Uvod
Ko v adventnem času postavljam jaslice priljubljene kiparke gospe Lize Hribar, me že objema toplina božične noči. Spoštljivo in pozorno, da jih ne poškodujem, odvijam rjave glinene kipce enega za drugim in vsakega premišljeno postavim na mah. Ko stojijo na svojem mestu, oživijo v svoji milini in nenadomestljivi vlogi, ki jo vsakemu podarja rojstvo božjega Otroka: pastir, ki se greje ob ognju, drugi s pokrivalom v roki pred neobičajnim novorojencem, pastirica z nekaj živeža na glavi, živahne ovčke, ki se pasejo ali obstojijo pred votlino, kot da občudujejo neobičajne goste te noči. Zdi se mi, da nam razprostrte roke klečeče božje Matere podarjajo svojega Sina; za njima votlino izpolni vzravnana postava moža, očeta in varuha sv. Jožefa. Milina obrazov, drže in kretnje kipcev so značilni za kiparko Hribarjevo, ki je mrtvi, žgani glini vdihnila svojsko toplino skrivnostne noči.
Na sobnih orglah moje hčerke stoji kip sv. Elizabete, ki je njena in kiparke Lize krstna zavetnica. Vrtnice na razprostrtih dlaneh svetnice bodo zdaj zdaj dobrotljivo zdrknile z njenih dlani na tipke orgel; predstavljajo neusahljive darove svetnice. V dnevni sobi našega doma krasi steno kip Matere Božje z Jezusom v naročju. Ta Jezušček je nekaj posebnega, a značilen za kiparko. Ima prijazen, okrogel obrazek z radovednim pogledom, kot so na obrazih mnogih njenih kipcev. Gospa Liza se je še posebej potrudila, da bi me obrazek tega Jezusa spominjal na moje sinove, ko so bili še otroci in jih je tu pa tam videvala. Hvaležna sem ji za to pozornost. V nekdanji otroški sobi krasi eno od sten kar šest glavic angelov varuhov, četudi je kakšna od njihovih perutničk že zalepljena. Vsaka od glavic ‘pripada’ enemu od mojih otrok, ki so običajno zaspali z molitvico ‘Sveti angel varuh moj’. Nad posteljo je še majhen glineni križec z Marijo v vznožju, ali pa mali Jezus, ki na stežaj odpira tabernakelj, da prisluhne srcu otroka. Na polici najine spalnice imava z možem postavljen kip figuralnih jaslic iz žgane gline: varuh, mož in oče sv. Jožef s svojim široko razprostrtim plaščem objema in v svoje varstvo sprejema svojo ženo Devico Marijo; oba se ljubeče sklanjata k malemu Jezusu v Marijinem naročju. Jezusove roke so razprostrte, kot da že blagoslavljajo; Jožefova levica je na prsih, z desnico na široko razgrinja plašč, ki daje varno zavetje svoji ženi in otroku. Pred kratkim je ta priljubljeni kipec dobil novega lastnika: z možem sva ga podarila vnukinji, jeseni bo rodila prvega otročka. »Iz roda v rod, duh išče pot,« je Župančičev verz rad ponavljal frančiškanski pater Roman Tominec, velik občudovalec in znanec gospe Hribarjeve. Karkoli že so ustvarile iz neobdelane mrtve snovi roke umetnice, izžareva duha, ki ga je s svojo trdno vero in milino vdihnila svojim mnogim umetninam, in to kljub mnogim hudim preizkušnjam v povojnih letih, ki so bila po njenih besedah »borba za preživetje«. Umetniško delo ge. Hribar lahko strokovno ocenijo umetnostni zgodovinarji. Moj odnos do umetnosti gospe Hribarjeve pa je zelo oseben in v tem zapisu me zanima ona kot oseba, kot žena, mati, umetnica in – politična zapornica.
