Spomini 1939-1945 – V. del

Od pomladi 1944 do umika na Koroško maja 1945

Prišla je pomlad in v Borovnici se je res – kot so napovedovali že prej – ustanovila udarna četa. V njej so bili večinoma mladi fantje od Sv. Vida, iz Rakitne, Borovnice, Preserja. To je bila četrta četa slovenskega domobranstva. Dobili smo tudi novega poveljnika, to je bil Miloš Šabić. Ustanovili smo jo v Sokolskem domu v Borovnici blizu mostu in postaje. Bilo nas je 160, polna četa: trije vodi po štiri desetine, štab, vodniki, kuharji, bolničarji, kurirji, še celo propagandista smo imeli. Bil je prava mora, kot pravi politkomisar. V Ljubljano so nas peljali po uniforme, bile so svetlo modre. Jaz bi raje olivno zelene, toda drugi so izbirali ali določili, kaj bo nosil slovenski vojak. Vadili smo kar v Borovnici: To je bilo par mesecev, meni pa se je zdelo pol leta. Vežbal nas je Srb iz Kraljeve garde Miljutin Stamenković. Torej, s Srbom Šabićem sta hotela uvesti nekaj stare discipline, kar pa se ni obneslo. Saj smo bili vsi prostovoljci, pravzaprav so nas v to prisilile razmere. Mnogi smo bili že v neštetih majhnih spopadih in smo pogumno vzdržali že veliko napadov. Tako smo »jurišali« z uspehom, brez bajonetov, in tudi bežali, če je bil položaj slab in smo bili na čistini. Tudi stražili smo po tri dni in noči brez spanja. Učili smo se največ marširati in pozdravljati. Ker sem imel smisel za humor, sem dostikrat rekel fantom: »S tem ne bomo zmagali!« Nekoč sva šla z Okotom po Borovnici in srečala poveljnika Kolmana, ki je bil še kar dober do svoje tretje čete in ljudi na splošno. Vedel sem, da imam srajco razpeto in da ga v tem primeru ne bi smel pozdraviti. Ker pa se mi je stotnik zdel precej pameten mož in dober človek, sem ga vseeno pozdravil. »Srajco si zapni,« mi je rekel, ko je odzdravil. »S tem ne bomo zmagali,« sem mu odgovoril in smo šli vsak svojo pot. Ko je bilo treba kaj čez mero čistiti, so me kolegi vprašali, če bomo s tem zmagali. »Nikoli, in še tri dni potem ne!« Bilo je tudi mnogo zbadljivk in šal med vodi ter med tretjo in četrto četo. Sem in tja je šla ponoči naokoli kakšna izvidnica. Jaz sem bil v tretjem vodu, kjer smo bili bolj majhni, v prvi desetini. Vodja je bil Štrukelj. Neke lepe, mirne noči smo šli tudi mi v patrolo, nad Dol in potem v gozdove. Podnarednik Štrukelj nam je rekel, da ne bomo za druge glavo nosili naprodaj. Ko smo prišli v gozd, smo se lepo usedli in čakali uro za odhod domov. Ker že dolgo nismo nič streljali, si je eden izmisli, da bi »spucali« puške. Res smo pomerili v gozd, tudi s strojnico, zraven smo vrgli še nekaj bomb. Zjutraj smo šli na raport. Šabić je moral slišati streljanje, bilo je kratko, a močno. Na raport ni poklical Štruklja, ker je vedel, da ga ne bo, ampak mene, Sadovnika in Okota. Nekdo je pripomnil: »Lev, tiger in volk gredo k ovčici na raport«. Stotnik je sedel za mizo, njegova kapa pa je bila na mizi, odprta navzgor, kot nalašč za pepelnik. Sadovnik kadi pipo, sem si mislil. Pozdravili smo se, glede tega je bil natančen. Vprašal nas je, kako je bilo. Povedali smo, da se je v gozdu nekaj premikalo in da smo »užgali« v smislu: Bolje hitro kot prekasno. Malo nas je okregal, posebno, ker je eden prišel na raport s pipo v ustih. Sadovnik je vzel pipo iz ust in zbal sem se, da bo pipo otrkal v poveljnikovo kapo, kar tako za hec. Vendar se je premagal in otrkal na mizo. Dostikrat sem bil dobre volje, ko sem se spomnil na ta raport. Končno sem tudi jaz odprl usta: »Kaj bi pa morali storiti?« – »Imaš, da se priplaziš i da ga kolješ, vojniče!« – »Boš pa ti to delal, zakaj pa imamo orožje,« je rekel Sadovnik in raport je bil končan.

Urjenje čete ni trajalo dolgo, saj je že več kot polovica čete bila v ognju in to je najboljša vaja, da prideš ven. V akcije smo šli največ v patrolo z desetino, redko z vodom, s četo nikoli. Enkrat je šel udarni bataljon čez Rakitno proti Cerknici. To je bilo urjenje in moj vod se je moral ponoči srečati z njimi na Novaški gori. Rekli so mi, da ti udarniki hitro streljajo, ko so me poslali naprej, da dovršim stik. Res sem jih prej opazil, kot oni mene, in začel žvižgati »Lepa naša domovina«. Borb ni bilo.

