“Premalo je bilo resnega izpraševanja vesti in premalo načrtnega zgrajevanja sebe. Brez neke vrste duhovnih vaj človek duhovno otopi, idealizem se osuši in človeku ostane samo golo zunanje ogrodje. Stara gesla se obrabijo, naj so bila nekoč še tako nova, čas se spreminja, prinaša odkritja, nove tokove, nove misli, ki so sicer nadaljevanje starih, pa vendar nove z dodatki, ki jih nekoč nismo poznali. So ljudje na svetu, ki se krčevito drže vsega starega, kakor da je v novem vse narobe in vse napačno. Ni v novem vse narobe, kakor v starem ni bilo vse prav.”
Tako je predaval politični begunec in pisatelj Karel Mauser 6. februarja 1966 v Baragovem domu v Clevelandu. Drobce iz njegovega predavanja boste med današnjim posegom večkrat poslušali. Odlomke sem izbrala zaradi povedanega pa tudi zato, da bi se ga spomnila ob stoletnici rojstva, ki smo jo beležili 11. avgusta. Pri nas se ga seveda ni spomnil nihče, saj so tisti, ki krojijo družbeno usmerjenost in informiranost ter odbirajo vsebine našega malega sveta, povezani z drugačnimi tokovi, poudarki, ljudmi. Mnogi izmed tistih, ki bi si lahko privoščili bogatejši domet in bi bili zmožni posredovanja tudi drugačnih vsebin, pa so se prilagodili dominantni formi mentis in so na tak način sokrivi za obubožanje naše misli. Ker se proces dogaja že nekaj časa, veljajo Mauser in njemu podobni za alternativno in od nas oddaljeno literaturo. Krog pa je skoraj sklenjen. Skoraj.
Čudno se sicer to sliši iz ust osebe, ki je soodgovorna za javno mnenje, je zaposlena na pomembnem mediju – z našega gledišča seveda – ter sooblikuje delovanje nekaterih primarnih ustanov, vendar kompleksnost svojega odnosa do okolja in družbe, katerima pripadam, čutim že dalj časa. Kot tudi nemoč, da bi lahko učinkovito vplivala na dano stanje. Prostor, ki si ga vzamem zase in za izbor sogovornikov, s katerimi delim svoj svet vrednot, pristopov in vsebin, je dopuščen in toleriran, do neke mere je tudi cenjen, vendar ni legitimiran. Ozmoze med našimi ljudmi pa ni. Premalo trepljanj po rami je v njem, premalo polresnic in iskanja tovarišije za vsako ceno, premalo glasbe in neopredeljenih vsebin. Omenjena zasedba sogovornikov sicer ni ravno butična, v delu skupnosti, kateri pripadam, pa je medtem odpovedala vsaj ena intelektualna generacija in vez s preteklostjo, ki je z vsebinskega vidika premogla več od tega, kar imamo danes, se je skoraj pretrgala. Skoraj.
Navajam: “Ne bo nas pokopala trenutna razdvojenost, ki jo sicer bridko občutimo,” še pravi Mauser. “Če nas bo kaj pokopalo, bo hoteno pozabljenje, ki prinaša med nas krhanje nekdaj trdnega idejnega stališča, prinaša beg od preteklosti in resignacijo.” Konec citata.
Hoteno pozabljenje je prineslo stanje duha, ki je njegova naravna posledica: ohlapnost naše biti, nižanje pričakovanj in sanj. Premikamo se v začaranem krogu utečenega obredja, umikamo se žarkom, ki ob spremenjenem naklonu zemlje svetijo z nekoliko drugačnega zornega kota, ne znamo ali nočemo srkati novih hranilnih snovi, vitalnost našega ognja se je zmanjšala, okoli njega pleše vedno manj plesalcev, krogi so vedno manjši, zmanjkuje sape, kisika, marsikomu se že mrači pred očmi. Omejili, poenostavili in kristalizirali smo percepcijo o sebi in svetu, kateremu pripadamo. Suhi kraški zidki, enogastronomska srečanja, spomeniki in plošče so v ospredju naše pozornosti, kar je romantično, romantika pa ima to ceno, da zravna artikuliranje misli, različne odtenke stvarnosti, v eni besedi življenje. Vsebine, ki opredeljujejo živo skupnost, so drugačne vrste.
Globlje so.
Če smo pustili podzemni reki, da teče mimo nas, v prepričanju, da ne potrebujemo njene svežine, ki je za regeneracijo celic nujna, jo moramo znova poiskati, slediti njenemu toku do izvira, znova najti točko, ko se prikaže na površje. Iskanja si ne privoščimo, naporno in zamudno je, tudi antipatično, ker zahteva opredelitev misli; potrebni sta intelektualna poštenost in potrpežljivost, vzeti si je treba čas, dosežki niso takojšnji, osebni interesi in klanovske računice ne smejo biti vodilo, rezultat pa zna biti tak, da odpovejo nekatera sprejeta ravnovesja.
Drugačne odtenke in z njimi povezane ljudi, ki smo jih v imenu brisanja razlik v prejšnjih letih izločili, moramo spet poiskati. Normalno in zdravilno je, da so med nami, da našo časnost bogatijo s svojim pogledom na svet in na našo skupnost. Da nam je v zadnjih letih uspelo zbližanje oz. nekakšna sinteza različno opredeljenih, je v glavnem funkcionalno za razpis, razglase in vezne tekste za prireditve. Le ošibili smo se. Razpolagamo namreč z definicijo, ki ni niti bazična, tako površinska je, pa še sterilna je, ker prihaja iz enozvočne zgodbe, ni sad iskanja.
Da, iskanje: Alojz Rebula, Smer Nova zemlja, bajna knjiga moči, vitalnosti, radosti. Šest teoloških esejev, iz katerih prekipevata življenje in visoka poezija. Napisal jih je iskalec smisla, ki se je brez padala prepustil vprašanjem, dvomom, refleksiji in se prebil do resnice. Z bolečino, trudom in osebnim prečiščevanjem je našel pot do cilja, med iskanjem se je otresel šibkosti, izluščil bistveno, našel je lepoto in notranji mir. Besedilo zato žari, pisanje je čisto, zračno, mogočno, prevzame tudi bralca, ki pristaja na drugačne odtenke resnice. Zgled, ki nam ga daje Alojz Rebula, je še bolj navdihujoč danes, ko avtor ohranja nedotaknjeni vitalnost in pričevalsko moč ob fizični šibkosti in krhkosti, ki mu je dana in je v naravi človeških stvari.
