Medtem ko nekrščanski in zaslepljeni ljudje svetohlinsko zavijajo oči in slovanske narode kar v celoti psujejo kot komuniste, ko bi morali vedeti, da so jih morda vprav oni sami vrgli v objem rdečega nasilja, obhajamo mi na prvi petek in prvo soboto v juniju obletnico, ki bo ostala za vse čase največja obletnica katoliških Slovencev. To je 3. obletnica nečloveškega pokolja tisočev slovenskih mož in fantov, katere je hinavsko zavezništvo dveh sovražnih si taborov izročilo razorožene peščici mednarodnih zločincev.
In kaj so zagrešili ti naši možje in fantje? Njihovi grehi — vsaj glede večine velja to — so bili sledeči:
1. Prvi njihov greh je bil ta, da so oni, najbolj željni narodne svobode, že pred šestimi leti spoznali to, kar so mnogi drugi narodno čuteči Slovenci in borci za resnično narodno svobodo (tudi v OF) spoznali šele po l. 1945 — in kar ostali svet spoznava šele zadnji čas, t. j. da je bila OF le pomožna organizacija, s katero so hoteli maloštevilni slovenski komunisti zavladati nad slovenskim narodom.
2. Drugi njihov greh je bil ta, da so po grenkih izkušnjah spoznali strahovito pogubnost komunizma, ki jo je tako jasno prikazal vsemu svetu Pij XI. v svoji okrožnici Divini Redemptoris.
3. Tretji njihov greh je bil ta, da so se hoteli poslužiti vseh moralno dovoljenih sredstev, da sebe, svoje družine in svoj narod tudi za ceno življenja obvarujejo največje nesreče rdeče diktature.
4. Četrti njihov greh je bil ta, da so bili prepričani, da najdejo pri vseh krščanskih in demokratičnih državah razumevanje za svojo borbo. Bratske krvi niso hoteli po nepotrebnem prelivati in zato so se po koncu vojne izročili tistim, od katerih so bili prepričani, da se tudi oni borijo za iste ideale prave demokracije in svobode.
5. Morda so zagrešili tudi ta peti greh, da se niso takoj po izročitvi odpovedali svojim idealom in se brezpogojno postavili v službo partije. Morda bi jim bila v tem primeru odpustila vso preteklost, kot je odpustila tudi neštetim resničnim zločincem iz drugih taborov.
Toda podoba teh in drugih slovenskih žrtev brezbožnega nasilja postaja iz leta v leto svetlejša. Vedno več je Slovencev in tujcev, ki spoznavajo in priznavajo, da je vprav v njih slovenski narod kot malokateri pokazal čudovito odpornost in junaško požrtvovalnost v borbi proti tisti temni sili, katero je krščanstvo obsodilo in katero ves demokratični svet danes priznava kot največjo nevarnost za človeka vredno življenje vseh narodov.
Če v tej borbi niso uspeli, tega ni kriv slovenski narod, ki je bil po njihovi zaslugi na najboljši poti popolnega ozdravljenja, ampak za njihov navidezni in začasni poraz nosi krivdo ves ostali svet, ki takoj po vojni ni znal jasno razlikovati dveh diktatur od ljudi, ki eno in drugo odklanjajo, kar so delali naši mučenci.
Tako je dobil naš narod na tisoče mučencev za krščansko demokracijo. In prav ti mučenci, med katerimi je gotovo tudi veliko pravih mučencev za sv. vero, so naš up za boljšo bodočnost.
Molimo zanjo in posnemajmo jih v požrtvovalni ljubezni do Boga in naroda!