblastno premoč, čeprav je bilo premoženje v največjem obsegu na videz namenjeno t. i. socialistični skupnosti. Vendar pa je celo v tistem času premoženje v veliki meri neposredno doseglo le posamezne »prvorazrednike« iz vrst komunistov in kasneje iz vrst zveze borcev.
Moč, surovo uveljavljena skozi laž, se odraža v naplenjenem premoženju pobitih, v ustvarjeni anarhiji in stigmatizaciji družin pobitih, kar je služilo izključno ustvarjanju in razvijanju revolucionarnih vrednot. Če pa revolucionarne vrednote vzamemo kot »zalogo« revolucionarne vrednosti (kot ekonomsko vrednost: premoženje, kapital) in razvijanje revolucionarnih vrednot kot razvijanje revolucionarne vrednosti, potem zaloga na parkiriščih tranzicijskega kapitala ni daleč od današnjega trajnostnega (revolucionarnega) razvoja. Ko naravovarstveniki tako vneto zagovarjajo trajnostni razvoj, je treba v anarhiji pojmovanja lastništva (privatno, državno, lastnina lokalnih skupnosti, lastnina skladov, torej naropanega premoženja, ljudsko, splošno ljudsko, splošno družbeno, solastniško …) takoj ugotoviti, kakšen »trajnostni kaos« naj bi tak trajnostni razvoj v zamegljevanju lastništvu prinašal. To zagovarjanje trajnosti je pač na ravni revolucije, kajti revolucionarji so imeli močno izražen trajen plenilski nagon in so zato revolucijo poimenovali »permanentna revolucija«, torej trajna ─ stalna revolucija. Politični zagovorniki povojnih pobojev, torej ekonomski kolaboranti revolucije, skrbijo, da svetla luč terorja nikoli ne ugasne, da imajo prav »prvorazredniki« ─ dediči prvega dednega reda povojnih zločincev (sam se s strici in tetami iz ozadja ne strinjam, saj je to šele tretji dedni red) ─ ključe do zaloge na parkiriščih zločinsko prigrabljenega krvavega kapitala. Tako nam definicija: nasilna, celo zločinska dvogeneracijska zamenjava ekonomskih in prostorskih elit, v dandanašnjem času ne sme biti več tuja. Predvsem pa, če jo še povežemo z Djilasovim novim razredom, kjer se ima politična birokracija za lastnike (naropanega in z žulji »delavskega razreda« v socialistični eri obogatenega kapitala), potem nam je postmoderni slovenski vsakdan precej bolj na dlani. In sedanji »trajnostni razvoj«, vsaj kar se tiče mehanizma sistematičnega plenjenja, ni daleč od razlastninjenja prostora v revoluciji, v kateri so revolucionarji prostor izključno povezovali z industrializacijo in gradnjo novih stanovanj, ne glede na lastništvo in ne glede na sedaj tako opevan trajnostni razvoj in zaščito prvovrstne kmetijske zemlje. Vse to v imenu (trajnostne) revolucije in na glavo obrnjenega jamstva lastnine. Hvala lepa za tak trajnostni razvoj, utemeljen na pohlepu kulta krvi in zemlje z začetka revolucije. Nekdaj so se otroci povojnih revolucionarjev (sedanji borci) samo igrali ristanc in zemljo krast, sedaj pa v stvarnosti to tudi delajo. Kar se Milanček nauči, Milan zna. Ali je to dandanašnji (revolucionaren) trajnostni razvoj?
Slovenski birokrati (novi razred), prav tisti iz vrst zagovornikov kardeljanskega samoupravljanja, so v začetku tranzicije uničili v socializmu tako opevani delavski razred. Tem birokratom je še kako prav prišla dezindustrializacija družbe in zamenjava za nekakšno novo družbo storitev. V bistvu pa je tudi v tej fazi šlo za uničenje obstoječih podjetij z namenom, da delavski razred ne bo več lastnik v socializmu poimenovanih proizvajalnih sredstev. To se je nato pod Drnovškovo vlado zgodilo celo normativno, saj so bila »proizvajalna sredstva« v lasti »delavskega razreda« podržavljena in prišla tako neposredno prav pod oblast tega novega razreda. To, da se birokrati imajo za lastnike, je leta 1957 povedal že sam Milovan Djilas. Sedaj pa prav predstavniki novega razreda lisjaško trdijo, da je v Sloveniji dohodkovna neenakost (Ginijev količnik) najugodnejša od vseh tranzicijskih držav. Pravilno vprašanje, ki bi moralo slediti, je, kašna je kapitalska oziroma premoženjska neenakost. Predvsem glede na zgornje razmišljanje: iz katerih zalog izhaja ta premoženjska neenakost? O tej novi razred ne razpravlja. To je pač ideološko vprašanje. Da, prav to je prvovrstno ideološko vprašanje, ki se navezuje na povojne poboje. Prav revolucionarji, žejni krvi in tujega bogastva, so pod prekletstvom molka prav pri novem razredu ustvarili meglen kolektivistični spomin. Sistematičen institucionalni molk je neizmeren in zelo žaljiv, celo sovražno žaljiv. Kajti ne samo govor, tudi molk lahko okarakteriziramo kot sovražen, in to drži prav v tem primeru.