Alojz Rebula zna biti človek opredeljenih misli, osvobojen všečnosti in intelektualne mode, suženjstva nastopanja, je kristjan, ki se ne predaja le karitativnosti in zasebni duhovnosti, privošči si aktivno držo v družbi, ponuja jo brez dimnega besedičenja. Njegov Credo, ki je vsak teden objavljen v časopisu Družina, bi naš prostor naredil lepši. V svetu našega katoliškega razumništva namreč ostaja neposrednost podajanja misli redkost, ko gre za vsebine, ki niso splošno sprejete. Med nami je velika večina takih, ki odstopajočih tonov ne zmorejo, več pa je tudi takih, ki si jih nočejo privoščiti. Po drugi strani pa se nam radi ponujajo nekateri briljantneži, ki svojo briljantnost dokazujejo z norčevanjem iz tem, ljudi in dogodkov, ki so za del naše skupnosti dragi ali celo sveti, od sebe pa ne dajejo ničesar, če ne rušilnosti, nihilizma in cinizma. Tisti, ki jih naš mali svet ponuja kot graditelje, pa prepogosto za fasadno korektnostjo, ki zna biti na meji osladnosti, gradijo izključujoč dom, namenjen le nekaterim.
Kako daleč je od vsega tega etična, človeška, kulturna in duhovna dimenzija Alojza Rebule! Ko pomislimo na domet mnogih tedenskih razmišljanj, ki so dostopna našim ljudem in so objavljena v naših medijih, nam je lahko žal, da si nočemo privoščiti več.
Citiram: “Še vedno se nam zdi, da je glavna obramba resnice vihtenje meča, vpitje in pretiravanje. Moč resnice pa je v tihem prodiranju, v iskanju in razrivanju po sebi, v priznanju svoje majhnosti, v poudarjanju dobre volje, ki jo imamo, in v ponižnem kesu nad napakami, ki smo jih tudi mi napravili,” je še predaval Mauser leta 1966.
Drvenje se da omejiti, prav tako tudi nastopanje, seje med vedno istimi sogovorniki s številnimi funkcijami, medijsko legitimiranje vedno enih in istih krogov, osebkov, vsebin, otročje laži, ki otežujejo naše odnose. Ovrednotimo zavedne člene naše skupnosti, ki delujejo zunaj kroga institucionalnih desetih milijonov evrov državnih prispevkov. Od tistih najbližjih, ki delujejo v javni sferi in ki zaradi problematike, s katero se soočajo, interagirajo z našo organiziranostjo: v mislih imam šolstvo in področja drugih javnih storitev vse do krajevnih uprav, do predvsem tistih, ki so bolj oddaljeni, ker je priložnosti za soočanje o temah, ki pestijo njihov vsakdan, manj: poklicno se udejstvujejo na najrazličnejših poljih, nivojih, v okoljih. Marsikomu med njimi ni vseeno za našo skupnost.
Dogaja pa se, da v svet okoli omenjenih desetih milijonov in z njimi povezanih institucij zelo radi ožimo svoj pogled in pozornost. Slovenstvo primarnih ustanov pa pogosto s težavo sobiva s slovenstvom, ki utripa zunaj kroga. Škoda ga je, saj slovenstvo, ki ostaja zunaj, premore vitalnost, ki se hrani z danes najdragocenejšo dobrino, in sicer s prostim časom tistih, ki vanj verjamejo. Zaradi tega ustreza drugačni logiki; ob petkih opoldne ne odklopi do ponedeljka, ne miruje niti ne čaka na navodila, ne išče najlažje poti, ne zahteva potnih stroškov. Gre za najbolj živ del naše skupnosti, ki ga postopno izgubljamo zaradi spreminjanja zahodne družbe, zaradi demografskega krča, pa tudi zaradi zapletenega sobivanja s poklicno strukturo, ki v vedno večji meri daje tempo naši skupnosti.
Slovenstvo brez zaposlenih, ki – se zavedam – danes ni več možno, je plemenitilo svet, v katerem sem odraščala, v goriškem Katoliškem domu, pri Sv. Ivanu, v zgodovinski stavbi goriških Slovencev na Placuti. Zlizane stopnice, stara okna in škripajoč lesen pod so bili v njej, majhne sobe, dvorana Brezmadežne za nastope, ki je bila dvoranica. Vendar je nosila v sebi moč, ki je takrat niso premogla druga, tudi imenitna središča. Katoliški dom in dvoranica na Placuti sta namreč zrasla iz revnih prihrankov Marijinih družbenk in drugih dobrih ljudi. To ni bilo središče, bilo je žarišče živetih vrednot. Komunikejev, sprejemov in drugih legitimacij ni bilo, bilo pa je veliko ljudi. Čeprav deluje oddaljeno, ta svet, ki je nosil v sebi življenje, danes ni tako nemogoč, utripa tudi pri nekaterih mlajših: ne živi le v spominih starejših.
Kadrovanje in zaposlovanje zaradi sposobnosti ostajata pobožna želja, ki jo prepuščam teoretikom in filozofom, saj sta za našo družbo v zamejstvu, v Italiji in v Sloveniji, z antropološkega vidika nemogoča. Verjamem pa, da naša skupnost premore še koga, ki bi brez osebnih ali sorodstvenih računic pristopil k našemu omizju. Treba ga je poiskati, se mu približati, ga vključiti v našo dinamiko, ga gojiti, spoštovati njegov prispevek. Naš sistem pa zunanje sogovornike odbira, uporabi v obliki, ki je funkcionalna za njegovo arhitekturo. Če osebek odstopa, ga nato ob prvi priložnosti izloči. Če osebek sistemu ustreza, ga preplavi z morjem funkcij, nastopov v javnosti in drugih legitimacij, ki niso zaupani tistim, ki kvarijo spokojnost idile. Takih, ki bi držali plakat z dogovorjeno podobo o nas, pa je vedno manj. Zato se tudi percepcija našega malega sveta kruši. Tudi v našem mikrokozmosu smo priča atomizaciji in individualizaciji, ki ju pozna zahodni svet, jasno se nam pokaže tudi brez pomoči stroke in njenih anket. Vpogled v številke marčnih in aprilskih volitev prinaša prozorno sporočilo, ki ga je sicer nekoliko prekrila izvolitev parlamentarke in deželnega svetnika, ki ustreza naši uradni politiki, tako da se o njem nismo pretirano spraševali. Še naprej smo gojili naša srečanja, izvajali take in drugačne projekte pa tudi odbirali vsebine, ki usmerjajo naš zahodni modernizem: od izbrisanih in podobnih tem, ki rušijo naboj slovenske državnosti, do Izraela in avtomatičnega apliciranja pridevnika “zločinski”; dodajmo središčno mesto, ki ga v našem diskurzu morajo imeti istospolne poroke, pa še utrjevanje etikete desnega populizma za vse tiste, ki pri sprejemanju množic migrantov iščejo bolj artikulirane pristope.
