Končno sem se pripravila k pisanju o svojem življenju, a zelo težko. Oprostite pomanjkljivostim, ker sem datume že zelo pozabila, tega, kar sem napisala, se pa dobro spominjam, posebno ker sva se z Janezom veliko pogovarjala, in to ne gre iz spomina.
Odločitev za odhod v Avstrijo
Zakaj sem šla, bom opisala od aprila 45. leta proti koncu vojne. Bila sem v Jesenovem pri svoji teti, pol ure iz Čemšenika. Nekoč čez zimo sem jim šla šivat na dom, imeli so sedem otrok. Najraje so videli, da sem prišla na dom. Neko noč pa pride cela brigada partizanov, ki so vse štale in hiše zasedli, tako da domači niso imeli prostora. Teta pride k meni, ki sem bila v zgornji sobi in šivala, in mi reče, naj se umaknem, da je zelo nevarno zame. Takoj sem se pripravila, da grem do Čemšenika in zjutraj naprej. Moram omeniti še to, kar sem sama videla, ko sem šla po stopnicah. S stopnic se je videlo naravnost v sobo, to je bila kmečka družinska soba. Bila je polna partizanov in imeli so nekega velikega fanta, ki so ga zasliševali in ni jim hotel odgovarjati. Še danes ga imam v spominu, kako pokončno, trmasto je stal. S tem je zasliševalca tako razkačil, da je ta divje je obrnil puško in videla sem, kako je zasadil špico v njegove prsi. To je bilo grozno. Potem so ga odpeljali v gozd. Pozneje mi je teta povedala, da je bil domobranec.
Jaz sem šla pa v Čemšenik do svojih znancev (Pikl po domače). Nisem še stopila v hišo, ker sem se zunaj pogovarjala z domačo gospodinjo. Prideta dva partizana, vprašata za ime in mi rečeta, naj grem z njimi na razgovor. Peljali so me v drugo vas na štab in me zasliševali. Niso bili surovi do mene, a dali so me pod stražo. Stražar je bil čisto mlad, skoraj otrok, in mi reče. »Ali mi daš svojo verižico?« »Ne morem, to je spomin od mame.« In takrat mi reče, da sem na smrt obsojena.
V tej hiši je bila tudi mlada punca, ki je večkrat šla v hišo in v štalo. Njo sem prosila, naj poišče nekega fanta, Ivan mu je bilo pravo ime, Lijom partizansko. Midva sva hodila v Mengšu v šolo in poznala sem ljudi. Res ga je našla in je prišel. Začudil se je, kaj delam tukaj. Ko sem mu povedala, je odšel na štab. Ni bil navaden vojak, drugače ne bi imel vstopa v štab. Čez kake pol ure pride nazaj in pravi: »Bodi brez skrbi. Zjutraj te bom jaz peljal ven iz te zasede.« In res pride, ko se je danilo, in me pelje ven iz zasedenega prostora. Med potjo mi govori, da bo zdaj kmalu konec vojne in mi bomo zmagali. »Naredi mi uslugo, pojdi do moje mame in povej, da sem živ in zdrav. Povem ti pa, ne čakaj doma, ker si obsojena.«
9. maja sem šla iz cerkve. Konec vojne zvoni. Velika zmešnjava. Ko pridem domov, mi reče brat France: »Pojdi z nami, ne čakaj jih.« In sem šla na križevo pot. Popoldan so že prišli po Franceta, mene in kolesa, a mi smo bili že blizu Ljubelja. Življenje beguncev je bilo opisano, zato o tem ne bom pisala.
Med potjo sem spoznala tudi dobre Korošce, ki so pomagali beguncem. Ti ljudje so dali na razpolago šivalni stroj, povsod zbirali blago in jaz sem šivala za begunce, ki so prišli brez vsega. Zato sva imela Korošce v lepem spominu. Tudi naši Majdi smo dali koroško ime Mojca. Spomin na pokojne ljudi, naše dobrotnike.
Sedaj pa, kako in zakaj sem prišla nazaj v Slovenijo. Kar nas je ostalo beguncev, smo premišljevali, kdaj in kam se bomo izselili, katera država nas bo sprejela.