Neke nedelje sta prišla dva tovornjaka. Tretji vod je šel na Vrhniko, za parado. Čudno se mi je zdelo, da so izbrali nas, manjše, ker so za parado radi imeli velike, visoke fante, prvi ali drugi vod. Torej štiri desetine, štiri strojnice. Nekdo, ki je bil zelo pameten, je rekel: »Čemu pešati pod kasetami streliva. Lepše in lažje bomo korakali s praznimi.« Izpraznili so jih. Na Vrhniki so nam povedali, da gremo v borbo, vzhodno od Šentjošta, da tam brigade delajo pritisk na postojanko. Smejal sem se, kako so mitraljezci in pomočniki prosili za strelivo in res hitro napolnili kasete. Peljali smo se čez Horjul in zavili po dolini proti Šentjoštu. V gozdni dolini smo stvari razložili in šli proti vzhodu, tako da je bil Šentjošt za nami. Videli smo samo nekaj hiš na grebenu. Izvedeli smo veselo novico: »Na desnem grebenu so četniki, na levem Nemci, zadaj postojanka Šentjošt. Samo spredaj so partizani.« Šli smo navzgor, prvi izvidnik v tujem terenu in jaz. Prišli smo na ozek greben, poraščen z grmovjem. Na koncu grebena je bila čistina, potem pa kilometer do vasi in verjetno brigada. Greben ni imel nobenih zaklonov in vsaka krogla iz vasi bi letela po dolgem. Spredaj je bil greben ozek samo za par strelcev. Mitraljezci so me odrinili nazaj, kar se mi je kar dobro zdelo. Hrib na desni je bil višji, tako da so nas četniki ščitili, saj smo jim dali že dosti streliva. Nekaj naših je stopilo na čistino, iz vasi pa se je usul ogenj. Eden iz Blok je takoj padel, tudi en pes volčjak je padel istočasno, od obeh se je slišal enak cvileč krik iz prestreljenih prsi. Drugi so vlekli mrtvega nazaj. Naši mitraljezci so streljali nazaj. A samo dva, drugi niso mogli zaradi onih spredaj. Tedaj so se usule svinčenke tudi z desne. Torej ni bilo četnikov. Iz vasi se je oglasil težki minomet. Prišel sem na malo nižji teren, za menoj je bil mitraljezec, ki ni mogel streljati zaradi drugih spredaj. Težka mina je usekala dvajset metrov stran, na čistino. Že spet je počilo v vasi. Nisem je slišal, samo »tresk« je naredilo in me vzdignilo, padla je točno med mitraljezca in mene. Bila sva komaj pet metrov narazen in oba bi morala biti mrtva. Nato je počila še ena mina in nič več, mogoče jih niso imeli dosti. Pogledal sem, kaj naju je rešilo. Neverjetno, mina je padla v malo, pol metra globoko kotanjo ali razpoko in se razletela v zraku namesto na zemlji. Naš položaj je bil slab, prostora je bilo komaj za desetino. Umaknili smo se za greben. Že kar varno sem se počutil, ko je nekdo usekal okoli mojih nog s celim rafalom iz brzostrelke. Grm pri nogah je kar postrigel. Še danes ne vem, odkod in kdo je to naredil. Kakor da bi bil kdo na smreki. Tisto vas ne bi mogli zavzeti brez težkega orožja. Bila je velika izkušnja na tujem terenu. Še isti večer smo šli domov. Na parado pa brez streliva nismo šli nikoli več!

Doma nisem bil že skoraj tričetrt leta, od septembra 1943. Nekateri so bili že desetkrat. Nisem hotel, da bi imela starša še večje sitnosti. Vendar ko se je pri meni ustavil četnik, sosedov Ivan (Jožlov), smo neko nedeljo zjutraj odšli domov. Po bližnji poti je šla še druga trojka. Jaz, Ivan in sosedov France pa smo hodili po bolj varnih stezah. Vas smo si dobro ogledali, nikogar ni bilo. Vsak zase smo šli domov. Bilo je blizu poldne okoli južine. Ko sem nesel prve vilice solate v usta, je pritekel ves bel v obraz mladi France in povedal, da so tu partizani. Spustil sem solato, v hipu je bila vsa na meni in v roki. Zunaj sem videl iti po cesti desetino partizanov z velikim razstojanjem in brez skrbi, kakor da jih je za njimi še tisoč. Za Laščič pa nisem videl, da ni brigade. Sestra Mima je šla takoj obvestiti sosedovega Ivana. Jaz in France sva se počasi umikala čez Resnik. Ko sva prišla na vrh, sem videl stražarja in malo proč mitralješko gnezdo na Lašču. Takoj sem nameril na stražarja, ki je bil zelo blizu in je gledal v nasprotno smer. Spomnil sem se na besede matere kraljeviča Marka: »Sine, v nedeljo ne začni prepira.« Blizu je bila sosedova njiva z že visoko ržjo. Počasi sva šla tja. Partizana sva imela še vedno na muhi. Po dvajsetih metrih sva bila v žitu. Lahko bi naju opazil, pa naju na srečo ni. Ko sva šla čez Brescove njive, tam kjer je sedaj jezero, naju je končno opazil mitraljezec na Lašču. Ko se je sklonil k orožju, sem rekel Francetu, ki je hotel že prej teči, naj sedaj le skoči. Bliski iz strojnice so mi povedali, da so krogle že na poti. Bil je zelo slab strelec. Vsako kroglo sem slišal, pa nič cepanja okoli nog. Skočila sva čez potok in že sva bila v Stelniku. Škoda patrona, sem mu rekel. Počasi sva prišla na vrh Šopa. Tam spredaj v grmovju sem zagledal vojaka. Pomerila sva nanj in šla nazaj po stezi ritensko kakih deset metrov. Potem, ko naju ni mogel več videti, sem mu pokazal hrbet. Šla sva čez Zagabrnice, Krimček in Brezovico. In sva bila že v kasarni. Četnik in drugi trije so bili tudi že vsi v Borovnici. V kasarni so mi povedali, da je Jaka (narednik), ko je slišal strojnice, šel do poveljnika Šabića in ga vprašal, če hoče, da bi poslal vod vojakov, ker mi nismo imeli avtomatskega orožja. Šabić je vprašal, kateri so šli gori. Nerad je Jaka povedal. »E, boga ti, ako se ovi seljak i ovi četnik ne vratita i tvoj vod se ne bi vratio!« Ti partizani so takrat spet odgnali iz Rakitne več (7) volov za prehrano brigade, ki je šla na Štampetov most. Kmalu za tem sta šli dve desetini kar za dva dni proti Krimu. Zamenjali naj bi druge iz Notranjih Goric. Šli smo ponoči in bili zjutraj že Vrh dola pri Rakitni, tam je ostala desetina v zasedi. Mi pa smo šli v Zakovnik zamenjat one iz Goric. Tedaj smo jih že videli, da gredo nad Zabočevom domov eno uro prezgodaj. Vseeno smo šli na določeno mesto čez Smrekovec. Vodja je bil spet Jaka. V Pajštebarjevih mesnicah je kosil travo gospodar, že precej star možakar. Ko smo ga vprašali, kaj je novega, nam je povedal, da je bil vod domobrancev v zasedi v Zakovniku. Namesto, da bi bili v gozdu, so šli lepo spat v kopico sena, na senožet. Dobro, da je bila partizanska patrola, ki je res prišla ob gozdu, zelo strahopetna in je vod kar obšla. Ko se je stražar zbudil (imeti bi morali tri) smo videli samo še par hrbtov in nahrbtnikov, ki so izginjali v gozdu. Menda so streljali v gozd vsi zaspani in verjetno nič zadeli. Torej z našo zasedo ni bilo nič. Šli smo nazaj čez Smrekovec, dan je bil vroč, v čutaricah nismo imeli več vode. Šli smo jo iskat k Škaličarju. Ko smo prišli do hiše, tedaj je za našim hrbtom počila in zaregljala brzostrelka na Vrh dola. Pozabili smo na vodo. Tekli smo v strelcih tja, kjer naj bi rabili pomoč. A je niso, pokazali so nam ujetega domobranca, ki so ga ujeli partizani, ko je kosil travo pri Zabočevom, komaj pred dvema urama. Padla sta dva partizana domačina iz Brezovice, tretji je pa ušel, ker so naši hoteli rešiti domobranca, ki je bil v isti liniji. Ta dogodek opisuje Stanko Petelin v knjigi »Krajevna skupnost Podpeč-Preserje v NOB« malo drugače. Baje so domobranci v Borovnici, ko so izvedeli za ugrabitev kosca domobranca, takoj poslali patrolo. Ta patrola bi bila dve uri prekasna. Predno je bil kosec ugrabljen ali ujet je bila ta desetina že v zasedi. Usoda bi bila skoraj drugačna. Toliko, da ni eden v zasedi streljal lisico, ki je šla pred partizansko patrolo, toda bal se je, da bo poleti koža zanič. Bil je pri strojnici. Ko so partizani prišli mimo njega, je samo gledal. Bil je eden previdnejših. Naprej je šel domobranec z nahrbtnikom, mi smo jih redko nosili. Drugi je imel domobransko bluzo kar čez nahrbtnik, tretji domobransko kapo in tudi nahrbtnik. Zdelo se mu je sumljivo. Toda jaz sem jim dostikrat rekel, da izstreljene krogle ne more niti deset doktorjev poklicati nazaj. Spustil je vse štiri mimo, pomočnika pa je poslal k desetarju z novico o čudni skupini. Desetar je šel s štirimi za njimi. »Roke kvišku!« Domobranec jih je dvignil in se vdal. Eden je snel puško z ramena in se obrnil. Brzostrelka je ustrelila in dva sta obležala, tretji pa je zbežal v bližnji gozd. To je bil menda Petelin Andrej, ki ga je en domačin takoj spoznal. Naša desetina je šla nazaj po vodo. Nekdo je povedal ravnokar doživete dogodke. Novica se je bliskovito razširila tudi v Borovnico samo. V Smrekovcu smo ostali še eno noč. Drugi dan pa je Jaka precej ponosno prišel v Borovnico z ujetim ali rešenim domobrancem.