Zakaj že zopet ta ideološka vprašanja? To je stalnica, nekak refren zavračanja dialoga večine Slovencev na tem področju. Če so dediči in zagovorniki eksekutorjev, torej dediči krvavega plena, naropanega v različnih frontah državljanske vojne in revolucije, zaposleni v birokraciji in medijski mašineriji, potem se ti kot predstavniki novega razreda, torej kot (novi) lastniki, pač nočejo ubadati še s starimi lastniki ─ to je z dvema generacijama različnih lastnikov, prvimi bivšimi predvojnimi in drugimi povojnimi socialističnimi lastniki. Prve, če niso »v zalogi« pobitih, je novi razred hinavsko odpravil z denacionalizacijskimi obveznicami, v največ primerih vrednimi komaj desetino vrednosti. Vrednosti, s katero je novi razred trgoval ob izdaji denacionalizacijske odločbe. Druge je z nekakšnimi certifikati, ki naj bi bili po Mencingerjevo brez vsake vrednosti, tudi odpravil novi razred. S tem je omogočil nasilno dvogeneracijsko zamenjavo ekonomskih in prostorskih elit, novim elitam pa omogočil, da se o teh ideoloških vprašanjih ne razpravlja. Medvojnih in povojnih pobojev, torej pobojev na zalogo, prav novi (birokratski) razred, ki se ima za lastnika premoženja (dvakrat naropanega, od tega enkrat zločinsko), kot ideoloških vprašanj noče obravnavati in jih prav zato venomer pometa pod preprogo. Državni uslužbenci se imajo za lastnike, kot novi lastniki pa sistemsko onemogočajo, da bi prišlo do poštene konkurence na ravni socialističnih lastnikov (delavskega razreda). Kaj šele, da bi poskrbeli za pošteno konkurenco s tistimi − in njihovimi dediči −, katerih premoženje so predstavniki novega razreda poimenovali kot »premoženje pogrešanih oseb«. Če so ti v osmem desetletju še vedno pogrešani – saj večini novi razred še ni izdal mrliških listov ─, to pomeni, da so bili poboji na zalogo izvedeni naklepno, zato da je bila s tem omogočena anarhija, ne samo na političnem, temveč tudi na premoženjskem področju.
Anarhija je najbolj vidna na prostorskem področju, saj pohlepne privržence kulta krvi in zemlje, torej izvajalce pobojev na zalogo, z vsemi kompetencami lahko označimo za (notranje) okupatorje, saj so ti revolucionarji z energijo kaosa »temeljito počistili teren« in za naprej zavzeli (okupirali) teritorij pobitih sodržavljanov. Okupatorji pa vedno za seboj puščajo vonj po nasilju, plenjenju in smrti. Revolucionarni okupatorji so ljudje znanstvene resnice od vsepovsod (priseljenci), žrtve pa so bili ljudje stabilne resnice, univerzalno-tradicionalnih vrednot, torej ljudje od nekod (staroselci). Torej je hinavsko »strokovnjaštvo« akademije Dzeržinski počistilo prostor resnice in spoštovanja lastnine in ga zamenjalo s prostorom laži in zločina. Zato je v ustavni demokraciji vsako zagovarjanje in obramba zločina zavržno dejanje, teptanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa pravno in ustavno nedopustna in nemoralna dejanja. Zato bi Slovenci že zdavnaj morali ponotranjiti, da sta sedanje zagovarjanje in obramba revolucionarnih zločinov moralno sodelovanje pri pobojih na zalogo, torej sodelovanje pri zločinu iz koristoljubja.
Da gre za okupacijo lastnega naroda, jasno navede Veliki slovar tujk Cankarjeve založbe iz leta 2002, ki v razlagi okupacije v drugi točki navede, da gre za okupacijo pri prevzemu stvari brez lastnika v posest. Torej so v osmem desetletju pogrešane osebe še vedno okupirane in jih prav z namenom izpraznjenja ozemlja v smislu »premoženja pogrešanih oseb« oziroma buržoazne lastnine neznanih mrtvecev, (notranji) okupator (vrh ZZB) še vedno ne priznava. »Dejstvo, da totalitarni diktator vlada svoji deželi kot tuji osvajalec, stvari poslabša zato, ker brezobzirnosti dodaja učinkovitost, ki očitno manjka tiranijam v tujih okoljih.«10
Za osvobajanje izpod tujega okupatorja revolucionarji niso izkazovali prevelike vneme, kajti tuji okupator je revolucionarjem dobro služil, da so v dvosmernem prijemu nasilja brezvestno izvajali sistematične poboje. Še več, tujega okupatorja so z diverzantskimi akcijami silili k temu, da se je maščeval nad civilnim prebivalstvom na okupiranem ozemlju. Zato so bili talci tujega okupatorja kolateralna škoda revolucije. In zato večino s strani okupatorja pobitih talcev lahko prištevamo pod revolucionarne poboje na zalogo, katere je po vsiljenem diktatu revolucionarjev namesto njih izvedel tuji okupator. Izzivalci in skrivači pa so svoj neizmerni vir zločinske inovativnosti uporabili še za eno od številnih oblik nasilja na zalogo, za tisto, ki se je dogajala kar med partizani samimi. Ko so revolucionarni komisarji ugotovili, da določeni posamezniki ali cele skupine niso dovolj »napredne« (niso bile dovolj krvoželjne in plenilske, ker so izhajale iz okolja z več premoženja in je tam pred revolucijo veljalo spoštovanje tujega premoženja), so jih enostavno poslali v »prekomando«, to je do mesta, do katerega nikoli niso prišli (»13. bataljon«). Ali pa so jih v borbi poslali med navzkrižni ogenj tujega okupatorja (ki je kasneje odšel) in domačega okupatorja (ki je kasneje ostal). Materialna in duhovna nenasitnost tiranov novega sveta je bila neizmerno inovativna.
Ker je šlo za naklepno zločinsko nasilje, povezano s sistemskim pohlepom, se novi »osvobodilni« oblasti sploh ni zdelo vredno soditi vrnjenim domobrancem in drugim civilnim prebivalcem v »osvobojeni domovini«. »Osvoboditelji« so posameznike ali cele vnaprej določene in v kartoteki Ozne popisane skupine11 svojih bodočih konkurentov preprosto razglasili za izdajalce in sodelavce okupatorja. Kot izdajstvo ali sodelovanje z okupatorjem so pohlepni revolucionarji poimenovali že vsako nestrinjanje in nesodelovanje v revolucionarnem gibanju. Če gledamo z zornega kota pobojev na zalogo in ustvarjanja zalog »premoženja pogrešanih oseb«, šele vidimo, da je šlo za izreden logistični podvig komunistične totalitarne oblasti, da v tako kratkem času za naprej pridobi ekonomsko in prostorsko bazo za izvajanje socialistične revolucije in da za naprej s poboji na zalogo utiša ekonomsko in politično konkurenco.