Življenje in delo Lize Hribar
Rodila se je 21. aprila 1913 v Celovcu, kjer je tedaj služboval njen oče Henrik pl. Obereigner kot stotnik v 17. pehotnem polku; bil je sin gozdarskega direktorja posestva Snežnik. Že novembra 1914 je bil med pogrešanimi na ruski fronti. Prav v tistem času je umrl tudi Lizin dva meseca star bratec Jurij. Po tej dvojni tragični izgubi se je Lizina mati, Elza Obereigner, roj. Kastl, vrnila k svojim staršem v Ljubljano na Prečno ulico. Takrat je bila gospa Obereigner znana slikarka portretov, kar ji je omogočil njen oče Karl Kastl, upokojeni častnik avstrijske vojske in ljubiteljski slikar. Med prvimi igračami, ki jih je svoji mali vnukinji Lizeloti podaril njen ded, sta bila svinčnik in papir. Toda njena stvarna in stroga babica, ki je imela trgovino z metrskim blagom, je bila mnenja, da se z umetnostjo ne služi kruha, zato je morala Liza po meščanski šoli pri uršulinkah opraviti še enoletni trgovski tečaj na Mladiki.
Toda želja po umetniškem izpopolnjevanju je prevladala. V letih 1929 do 1931 je obiskovala tečaje na umetniški šoli društva Probuda v Ljubljani in se tam navdušila za slovensko ljudsko umetno obrt. Ostala ji je zvesta vse življenje. Želja po nadaljnji izobrazbi jo je vodila na Dunaj, kjer se je l. 1931 vpisala na Dunajsko žensko akademijo (Wiener Frauen Akademie) in po štirih letih diplomirala na kiparskem oddelku. Sledila so študijska potovanja po Nemčiji, Franciji in učenje rezbarjenja pri Janezu Resmanu v Radovljici. Vrnila se je na Dunaj, kjer je opravila še specialni tečaj za cizeliranje brona. Ko so v aprilu 1938 Hitlerjeve čete vkorakale na Dunaj, jo je mati Elza pozvala, naj se takoj vrne v Ljubljano.
V pritličju dvoriščne stavbe na Prečni ulici si je uredila atelje in ustvarila nekaj otroških portretov v glini, bronu in lesu za skupinsko razstavo v Jakopičevem paviljonu septembra 1938. V tem obdobju se je seznanila z Josipom Vidmarjem, Otonom Župančičem, Cirilom Kosmačem, z Lili Novy in drugimi znanimi osebnostmi. Med to druščino je spoznala Zorana Hribarja in se l. 1939 z njim poročila. Bil je sin industrijalca in politika Dragotina Hribarja in Evgenije, roj. Šumi. Njegov brat je bil Rado Hribar, lastnik gradu Strmol, ki so ga skupaj z ženo Ksenijo partizani ubili januarja 1944. Zoranu in Lizi Hribar so se rodili štirje otroci: Monika (1940), Aleš (1941), Angelika (1943) in Miklavž (1954). Med vojno je Zoran igral violino v radijskem orkestru, Liza pa se je posvečala svojim trem majhnim otrokom.