Ker je bilo našega urjenja konec, smo mnogo hodili v patrole, največkrat desetina. Tudi v zaščito koscev in grabljic in še marsikaj. Nekoč že pozno popoldne, bili smo na Zavrhu, je bilo na Štampetovem mostu silno streljanje, delalo je vse orožje od topov do puške. Sedeli smo na travi in poslušali. Po streljanju sem vedel, da gre zares, ker je bilo podnevi. Ker sem most in obrambo dobro poznal, sem desetini pripovedoval potek borbe, ki je bila v dolini gozda 10 km proč. Videli nismo nič, slišali pa preveč. Mislil sem si: sedaj strelja dvajset strojnic na vsako lino v bunkerju, sedaj užiga top z roba gozda direktno na bunker pod mostom. Po tolikih strelih s topom bunkerja ni več, itd. Tovariši so mi rekli, da imam res bujno domišljijo in da črno gledam. Ko je pod noč zagrmelo z dolgim hrupom, sem jim rekel: »Most je šel«. Ko smo prišli domov ponoči, je šla desetina samih prostovoljcev z oklepnim vlakom pogledat na most. Vlak je ustavil pred mostom, patrola, morala je biti precej slepa, je šla do srede mostu in videla v svetlobi žarometa, da gredo tračnice skozi do druge strani (odsev svetlobe jih je prevaral). Prišli so domov in rekli, da most še stoji. Vsa četa je šla nad mene domišljevalca: »Ha, ha, enkrat si se tudi ti zmotil.« Šel sem do Oka, ki je bil v patroli, in sem mu še največ verjel, in ga vprašal: »Ste bili na mostu?« -»Ja, do srede, naprej nismo šli, ker smo videli tračnice skozi.« Aha. Nisem se več prerekal. Ulegel sem se na posteljo. Še vedno nisem verjel, da most stoji. Spraševal sem se: Zakaj nenadno prenehanje streljanja po veliki eksploziji, itd. Kolega Kranjc me je prišel tolažit: »Veš, Mirko, vsak se lahko zmoti, to ni nič hudega.« – »Dovolj«, sem mu rekel, »jutro je modrejše od večera«. Zjutraj sem zaspal, ker sem zvečer pozno zaspal. Drugi so bili že pokonci. Čudno se mi je zdelo, da se nobeden ni zbudil. Pogledal sem po obrazih, bili so nekam sramežljivi. Eden bi moral iti v Trst na vlak, videl sem ga med drugimi. Posvetilo se mi, da vlak res ne vozi in da mostu ni! Vse je bilo tiho in vsi so se izogibali »črnogleda«. Končno je prišel kolega Kranjc spet do mene: »Ja, vidiš hudiča, pa si imel spet prav, veš da ti še jaz nisem verjel.«