Enkrat, ne spominjam se dneva, 46. leta, se tam, kjer sem stanovala, odprejo vrata in v sobo pade pismo. Nikoli nisem izvedela, kdo ga je prinesel, seveda tajno, ni prišlo po redni pošti.
Oče piše, kaj hudega nas je zadelo. Mama je umrla za tifusom in pustila še osem otrok do 14. leta. Vsi so bili v bolnici, močno bolni, in tifus jim je pustil hude posledice, a sčasoma se je stanje izboljšalo.
Oče pravi, če bi prišla domov, bi lažje prenašali nesrečo, in mamina zadnja želja je bila, da bi jaz prevzela njeno mesto in pomagala očetu.
Kako je bilo hudo, kaj sedaj, kako se odločiti? Poznala sva se z nekim fantom in se mislila poročiti, preden gremo naprej. Vsi so mi odsvetovali – ne nazaj. Po vesti sem se odločila, da grem pomagat očetu … Težka je bila odločitev, a vseskozi sem imela občutek, da sem prav storila. Pomagaj drugim, pozabi nase.
Takrat sem mislila, da grem za nekaj let, da otroci malo odrasejo. Kako zgrešena, naivna želja! Šla sem za dolgo, dobro, da človek ne ve, kaj vse ga v življenju čaka.
Vrnitev domov leta 1946 in zapor
Ko smo prišli v Ljubljano, so nas vodili po Miklošičevi kot zločince. Vpili, pljuvali – bilo nas je 12 do 14, točno ne vem. Mene so potem spustili in prišla sem domov ob dveh ponoči. Oče je jokal kot otrok. »Bog ti bo povrnil, da si prišla pomagat te otroke spraviti gor.«
Tisti teden so prišli iz bolnice in nisem imela kaj obleči. Ležali so na sami slami. Si lahko predstavljate, pridejo k tako revni družini in še tisto poberejo. Vse, kar so imeli, so imeli spokano, da se preselijo nazaj v hribe, da bi tete pomagale. Oče reče, sedaj, ko si prišla, pa lahko ostanemo tukaj. Gremo, četudi v hribe, da bomo imeli mir pred komunisti, a ga tudi tam ni bilo.
Šivala sem podnevi in ponoči, da smo se preživeli. Kmetje niso imeli denarja in so mi plačevali s hrano. Bil je tak pritisk, ker sem šivala, da sem morala vzeti obrt, in potem davek, ali imaš ali ne, plačati moraš. Tako sem šivala vse noči, par ur spala, a treba je narediti tudi drugo za družino. Tete so nas reševale in naš župnik. Vedno se jih s hvaležnostjo spominjam, četudi so že dolgo pokojni.
Tako smo se prebijali nekaj let. Otroci so odraščali, se šli učit in služit po kmetih.
Jaz pa v zapor in zakaj? Vedeli so, da si dopisujeva, a to je bilo treba preprečiti. Bila je njihova zanka. Tako smo bili naivni. Nam je bila še neznana taka zvijača in hudobija. Človeka do kraja uničiti! Bili smo trije, enega sem poznala, bil je domobranec, drugi tudi domobranec, pa ga nisem poznala. Peljali smo se z vlakom proti Mariboru in potem po gozdu, ni mi bilo poznano. Ko smo bili že precej daleč, tisti, ki nas je vodil, skoči in meni iztrga taško in nato streli. Ta, ki sem ga poznala, je skočil in padel takoj mrtev. Drugi ranjen in ne mrtev. Odpeljali so me v zapor in na razpravi sva se srečala, potem ga nisem več videla. Drugi je ostal v gozdu. Ko je bila razprava, je rekel njegovi materi, ali vam ni žal takega sina. In kaj je rekla ta žena, ki ji je bilo tudi že čez 70 let: »Raje vidim, da je mrtev, kot da bi prišel vam v roke.« Junaška žena, in to na sodniji!