Že ob začetku vojne sta pričela sodelovati z OF. Menila sta, da je to politična stranka, ki združuje poleg komunistov še krščanske socialiste, liberale in sokole. Liza je bila zelo rahločutna in pomagati je hotela vsakemu, ki jo je prosil pomoči. Hčerka Angelika je kasneje od mame zvedela, da je oktobra 1941 Josip Vidmar pripeljal k gospe Hribarjevi Vido Tomšič z otrokom, da sta se pri njih skrivali. Pri njih sta bili en mesec, nato je dala Tomšičeva otroka v dečji dom, sama pa je še hodila k njim, do 10. 12. 1941, ko so jo skupaj z možem aretirali. Za božič je bil otrok zopet pri njih, nato ga je Tomšičeva pod tujim imenom ponovno dala v dečji dom. Za OF sta Hribarjeva vsak mesece prispevala 100 dinarjev. Večje vsote denarja so dajali Mišku Kranjcu, ko so zvedeli, da je bil ‘v zadregi’. Določene dneve je Hribarjeva prenašala blagajno OF z enega kraja Ljubljane na drugega. Jeseni 1943 je nekaj časa oskrbovala bolnega sinčka partizana iz Strug, ker se ni mogel vrniti domov. Po vojni je dala za bolnike posteljnino in blazine in za ranjence sanitetni material. Pomagala je mladim materam, ki so imele veliko dela, in skrbela za njihove otroke, ker takoj po vojni otroško varstvo še ni bilo organizirano. Med drugimi sta bila pri njih oba Kraigherjeva otroka in otrok Kristine Brenkove. Ko je »po osvoboditvi« nekdo na cesti Hribarjevi zašepetal na uho, da vozijo vlaki z našimi fanti v Kočevje, kjer jih pobijajo, je takoj ‘šla v akcijo’. To morijo bi lahko preprečil ‘nekdanji’ znanec Josip Vidmar, si je mislila, in šla k njemu: »Joža, naredi vendar kaj!« Odgovoril ji je: »Liza, samo tiho bodi!« Ko ga je kasneje še nekdo drug prosil za posredovanje, ga je zavrnil: »Veš, naši so tako primitivni, da se z njimi ne da pogovarjati.«
Takoj po vojni je gospo Lizo njeno domoljubje in želja, da ponovno oživi ljudsko umetnostno obrt, napotila v razne kraje po Sloveniji, da poišče »vse še živeče obrtnike«, kot je napisala v svoj dnevnik. Tako je bila prva pobudnica za ustanovitev trgovske mreže za prodajalno Dom. Po usodnem letu 1947 je tudi sama prodajala svojo umetniško in dekorativno malo plastiko in poleg ostalega umetniškega dela s to dejavnostjo preživljala vso družino. V Domu so prodajali njene dekorativne priponke, stenske in namizne svetilke, svečnike, zvezdna znamenja in angelce, ki so jih poimenovali ‘amorčki’.
Usodno leto 1947
Maja 1947 je bila Liza Hribar skupaj z možem Zoranom aretirana in obsojena v Nagodetovem procesu. Zakonca Hribar sta sčasoma sprevidela prevaro OF, po vojni je postalo popolnoma jasno, da je KP prevzela vso oblast. »Tega ne smemo dovoliti,« je bila zagreta gospa Hribarjeva, »narod je treba rešiti tega zla in uvesti večstrankarski politični sistem, za spremembo režima je treba nemudoma nekaj storiti!« Ing. gradbeništva in dr. geologije Črtomir Nagode je bil daljni sorodnik Hribarjevih, prav tako Leon Kavčnik. Bila je njuna somišljenica in pregovorila je še svojega moža Zorana, da se je pridružil skupini petnajstih svobodomiselnih narodnjakov Nagodetove skupine. Za povojno oblast so bili »ostanki meščanskih strank in liberali«, »organizatorji opozicije« in podobno, kot jih je obsodil sodni senat. Trije od njih so zaradi te obsodbe umrli, drugi so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni, kasneje pomiloščeni.
Obsodba teh petnajstih »organizatorjev opozicije« jasno kaže, kako so boljševiki ravnali z dobromislečimi in domoljubnimi Slovenci. Med vojno so bili z njimi v koaliciji, po vojni so jih onemogočili. Še posebej sposobni gospodarstveniki, kakršni so bili dr. Črtomir Nagode, podjetnik Sirc in njegov sin, zastopniki pravnega reda dr. Furlan in vsi njihovi somišljeniki, so dobro vedeli, da lahko povojna Slovenija v vseh pogledih napreduje in postane domovina vseh Slovencev samo s pravično demokratično, večstrankarsko demokracijo. Kako prav so imeli, se je kmalu pokazalo in to kaže tudi današnje politično in gospodarsko razsulo Slovenije.