»Ekspropriacija ekspropriatorjev« se je izvajala vseskozi med revolucijo. Uzakonjena je bila šele leta 1945 z Zakonom o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (Uradni list DFJ, št. 26/45, 32/45 in 53/45) in omiljena z Zakonom o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (Uradni list FLRJ, št. 56/46, 66/46, 74/46, 105/46, 44/47 in 104/47). Dediči premoženja (prvega dednega reda: sinovi, hčere, vnuki in vnukinje), ki so dediči z zločinom in ustrahovanjem priborjenega premoženja, so sedaj zaposleni v državnem aparatu, torej po Milovanu Djilasu novi razred. Ta zato zavrača ideološka vprašanja, vprašanja, ki bi odpirala način pridobitve premoženja skupnosti (države), še bolj se pa bojijo vprašanj, ki bi se tikala njihovega zasebnega premoženja, prekanaliziranega iz bivšega skupnega družbenega, poprej s poboji zločinsko preusmerjenega iz privatnega v t. i. družbeni (ljudski) sektor.
Torej so revolucionarni okupatorji lastnega naroda med drugo svetovno vojno, predvsem pa po njej morili na zalogo, se pravi preventivno, ker se pač nikoli ne ve, kdaj bi lahko otroci kot potomci pobitih lastnikov postali potencialna grožnja realizaciji komunistične ideologije in zločinske dvogeneracijske zamenjave ekonomskih in prostorskih elit. Slednje niso prizanašale niti nerojenim otrokom z materami vred, da ne bi kot dediči morda kdaj v prihodnosti terjali restitucije okupiranega premoženja in s tem ogrozili privilegije domačih revolucionarnih okupatorjev in njihovih dedičev, ki jih poleg (zločinsko) okupiranega premoženja, preusmerjenega v njihovo last, uporabljajo še danes. Poleg tega pa so si za »tako velike« revolucionarne zasluge na podlagi zavisti, pohlepa, laži in hinavščine priborili še vse mogoče privilegije, ki jih še dandanes prek takšnih in drugačnih dodatkov in privilegiranih pokojnin financiramo vsi državljani.
Državljani pa se dovolj ne zavedamo dejstev, da so poboji domobrancev, gledano zgolj s političnega stališča, poboji nedolžnih ljudi, saj jim nikoli ni bilo sojeno, torej tudi niso mogli biti obsojeni. Že s tega stališča ohranjam nanje spoštljiv spomin. Zaslužijo si neprimerno večje spoštovanje, kot jim ga sedaj izkazuje slovenska stvarnost.
S kapitalskega, ekonomskega in prostorskega zornega kota so torej povojni morilci in njihovi odredbodajalci, ki so bili sami sebi zakon in meja, v primeru zločina nad kulaki, grofi, veleposestniki, veletrgovci, tovarnarji, gostilničarji, kmeti in drugimi lastniškimi posestniki z namenom, da se polastijo njihovega premoženja, celo naklepni zločinci iz koristoljubja. Torej bi morali biti poboji »na zalogo« in »za naprej« pravno in moralno okarakterizirani kot naklepni zločini iz koristoljubja, saj so v ideologiji razrednega sovraštva in avantgardne hedonistične lakomnosti po tujem premoženju potekali med državljansko vojno in revolucijo.
Če so medvojni in povojni poboji že delno obravnavani kot genocid, bi jih bilo treba morda celo okarakterizirati, predvsem pa proučiti kot genocid, izvajan naklepno iz koristoljubja. Torej je bila s strani dedov in očetov v državljanski vojni dolgoročno načrtovana zločinska zamenjava ekonomskih in prostorskih elit namenjena njihovim lastnim sinovom in vnukom (prvi dedni red). Zato medvojni in povojni poboji niso kazen za nazaj, za sodelovanje z okupatorjem, za izdajo, temveč so to naklepni zločini, izvedeni z namenom, polastiti se premoženja pobitih in njihovih družin. Torej ti ne obtoženi in mučeni ljudje niso padli za nazaj, padli so za naprej − zaradi lakomnosti in pohlepa revolucionarjev po tujem bogastvu. Tako so krvi željni revolucionarji v množičnem čiščenju izvedli poboje na zalogo kar počez za čim večji izplen premoženja pobitih in ustvarjanja zalog za revolucionarno akumulacijo »priborjenega« premoženja. V največji meri pa so to storili kar zase in za svoje pajdaše v zločinu, »leve razbojnike«, pred revolucijo pa za delomrzneže in lenuhe, v (in po) prikriti revoluciji pa za revolucionarne rentnike.
In kdaj se je (se bo) uradno zaključila državljanska vojna?
