Ko se iz leta v leto zbiramo tu pri kapeli mučencev v Šentjoštu17 ali po drugih krajih v Sloveniji, kjer gre za spomin na naše mučence komunizma ali pa za njihova zadnja počivališča, ni enostavno najti besed za nagovor.
Čeprav se prav na vsakem od krajev tragedije ali ob spominskih ploščah simolično poklanjamo več kot stotisočim, ki jih je pomorila krvava roka komunistov, moramo imeti pred očmi posameznika. Človeka pač ne smemo ponižati na številko. V mislih moramo imeti osebo z dušo, duhom in telesom, katerega delo in življenje je bilo na silo prekinjeno. V mislih moramo imeti kmeta, trgovca, duhovnika, učiteljico, študenta; (tistega) tega, ki je obdeloval polja, delal, pisal, ljubil, skrbel za dom in za otroke … V mislih moramo imeti otroke, fante, može, dekleta, žene, ki jih je nasilje ustavilo v najbolj ustvarjalnih letih življenja.
Na današnjo spominsko slovesnost prihajam z izkušnjo nedavnega obiska muzeja holokavsta v Izraelu. Bridka je ugotovitev, kako daleč smo v Sloveniji na institucionalni in na drugih ravneh, da bi imeli hišo spomina za naš, slovenski holokavst. Da bi lahko mladi in stari, domačini in tujci stopili v hišo spomina na žrtve komunizma na naših tleh, z vsemi enačaji, in teh je mnogo, ki povezuje oba totalitarna režima. V obeh sistemih je vladalo psihično in fizično nasilje, mučenje, umori, preganjanje. Potem bi moral biti v tej hiši spomina prikazan slovenski eksodus, spomin na tiste, ki so, da bi pred komunističnim nasiljem obvarovali vsaj golo življenje, zapustili svoj dom, pogosto tudi svojo družino. Potrebna bi bila tudi hiša spomina na tiste, ki so ostali doma in trpeli pod totalitarnim enoumjem.
Prav na koncu pa bi prišla na vrsto še hiša spomina, v kateri bi bili prikazani dnevi, ko je za pokojne in žive domoljube naša »obljubljena dežela« prejela največji dar – relativno svobodo, samostojnost in suverenost, tudi na priprošnjo naših mučencev. Ko je postala država s svojo lastno ustavo, čeprav so komunisti vsako misel na samostojno Slovenijo zatirali pol stoletja. Kako tudi ne! Saj so od začetka pobijali pokončne Slovence in se borili za Stalina, za sovjetizacijo ter za spremembo značaja našega naroda.
Večji del slovenske politike in velik del slovenskega naroda se prav trudi, da se ne bi spominjali teh ljudi, ki so dali zadnjo kapljo krvi za svoje vrednote, za dom, družino in domovino. Teh naših rojakov, ki svoje zvestobe krščanstvu niso prodali za drobtinico od bogatinove mize. Ostali so načelni, gosti, če si smem izposoditi stavek duhovnika Vinka Žaklja. Že takoj jim je bilo jasno, na katero stran morajo stopiti. Na stran ljudi, v bran pred terorjem komunističih revolucionarjev, ki so ga začeli izvajati po slovenskih deželi že konec leta 1941 in ga bolj ali manj intenzivno in v različnih oblikah izvajali nadaljnjega pol stoletja. Boj za oblast in onemogočanje drugače mislečih pa traja še danes.
Pokopati anonimizirane žrtve, postaviti spomenik v središču Ljubljane brez imen je eno, drugo pa je uveljaviti razmišljanje, da je bilo nasilje nad nedolžnimi žrtvami pred vojno, med vojno in po njej prvovrstni zločin, zločin nad lastnim narodom. Seveda razmišljanje o tem nenormalnem stanju terja velik napor, saj se ni lahko spopadati s sistematično lažjo. Obenem prav tisti, ki so jih polna usta človekovih pravic, zlahka opravičujejo nasilje nad nedolžnimi. Ne samo da je bila poteptana vrednota življena, z njo vred je bilo poteptano dostojanstvo in dobro ime žrtev.
Postopoma postaja vedno bolj odkrito dejstvo, kako so storjena grozodejstva v veliki meri izničila predvsem vsakršno dostojanstvo krvnikov. Posebej zato, ker niso zmožni najmanjšega soočenja z resnico, med tem ko jih na drugi strani že desetletja čaka roka odpuščanja. Pri tem je treba reči, da bi tovrstni napredek koristil najprej njim samim. To bi jih moralo siliti naprej. Okolje pa jim pri tem ne pomaga, saj se zdi, kot da noben materialni dokaz ni dovolj in so se številni Slovenci nekako kar navadili na sistematično laž. Živeti v laži je mnogokrat enostavneje, bolj privlačno. Zaslepljenost predstavlja »cono udobja«, iz katere se je težko izkopati.
Prepričan sem, da to tudi za potomce krvnikov ni enostavno. Gotovo ni lahko spoznanje, da so na primer stanovanje, v katerih živijo, dobili stari starši v zahvalo za ovajanje ali likvidacije. Ali da so bile umetniške slike in druge umetnine, ki krasijo njihove domove, ukradene iz hiš, iz katerih so odpeljali družine v kako komunistično koncentracijsko ali delovno taborišče. Ne, tako spoznanje sploh ni enostavno. Pravzaprav je strašljivo. Morda je zato tako prisotna samoobramba, v smislu da je laže zasramovati kot priznati sram ali bolečino. In ker spoznanja in priznanja ni, se krepi občutek, kot da se zločin, ki je ostal nekaznovan, še vedno plazi naokoli.
Dokler Slovenija s strani najvišje politike, to je državnega zbora, ne bo obsodila nasilja komunističnega režima, ne moremo reči, da smo kot država in kot narod v polju normalnosti. Vse dotedaj ostaja naš dolg, da o tem govorimo.
A tudi mi imamo privilegij. Naš privilegij ni nakradeno bogastvo, niso borčevske pokojnine, ampak čista vest. Ta nam daje moč, da smo glas tistih, ki jim je domača zemlja zaprla usta.
Težko si predstavljamo, kako je obvladovati svoja čustva, da se ne zlomiš, ne obupaš, ko nad teboj visi grožnja likvidacije, ki je že doletela tvoje vrstnike, somišljenike. In samo slutim lahko trpljenje žensk, ki jim je komunistični režim odpeljal v smrt njihove fante pa še leta in leta po tako imenovani osvoboditvi niso vedele, ali so živi ali se skrivajo ali so se uspeli umakniti v tujino … In ko razmišljam o tem, mi je bolj jasno, zakaj toliko samskih žensk po slovenskih domačijah, ki so z ranjenim srcem in v tihem žalovanju za ljubljeno osebo kot »tete« predano »služile«. Posledice tega obdobja, ko je bila ustoličena kultura smrti, ko so bili mučeni in umorjeni tisoči, zločinci pa so ostali nekaznovani, so velike, čeprav pogosto očem nevidne.
Dragi zbrani,
na tem in podobnih krajih nas druži sočutje do vseh, ki so trpeli krivice. V nas se na poseben način vzbudi hvaležnost za zgled pokončnosti in zvestobe vrednotam in domovini. In hvaležnost vsem, ki to živo prenašate tudi na svoje otroke in vnuke, na nečake in pranečake, na svoje bližnje doma, po službah in povsod. To lahko dela in mora delati za boljšo prihodnost vsak od nas.