Škoda, da se taisti diskurz otepa razpravljanja o čemerkoli, ki bi se tudi bežno ukvarjalo s prevetritvijo naših definicij, s slovensko globoko državo, neuresničeno tranzicijo, spornimi povezavami okolij, ljudi, finančnih oaz, ki so postale že antropološke oaze. Tudi ko povezave postanejo razvidne in so pri njih soudeleženi naši ljudje, jih nočemo videti. Vedno se najde ljubezniva roka, ki glede spoznavanja nekaterih kočljivih poglavij pred našo skupnost postavi obrambni ščit, da bi ne bila deležna nezaželenih razlag, ter usmeri pozornost na intervju z aktivistom z mavrično zastavo ali brez nje, ki deluje na drugem koncu sveta. Tistih, ki premorejo tudi drugačno branje in znanje, je v našem malem svetu vedno manj. Če ni treba, da sprejemajo fabulo, ki postaja čedalje bolj oddaljena od stvarnosti, gredo drugam. Če imajo otroke, ostajajo v našem okolju kot odjemalci kakovostnih storitev, ki jih naša skupnost premore za mlajšo populacijo na prosvetnem in športnem področju, nakar se oddaljijo. Gre za proces, ki se dogaja že precej časa.
Tine Debeljak je o Karlu Mauserju napisal daljši članek v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1956. Takole med drugim beremo: “Piše o domovini daleč od domovine ter zavestno izpolnjuje dvojno tlako, ki jo ta usoda terja od slovenskega kulturnega delavca: tlako v tovarni, da živimo v telesu in družini, ter tlako pisateljskemu poklicu, v prostih urah in v nočeh, ko se drugi odpočivajo in zabavajo, da lahko živimo v duhu, da lahko ‘vozimo naprej’ slovensko kulturno tradicijo in vzdržimo v njej tudi v poplavi tujinstva in materializma. To tlako v polni meri, z muko in strastno ljubeznijo opravlja med nami v najvišji meri prav Mauser in z uspehom kakor malokdo med nami.” Konec citata.
Vprašajmo se, kje se je v zadnjih letih izgubila naša strastna ljubezen, ki je tudi našim ljudem, vodilnim in ne, omogočala, da so v vsakodnevnem življenju uresničevali dvojno tlako in ob njej žareli. Mar ni to zato, ker smo kot skupnost popustili: pri iskanju višjih vsebin, doslednosti, intelektualni poštenosti, jasnosti? Pristali smo na zravnanje in nižanje vsebin, tako da smo dosegli nivo čitalniškega spravaštva, polresnic je čedalje več, o nepriljubljenih poudarkih najraje molčimo.
Poglejmo nekaj primerov.
Združevanje naših bank bi lahko predstavljalo dobro prakso tudi za druga področja našega delovanja, smo poslušali pred nekaj meseci. Pri združevanju bank pa ni šlo za naravni proces, temveč ga je zahtevala državna reforma, ki je tako kot druge reforme Renzijevega časa zaradi neučinkovitosti naše politike popolnoma obšla našo specifiko, naš subjekt biti. Združevanje pa v resnici ni bilo združevanje, temveč pripojitev manjšega subjekta k večjemu, kar je članstvo, ki je pripadalo manjšemu subjektu, tudi občutilo. Na prvem skupnem občnem zboru je bila v vodstvo združene banke izvoljena predstavnica iz sveta okoli finančne družbe KB 1909. Omenjeno gospodarsko okolje, ki spada v prej omenjeno antropološko oazo, pa na bilanco združene banke doslej ni delovalo ravno zdravilno.
V družbi, ki prisega na pluralizem, bi se našel kdo, ki bi take poudarke napisal, povedal, izpostavil. Pa ni bilo tako. Vsaj ne v taki meri, da bi tisti del javnosti, ki ni neposredno soudeležen pri tej zgodbi, zvedel, kaj se dogaja. Polresnice pa so tudi tokrat prinesle novo obubožanje našega omizja. Zapustili so ga namreč tisti, ki jim legitimiranje prej omenjene zgodbe ni potrebno. V imenu in pod zastavo slovenstva se prodaja marsikaj, sem spet ujela stavek, ki sem ga doslej večkrat slišala.
In še nekaj primerov.
Pri neuspelem poskusu združevanja na glasbenem področju je javnost v glavnem prisluhnila le enemu delu zgodbe. Zgodba, ki je s ponavljanjem obveljala, pravi, da so tisti goriški katoličani, ki se ukvarjajo z glasbo, vezani na svoje stolčke in onemogočajo naši skupnosti, da bi tudi na glasbenem področju “skupaj zmogla”. Poenostavljeno podajanje, boste rekli, a to je definicija, ki je ostala med ljudmi, tudi pri vodilnih. Da je bilo združevanje izsiljeno kot pogoj za dodelitev izrednega prispevka, ki ga je šola krvavo potrebovala, smo brali bolj poredko. Da so v mandatu prejšnje deželne uprave s pristojnega odborništva druga okolja prejemala tudi enake vsote izrednih prispevkov brez posebnih pogojev s strani dežele, ki v glavnem deli državni denar iz zaščitnega zakona, ne svojega denarja, je poročanje v glavnem obšlo. Da je članstvo šole nato na občnem zboru z volitvami izničilo zastopstvo tistih vodilnih, ki so bili pristali na tako logiko dodeljevanja prispevka, tudi. Pa še mimogrede. Če bi se kdo posvetil vprašanju izrednih prispevkov, ki so jih posamezne primarne in neprimarne ustanove neposredno ali posredno prejele v zadnjem mandatu deželne uprave, bi verjetno prišel do zanimivih ugotovitev.
Poglejmo še nekaj primerov.
Vesti o likvidacijskem postopku družbe KB1909 so spravile v obtok nekatere izjeme, ki med nami delujejo na medijskem področju in si privoščijo odstopanje. Odkar pomnim, velja nenapisano pravilo, da se o družbenem gospodarstvu, tistem, ki je zraslo iz Jugoslavije in je danes povezano z okolji, ki v matici zavirajo tranzicijo, poroča, piše in govori na filtriran način. Javnost je v glavnem deležna avtoriziranih intervjujev in poročil. Glavnina naših medijev in časnikarjev, tudi tistih, ki veliko dajejo na svojo briljantnost, se tega tudi drži. Z našega malega gledišča je bil napredek zadnjega obdobja že v sami definiciji, da je omenjena finančna družba del sveta, ki smo ga poznali kot družbeno gospodarstvo. Pred kratkim se niti tega ni smelo reči, saj je – po besedah odgovornih – to bila drugačna finančna zgodba. Kar so naši časnikarji, briljantni in ne, tudi upoštevali.