O tej akciji sem čital še v angleški knjigi, ki jo je spisal angleški zastopnik pri Titu. Ta človek je poslal svojega najboljšega minerja iz Bosne in ogromno razstreliva z avionom v Slovenijo. Po akciji so jo hitro odkurili proti Dolenjski. Še isto noč so poslali sporočilo po radiu v Bosno in v svet. Domobrance so res presenetili. Že večkrat je šla desetina v zasedo ali stražo h gozdu. To pot so kot ponavadi igrali karte »ajnc« in se prerekali. Ni čudno, da jim je partizan vrgel prvo ročno granato kar na odejo poleg kart, vsi so jo kot blisk odkurili, nekateri brez orožja, kar mimo svojega bunkerja proti Vrhniki. Tako je ostal glavni bunker brez zaščite in so ga s topom, ki je streljal kar direktno, porušili in večino posadke pobili.

Nemci so takoj mobilizirali ne vem koliko voznikov. Promet je šel čez Vrhniko, potem na vozove, težje stvari pa na težke tovornjake na Verd. Tako da je bilo zamude za dan, dva. Naša četa je dala vsako noč desetino v zaščito straže pri mostu. Bile so naravne utrdbe – skale do gozda. Tudi moja desetina je prišla nekajkrat na vrsto. Položaj je bil sijajen. Same skale, da bi moral vsakega vojaka zadeti iz zraka. Vsaka trojka je imela stražarja, ki je lahko zbudil ostala dva zraven. V enem mesecu ni padel niti en strel, ker so vedeli, da imajo opravka z vojaki. Top ne bi pomenil nič, ker streljati direktno ne bi pomenilo nič. Granate bi letele čez ali pa v neprebojno skalovje.

Vsakih par tednov smo imeli tudi pregled čete. Poveljnik Šabić me je hotel enkrat pokazati celi četi za vzgled. Dovoljenja za v Ljubljano ali Trst nisem nikoli prosil. Ob alarmu sem bil vedno prvi na položaju. Za dekleti nisem lazil, itd. Vojakom je pokazal mojo posteljo, orožje, torbo, vse je bilo v redu. Potem pa sem si moral še sezuti čevlje. Vedel sem, da sem v škripcih, ker nisem nikdar šival nogavic. Takoj je opazil, da jih obračam okoli, kadar so raztrgane na peti. Stopil sem na mizo, da so vsi videli grešnika. On je bil vzhičen, da me je zalotil, najboljšega. »Vidite, deco moja. Ja sam mislio, da je to moj najbolji vojnik, a da vidite seljaka, kako ti zaokreče ove čarape, i još jedanput, i još jedanput.« Obrnil se je k četi, ki je uživala. »A pitam vas, deco moja, šta oće seljače da načini sada, kada ne može više da zaokreče?« Meni je rekel: »Pitam te kao otac pita svog najboljeg sina, kaži mi za svetu istinu, šta očeš da načiniš sada, kad ne možeš više da zaokrečeš?« Meni je bilo že dosti špasa za ene raztrgane nogavice. Skomignil sem z rameni. »E, boga ti, pa bacim ih na polje.« Takrat se je cela četa zakrohotala, ker so nekaj takega pričakovali. »Imaš da pošiješ. Četa voljno!« Nogavic nisem pošil, saj sem imel vedno rezervo. Drugič je bilo, ko je četa stala zunaj in se je nekdo pritožil, da ima slabe čevlje. Magaciner je povedal, da je dobil nove. Res je imel nove v nahrbtniku. Šabić je pripeljal vojaku klofuto. Vojak iz tretjega voda moje desetine Sadovnik se je oglasil: »To se ne bo več delalo.« Šabić je vprašal: »Šta, šta, koji je ovo kazao? Neka se javi!« Mislil je, da se ne bo. Sadovnik pa je stopil pred njega in četo: »Jaz sem rekel in še rečem, teplo se ne bo več!” –»Ako imaš što za kazat, javi se na raport. Četa voljno!«