Dr. France Bučar je v nastopnem govoru kot predsednik republiške skupščine leta 1991 z zanosom oznanil, da »s konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja«. Sodeč po njegovih zadnjih izjavah pred smrtjo, se je takrat močno motil. »Državljanska vojna očitno še traja … Še več, današnje razmere me spominjajo na tiste pred 71 leti. Tudi leta 1941 je bil narod podobno razdeljen, kot je danes. Ljudje so bili tedaj v veliki večini razpoloženi proti okupatorju, bili so enotni v odporu. A se je kmalu začela diferenciacija. Eni so si svojo moralno oporo skušali najti v trditvah, da so na drugi strani sami komunisti in barabe, s katerimi ne bodo sodelovali,« pravi Bučar v januarja 2015, svojem zadnjem, v Dnevniku objavljenem intervjuju. Bučar kot Bučar ni komentiral moralne opore v trditvah druge strani, kajti trditev, da so komunisti barabe, je zelo mila ocena, če preberemo Deklaracijo CK KPS s 16. septembra 1941, kjer je ukazano, katere skupine oz. posameznike v teh skupinah je treba likvidirati. Torej je druga, komunistična stran še pred organiziranjem vaških straž totalno sovražila vse, ki niso hoteli sodelovati v revoluciji in priznavati partije kot izključne oblasti. Spomenka Hribar je v enem od intervjujev izjavila, da »je bilo sovraštvo injicirano v slovenski narod«. Dileme, kdo je sovraštvo injiciral in ga še injicira oz. kdo je začel diferenciacijo, zato sploh ni, saj je idejni monopolizem komunistov v viharju političnih diferenciacij vsem in vseskozi znan vse do anarhije hinavskega skrivaštva v oblasti dandanes.
Tako je po mojem mnenju državljanska vojna prisotna še tukaj in sedaj. Sicer ni vodena z vsemi sredstvi, hvala Bogu, je pa prav na vseh frontah vodena z ekonomskimi sredstvi. In na tem področju je s strani t. i. levice hinavsko poimenovana desnica prav zaradi odsotnosti obravnave pobojev na zalogo izgubila bistveno prednost. Namen teh pobojev je bil tudi uničiti politično in ekonomsko konkurenco, kajti v socializmu konkurenca sploh ni smela obstajati. Tako je ob po osamosvojitvi Slovenije vzpostavljeni ustavno zagotovljeni konkurenci enostavno zmagal revolucionarni pohlep, saj je bil na kontrarevolucionarni strani zasidran tako velik življenjski strah, izhajajoč iz pobojev na zalogo, o katerih je bilo treba pol stoletja molčati, da je paraliziral delovanje. Revolucionarni pohlep je nasprotni kontrarevolucionarni strani, podkrepljeni s krščanskimi vrednotami (obsodba pohlepa), svobodnjaško (v miljeju obglavljene politične in okradene gospodarske konkurence) izbil najmočnejše orožje iz rok. Medvojni in povojni poboji niso bili obravnavani kot zločinska dejanja, povezana s pohlepom, koristoljubjem, plenjenjem in podobnimi pojmi. Obravnava medvojnih in povojnih pobojev je bila minimalizirana na sicer pomembni vrednoti svetosti življenja in posvečenosti mrtvih. Upoštevani so bili le občečloveški, civilizacijski in sočutni zorni kot. Vendar je bila celo ta obravnava vseskozi bombardirana z leve strani (»aktualnih« borcev revolucije), da se že nehajmo pregovarjati o ideoloških vprašanjih in raje glejmo naprej, da nehajmo preštevati kosti … Vse to so aktualni borci permanentne revolucije in državljanske vojne, vodene z ekonomskimi sredstvi, vseskozi terjali od institucij države in medijev. Sinovi in vnuki prvoborcev revolucije so se kljub moči, uveljavljeni skozi laž, bali, da se razkrijejo pravi nameni oziroma naklepi revolucije. Ob kardeljanski paradigmi odmiranja države, kasnejši tranzicijski zamrznitvi komunizma, Drnovškovi zgodbi o uspehu, nacionalnem interesu in podtaknjenih novih obrazih in kot zadnje sovražnemu govoru so izvedli zločinsko zamenjavo ekonomskih in prostorskih elit. Torej stricev iz ozadja (tretji dedni red) ni, so samo sinovi in vnuki prvoborcev oziroma so to aktualni borci permanentne revolucije in državljanske vojne. Ob osamosvojitvi Slovenije, ko je še vladala negotovost pri borcih (permanentne) revolucije, so ti venomer ponavljali: »Otroci niso krivi za grehe svojih staršev.« Je pa materialno dejstvo, da so po prvem dednem redu otroci revolucionarjev dediči naropanih revolucionarnih vrednosti iz pobojev na zalogo. Torej so dediči prvega dednega reda z močno izraženim plenilskim genomom, ki (po njihovo zgolj slučajno) posedujejo naropano krvavo premoženje.
Spravo kot mirovno pogodbo bo mogoče doseči šele potem, ko bomo osvetlili državljansko vojno v celotnem njenem trajanju in vseobsežnosti. Torej tudi to, v sedanjem času vodeno z ekonomskimi sredstvi, začeto pa že med vojno s poboji na zalogo, kamor sodi tudi prisilno »zbiranje« premoženja od na smrt ustrahovanih protirevolucionarjev na več sledečih si ekonomskih frontah. Sistemska diskriminacija brutalnega režima je dosegla, da so diskriminirani protirevolucionarji živeli v popolni previdnosti, celo otrplosti in prastrahu pred javnim sramotenjem, šikano, kaznijo in celo smrtjo. Prav zato je treba vzeti povsem zares trditev (aktualnih) revolucionarnih borcev: »Še premalo smo jih pobili!« Torej, če prevedemo v današnji jezik: še premalo je »pogrešanih oseb«, katerih premoženje bi bilo lahko kot vojni plen na voljo borcem revolucije. Glede na velikost in krutost genocida v začetni fazi državljanske vojne, vodene z vsemi sredstvi, so sedanji pljuski in valovi državljanske vojne, vodene z ekonomskimi sredstvi, pravi odraz prve zločinske faze državljanske vojne, začete s poboji na zalogo.