Da je do novih dokumentiranih objav prišlo, pa naši mediji, kaj še stroka in nasplošno pišoči ljudje ne nosijo večjih zaslug. Na pomoč nam je priskočila matica s svojimi časnikarji, raziskovalci, politiki. In to ne zato, ker bi naše dinamike postale naenkrat zanje zanimive, temveč zato ker je omenjena antropološka oaza bila in je še danes člen matičnih dinamik. Najprej so o vzporednem gospodarstvu pisali nekateri pomladni mediji, ki se pri nas v glavnem kriminalizirajo, potrebnega je bilo nekaj časa, potrebni so bili posnetki parlamentarnih preiskovalnih komisij in informacije so začeli objavljati tudi drugi mediji. Šele takrat, po kapljicah in po zaslugi nekaterih izjem med nami so začele informacije kapati tudi v našo javnost. Ne brez težav in raznovrstnih pritiskov niti ne brez nekorektnosti, bojkota ali napadov, ki se še nadaljujejo; ob sočasnem molku tistih – medijev in institucionalnih predstavnikov –, ki bi morali že po defaultu, kot bi se reklo v matici, poseči v debato in pokazati, da je drugačnost struktur odraz drugačnosti vsebin.
Za naš medijski prostor je povsem normalno, da se o končnem poročilu preiskovalnih komisij Državnega zbora Republike Slovenije, ki sta ju vodila odlična Anže Logar in Jelka Godec in sta raziskovali zlorabe v slovenskem zdravstvu in bančno luknjo, v glavnem ni poročalo. Končni poročili so slovenski poslanci z veliko večino odobrili tudi v Državnem zboru. Med zaslišanimi so bili tudi naši ljudje, ki so imeli kar vidno mesto, v ospredju so bila tudi naša podjetja. Novice so z veliko težavo prihajale v našo javnost. Ko smo v Gorici gostili Jelko Godec, ki je prvič nastopala v zamejstvu, prisotnih je bilo 150 ljudi, naš tiskani dnevnik o večeru ni poročal. Pa čeprav je bil lep del večera posvečen našim podjetjem, organizacijam in ljudem, ki so pričali pred njeno parlamentarno komisijo. Za naše razmere medijskega pluralizma je to normalno, kot tudi pojasnilo, ki smo ga nato brali.
Ko naša izbrana inteligenca nastopa na katerem od matičnih kulturnih dogodkov, poročil ne manjka. Ko izbrana matična inteligenca gostuje pri nas, v glavnem, tudi ne. Če smo protagonisti ključnih matičnih vozlov, pa vest ni zanimiva oz. vredna poglobitve.
Resnica z veliko začetnico pa ima to posebnost, da je močnejša, ko se proces odstiranja zaves in zidov začne. Ne da se ga ustaviti. Tudi če so pregrade betonske in jih je več kot deset. Ko pride čas, resnica na svoji poti najde tudi človeka, s pomočjo katerega spregovori in dela. Ta stavek se mi je vklesal v srce pred tremi leti v tržaški Rižarni. Na ploščadi, kjer je stala krematorijska peč, ga je skupini prisotnih izrekel tedanji vikar Slovenske vojske Jože Plut na dogodku, ki je odstiral nekatere manj znane strani naše polpretekle zgodovine. Manj znane pa so zato, ker presegajo naše klasične definicije.
Če se bomo ohranili kot živa skupnost, kar pomeni, da bomo znali obnavljati svoj Credo, se bomo v bližnji prihodnosti dokopali do nekaterih posodobljenih definicij, ki so zunaj že sprejete. V našem malem svetu so procesi počasnejši, neprepustnost pretoka informacij je večja, konservativnost pri sprejemanju novih naklonov močnejša. Pa čeprav se večina med nami razglaša za odprto, reformistično, multikulturno. Mogoče je težava v samem dojemanju drugačnosti, v razumevanju, kaj ta pojem v resnici pomeni. Drugačnost ni vezana le na etnično ali spolno pripadnost, drugačnost poznamo tudi v idejah, ki so lahko večje ideologije ali manjše razlage vsakodnevnih stvari. Drugačnost idej je pri nas sprejeta z nelagodjem, ko je to drugačnost, ki plemeniti duha sonarodnjaka. Okrogle mize z organizacijami istrskih optantov so znak odprtosti, kot tudi pogovori s koroškim Heimatdienstom. In prav je, da je tako. Da bi z enako odprtostjo sprejemali besede kardinala Franca Rodeta, raziskave Igorja Omerze in Rada Pezdirja ali monografije Tamare Griesser Pečar, je za družbeno-politične akterje naših dominantnih sredin, ki odbirajo vsebine in ljudi, ki so vredni legitimacije, dokaj težko.
Da ne povemo nobene o obeh Jožetih, Možini in Dežmanu, ki sta bila pred nekaj tedni protagonista izredno zanimivih dinamik, ki o premikih matične družbe povedo več od katerekoli strokovne analize. Zrežirani linč dominantne inteligence, medijev, politike, napadi in protestna pisma, klavrna vloga odgovornih pri javni radioteleviziji, po drugi strani podpora drugih ustanov, okolij, organizacij, posameznikov in dela strokovne javnosti, pomembna vloga spleta. Pomladno vrenje je počasi, potiho in postopno ustvarilo javno mnenje, strokovna okolja, organizacije, ki so tokrat znali biti kos linču. Zgodba še zdaleč ni zaključena, a dogajanje teh tednov ponuja konkretne iztočnice za analizo. No, vse to dogajanje je popolnoma obšlo naš prostor. Še več, Jože Dežman je bil na dan protesta borcev v Kopru pri nas v Gorici, v javnem pismu se je borcem tudi opravičil, da ne more v Koper, ker vodi večer v Gorici. Tudi na tem večeru je bila – za naše pojme – udeležba množična, več kot sto ljudi. Del javnosti, ki črpa informacije iz našega tiskanega dnevnika, pa je bil prikrajšan za vse to, tudi za goriški večer, pa čeprav je bil na njem govor o sokolih, ki predstavljajo pomembno poglavje v naši zamejski mitologiji. O borčevskem shodu v Kopru pa smo poročila brali.
Odpor do nekaterih vsebin in ljudi ostaja in je močan, tudi zato ker rušenje kristalizirane mitologije pomeni za marsikoga tudi rušenje gospodarsko-politično-družbenega sistema, ki sloni na teh mitih. Ker pa se v zadnjem času omenjeni gospodarsko-politično-družbeni sistem že sam precej kruši, je vedno več takih, ki dopolnila k zgodbi sprejemajo povsem normalno. Ozki krog, ki s pomočjo omenjenega sistema še naprej ustvarja javno mnenje, pa postaja vedno bolj ozek, tako po številu kot vsebinsko, čeprav pri nas ohranja ključne pozicije, in do drugačnosti vedno bolj grob.