Imeli smo še mnogo dogodivščin in šal med vodi in desetinami, posebno še iz lahkih borb. Bilo je tudi par švercarjev, ki so nosili v Trst cigarete, nazaj pa ponarejeno čokolado in drugo, mnogo sem pozabil. Tudi zaljubljeni so morali pretrpeti marsikatero opazko ali zbadljivko. Mislim, da je bilo avgusta, ko so nam rekli, da bo treba nekaj priseči ali podobno. Nobeden ni vzel vojaške prisege resno, posebno po razpadu Jugoslavije in Italije. Nekega dne je šlo več starejših od obeh čet do prosvetnega doma in tam je bila neka prisega. Ne vem, ali so prisegli na orožje ali kaj. Jaz sem bil takrat na straži pri sokolskem domu. Večina tretje čete pa je morala biti ob progi in po bunkerjih, od naše čete pa v patroli. Tako ne vem, koliko jih je tam moralo priti. Takoj po tem je prišlo nekaj naših desetin v dom. Ker sem bil na straži, sem z daljnogledom opazoval ameriške bombnike, ki so sedaj leteli dnevno čez nas v Avstrijo. Skupina sedmih pa je letela nekoliko nižje. Opazoval sem vodilni bombnik. Naenkrat sem zagledal osem svetlih točk, ki so pod kotom približno 30 stopinj letele naravnost na nas. Zavpil sem: »Strelja! V zaklon!« in se v istem hipu pognal skozi zadnja vrata v dom. Strahotno se je zaguncala zemlja in že sem bil v črnem dimu. Strahovito so treskale petsto in tisoč kilogramske bombe, kakor bi stresal grah. Jaz sem se dušil v črnem dimu in ometu, ki je padal in se spreminjal v prah. Nič nisem videl, tipal sem skozi vrata, da sem prišel ven, še je bila tema. Bilo je opoldne, sončen dan, a zaradi tega tema. Kašljajoč sem se vzpenjal po skali nad domom. Zagledal sem dom, še malo višje tudi sonce. Kusova štala je gorela, dim se je valil iz več krajev. Strehe so bile brez opek, okna brez šip. Bombniki so zaokrožili, ali pa je bila to druga skupina. Zaprli so zahodno stran do kolodvora. Odskakoval sem ob vsaki ogromni eksploziji. Slutil sem, da je zahodna stran vsa zbita, z bunkerji vred. Ko sem prišel do prve hiše, sem videl štiri ali pet let starega dečka, ki je bil brez obleke in je krvavel na vrhu glave ter bil čisto rdeč od krvi. Njegova mati je podpirala svojo mater, ki je imela nogo odsekano visoko nad kolenom. Nisem jim mogel pomagati. Prišel sem do bunkerja 3, proti Zavrhu, a ni bilo žive duše. Bunker je bil premaknjen. Stanovanjska baraka odpihnjena. Na travi je ležal na hrbtu mrtev vojak, nič ranjen, ubil ga je zračni pritisk. V globoki poti sem videl še tri mrtve. Strojnica v bunkerju je bila nedotaknjena. Tedaj so prišli od prosvetnega doma trije vojaki, ki so prevzeli obrambo. Bližnja, iz opeke zidana hiša, je imela veliko luknjo. Šli smo pogledat. Neki čevljar je imel presekan trebuh, da se mu je videlo drobovje. Vprašal sem ga, če hoče duhovnika, a je hotel zdravnika. Položili smo ga na odejo in oni trije so ga odnesli na obvezovališče. Najbližji doktor je bil na Vrhniki ali v Ljubljani. Pred bunkerjem je stala visoka hruška. Niti enega lista ni bilo na vejah, vse je odpihnilo. Na vejah pa je viselo nekaj, kakor ožgana slama. Ko sem pogledal gor, mi je nekaj padlo na lice. Potegnil sem s prstom, bila je kri in ta slama so bila čreva vojakov. Iz Vrhnike in Ljubljane so pričeli prihajati rešilni avtomobili. Nisem bil na obvezovališču. Moj brat Ivan je bil bolničar podnarednik. Niso mogli dosti drugega storiti, kakor ustavljati kri, ker je mnogim odtrgalo noge ali roke, tudi Žnidarju iz Rakitne. Ubit je bil Klančan, vodja bunkerja. Jaz sem prvi prišel do njega, zdelo se je, da ni imel niti ene cele kosti v telesu. Zračni pritisk ga je vrgel v skalo. Bilo je vse črno od eksplozij. Ko sem se zvečer pogledal v ogledalo, sem se sebe ustrašil. Bil sem črn kot zamorec, imel sem malo rdečo liso na čelu, kjer sem izgubil malo kože. V naši kasarni, sokolskem domu, ni bil nihče ubit, ker sem samo jaz notri skočil. Dom je bil skoraj porušen, ker je 8 petstokilogramskih bomb padlo v neposredno bližino, na Kusovo štalo. Začasno smo šli v šolo sredi vasi, pri cerkvi. Domobrancev je padlo okoli 17. Osem tistih, ki so bežali od doma in ves bunker 3. Od treh vojakov smo nabrali za eno smetišnico. Največji del je bila roka, od zapestja in prsti. Jaz nisem bil na pogrebih, ker sem moral biti na položaju. Tam blizu na zahodu je takrat lazila brigada. Parkrat smo trčili, pa samo naša izvidnica. Pri bombardiranju je bilo ubitih tudi več civilistov, ker so »junaki zraka« metali, kamor so hoteli. Stari vojak iz prve svetovne vojne je rekel, da je to proti zakonu in da so v prvi svetovni vojni dali civilistom opozorilo, da so se lahko umaknili, če so se hoteli. Sedaj pa nič, to je bila čudna civilizacija in kultura.

Napadi so se ponavljali. Četrti napad je bil najmočnejši, bil je ponoči. Ležali smo v šoli v strogi pripravljenosti zaradi brigade v bližini. Ko je bil alarm, sem prvi skočil ven z vso opremo. V zraku se je užgala prva svetilna raketa na padalu. Komaj sem pritekel do prosvetnega doma, jih je že bilo nič koliko. Ustavil sem se pod kozolcem, bilo je svetlo kot podnevi, lahko bi čital. Tekel sem proti bunkerju 4, kamor sem bil dodeljen. Nenadoma se je nekaj zapičilo v zemljo pred mojimi nogami. Že sem drsel ritensko kot najhitrejši rak. Par sekund sem počakal, a nič. Tekel sem mimo. Drugo jutro sem videl, da je bila to svetilna raketa, ki se ji padalo ni odprlo. Ko sem prišel do vrnile (bloka), so bili že vsi strelski jarki polni civilistov. Drugi pa so z golimi nogami pogazili zapiralno kozo, ki je bila vsa ovita z bodečo žico, in bežali še dalje. To bombardiranje so izvršili Angleži. Ne vem, ali so dali ljudem nekaj minut svarila ali pa so čakali, da je več raket svetilo. Stal sem pri polnem jarku in gledal, ko so vrgli ogromne rdeče ognje, ki so svetili celo bombardiranje. Ena je zgrešila in je padla na sredo pobočja hriba Planina. Druga pa točno k mostu na vzhodni strani. Potem se je začelo usipati. Padel sem kar na vrh drugih. Kadar niso padale blizu in ni sadno drevje letelo čez nas vodoravno in vse pometalo pred in za sabo, sem dvignil glavo in gledal, kam padajo bombe. Padale so povsod, najbolj pa na vzhodno stran mostu, kamor so vrgli tarčo. Blisk za bliskom, včasih po deset naenkrat in zublji. Mislili smo, da ne bo konca. V resnici pa je bilo samo pol ure. Spodnjim ljudem je že primanjkovalo zraka in tudi teža je bila velika, saj je bilo do osem ljudi na vrhu drug drugega. Kadar je padalo malo proč, sem pokleknil na travo in poslušal mile prošnje spodnjih. Rotili so jih, prosili, molili, da bi jih razbremenili. Končno so rakete zgorele in letala odletela. Vzdigoval sem ven skoraj onesveščene ljudi. Bilo je dosti mož, žena, deklet, otrok v spalnih oblekah. En domobranec je bil v kratkih gatah in s čelado na glavi, seveda brez orožja, čeprav je bila stroga pripravnost. Ljudje so pravili, da bi morali partizani napasti Borovnico med bombardiranjem, ker pa so bombe padale več kilometrov okoli, so si premislili in bežali v drugo smer. Večina bomb je bila težka samo 100 kg. Ko smo drugo jutro iskali mrtve ljudi in nekaj od nas tudi mrtve bombe, sem za hec rekel fantom, naj mi eno nalože na ramo, da bom vedel, koliko je težka. Težke so bile kot sto kil moke, to je okoli dvesto funtov. Potem pa jo niso hoteli vzeti z moje rame, češ, malo jo segrej, morda jo še oživiš. Šele ko sem jim rekel, da jo bom kar ob skalo vrgel, so hitro skočili in jo nalahko položili na zemljo.