V svojem diplomskem delu Ekonomski vidiki državljanskih vojn pod mentorstvom dr. Ljubice Jelušič, sedanje podpredsednice ZZB, Aleš Pfeifer pravi, da je prikrivanje ciljev in operacij »zmagovalcev« namenjeno zavzetju večine resursov. »To se odraža kot ropanje in plenjenje, kar sta najpogostejši obliki kratkoročnih ekonomskih funkcij in pogosto predstavljata nadomestek za posameznikovo tveganje sodelovanja v konfliktu. Po logiki razprodaje med produktivnim in prisvajalnim ekonomskim vedenjem poteka prava ekonomska državljanska vojna, saj je prav to manifestacija nepravičnosti« (Aleš Pfeifer, Ekonomski vidiki državljanskih vojn, 2004, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede; str. 24−34). In še: »To zvišuje možnosti za pobiranje dobička, tako za upornike (pirate) kot za vlado, saj se pogosto dogaja, da vladni uradniki čez dan postajajo uporniki (pirati) ponoči.« Na temni strani Meseca pa naj bi z vladno garnituro povezani pirati »delali« pretežno zase in malo za partijo, ki ji pripadajo, tudi podnevi.
Borci »za tekovine revolucije«, torej (aktivni) revolucionarni borci (hinavsko skriti za borci NOB), sedaj s svojim dvoličnim delovanjem ščitijo te »revolucionarne tekovine«. Anarhorevolucionarji tako ščitijo in razvijajo plen, naropan v (permanentni) revoluciji in državljanski vojni. Njih predniki, brezdušni eksekutorji političnih in gospodarskih nasprotnikov, so torej izvedli poboje na zalogo; psihopatski kleptomani so opravili genocid iz pohlepa in zavisti, skrbno načrtovan v Ozni na Stražnem vrhu v Beli krajini. »Kartoteko so oznovci, ki so bili zaposleni v oddelku za pripravo kartoteke, delali tudi ponoči. … Kajti razvejan oznovski obveščevalni aparat je segel do vsakega zaselka in vsake posamezne hišne številke. … Nenehno so prihajali novi seznami, zato je število predvidenih za likvidacijo do konca vojne gotovo preseglo število dvajset tisoč,« napiše najožji sodelavec Ozne − Mačkov tajnik Albert Svetina.12 Maček je po vojni »s slovenskimi podjetji delal kot s svojo zasebno lastnino. Kar je hotel, je izbral in odpeljal. … Ozna je delala množično, kajti kradlo se je, kolikor se je moglo«.13
Borci ZZB so se v času osamosvojitve najbolj bali revanšizma, kajti po posedovanju naropanega so vse bolj slutili, od kod naj bi vse izviralo. Tako kot o grobovih pobitih so tudi v lastnih vrstah konspirativno molčali o zločestih metodah roparskega nasilja nad svojimi žrtvami. Zelo dobro pa so se zavedali, da so si glede sodelovanja v nasilju permanentne revolucije vzeli tudi trajnostno pravico do privilegijev, kar naj bi po njihovem pomenilo nadomestilo za sodelovanje oziroma tveganje posameznega borca v nasilju. (Torej so borci revolucije plačanci? Ali so morda v ustavni demokraciji anarhisti in teroristi? Ali to dela kdo drug namesto njih?)
»In naivne komisije za proučevanje povojnih pobojev so imele očitno druge namene. Rehabilitacijo krvnikov in ne žrtev.«14 Zato še vedno ostaja veliki naklepni zločin, ki je oropal nasprotnike revolucije življenj in premoženja brez kakršnihkoli zločincev. Zato sedanji skrivnostni posestniki s poboji na zalogo naropanega premoženja − prav zaradi tega premoženja − še vedno prikrivajo zalogo pobitih. Kar pa je najpomembnejše: že tri četrt stoletja prikrivajo svoj resničen zločinski naklep z vsemi sredstvi (začenši s poboji na zalogo) − polastiti se tujega premoženja. Kajti borci, povezani v ZZB, zločinov, storjenih ne samo politično (in morda kakšnega iz ljubosumja), temveč predvsem iz sistemske zavisti, te pregrehe − kot morilke vseh vrednot − nočejo priznati. Poštenost pa je inteligenca na dolgi rok. V naši domovini Sloveniji pa tudi nekateri konservativci hinavsko – ali morda naivno − sodelujejo v permanentni revoluciji in celotno družbo kljub ustavni demokraciji tlačijo v bivši sistem. Kdo je tu za razvoj in kdo za ohranjaje ostalin bivšega režima? Kdo je tukaj že razprodal jabolka naših vnukov, ki jih bodo ti šele sadili, bi se vprašal rimski pesnik Vergil. In kdo je tukaj pojedel, še večkrat pa pustil zgniti jabolka tistih, ki so jih sadili, in tistih, ki so jih rdeči hinavski anarhisti spravili v prikrito zalogo pod zemljo. Nato pa slovenski narod prepričevali: »Nič se ne splača,« da so jabolka po sadovnjakih gnila, da so se sadovnjaki zarastli. Ne nazadnje je tu eden od odgovorov o premoženju po vojni »pogrešanih« oseb.
Tako se v času strahu pred t. i. revanšizmom takrat že za borci NOB hinavsko skriti revolucionarni borci niso bali recipročnosti z »eksekucijo eksekutorjev«, kajti vedeli so, da je kontrarevolucionarna stran, torej njihovi nasprotniki, civilizacijsko in moralno na bistveno višji ravni občečloveških vrednot, kot so bili oni, ki so vse, ki niso bili za njihovo stran, imeli za sovražnike. Taki pa so po njihovem zaslužili likvidacijo. Čeprav je prve v času velikih sprememb vodil plavi, se niso bali modric od pretepanja ob zasliševanju. Zato se je v času strahu pred revanšizmom revolucionarna stran najbolj bala »ekspropriacije ekspropriatorjev«, to je metode, ki so jo za zadovoljevanje prav svojih osebnih potreb in deloma tudi za zadovoljevanje potreb Partije za vodenje državljanske vojne z ekonomskimi sredstvi uporabljali revolucionarni zločinci in sistemski roparji. V času strahu pred t. i. revanšizmom so se zato najbolj bali za svoje osebno premoženje, naropano v revoluciji. Predvsem pa so s bali, da bo usahnil vir, iz katerega so napajali borbeno pripravljenost vodstvenih kadrov, izobraženih celo na Harvardu, v večini pa na domači Univerzi Edvarda Kardelja, ki je izobraževala borce za prikrito vodenje državljanske vojne z ekonomskimi sredstvi.