Kakšna je torej naša sinteza, če ostaja ena plat zvona v glavnem nedostopna, če ostaja temna stran meseca temna? Pred dvajsetimi leti je razstava s tem naslovom v glavnem obšla naš prostor, čeprav je bil na panojih in na srečanjih govor tudi o nas. Verjetno so informacije ravno zato obšle našo javnost, ker je bil govor tudi o naših ljudeh, povedano pa je nekoliko skazilo percepcijo naše polpreteklosti, ki je tesno povezana z našim dejanstvom.
V diskusijo ponujam iztočnico.
Primerjava med resnicoljubnostjo slovenstva v Italiji in v matici prinaša zanimive ugotovitve.
Od povojnih let do demokratizacije Slovenije matična oblika državnosti ni okusila pluralizma, v njej je več generacij zraslo brez možnosti drugačnega pogleda na svet od tistega, ki ga je nudil sistem, ki ni bil demokratičen in ni poznal drugačnosti. Samostojna Slovenija se zadnja tri desetletja prebija skozi zavirano tranzicijo. Počasna tranzicija je sicer cena, ki smo jo plačali, jo plačujemo in jo bomo verjetno plačevali še nekaj časa za osamosvojitev, ki se je zgodila brez balkanske dinamike. Nostalgiki Balkana, predvsem tisti pri nas, ki so bili deležni le njegovih pozitivnih plati, od denarja do delovnih mest, veselic in romantike Sarajeva, na slovensko državnost gledajo zadržano, pa čeprav je institucionalna normalizacija matice, ki je pomenila tudi njeno institucionalno vrnitev v srednjeevropski prostor, med drugim prinesla naši skupnosti začetek normalizacije odnosa z večinskim italijanskim narodom. Osamosvojitev Slovenije v tem smislu ni bila tako bistvena, kot je bila bistvena njena demokratizacija. Slovenija je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja postala sprejemljiva, ne več problematična soseda oz. država.
Kljub zavirani tranziciji so iz pomladnega vrenja v matici nastali in se razvili mediji in okolja, ki ponujajo alternativen pogled na dogodke in ljudi, pretekle in sedanje, omogočajo tudi vpogled v intelektualne, akademske, družboslovne, filozofske tokove po Evropi in v svetu, ki utripajo zunaj dinamike dedičev levice oz. marksizma.
Omenjeni mediji, okolja, pogledi ostajajo sicer v matični javnosti marginalni, sistem jih kontinuirano ne legitimira, ne razpolagajo z dnevnikom, v skoraj treh desetletjih, odkar obstaja samostojna Slovenija, predsednik republike še ni postal Slovenec, ki bi izhajal iz slovenske pomladi.
Vendar.
Da obstaja druga plat zvona, je med matičnimi Slovenci sprejeto, čeprav ta druga plat zvona nima enakopravnega mesta v javnosti. Globoka država ohranja dominantne pozicije na pomembnejših področjih od gospodarstva do politike, sodstva, fakultet, kulture, medijev, tudi športa in vse kaže, da do večjih zasukov ne bo prišlo tako kmalu. Res pa je tudi, da je marginalnost nekaterih pomladnih okolij obratno sorazmerna z njihovo vitalnostjo. Propadajoči Zahod se pri njih občuti v manjši meri kot pri tistih, kjer prevladujejo aksiomi dominante filozofije, ki črpa iz levičarske tradicije. V njih ne najdemo smrtonosne vzhodne različice nihilizma, ki je tako značilen za postsocialistične družbe in je v matici prisoten v nekaterih ljubljanskih krogih. Praznina, ki jo je v teh dušah povzročil propad ideje, ki je hotela biti tudi religija, je prevelika, da bi jo lahko zapolnili z obredjem, ki ga ponujajo Svetlana Makarovič in njej podobne svečenice. Žolčnost njenih izpadov rase iz globoke frustracije, ki jo prinaša velika praznina. Občutek niča vodi v veliko tesnobo.
Marsikoga skrbi razdvojenost matične družbe, saj se zdi, da nobena sinteza kratkoročno ni možna. Vsaka stran je zagledana v svoj prav, v sogovorniku ne vidi sočloveka, temveč predvsem nosilca ideje, krogi pa so jasno ločeni. Splet po eni strani odpira nove možnosti širjenja idej, po drugi strani pa krepi oddaljenost med sogovorniki, utrjuje v vsakem njegov prav, saj spletne družine gradijo na principu združevanja podobno mislečih.
Obstaja pa še ena rana, ki šibi matično družbo in čaka na ozdravljenje, in sicer občutek strahu, sumničavosti, negotovosti, vseprisotne kontrole. Gre za stanje duha, ki ga je v ljudeh pustil “najboljši od možnih sistemov”, v katerem je matični narod po lastni definiciji namišljeno živel pet desetletij. Matična družba je bila prepredena s špijoni, ki so poročali politični policiji, ta pa političnemu vrhu. Špijoni so bili v vseh družbenih porah, od zdravnikov do profesorjev, duhovnikov, novinarjev, balinarjev, kmetov, pesnikov, delavcev, gasilcev, uradnikov, arhitektov, diplomatov, hodili so tudi k nam, na Drago, poročali o Goriški Mohorjevi družbi, o stranki Slovenska skupnost, o naših dogodkih in ljudeh. Upokojeni špijoni še živijo, srečuješ jih na ulici, na prireditvi, v trgovini, prisotni so tudi med nami, prisotni so tudi danes tu na Dragi.
Ali mislite, da se taka rana ozdravi v enem, dveh, tudi treh desetletijh? Preveč krivic je bilo, preveč tihih solz, preveč trpljenja, preveč nezaupanja, da bi lahko vse to obšli z govorom, stiskom roke, nekaj petja in zakusko. Preveč krivic se dogaja še danes, globoka država ohranja preveč privilegijev, ključnih pozicij in delovnih mest, da bi lahko upali na normalizacijo družbe po hitrem postopku. Potrebnega bo še nekaj časa, da se nekatere definicije ustalijo, nekatera ravnotežja normalizirajo in približajo standardom zahodnega sveta.
Potreben je čas, da resnica najde svoje mesto v družbi. Matica namreč razpolaga z bazičnimi stališči ene in druge strani. Nekoč v prihodnosti, ko bo čas za to, bo sinteza možna.