Ker je bila Borovnica po tem napadu še bolj porušena, je cela četa odšla na Dol v barake. Čeprav je padlo že par tisoč bomb, je most še vedno stal. Tisto noč je ena bomba zadela železni del, vendar je vlak vozil skozi. Prišli so spet Amerikanci, petič in šestič. Šestič so uspeli. Bil sem ravno pod mostom, ko je bil alarm. Podvizal sem se po cesti proti Dolu. Nisem prišel daleč, do neke gostilne ali večje hiše. Bilo je prvič, da sem bil v hiši. Bilo je slabše kot zunaj. Zunaj si se bal samo nekaj sekund, ko je bila jata letal pod določenim kotom, to je 30 stopinj. Iz notranjosti pa nisi nič videl, samo rohnenje motorjev in tuljenje bomb. Ko je bilo konec, smo videli, da dolgi železni del mostu leži na tleh na zahodni strani. Mnogo ljudi si je oddahnilo, toda zastonj. Že naslednji dan so bili bombniki nazaj. Ker so bile vlečnice, ki so vozile hrano domobrancem na Zavrh in Planino, vse raztrgane, smo nosili na hrib z mulami z Dola. Tisti dan je nosila naša desetina. Ko smo prišli nad most proti Planini, bili smo ravno med skalami, je priletela jata letal malo nižje. Prebledeli smo. Desetar je zavpil: »Lezi! Že letijo!« Treskalo je vse naokoli. Smreke in debele skale so letele vodoravno nad nami. Ko je jata odletela, smo vsi vstali, črni kot zamorci. Z oblek smo si otepali zemljo, vsi smo bili zdravi, tudi dve muli sta ostali nepoškodovani. Smrekov gozdič pred nami pa je bil popolnoma postrižen, okoli nas so bile velike jame. Dobro, da je bil to zadnji večji napad. Popoldne je spet priletelo letalo lightning (strela) in spet streljalo. Potem so letali na obisk samo še lovci, ki so bili nevarni samo na čistini. Dobili smo tudi novega poveljnika, ki smo ga takoj krstili za »domišljavca«. Prišel je iz zapora. Menda je zapustil položaj svojega voda na hribu Slivnica nad Cerknico in šel dol do kmetov pogledat za šnops in še kaj drugega. Vod na hribu pa je nenadoma napadla močna skupina in je na hitro zapustil položaje. S tem je izpostavil vso vojsko, ki je prodirala od Martinjaka proti Loški dolini, silnemu obstreljevanju s težkimi strojnicami. Več naših je bilo ubitih in ranjenih. To so mi pripovedovali tisti, ki so bili v teh akcijah. Zato je imel naš novi poveljnik čete takoj slab sloves. Ker on ni bil v letalskih napadih, ni nič vedel, kako brezupno je. Enkrat, ko je več lovcev letelo nizko nad nami, ni pustil, da bi se vojaki razpršili. Slučajno so imela letala že prazne strojnice in brzostrelne topove. Ta človek se je igral s sto petdeset življenji mladih slovenskih fantov. Rekel sem vodniku, da ga bom drugič pomeril. In sem ga, pa je vodnik pazil name in me pregovoril, da nisem stisnil. Domobranci so popravljali razbito električno napeljavo, hodili smo v zaščito koscev in grabljic, napravljali drva, itd. Enkrat je šel naš vod v patrolo k Sv. Vidu. Tja smo prišli dopoldne. Prejšnjo noč je šel skozi vas udarni bataljon. Sledov borbe je bilo dosti. Najbolj žalostno je bilo videti zelo mlade fante iz Štajerske, ki so jih partizani pobrali kar v nedeljskih oblekah, ki so bile spodaj vse razcefrane od hoje po gozdovih in dežju. Tu pa so ležali na vozovih pobiti.

Prišla je zima, vsi smo vedeli, da je to zadnja v vojni. Nekoč nam je govoril naš kralj Peter iz Londona in nobeden ni verjel, da to res on govori, ker so nam partizani govorili, da ga bodo »likvidirali«, če pride v Jugoslavijo. Bilo je dosti krilatic, na primer: »Nemci nas bodo razorožili in dali partizanom. Nocoj gremo nad Nemce. Jutri gremo k četnikom.« Vse je bilo namenjeno razburjenju duhov, ali pa so nas samo skušali. Pojavile so se govorice o črni roki. Pri kmečkih in delavskih fantih nobene velike propagande niso nič dosegle. Vsi smo bili eno z desetarji in vodniki. Bilo je samo par propagandistov, ki jih ni nihče upošteval.