Iz borčevskih vrst je prihajalo hujskaško zmerjanje, da je poražena stran pohlepna in da oni kot »otroci niso odgovorni za grehe svojih (revolucionarnih) staršev« … Vse to so tvezili s ponotranjenim revolucionarnim pohlepom, kajti bolj kot za to, da bi jih (oziroma njihove starše) obsodili za zločine (ki naj bi po njihovem zastarali), so se revolucionarni pohlepneži sistemsko bali restitucije. To je, da bi izgubili v revoluciji naplenjeno premoženje in zanj plačali še odškodnino za čas od storjenih zločinov, kar pa bi civilizacijsko in civilno pravo terjalo, glede na krutost genocida iz pohlepa in zavisti, tudi od ljudi, ki so ideološko paktirali z režimom. Od tistih, ki so vodili tiranijo državljanske vojne z ekonomskimi sredstvi še dolgo v današnji posttotalitarni čas. Revolucionarni zavistneži, ki so z naplenjenim prostorom negospodarno ravnali in ga urejali na način spodbujanja sovraštva, so prav tako kot borci revolucije med ljudi izpustili krilatico: »Slovenec bi se tožil za pet centimetrov zemlje.« V resnici pa so prav ti borci revolucije in državljanske vojne kot notranji okupator sistemsko okupirali različne segmente teritorija. Na primer v urbanizaciji z duhom prostosti za stoletja naprej zakoličili trajnostne prepire in sovraštvo med (malo)meščani. Izraz, ki so ga revolucionarji za bogate meščane tako radi uporabljali za poniževanje nasprotnikov svoje ideje.
Zato je v inventuri revolucionarne groze, ko je v ideologiji ideje pobijati in krasti in v ideologiji totalnega sovraštva do tistih, ki ideje revolucije niso v dovoljšni meri ponotranjili, treba pogledati »rezultate« njihovega delovanja v številu smrtnih žrtev. Revolucionarji so po vojni izvensodno pomorili več kot dvajset tisoč Slovencev. Na tleh Slovenije pa leži še 85.000 trupel tujcev, tudi po vojni izvensodno pobitih oseb. V inventuri groze je to število izvensodnih pobojev na zalogo; trupla Sloveniji ležijo v več kot šeststo grobiščih. Ta »zaloga« je revolucionarni strani ob strašljivem molku in sprenevedajoči se laži v času trajnostne revolucije predstavljala veliko nadlogo in zadrego pri prikrivanju morišč. Še bolj pa so se bali razkritja pravih razlogov, ciljev in naklepov za tako množične poboje na zalogo. Zato je naloga današnjega časa najti za umorjene grob in ustvariti sveti prostor Spomina. Poleg tega moramo enkrat za vselej razčistiti tudi največjo »zadrego«: zakaj v prikritih grobiščih ležijo »civili« (vprašanje iz filma Rudar) in zakaj so bili storjeni zločini nad nosečimi ženskami (umor Ivanke Novak, roj. Škrabec, opis zločina v knjigi Vinka Ošlaka Človeka nikar, okostje noseče Ciganke, katere medenica je rakev trupelcu nerojenega otroka …). Zakaj so bili na grozovit način izvedeni zločini nad otroki? Zakaj je prišlo do tako velike in strašljive zaloge trupel? Ob vsakršni omembi slednjih prikritemu revolucionarnemu taboru, torej revolucionarnim borcem, hinavsko skritim za borci NOB, se strese vsa Slovenija, ko začno bruhati žveplo in ogenj. Zakaj?
Zato ker revolucionarna zaloga trupel ni samo približno 13.500 kolektivno kaznovanih in izvensodno pobitih vrnjenih domobrancev, nedolžnih, kajti tudi tistim s storjenimi zločini ni bilo sojeno. V evforiji rdečega nasilja je zaloga trupel očitno povečana še s »kartoteko« likvidacij, sestavljeno s strani Ozne. To je zaloga trupel, katere cilj je bilo gospodarsko in prostorsko izničenje s strani revolucionarnih požigalcev slovenskih gradov in slovenskih cerkva. Revolucionarni zločinci so se prek dvajset tisoč Slovencem zaradi močne narodne in domovinske zavesti zmetanim v jarke, grape, rudniške rove, trudili na vse mogoče načine skrivenčiti hrbtenice, da so kasneje preostalim Slovencem lahko po mili volji upogibali hrbte − ob smrtnem strahu pred nedojemljivimi zločini, ob prisilnem molku o »pogrešanih osebah« in ob neizjokanih solzah stigmatizirane, revolucionarni strani nevšečne strani, poimenovane belčki, fašisti in izdajalci. Od revolucije pijani borci so v naslednji fazi revolucije izvajali tiranijo nad lastnimi sodržavljani in v že tako imenovani svobodi »revolucionarno osvobajali« teritorij takrat s sovražnim govorom označenih »narodnih oderuhov, špekulantov in saboterjev revolucije« ter z »osvoboditvijo« že osvobojenega ozemlja ustvarjali revolucionarno akumulacijo.