Medtem ko vsi čakamo na ta čas, pa matična družba ne miruje, počasi, a se vendar premika, nekatere definicije, ki so bile pred dvema desetletjema nepojmljive, so danes sprejete, počasi, a kontinuirano je teh definicij vedno več. Zaradi zavirane tranzicije sicer Slovenija tudi gospodarsko nazaduje, prehitele so jo države, ki so do pred nekaj leti bile za njo. A vsaka družba, vsaka skupnost, vsak narod ima svoje ritme in svoje poti.
Preidimo k nam.
Slovenstvo v Italiji ves povojni čas živi v državi, o kateri lahko trdimo marsikaj, a gre za državo, ki je bila in ostaja v svojih temeljih demokratična. Medijska slika v njej ni navdušujoča, vsaj ne taka, kakršno bi si pričakovali od države, ki je bila v trojki snovalcev povojne evropske povezave. Svet italijanskih medijev je bil in ostaja raznolik, čeprav ne pretirano, raziskovalnega novinarstva je za vzorec, časnikarske pogodbe se krčijo, vedno manj je pogojev za poglobitev, časnikarskih zadrug v bistvu ni, založniki so v glavnem podjetniki ali industrijci, časniki so zato zanje predvsem sredstvo, veliko je pritiskov in avtocenzure, prepogosto vse sloni na dobri volji posameznika. Svoboda govora je vsekakor predvidena in mogoča od sprejetja ustave leta 1948, pluralizem, čeprav šepav, je. Prisotna je tudi zavest, da raziskovalni novinar predstavlja dodano vrednost za demokracijo. In da njegovo življenje zaradi tega ne bo teklo brez težav.
Če na italijansko sliko pogledamo skozi lečo slovenske narodne skupnosti, moramo oceni dodati nekaj ne ravno laskavih dopolnil, saj se je demokratična Italija do nas v povojnih desetletjih obnašala mačehovsko, če ne slabše. Pomislimo na protislovensko gonjo na Videmskem, ki je premalo popisana. Skromen in nedorečen zaščitni zakon smo dočakali v novem tisočletju, najosnovnejše narodne pravice so bile desetletja teptane. Italijanski krajevni mediji so pri tem odigrali pomembno vlogo, tako tržaški Il Piccolo kot videmski Messaggero Veneto so krepili nezaupanje do Slovencev, objavljali laži, napihovali kroniko, če je bil pri njej soudeležen Slovenec, dajali duška političnim krogom, ki so na nasprotovanju do Slovencev gradili svojo kariero. Javno šolstvo v italijanskem jeziku na obmejnem območju Slovencem ni posvečalo najmanjše pozornosti. V italijanskih šolah je po vojni zraslo več generacij sodržavljanov, ki o nas nimajo temeljnih informacij in so pogosto srkale klišejske poenostavitve. Med njimi je bilo in je še danes tudi veliko Slovencev. Dodajmo še, da dejstvo, da se je glavnina naše organizirane skupnosti naslanjala na italijansko levico, ni odigralo pozitivne vloge pri odnosu večinskega naroda do naše skupnosti.
Počakati smo morali na demokratizacijo Slovenije, da se je slika nekoliko spremenila. Marsikje pa večjih premikov še ni. V šolstvu na primer na pomembnejše korake še čakamo. V medijskem svetu je več pozornosti do kulturnih vsebin, v ključnih političnih trenutkih pa vidimo, da je napredek bistveno manjši.
Zaradi povedanega je slovenstvo v Italiji živelo in še danes delno živi ločeno, v svojem mikrokozmosu. Glavnina naše skupnosti je bila in je v nekaterih segmentih še danes odvisna od smernic, ki jih dobiva iz nekaterih matičnih krogov, tisti del naše skupnosti, ki je podrejenost matični dinamiki v preteklosti odklanjal in se je nato povezal s pomladnimi okolji, je bil v svoji učinkovitosti marginalen, saj ni imel denarja niti poklicnih struktur. Imel je nekatere odlične graditelje, ki so formirali več generacij, in jih danes nima več. Njegova marginalnost se zato danes pozna predvsem na vsebinski ravni, kar sicer ni brezizhodno stanje, saj manko lahko nadoknadi s črpanjem hranilnih snovi iz nekaterih vitalnih matičnih okolij, ki so zrasla iz pomladnega vrenja in ki jih v naši javnosti ni. O tem, zakaj jih ni, bi bilo tudi treba kaj povedati, saj je povezano s političnimi izbirami, ki segajo v sedemdeseta leta, a časa za to ni dovolj. V omenjenih matičnih okoljih boš le redko srečal človeka iz naših krogov. Še bolj redko pa je, da bi v teh krogih naš človek nastopal kot enakopravni člen omizja.
Kot rečeno, nadoknaditi se da marsikaj, saj je kljub marginalnosti katoliški del naše skupnosti ohranil svoj življenjski utrip, ki ga je drugje manj, potrebno pa bi bilo, da bi vodilni dojeli, da je za kakovosten razvoj tega dela družbe potreben zasuk glede nekaterih formativnih vsebin, ki bi jih morali vključiti v delovanje. Tudi če je cena zanje nekaj manj vsesplošnega trepljanja po rami in če druženje z nekaterimi ljudmi prinaša – v najboljšem primeru – manj medijske pozornosti in legitimacij.
Naš mali svet je del države, ki je sedem desetletij demokratična, matična država našega malega sveta je demokratična tri desetletja. Slovenci, matični in zamejski, živimo v doslej za naš narod najbolj naklonjenem zgodovinskem obdobju, sovražnih sosedov v bistvu nimamo, brezmejno pripadamo skupni evropski družini. Pa se je zgodilo, da smo Slovenci v Italiji, tisti, ki bi lahko črpali najboljše iz obeh svetov, z vidika pluralizma v zadnjih desetletjih nazadovali.