V zaporu sem bila v Mariboru, nato v Trbovljah. Točno se ne spominjam, pet do šest mesecev. Zasliševali so samo ponoči. Pazniki niso bili surovi. Naj omenim, kako je bilo z upravnikom kaznilnice. Bili so večinoma Prekmurci. Ta človek je tako klel, kričal, da sem mislila, da ni normalen in bali smo se ga. V naši aferi nas je bilo sedem, še dva duhovnika, s katerima nismo imeli nobene zveze. Enkrat pride upravnik v mojo celico in reče: »Zakaj imam zaprte poštene ljudi, zakaj?« Da mi ključ od moje celice, ki je bila na vogalu, in sem lahko videla po celem hodniku. Sem bila vedno na straži, saj drugega dela nisem imela. Pravi mi samo, veš kaj narediti. Enkrat mi prinese škaf vode, ker se nismo nič kopali, umivali po mačje. Ko sem končala, premaknem škaf in spodaj je bil en list, pismo. Pisal ga je duhovnik, ki ga nisem poznala. Vse je razložil, kako in kaj naj govorimo. Tako smo obvestili eden drugega in tako dočakali razpravo po devetih mesecih v Ljubljani.
Med preiskavo v Trbovljah so me dali v bunker. Brez okna, brez ‘modroca’ sem bila na golih tleh, vlažnih, in samo vojaško deko sem imela za en teden. Upravnika takrat ni bilo, je bil prost. Tretji dan pride in vidi, da sem brez vsega. Vpraša: » Kdo te je dal noter?« »Šef udbe.« Zarobantil je, odšel in prinesel ‘modroc’ in deko. Tam sem se tako prehladila, da sem imela pozneje hude posledice (o tem pozneje).
Na sodniji smo bili sojeni po milosti, ker smo v Trbovljah imeli zvezo, kot sem omenila. Dobili smo tri, štiri in pet let. Jaz sem dobila štiri, odsedela pa malo manj kot tri.
V Rajhenburgu je bila kaznilnica za ženske in tja so me odpeljali. Delala sem v šivalnici in to nam je krajšalo čas. V kaznilnici nas je bilo 500 do 700 žensk in tudi več, različnih starosti, poklicev in izobrazbe.
Prišel je čas amnestije. Vse smo nestrpno čakale, katera bo srečna in šla na svobodo. Pripravljale smo se in hodile na zaslišanja. Prišla sem tudi jaz na vrsto. Ko me zaslišuje, hoče zvedeti tudi, če sem se kaj poboljšala in kaj bi lahko delala, ko pridem na svobodo, seveda ovajala druge. Jaz pa na hitro odgovorim: »Tega pa jaz ne morem delati ne podpirati.« Vpraša me, zakaj. Odgovorim: »Ker sem verna.« On že slabe volje: »Vera nima pri tem nič opraviti.« »Jasno, da ima,« kratki odgovor. »Kaj misliš, če si veren, ne moreš biti komunist? Če pa komunist, pa veren ne?« To je bilo vse. Ves besen odpre vrata: »Marš ven, zapomni si, zadnji dan boš odsedela!«
Povem, da sem šla prav zadovoljna nazaj v sobo. Rajši zadnji dan odsedim, kakor da bi jih podpirala in nikdar ne bi imela miru. Saj ga nisem imela, a vest sem imela mirno, hvala Bogu.
Nisem odsedela do zadnjega dne, ker sem potem zbolela. Življenje v zaporu se je počasi umirilo. Šivala sem in se vedno slabše počutila. Redno žejna in slaba. Večkrat so me ženske nagovarjale, naj grem v ambulanto, pa nisem hotela. Nisem hotela, ker je bila bolničarka zelo neprijazna, prav surova. Enkrat sem šla v stranišče, ko grem ven, padem v nezavest. Odpeljali so me v ambulanto in potem na preiskave. Voda se mi je nabirala v trebuhu, izgledalo je, kot bi bila že šest mesecev noseča.