Zoran Hribar je bil obsojen na 18 let zapora, a je bil po šestih letih pogojno izpuščen. Žena Liza je bila sicer le tri mesece v preiskovalnem zaporu, a to in trpljenje, krivice in ločitev od treh majhnih otrok ter dolgoletni zapor moža je močno vplivalo na njeno umetniško ustvarjanje. Nekoč je rekla: »Prvega križanega Kristusa sem upodobila že na Dunajski akademiji, a v resnici sem ga lahko umetniško ustvarila šele potem, ko sem doživela toliko trpljenja.« Njeni križani Kristusi so bili različnih velikosti, v glini in bronu. Svoje trpljenje je podoživljala tudi v štirinajstih postajah reliefnega križevega pota za več cerkva in samostanov v Sloveniji, prvega in najbolj znanega za samostansko uršulinsko kapelo.
Zapor zakoncev Hribar
Hčerka Angelika se spominja: »24. maja 1947 naj bi praznovali sedmi rojstni dan sestrice Monike. Vse je bilo pripravljeno, torta je bila spečena, Monika se je vsa slovesna veselila. Bila sem stara štiri leta, a se še dobro spominjam, kako sem tiste noči med 23. in 24. majem zagledala v dolge črne usnjene suknje oblečene moške. Slonela sem ob ograjici svoje otroške posteljice in se jim – smehljala. Zame je bil njihov nočni ‘obisk’ dogodek. Drugače sem se vedno bala obiskov in se skrila pod mizo. Kasneje mi je mama povedala, kako je moje prijazno smehljanje in ogovarjanje prišleke na tihem jezilo. Naslednji dan smo videli, da mame in očeta ni doma, da so jih odpeljali. To nam je povedala služkinja Pepca. Resnosti in tragičnosti dogodka se nismo zavedali, čeprav smo mamo vsak dan bolj pogrešali.«
»Takrat smo stanovali na Langusovi ulici v podkleteni, dvonadstropni hiši. Lastnica je bil stara mama Tita Turnška, ki nas je še naprej obdržala na stanovanju v nadstropju, saj ji je omica plačevala najemnino. Vendar se je naš bivalni prostor po aretaciji staršev zelo skrčil. Že naslednje jutro se je pojavil miličnik in zapečatil vrata v dnevno sobo, ostali sta nam le kuhinja in spalnica. Pred kuhinjskimi vrati nas je ‘pazil’ stražar, podnevi in ponoči. Danes vem, da ga je zanimalo le to, kdo nas bo hotel obiskati. A na obisk ni bilo nobenega … Spet sem bila s stražarjem preveč domača in prijazna. Večkrat sem ga prosila: ‘Stric, vzdigni me, da bom pozvonila!’ Rade volje mi je ustregel, vedel je, da s tem draži našo služkinjo Pepco. Imela nas je rada in nas budno pazila. Vsakič, ko je pozvonilo, je skoraj ponorela – v veliko veselje stražarja. Na srečo se ji ni bilo treba bati, da bi šel kdo od nas otrok na dvorišče, tudi ona ni smela zapustiti stanovanja, pičlo hrano so nam nosili drugi. Kako so zvedeli za naš hišni pripor, ne vem. Potem pa nas je morala občasno zapuščati še Pepca. Morala je na udarniško delo. Takrat smo bili čisto sami, le nekaj dobrih sosedov nas ni zapustilo in so nam občasno nosili hrano. Sami smo se znašli tako, da smo na teraso ravne strehe znosili posteljnino in se tam igrali. Otroci z ulice so nas klicali, naj vendar že enkrat pridemo dol, da se bomo spet skupaj igrali. Najstarejša, sedemletna Monika, jim je vpila nazaj: ‘Ne moremo, smo zaprti!’ To je bilo vse naše ‘komuniciranje’ s prijatelji z ulice.