Postopno je prevladala ena vizija sveta, nekatere teme, razlage in ljudje ostajajo naši javnosti nedostopni. Tu ne mislim le na razkrivanje novih dokumentov o naši preteklosti ali o globoki državi, temveč predvsem na formulacijo stališč do aktualnih tem našega vsakdana, od družinskega referenduma oz. možnosti posvojitve otrok s strani istospolnih parov do razmišljanja o migrantskem vprašanju, ki se ne omejuje na človekoljubnost, pa vse do vprašanja multikulturne družbe in identitete, vloge Cerkve v družbi, velikih dilem, ki jih prinašajo znanstvena odkritja, in še bi lahko naštevala. Tisti del naše skupnosti, ki smo ga pred letom 1989 nazivali z oznako “demokratični”, pod tem klobukom pa so bili pridevniki katoliški, krščanskosocialni, narodnoliberalni, svobodomiselni, je popustil pri izražanju svojih poudarkov, še prej pa svojih vsebin. Deloval je v težjih razmerah, nedvomno, brez zaslombe v matici, brez poklicnih struktur in brez pravih prijateljev pri italijanski večini, zgodilo pa se je, da na prehodu med generacijami ni znal tega dela družbe oplemenititi z vsebinami, ki osmišljajo njegov obstoj, ni znal formirati kadra, ki bi prijel za delo v odborih poklicnih ustanov ali ponujal na nivoju javnega mnenja dogodke, ki dajejo drugačne odgovore na aktualna vprašanja v današnji družbi. Njegovi predstavniki danes v najboljšem primeru previdno izražajo svoja stališča, če že ne prav molčijo. Najraje se ukvarjajo s takimi temami, ki pri usmerjanju javnega mnenja ne odigravajo bistvene vloge, pri formaciji mladih še manj. Že moja generacija je odraščala v obubožanem svetu idej. Odličnosti, ki jo premoremo na gledališkem ali zborovskem področju, bi si želela tudi na nivoju idej. Tečaji nastopanja, lepe govorice, nastavljanja mikrofonov, luči, črpanja prispevkov pridejo kasneje. Začeti je treba pri temeljih, najprej moraš opredeliti, kdo si in kaj boš povedal, šele nato se boš ukvarjal s tem, kako boš to povedal. Začeti je treba pri vrednotah, iz katerih rase tvoje delovanje, pri spoznavanju vzornikov, ki so pred tabo omogočili obstoj okolij, v katerih deluješ, miselnih tokov in ljudi, ki danes v slovenskem prostoru ponujajo nadgradnjo omenjenih miselnih tokov; pri branju tekstov, blogov, pri spoznavanju ožjih ali širših intelektualnih, interesnih, gospodarskih skupin.
Demokratizacija Slovenije s svežino nekaterih prijemov ni prevetrila naših soban. Tudi zaradi prešibkih vsebin smo med potjo izgubili preštevilne mlajše in starejše kakovostne člene naše skupnosti, ki so zapustili naše omizje.
A ne samo.
Poenostavljena definicija, ki smo jo kot skupnost zaradi šepanja nekaterih in želje po nadvladi drugih zložili v zadnjih letih, je preveč krhka, da bi lahko učinkovito odgovorila na velike izzive sedanjosti. Naša skupnost že preveč let stopica na mestu in čaka. Analize imamo, potrebujemo implementacijo podatkov z izbirami, ki bi prinašale posledice za naš vsakdan. Odločanje je najpopolnejše ustanovno dejanje človeške svobode, pravi Milan Komar, učitelj v višjem pomenu besede. V odločanju se človek določi.
Matična država, zahodni svet in z njim naša družba so se v zadnjih letih spremenili na tako radikalen način, da kličejo po velikopoteznih in daljnosežnejših prijemih, ki bi omogočili našemu zavednemu jedru, da se ohrani; sivi coni, da se približa našemu domu; nacionalno neopredeljenim, da se v zanje primerni obliki čutijo del našega sveta. Vsi sogovorniki našega manjšinskega omizja bi morali razumeti, da je pluralnost idej, struktur, nastopov bogastvo, ki bogati vse, tudi tiste, ki se z nekaterimi prijemi ne strinjajo. Utišanje nekaterih stališč in ljudi šibi vse, tudi tiste, ki mislijo, da bo nato njihov solo blestel. Zgodilo se bo, da bo solo zapel z obupno banalno melodijo, publiko pa bodo sestavljali poklicni poslušalci, tisti, ki so prisotni, ker to morajo biti.
Za evidentiranje učinkovitega pristopa mora biti naša paleta barv čim bolj bogata in pluralna. Tista, s katero razpolagamo danes, ponuja le omejene odtenke. Če se bomo še naprej naslanjali le na eno vizijo sveta, bomo imeli le polovične oz. šepave predloge, saj si bomo zaprli pogled na en del obzorja. Če bomo pri tem vztrajali, ni rečeno, da bo naši skupnosti uspelo izrisati svojo pot v spreminjajočem se okolju, v katerem je stezo v zadnjih letih prekrilo novo zelenje in jo je treba poiskati. Pustili bomo, da bodo o nas odločali drugi, pasivno bomo sprejemali njih smeri in izbire, tudi ko bodo za nas življenjskega pomena. Odpovedali se bomo utripu srca na naš način, kot živa skupnost bomo prenehali živeti.
Ko umeščamo našo skupnost v širši prostor, ostaja zanjo življenjskega pomena tudi dihanje z matico, njeno dinamiko in predvsem njenimi ljudmi. Ljubljana nima le sedeža vladnega Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu ali brezplačne univerze za naše otroke, temveč tudi utripajočo družbo, fenomenalne intelektualce, prvovrstne dogodke, srčne praznike, inštitute, založbe, športnike, v eni besedi ljudi. Ki so – po drugi strani – precej potrebni našega Mediterana.
Marsikdo med nami že danes zadovoljuje svojo potrebo po pluralizmu zunaj naše skupnosti, v večinskih krogih, pa naj bodo to matična ali italijanska okolja. In naš mali svet razmišlja vedno bolj enoumno, kar pomeni revnejše od tega, kar bi lahko.
Milan Komar je nekje napisal: “Podeželskost je umska in srčna kategorija. Gre za duha, ki sam sebe determinira v ozkost, pa čeprav živi sredi širokih razmer.”
Milan Komar je pripadal najmanjšemu slovenskemu kulturnemu domu politične emigracije, ki še danes utripa v Buenos Airesu. Bil je prvovrsten intelektualec, univerzitetni profesor, argentinska družba ga še danes visoko ceni. Kljub temu se ni odpovedal prej citirani Mauserjevi tlaki za slovenske ljudi. Zahajal je v mali karapačajski dom in redno predaval več ur peščici mladih, se z njimi zadrževal do pozne noči. Pritlikavost ni vezana na obseg in številke, vezana je na domet. Če nas je malo in smo zaradi tega manjšina, to še ne pomeni, da so v našem dometu le majhne stvari.
Ponudila bom nov primer.
“Jaz se ne bojim reči tukaj, da je Ehrlich bil po pravici ubit, ker je bil izdajalec.” Tako je v poletni noči, 9. julija 2015, izjavil zgodovinar Jože Pirjevec na Srečanju pod lipami v Gorici med soočenjem s predsednikom Nove Slovenske zaveze Petrom Sušnikom. Na omenjenem dogodku je bilo več kot dvesto ljudi, na našem YouTube kanalu si je posnetek večera, ki je trajal skoraj dve uri in pol, ogledalo tisoč dvesto ljudi. Mimogrede, omenjeni pasus boste našli na minuti 39. Še enkrat mimogrede, naši mediji so večeru posvetili v glavnem površno kroniko na goriški strani, mestoma tudi ideološki komentar. Za naše goriške razmere pluralizma je normalno, da je tako. Kot je tudi normalno, da se zaradi tega naši vodilni ne sekirajo.