Poboji na zalogo niso bili končni cilj revolucionarnih borcev, temveč kasneje pot za nove fronte revolucionarnega nasilja v državljanski vojni, vodene z ekonomskimi cilji. Zavist revolucionarjev in njihov pohlep sta se izražala z zaplembami premoženja. S strani zvijačnih revolucionarjev so večino tistih, ki so kaj imeli, označili za »sodelavce okupatorja« in enega od načinov razlastitve poimenovali »ekspropriacijo ekspropriatorjev«. S temi in vsemi mogočimi drugimi revolucionarnimi ukrepi je bilo zaseženih 239.386 hektarjev zemljišč, ob 6986 zaplenjenih (gozdnih) zemljiških posestih. V prvi in v začetku druge petletke je bilo s smrtno grožnjo zaplenjenih, »tistemu, ki je (še morda) imel srečo, da je ostal živ,« 365 večjih gospodarskih subjektov, 682 trgovin, 7 bank in denarnih zavodov.15 Veliki revolucionarni pohlep in zavist, povezana z mestnimi zemljišči, sta proti koncu petdesetih let terjala revolucionarno okupacijo 113.400 gradbenih parcel in 19.000 zgradb … In tako dalje za čim večjo revolucionarno akumulacijo − do dandanes, da o »revolucionarnem bankomatu«, ki smo ga Slovenci ob stalnem plenjenju že dvakrat obilno napolnili, in o pralnem stroju tipa NLB, ki pere krvav denar in oborožuje teroriste, ne izgubljamo besed.
Zaradi upada spomina pri ZZB na eni strani in pretirane, predvsem pa nezaslužene spoštljivosti in pozabe na drugi strani je treba t. i. borce, predvsem pa njihovo zvezo, podrobno razčleniti glede časa, ciljev in namenov, predvsem pa naklepov za storjene zločine. Kajti izkazalo se je, da je bil osvobodilni boj samo ugodna priložnost, ki je Partiji omogočila uresničevanje njenega glavnega cilja – revolucije in z njo povezane revolucionarne akumulacije kapitala, akumulacije prostora, vsega zbranega oz. zaplenjenega od lastnih sodržavljanov, npr. tudi revolucionarne akumulacije prek dvajset tisoč umetnin in dragih predmetov, med katerimi je tudi revolucionarna akumulacija devetstotih klavirjev. Zaplenjena »izročila« kažejo, v kakšnem razkošju in požrešnosti si je rdeča avantgarda zamišljala harmonijo novega sveta.
»Tisti, ki te okrade, ti nikoli ne odpusti.«
Ob vseh plenilskih rabotah rdeča aristokracija zapoveduje molk in onemogoča dialog, še več, govorjenje o tem označuje za sovražni govor. Kaj niso (v prek šeststotih moriščih akumulirane) žrtve povojnih pobojev in z njihovo pomočjo lakomno izvedena akumulacija kapitala sad sistemskega sovražnega govora, celo sistemskega hujskaštva? Zato v reviziji časa ekstremnega zločinstva in tatinstva za borce revolucije, predvsem pa za njihove krvne in ideološke sorodnike že zgolj dialog o razkrivanju teh gnusnih rabot, začetih prav z naklepno in sistematično zavestno lažjo, pomeni revanšizem. Revanšizem (povračilo, maščevanje, poplačilo, oddolžitev) pa bi, glede na dokaze iz polpretekle zgodovine, zahteval precej ostrejše tranzicijske ukrepe, kot so bili v solidarnosti in strpnosti do zločincev in njih pomagačev v resnici izvedeni.
Revolucionarna združba in njihovo krvno in ideološko sorodstvo pa si ob neizvedenih oddolžilnih ukrepih upa celo govoriti o izročilih, ne pa o zločinih iz tistega groznega obdobja. To je tako, kot da bi po vojni mrtvi Slovenci naredili skupinski samomor in pred tem, ko so sebe pometali v rudniške jaške, grape in brezna, rdeči avantgardi še napisali izročilne pogodbe, s katerimi jim izročajo svoje premoženje. Zato sta hinavsko govorjenje in pritlehno pisanje o izročilih tistega časa, ko je bila »Slovenija leta 1941 obglavljena in leta 1945 okradena« (Ciril Mrak v knjigi Gre za Slovenijo), res vse obsodbe vredni sprenevedanje in žalitev za žrtve in njihove potomce. Tatinska združba ne odpušča revolucionarno okradenim. Še več, svojo revolucionarno znanstveno uspešnost nadaljuje še s tranzicijskim plenilstvom, to je že s »priborjeno« pravico do participacije na plenu, in jo prenaša v čas ustavne demokracije. Zato pomenijo izročila revolucionarnega časa okrvavljen plen, ko se je kraji v sprenevedavi odličnosti reklo solidarnost.
Čas, v katerem so borci revolucije kot vojni hujskači Slovenca ščuvali proti svojemu bratu, sosedu, kapitalistu, farju, kulaku, meščanu, je dobro služil skrivanju njihovega pravega namena – prikopati se do njihovega premoženja in jih kot tekmece onemogočiti. Njihov sadizem je svoje žrtve »osvobodil« (življenja), ob tem pa mu je uspelo napraviti svobodno tudi njihovo lastnino, da jo je kasneje dal kot izročilo (vojni plen državljanske vojne) tudi (svobodno) lastniniti. Naklep pri medvojnih in povojnih pobojih, katerih skupni imenovalec je revolucionarni pohlep po tujem premoženju, potrjuje, da so bili namenjeni ustvarjanju ekonomske in teritorialne podstati revolucije. Nezanemarljivo pa je tudi »nagrajevanje« za sodelovanje v revoluciji (pri hujskaštvu in likvidacijah). Te nagrade so izplačane iz zaloge premoženja pobitih in tudi iz premoženja na smrt ustrahovanih. Temeljijo na strahu zaradi preštevilnih »pogrešanih oseb« in grozljivega leporečenja v smislu: »Bodi vesel, da si ostal živ.« Zato si dovoljenje za participacijo na plenu državljanske vojne in na plenu tranzicije, to je ob dvakratnih naklepnih spremembah družbenoekonomske ureditve, prilaščajo prav pohlepni sistemski zavestni lažnivci, skriti tudi za »vrednotami NOB«.