Po enem tednu so me peljali v Ljubljano na sodnijo. Dali so me na podstrešje, takrat je bila štiri popoldne in tam so me pustili do naslednjega dne. Nihče ni prišel pogledat, kaj je z menoj. Takrat sem mislila, da je moj zadnji dan. Zjutraj, ko pridejo in vidijo, kaj je z menoj, gredo hitro v ambulanto in pride ena z injekcijo. Dali so me v bolniško sobo in po nekaj dneh v bolnico. Tam sem imela dobro oskrbo. Večkrat so me punktirali, a vedno se je voda ponovno nabrala. Samo hirala sem. Po vseh pregledih so me operirali. Operiral me je dr. Lavrič in po operaciji predpisal dobro hrano in vsak dan kozarec rdečega vina in tako so me spravili na noge. Vseskozi sem bila potem zdrava. Iz bolnice so me peljali nazaj v zapor, da so uredili vse potrebno.
Potem sem bila doma in šivala. Nisem več mislila, da bi šla čez mejo. Begunci so se izselili v Ameriko, Argentino in vse povsod, kjer so jih sprejeli. Fant, s katerim sem se poznala na Koroškem, je odšel v Cleveland in po letih se je poročil. Jaz pa sem počakala na Janeza, tega trpina. Tako je bilo odločeno, da še njemu pomagam, in po vsem trpljenju sva bila končno srečna.
Pomoč pobeglemu iz zapora – zgodba s srečnim koncem
Pišete, da ste bili v Zagorju in ste se marsikaj pogovorili in tudi kako sva se z Janezom spoznala. To pa je pomota. Šlo je za drugo dekle, ki ji je bilo tudi ime Milka. Stanovala je blizu gradu in neki fant, Štefan, ji je vedno sledil; tako sta se spoznala in ko je prišel ven, sta se tudi poročila (sta oba pokojna). To sem jim enkrat omenila, a one so bile premlade in so po letih pomešale.
Janez ni bil eden tistih, ki bi si s tem krajšal čas. Po letih, ko je imel možnost, je izrabil vsako priliko in se učil. Bil je čisto preprost kmečki fant, a pošten. Učil se je matematike v obrtni šoli. Imam še zvezke iz zapora (matematiko in angleščino). Kje drugje bi se vse to naučil! V zaporu je bilo veliko izobraženih ljudi, ki so mu nudili priliko, da se nauči česa, kar mu bo koristilo, ko pride ven; to je dobro izkoristil.
Bil je z mojim bratom skupaj zaprt. Bila sta čisto različnega značaja, naš bolj vihrav, a Janez trezen in tih, a toliko sta si le zaupala, da mu je brat listek s prošnjo, naj mu, ko bo pobegnil, pomagamo čez mejo. Točni datum sem pozabila. Bili so binkoštni prazniki (cerkveni), to se spominjam.
Mlajša sestra Anica, ki je tudi v Torontu, je šla od pevske vaje okrog 10. ure; pri neki hiši je bil moški in jo praša za Milko. ‘To je pa moja sestra,’ in ga je pripeljala v kuhinjo. Jaz sem še šivala. Takoj sem vedela, da je nekaj narobe. Bil je v zaporniški obleki (predelani). Sestro sem spravila iz kuhinje in nato mi je dal listek s prošnjo, naj mu pomagam čez mejo. Nisem vedela za nobeno zvezo in tudi sama nisem mogla odločati. Oče je že spal in šla sem ga poklicat in povem, kaj je. Revež se je tako prestrašil, da ni mogel odgovoriti. Čakam na odgovor in rečem: »Kaj naj naredim? Naj ostane ali naj gre?« Končno mi reče: »Če misliš, da je pravi, naj ostane. Upam, da nam bo Bog pomagal, da se reši!«
Vstal je in šel v sobo, ker je šel zjutraj brat k vojakom in je bila postelja prazna. Takrat je spal v očetovi sobi. Takrat nismo imeli vsak svoje sobe, niti postelje ne. Tri dni ni vstal iz postelje, tako je bil izmučen in ves v mehurjih okrog ust. Če vse to premišljujem, kako smo srečno končali! Z očetom sva govorila in premišljevala, kaj če umre, kam ga bomo pokopali, pa ni bila Božja volja.
Takrat smo živeli v župnišču in sem morala župniku povedati. Odločil je, naj bi spal na podstrešju za dimnikom. Podnevi pa zgodaj zjutraj v planine. Mislili smo, da bo za nekaj dni, a zavleklo se je na dva meseca.