Prijatelj Peter Sušnik ima to posebnost, da odlično artikulira svoje misli in ponuja na čist način vpogled na drugo plat zvona, na katero smo se pri nas odvadili. Zgodba o nas samih pravi, da je višek sinteze, sad pluralizma na naš način, spomenik z rdečo zvezdo na pročelju cerkve, ki se mu klanjajo skavti in taborniki. Druga plat zvona in z njim povezani pluralizem pa sta leta 2018 nekaj drugega. Pri nas še danes premoremo le nianse ene in iste zgodbe, ki je potrebna kar nekaj dopolnil. Te zgodbe se krčevito držimo in ne pustimo nikogar zraven. Zmožnost spoznavanja pa sestoji iz izstopanja iz lastne sheme.
Če bomo kot živa skupnost preživeli, verjamem, da ta čas še pride, in to, kar danes zveni neuglašeno, celo bogokletno, bo našlo svoje mesto tudi v naši javnosti.
Goriški večer sem omenila zato, da bi izpostavila stanje duha, ki prisili akademika, ki piše monografije za založbi Einaudi ali Marsilio, da si v poletni noči pred množico privošči tako izjavo. Nobena ideologija ne opraviči takega stavka. Nobena ideologija ne opraviči nastopa letošnje govornice v Dražgošah, ki je menda kulturna dama.
Stanje duha, ki prisili izobraženega človeka v take ekscese, je za družbo pogubno, saj kaže, da je sprejemanje idejne drugačnosti bližnjega daleč. V matičnem prostoru je takih ekscesov več, pri nas smo nanje manj navajeni, a pogosto je to zato, ker je pri nas priložnosti za intelektualno soočanje zelo malo in ker je tistih, ki bi artikulirali alternativne poglede, še manj.
Sproščeno sobivanje pluralnosti pogledov pa je kazalnik, da se je družba otresla pubertetnih težav. Ker ji uspe, da svojim članom posreduje temeljno človečansko držo, in sicer da spoštujejo individualno svobodo, dopuščajo in sprejemajo raznolikost in predvsem da se zaradi tega ne čutijo ogroženi. Strah je odličen prevodnik togosti, katalizator krčenja duhovnega dometa.
Tri družbe, v katerih živim – italijanska, matična in zamejska –, imajo vsaka svoje odtenke, svoje strahove, zateženosti, svoje zdrse v arhaičnost, emocionalni ali intelektualni primitivizem, svoja molčanja in boječa pritrjevanja, imajo pa tudi svoje lepote.
Idealna oblika pluralizma je v katerikoli skupnosti v svojem bistvu nemogoča. Vsako skupnost sestavljajo ljudje, ki so po definiciji nepopolni. Utopično si je predstavljati, da bi lahko imeli na razpolago več enakovrednih virov informacij, tako tistih, ki bi nizali dejstva, kot tistih, ki bi ponujali njihovo interpretacijo.
Vsak pluralizem pa je tudi otrok družbe, iz katere izhaja. Zahodna družba ponuja milijarde informacij, izgublja pa temeljno podstat, ki je doslej evropskim ljudem omogočala, da so v izobilju vsega znali odbirati. Tisti, ki vodijo našo zahodno družbo, se prepuščajo imanentnim tokovom. Kader, ki je nekoč zasedal mesta v senci, ker ga v ospredje niso pustili, je danes na odru. V ključnih trenutkih mora potem v Italiji državo reševati 76-letni predstavnik prve republike Sergio Mattarella, slovensko zastopstvo v deželnem svetu 105-letni Boris Pahor, v matici se intelektualci zelo radi oglašajo le z rušilnimi razglasi, modre starešine bi zato lahko poiskali zunaj meja, na primer jubilanta Marka Kremžarja, ki bi doma naš narod naredil lepši.
Pluralizem je bil in še dalje ostaja šepav v vseh treh svetovih, v katerih mi je dano živeti. Še najbolj šibek je v našem mikrokozmosu. Zaradi zgodovinskih danosti pa tudi zaradi tega, ker smo manjšinska skupnost, ki ima med svojimi obrambnimi mehanizmi tudi brisanje razlik. Ali pa enostavno zato, ker se krčimo in tega nivoja ne premoremo več.
V vsaki od omenjenih treh družb pogosto trpim, ker mi za nobeno od treh ni vseeno, a se obenem tudi zavedam, da vse tri razpolagajo z največjim čudom na svetu, s človekom, ki te običajno zna presenetiti, ko se ti zdi, da je vse skupaj brezupno.
Še zdaleč ni brezupno.
V bistvu gre za arhetipsko zgodbo, ki omogoča vsaki družbi vzpone in padce, večje in manjše hudobije, krivice, lepote, dosežke. Človek ostaja bivanjsko razpet med prstjo in večnostjo, je v isti osebi lahko največji krivec, pa tudi največje upanje.
Za konec se spodobi, da se tudi s tega mesta spomnim Ivana Cankarja in čiste lepote njegove misli, tiste lepote, ki jo zna ubesediti le človek, ki je od sebe veliko dal, je globoko trpel, ker je močno in nesrečno ljubil: človeka, družbo, narod. Ivan Cankar ni bil le zamorjen literat, temveč predvsem odličen analitik kolektivne psihologije slovenstva, retorično sijajen ljudski tribun, ki je znal navdušiti množico, kot pisec je bil pikolovski in garač, do vsake besede je čutil etično odgovornost, bil je osamljen, tudi ko je bil obdan z ljudmi. S svojo zateženostjo in obenem s svojo mogočnostjo na najlepši način ponazarja to, kar Slovenci smo, in slovenski prispevek vesoljnemu človeštvu.
V Beli krizantemi je takole napisal: “Ne, pridige me ne brigajo nič, umetnost pretvarjanja me ne briga nič! Stran malodušnost, stran dvomi! Ponos je v mojem srcu: kljub vsem naukom, opominom, očitkom, kljub zasmehu, zmerjanju in natolcevanju je vse moje življenje in nehanje služilo najvišji ideji: resnici! Kar sem videl z očmi, s srcem in z razumom, nisem zatajil; in bi ne bil zatajil za same zlate nebeške zvezde. Resnica pa je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja. Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno, ne bo ovenelo od pomladi do jeseni!”
Ko se vam na koncu zahvaljujem za pozornost, želim vsem nam, da bi si hoteli in znali privoščiti več resnice!