Zveza borcev je torej zveza: borcev, ki so se iz domoljubja in zaradi želje po socialni pravičnosti spopadli s tujim okupatorjem in nad njim 9. maja 1945 zmagali, in borcev, ki še po 9. maju 1945 sodelujejo v revoluciji in državljanski vojni, od leta 1991 pa v še redistribuciji revolucionarno zbranih izročil. Izročil kot kapitala in drugega premoženja, akumuliranega v začetni fazi revolucije s poboji na zalogo, z akumulacijo mrtvecev po grapah, jarkih, rudniških jaških … Kajti prav zaveza oz. moto ZZB NOV je bil ohraniti in razvijati revolucionarna izročila, včasih poimenovana tudi vrednote. Med nalogami takratnih borcev revolucije zasledimo tudi sistem prenašanja revolucionarnih tradicij in izročil na mlajše rodove (beri permanentna revolucija). Torej imamo opravka z borci, ki so ob/po množičnem olastninjenju življenj zatrjevali, da so jim tisti, ki so jih olastninili za Bit, izročili še tisto, kar jim je pomenilo največ, in tisto, za kar so se borili, to je za Dom in za Domovino. Tisti, ki lastnini, nazadnje olastnini tudi Tebe! Greh patoloških revolucionarjev ni samo to, da so si v pregrehi dovolili olastniniti prav vse, tudi življenja svojih (namišljenih) konkurentov, njihova prevarantska odličnost se kaže tudi s poniževanjem svojcev žrtev, ki so jim prav ti, v hinavski odličnosti izvežbani borci, še v drugi polovici stoletja s preračunljivostjo ukazovali in vsiljevali molk. O vsem tem pa se njihov »plavi« udbovski vodja obnaša, kot da nima samo zamrznjene knjižice, temveč tudi zamrznjen jezik, molči in se celo v plavem suknjiču petelini na paradah borcev permanentne revolucije in državljanske vojne.
Z »zbiranjem – z ohranjanjem in razvojem revolucionarnih izročil, izročil, ki pa jih ne imenujejo kapital«, ti borci v državljanski vojni in (permanentni) revoluciji na svojih mitingih v današnjem času še vedno nosijo svoja bojna oz. plenilska znamenja in še vedno strašijo z orožjem. Kajti »državljanska vojna predstavlja pogoje, v katerih so pogosto za nekatere dele prebivalstva denarna gibanja dobičkonosna, zato cilj sodelujočih v spopadu pogosto sploh ni več zmaga v konfliktu, temveč podaljševanje konflikta z namenom zagotavljanja osebnih ekonomskih koristi«.16 »Vsak, ki je drugačen, je že s tem sovražnik, ki ga je treba uničiti ali spreobrniti. Živeti z njim ali ob njem pa ni mogoče,« je v svoji knjigi Čas velikih sprememb na strani 318 zapisal dr. France Bučar. Ali zadnje parlamentarne volitve in sestava vlade z distanciranjem od relativnega zmagovalca volitev ne kažejo prav tega? Se morda bojijo tistega, ki bi si drznil prerezati popkovnico kriminalnih tokov, ki so še kako živi? Je ponovno »zatiranje« uspešnih (privatnih) gospodarstvenikov morda že napoved ekspropriacije ekspropriatorjev ali že videno revolucionarno zatrtje ekonomske konkurence, kar ob mižanju ob (povojnih) pobojih na zalogo razglaša sedanja ekstremna hujsaška levica?
Sam pa se sprašujem, ali v »Sloveniji, moji deželi« sploh še vlada ustavna demokracija. Ali je v institucijah države Slovenije res na zalogo pobita tudi zdrava pamet? In ali je v »novem razredu« (po Milovanu Djilasu) ostala akumulirana zgolj še kardeljanska znanstvenost, ki z nasilnim strmoglavljenjem porajajoče se demokracije (Resolucija EU 1096) v tranzicijski gospodarski sabotaži sama sebi žaga vejo?
Še nekaj optimizma v procesu sprave z resnico. Samoidentiteta (paradržavnih) borcev je glede na nastopaštvo povsem evidentna, ker pa nam, Slovencem, ni uspelo urediti lustracije vsaj najvišjih predstavnikov surovega komunističnega režima, se je v sedanjem času samoidentificiralo precej več borcev revolucije in še več sodelavcev revolucije, kot je bilo to v času osamosvojitve. S tem pa se bodo razkrili tudi prikriti privrženci in zagovorniki revolucionarnih pobojev na zalogo. Pomočnike pri zločinu in izvajalce prikrivanja tega zločina nad slovenskim narodom pa bo izdal pohlep po krvavo zbranih »izročilih«, čeprav že stokrat prikritih s strokovnjaško tranzicijsko preračunljivostjo. Ko je žakelj dovolj poln, se sam od sebe razveže, pravi slovenski pregovor. Kri revolucionarno pobitih nedolžno nedolžnih otrok in kri njihovih še nosečih mater bo odprla še tako otrdela srca. To pa po mojem mnenju pomeni samolustracijo in iz nje izvirajočo spravo, kar bo pot za srečo in zadovoljstvo v medsebojnem sobivanju. S tem bo sproščen pravi razvojni naboj, skrit v slovenskem narodu, ki še vedno ždi v nezavedno otrplem strahu zaradi naklepnih pobojev na zalogo iz sistemskega koristoljubja.
»Zapusti stanje spanca in se pridruži svetu prebujenja.« Tako Heraklit. Albert Einstein pa ga na svojstven način dopolnjuje, ko trdi, da je »svet nevarno mesto − ne zaradi tistih, ki storijo zločin, temveč zaradi tistih, ki to mirno gledajo«. Bog blagoslovi Slovenijo!