Zima je bila mila. V četi smo imeli dva ameriška padalca, večini nepoznana. Sta bolj bolehala. Enemu sem dajal vse svoje cigarete, ker je kadil kakor dimnik. Starši so morali biti Gorenjci, ker je imel to narečje. Pred avioni ni nikoli bežal. Rekel mi je, da barak ne bodo nikoli tolkli, je že moral nekaj vedeti. Proti pomladi so začeli govoriti, da bomo šli v udarni bataljon. Vodstvo nas je hotelo na Dolenjsko, mi pa smo hoteli ostati na Notranjskem, ker smo bili tu doma in bi bili bliže Trstu, ko bi šli Angležem in »našemu kralju« naproti. Bilo je konec marca ali v začetku aprila, ko so nam povedali, da ker nočemo na Dolenjsko, nas bodo razorožili. Potem pa, da lahko gremo k Vuku Rupniku, ki je bil poveljnik Notranjskega udarnega bataljona. Za primer, da bi nas kdo razorožil, smo se že dolgo pripravljali. Orožje smo imeli skrito še od razpada Italije, pa tudi partizanom smo ga mnogo zaplenili. Orožje smo oddali zvečer, na Dolu v barakah. Potem pa bi morali iti z vlakom neoboroženi na Rakek in v Cerknico. Predno smo prišli do vlaka, je polovica že imela orožje in na vlaku je čakalo orožje še za drugo polovico. Še celo gorski top, ki smo ga ukradli Nemcem in ga skrivali na Zavrhu že pol leta, je bil s precej streliva z nami. Zjutraj smo iz Rakeka marširali v Cerknico in dalje v Martinjak. To je vas na jugozahodni strani Slivnice. Nastanili smo se po hišah. Poveljstvo in pol čete pa je bilo v lepem poslopju, menda last nekega lesnega podjetja. Kraj je bil še kar prijeten, tudi ljudje. Nismo pa imeli ne bodeče žice, ne bunkerjev ne strelskih jarkov, ne obrambe na višini, kakor je bilo prej v Borovnici. Pod noč, ko sem šel s kolegom po vasi, sem videl, da se nekateri fantje, ki so prejšnji dan jokali s svojimi dekleti vred v Borovnici, to noč že sprehajajo z novimi dekleti. S kolegom sva se zasmejala. Nekaterim se je še poznalo na obrazu, da so jokali in so izgledali še bolj zaljubljeni. Dobili smo tudi poročnika Ivana Korošca, namestnika komandirja. Bil je zelo sposoben. Dobil je prvi vod. Prej so bili vsi vodniki domačini. Tudi disciplino je malo uvajal, bil pa je kmalu ranjen v nogo in so ga peljali v bolnico, verjetno v Ljubljano. Dobili smo se spet na Koroškem.

Naš prvi pohod je bil v Loški potok – Prezid. Z nami je šla večina bataljona iz Cerknice. Imeli smo tudi več mul, ki so nosile težke minomete. Takrat sem prvič videl »Vuka« Rupnika. Bil je visok in bled, bolj suh in resen. Ne vem, če sem ga kdaj videl nasmejanega. Prenočevali smo v vasi Topol, prvič sem ležal na slami. Ponavadi smo ležali na zemlji, stražili pa na deskah. Zato tudi do tistega časa nismo imeli uši. Še ponoči smo šli po cesti proti Loškemu potoku v vas Hrib. Ker naša četa v bojih ni imela še skoraj nič izgub, je bila za predhodnico. Za prvega izvidnika pa jaz in Kranjc. Rekli so nama: »Zdaj pa uporabita svoje znanje iz knjig in časopisov, mogoče jih še pregovorita, da vaju ne bodo streljali«. Zelo so se norčevali iz naju. Šla sva ob strani ceste, vsak na eni in brez vsakega problema. Ko se je delal dan, smo bili že v vasi Hrib. Domači fantje v bataljonu so dobili par minut za obisk sorodnikov. Nekateri niso videli matere že od razpada Italije. Tudi naša četa je imela nekaj takih. Videl sem, ko so matere prvič in zadnjič videle svoje sinove vojake, pa samo za par minut.

Šli smo čez planjave proti Prezidu, vodili so drugi. Čeprav je bilo aprila, smo prišli v zamete zmrznjenega snega in mule so se vdrle do vampov. Morali smo jih raztovoriti in precej časa je moral naš, tretji vod, nositi poleg svojih še njihove tovore. Končno je tudi to minilo in smo se proti enajsti uri približali Prezidu. Naša četa od vzhoda, drugi od juga. V dolini smo zagledali revno, zdelo se mi je leseno naselje ali trg. Bili smo na grebenu. Razgled je bil dober. Vendar se je poveljnik kril za veliko, kot cerkev visoko skalo in spraševal svojega trubača, kaj se dogaja v kilometer oddaljeni dolini. Že smo videli prihajati 37. četo od juga po planoti. Tudi naš trobentač je zatrobil juriš. Spustili smo se v tek navzdol. Ker je ona četa odprla ogenj, so partizani takoj zapustili mesto in jo hitro ubrali v hribe proti zahodu. Jaz sem videl samo kakih dvajset. Bili so čez kilometer daleč in cela naša četa ni izstrelila naboja. Pritekli smo do hiš, bila je tišina in nič odpora. Verjetno se jih je mnogo poskrilo. Toda mi nismo nič natančno pregledovali, ker smo poznali težki položaj. Sam sem govoril z lepo črnolasko, ki je bila zelo ponosna, govorila je pa bolj po ljubljansko: »Kaj boš? Pusti ljudi pri miru, če ti nič žalega ne storijo.« Druga četa je dobila pet na hitro preoblečenih partizank. Vzeli so jih s seboj. V Loški dolini, skozi katero smo se vračali, so pa domačini prosili Rupnika Vuka, da jih izpusti. Res je dal vse izpustiti. Čez par dni se je vod te čete spet na hitro ustavil v istem krogu in dobil ta dekleta preoblečena v partizanke. To pot so jih vzeli s seboj. Zunaj Prezida se je ves bataljon postrojil za pregled. Prav blizu pa je bil v vasi partizanski bataljon, pa si ni upal užgati po nas z nemškimi strojnicami (šarci). Ko pa je ena četa krenila tam mimo domov, so jo precej obstreljevali in če se ne motim, so naši imeli ranjence. Naša četa, posebno tretji vod, je šel čez Vražji vrtec. Prišli smo v Vrhniko v Loški dolini. Še isti večer smo prišli v Martinjak, ostali bataljon pa v Cerknico. Bili smo precej utrujeni, ker smo težko nosili, tja in nazaj, ker nismo nič izstrelili.