Župnik Sitar je bil tudi 8 let zaprt, zato ni čudno, da je bil z nami vred v strahu. Šel je v Ljubljano na škofijo prosit za pomoč in nasvet. Dovolil mu je ostati, samo ne smeta vedeti eden za drugega; če bi nas izsledili, potem bi bilo gorje. Nista se srečala. Bog naj jim povrne za vso pomoč, ki so nam jo nudili, tudi v hrani.
Poznala sem žensko, ki je bila tudi štiri leta v zaporu in je sedaj v Clevelandu. Ob razgovoru mi je omenila nekega vodiča; ni si mi upala povedati imena, samo za posrednika; temu pa jaz že na prvi pogled nisem zaupala, a izdal nas ni. Ko sem Janeza prvič peljala na Bled, kot smo bili zmenjeni, sem kot šivilja prinesla obleko, češ da bo v soboto poroka. Šla sva z avtobusom s Trojan v Mengeš, tam sem si sposodila pri dobrih znancih kolesi. Šla sva ločeno, jaz naprej, zaradi varnosti nikoli nisva šla skupaj.
Končno sva prišla na smrt utrujena na Bled in tam polno vojaščine. Tito je bil na Bledu in tako se nam je vse podrlo. Posrednik, ki sem ga dobila, mi v strahu reče: »Bežita, udba je za nami!« Pa ni bila, samo bal se je, ne manj kot midva ali pa še bolj.
Janez na eno stran v gozd, tako mu je posrednik rekel, da se pozneje dobita, a ni ga čakal in mu ni zaupal. Jaz pa nazaj v Mengeš, do smrti utrujena in v strahu (naj omenim, da če bi Janez prvič srečno prišel čez, midva ne bi prišla skupaj).
Gospodinja, kjer sem prespala, Dolinškova mama, me pride klicat ob peti uri, ko je šla iz štale, in mi reče: »Milka, tisti moški je prišel nazaj in je v kuhinji.« Kaj sedaj? Kam z njim? Šla sem v kuhinjo in me ni sram povedati, da sva jokala. Po kratkem molku mi reče: »Milka (do takrat sva se vikala), če Bog da, da bi srečno prišel v Avstrijo, boš prišla za menoj.« Nič nisem premišljevala, samo rekla: »Bom, če se bomo srečno rešili.« Jaz sem šla domov, a Janez proti Štajerski. Tam je imel tudi znance, ki so se ga pa tudi bali in ni imel nobene možnosti. Po treh dneh ves izmučen pride nazaj. Šla sem ponovno do tiste znanke in sva se zmenili in res čez nekaj dni pride pošta, naj prinesem obleko v Ljubljano na postajo. Kupim vozovnico do Bleda. Posrednik naj bi naju čakal na postaji, a ga ni nikjer. Avtobus se pripravlja in potegne, a midva ostaneva na postaji. Kaj sedaj in kam? Veste, kam sem ga peljala, na Žale, tja, kjer so mrtvaške vežice, v vežico sv. Štefana (tam je ležala moja mama). »Tukaj me počakaj, tu te ne bodo iskali.« Šla sem ponovno k tisti ženski, povedala, kako je, in jo za božjo voljo prosila, naj mi pove, kje je vodič, jaz bom Janeza sama peljala tja. Nikamor ne bom zapisala, zapomnila si bom, in končno mi je povedala.
Šla sem po Janeza. Nujno sva se pogovorila in ob dveh odšla na železniško postajo in na avtobus. On zadaj, jaz v sredini, in tako sva srečno prišla do Bleda in naprej peš približno dve uri. Vas je bila majhna, ime sem pozabila, a prišla sva srečno. Janeza sem pustila pri nekem kozolcu, jaz naprej v hišo. Vodnik je najprej zahteval 100.000, a se mu je Janez tako smilil, da je vzel samo 30.000, pa še to je bilo takrat veliko. Tisti posrednik je bil tudi tam. Šel je s prvim avtobusom, naju pa je pustil na cedilu. Naredil je samo zmešnjavo, a zahteval 30.000. Dala sem, da ne bi še kaj zagodel. Župnik nam je posodil denar in sva vrnila, preden sva šla v Kanado.