Bilo je aprila, ko je v patroli padel naš vaščan – Grumov iz Novakov. Samsek je naredil krsto, jaz in še en vojak sva ga s konjem in vozičkom peljala domov v Rakitno. Težko so bili prizadeti. Rekel sem jim, da bo vsaj doma pokopan, mi pa Bog ve kje. Res se še danes ne ve za večino grobov naših fantov in mož.

Mene je zelo začela boleti noga v desnem kolenu, ko sem vzdigoval mule iz zametov. Najbrž me je ena brcnila, pa takrat nisem čutil. Iti sem moral iz najboljše izvidniške desetine. Zelo so me pogrešali in jaz njih, ni bilo več tistih šaljivih izrekov in lahkega izzivanja za hec. Dali so me za magacinerja orožja. Nekje so dobili več sto angleških ročnih granat, ki še niso bile sestavljene. Te sem sestavljal skupaj, granati z razstrelivom sem privil še vžigalnik. Poizkušal sem popraviti tudi kak zaplenjen mitraljez, pa sem bil bolj slab mehanik. Preizkušali smo tudi naš gorski top, Slivnice nismo zgrešili.

Ko smo bili mi na pohodu na Loški potok in Prezid, je skupina z mojim bratom Elkom, ki je bil naš četni narednik, izvedela za signale angleškim letalom, ki so odmetavala material partizanom. Šli so na Cerkniško jezero, ki je bilo zraven in takrat suho. Zakurili so več ognjev v obliki zvezde in res jim je avion nametal precej obleke. Proti Gornjemu jezeru pa so vrgli 8 velikih bomb, ki smo jih slišali prav v Topol.

Bataljon je odšel v akcijo na Primorsko v okolico Idrije. Zopet niso imeli dosti borb, zaplenili pa so precej materiala (usnja). Mi doma, bilo nas je okoli 25, smo pa precej stražili. Ljudje iz Loža so nam povedali, da je šlo 80 ruskih tankov na Trst čez Mašun in da se spet pojavljajo partizani. Brat me je poslal z dvema mladima v patrolo preko Gornjega jezera v Lož, vsaj čez greben, da bi videli, kaj se dogaja. Kljub boleči nogi, sem nosil zbrojevko, ki je še nikoli prej nisem. Ko smo prišli čez hribe in nismo nič videli, sem pustil mlada fanta na grebenu v grmovju, sam pa sem šel malo v vas. Vse se mi je zdelo preveč tiho. Na sredi vasi je bilo korito, ob katerem so fantje, takrat ko smo šli iz Prezida, hecali dekleta. Tudi ta dan je bilo eno dekle pri koritu. Bilo je zelo resno, skoraj prebledelo. Takoj sem vedel, da me imajo na muhi. Zašepetal sem, koliko jih je. Ona je samo zavrtela velike, prestrašene oči in odšla. Kaj sem hotel. Verjetno so čakali, da pride vsaj desetina ali vod, ker je v te kraje vedno šel vod. Napil sem se dobre vode in pomolil k Bogu, kot nas je Šabić učil. Na vasi se še nič ni ganilo. Z roko sem dal par znakov nikomur v gozd in jo po isti poti počasi urezal nazaj. V resnici so čakali večje ribe. Ko sem bil izven njihovega dosega, sem kljub šepavi nogi tekel do onih dveh, hitro smo tekli navzdol, da smo pretekli čim večjo razdaljo, če bi se oni spomnili in prišli na greben. Hitro smo šli čez neko vas in Grahovo. Povedal sem, da ni tankov in da nismo nič videli in nič slišali. Seveda bratu tudi o tihi vasi nisem nič povedal. Ne vem če je bil to Nadlesk ali podobno. Potem smo zvedeli, da jih je bilo štirideset, ki so čakali, da bi se vod postavil pred korito, potem pa bi mu dali kropa.

Bataljon je s primoranim maršem (hodili so noč in dan) prišel domov in šel takoj v akcijo, k Sv. Ani, če se prav spominjam. Imeli so tudi en star top in z njim so Nemci streljali v dolino in menda razbili eno šolo v Loški dolini. Takrat niso bili več naši partizani, to je menda bila bosanska divizija. Bila je vojska, ne banda. Bili so zakopani in tudi Rupnikovi so se hitro zakopavali. To se jim je dogodilo prvič. Fronti sta bili precej blizu. Bosanci so se norčevali: »Zašto se borite?« Domobranci: »Za kralja Petra.« Bosanci: »Jebem vam kralja Petra! Dođite dole!« Domobranci: »Pridite gor!«. Končno se je Malnar izpod Kamnika razjezil, posebno zaradi psovanja: »Le počakajte hudiči, pridem dol!« Od desetine si je sposodil deset ročnih granat in povelje, naj ga zaščitijo, je šlo do vseh mitraljezcev. Pet strojnic je odprlo ogenj, medtem ko je drugih pet čakalo. Malnar je res letel dol, zmetal vseh deset bomb in priletel ves zasopel in krohotajoč: »Ste videli, pa sem hudičem pokazal, kaj znamo.« Ponoči so partizani izginili, menda proti Trstu. Bataljon pa je šel za par dni na Dolenjsko z vlakom, kjer so jih bila napadla letala, vendar žrtev ni bilo. Tudi partizanski topovi so jih obstreljevali, naša četa ni imela izgub. Kmalu so bili spet doma.

Bil je maj 1945. leta in bližal se je konec vojne. Berlin je padel v ruske roke. Pri Trstu smo slišali bobnenje težkih topov. Naši so mislili, da so to angleški topovi. Izvedeli smo, da je šlo mimo Blok več skupin četnikov, tudi po tristo skupaj. Vsi so zelo hiteli Angležem naproti. Vedeli so, da so partizani z velikimi silami pri Trstu in da zapirajo poti in mostove ob Soči proti Triglavu. Menda jih je samo polovica pravočasno prekoračila Sočo, bile so tudi hude borbe.