To je bila sobota in nestrpno smo čakali pošto. V četrtek pride pošta iz Avstrije. Srečno prišel, hvala Bogu. Župnik je tudi nestrpno čakal pošto in takoj se je odpravil v Ljubljano sporočit, da je rešen.
Naj omenim, da je bil posrednik udbovec in je bil tudi nekaj let zaprt, več ne vem. Tisti ženski sem pa, ko je bil Janez na varnem, tudi svoje povedala. Kako more imeti kakršnokoli zvezo s takim lopovom! Res nas ni izdal, naredil je pa veliko zmešnjavo. Ženska je sedaj v Clevelandu in nekajkrat sva se srečali.
Imela sem vloženo prošnjo za potno dovoljenje za v Avstrijo. Takrat se je že dobilo dovoljenje. Morala sem imeti potrdilo, da imam davek plačan, ker sem imela obrt.
Kar hitro sem dobila obvestilo, naj pridem na notranjo upravo. Šla sem s strahom, če niso že izvedeli. Ko pridem v pisarno, je bil tam moški v uniformi. Začel mi je govoriti, da sem poznana kot šivilja in da bi jim lahko pomagala, kaj delajo, govorijo in koljejo kmetje, to je bilo takrat zelo kaznivo, in da bi jih o tem obveščala. Kar na kratko odgovorim: »Tega pa jaz ne morem delati.« »Potem pa tudi dovoljenja ne moreš dobiti.« Šla sem proti vratom in po glavi mi rojijo misli, kam bi se sedaj obrnila, in to hitro, da prej ne izsledijo. »Stopi nazaj,« mi reče, grem proti mizi in mi da roko na ramo in reče: »Jaz imam rad odkrite ljudi,« odpre predal in mi da potno dovoljenje.
To so redki, a se še najdejo pošteni. To je bilo na petek, v soboto zjutraj na vlak in v Škofjo Loko obiskat brata. Po končanem obisku na železniško postajo naravnost proti Avstriji in tako smo končali našo trnovo pot, zapustili našo lepo domovino, a ni bilo drugega izhoda.
Hvala Bogu, da se je tako končalo!
Ko sem prišla v Avstrijo, je bil Janez še 14 dni v priporu zaradi preiskave. Po končanem so mu dali možnost, da lahko ostane v Avstriji, dobi službo v Borovljah v tovarni pušk in šef mu je dal obleko. Lepo nam je bilo v Avstriji, a preblizu meje. Vedno sem se bala, da bo kdo prišel za hrbtom.
Janez je bil pri zelo dobrih Korošcih, ki so imeli hišo na koncu gozda nad Borovljami in krasen razgled po vsej dolini in Karavankah. Niso imeli otrok in tako radi bi, da bi midva ostala tam. Jaz sem bila v Žihpolju. Tam sem šivala (v župnišču).
Kmalu sva se poročila brez pravih dokumentov. Zelo so nama šli na roke in nama pomagali. Gospod kanonik Košir naju je poročil in gospod kaplan je bil za pričo zgodaj zjutraj ob 5. uri, samo majhna svečka, nobenega znaka, da je poroka. Gospod naju je povabil v župnišče na kavo in malo peciva. To je bilo vse naše slavje, pa sva kljub vsemu srečno preživela več kot 40 let skupnega življenja. Združilo naju je trpljenje. Razumela sva se in spoštovala, za vse, prav vse, hvala Bogu!
Ti blagi Janez, prezgodaj si nas zapustil, a taka je bila božja volja. Hvala Bogu za vse in počivaj v miru! Dnevno se te spominjam v molitvi. Dragi naš Janez, veliko si prestal in še bi bilo za napisati, pa iz tega je razvidno naše življenje. Sedaj živim na domu, ki sva ga zgradila, in nekaj časa bom še tu, dokler si naš Janez kaj ne uredi. Mojca ima tri lepe, zdrave otroke in sem srečna, kadar pridejo. Rada jim bom pomagala, kadar me bodo rabili.
Skrbim za dom in se tudi pripravljam za odhod proti večnosti in k Janezu.