Najprej se je Monika, za njo pa midva z Alešem, pričeli zavedati, da smo sami. Zvečer smo drug za drugim jokali in se spraševali, kdaj se vrne mamica. Najbolj zapuščeno se je počutila Monika, ker se je čutila odgovorna za naju z Alešem. Že prvi dan nas je hotel obiskati arhitekt Miha Osolin, dober družinski prijatelj, ki je prenavljal stanovanje v Gradišču in grad Strmol. Vendar mu stražar ni dovolil vstopa. Ko je omica Elza od znancev zvedela, da smo sami, je takoj prišla, prosila stražnika, naj ji dovoli, da nas obišče. Vstopa v stanovanje ji ni dovolil. Vpili smo ji s terase, videla nas je, da smo zdravi. Toda mirovati ni mogla. Kmalu nas je obiskala mamina dobra prijateljica Vida Novak. Bila je žena ministra v predvojni vladi Frana Novaka, ki je umrl v Dachau. Morda si je s sklicevanjem na to ‘okoliščino’ izprosila dovoljenje komunističnih oblastnikov, da nas obišče. Toda spet samo izpod stopnic, toliko da nas je videla. Sčasoma je pečat iz voska na vratih popustil, bil je že zrahljan, saj je bil vanj vtisnjen majhen kovanec enega dinarja. Zato smo ga lahko sami lomili in ga z dinarjem zapečatili nazaj. Nekoč, že dosti kasneje, ja stražar mamini znanki celo dovolil, da nas je odpeljala v kino. Ni mi jasno, kako je to dosegla. Pečat je ostal na vratih, dokler se ni mama vrnila.«
Angelika nadalje pripoveduje: »Dragocena mamina zapuščina so mi njena pisma iz preiskovalnega zapora na Poljanskem nasipu 52. Zaradi sojenja so jo avgusta preselili na Miklošičevo 9 in konec meseca izpustili iz zapora. V obrambo je lahko navedla svojo raznovrstno pomoč Osvobodilni fronti med vojno, kar jo je verjetno obvarovalo dolgoletnega zapora. Vrnila se je že konec avgusta. Vse življenje se je zavedala, kako jo je takrat Bog ‘pogledal skozi veliko okno’; lahko bi še njo obsodili na več let zapora . . . Kaj bi bilo tedaj z nami, otroki, z omico! Če je v zaporu samo pomislila na to, jo je obšla groza.
Nekatere vrstice iz pisem, ki nam jih je občasno pisala, mi še danes veliko povedo in pomenijo…« Že takoj maja 1947 je med drugim napisala svoji »ljubi mami«, naši dobri omici in svojim »zlatim otročičkom« Moniki, Aljošku in Angeliki: »Zelo lepo in iz srca vas prosi mamica, da bodite pridni, dokler ne pridem, da vas bodo imeli ljudje radi in se vas usmilili. – Pepca, prosim, usmilite se otrok, potrpite z njimi, Vam bom povrnila … Ne tratite zame, otroci naj imajo … Poljubljam Te, mami, in hvala za vso skrb. Tisočkrat poljubljeni in objeti otročički od vaše žalostne mamice! … Alešku preskrbite predvsem mleko. Iskrena hvala Pepci in vsem dobrim ljudem …«
Naslednji mesec so »preljuba mami in moji otročički« dobili ponovno pismo od jetnice. »Kako sem bila včeraj strašno vesela in potem do smrti žalostna, ko sem prejela paket. Ginjena ob vsej Tvoji dobroti, ljuba mami, in zdaj vse vem, kako Vam mora biti hudo! Strašno težko čakam nekaj vrstic, ker o otrocih ni sledu … Nikar ne pošiljaj stvari, za katere ne prosim in ne oškoduj se! Prosim za stare zakrpane nogavice, lahko črne, a močne, če mogoče dva para … Ali imaš kakšno staro majico z dolgimi rokavi. Staro pralno bluzo – sem zelo umazana … Kaj je z otroki? Naj naju z atkom ne pozabijo in mislijo na vse dobro, kar sem jih učila. Potrpite z njimi. Moje pretrgano srce je na dvoje pretrgano! Monki (Monika), Aki (Angelika), Aljoška, mamica vas poljublja vroče, vroče …! Mami, objemam Te in se Ti nikoli ne bom mogla dovolj zahvaliti.« In v naslednjem pismu datiranem julija, ponovno beremo: »Otročički, pridni ostanite! To je zame še edino veselje! – Blagoslavljam vas, vaša mamica.«
Lahko si mislimo, koliko molitve je vsak dan mami prikipelo iz srca, zdaj še njen blagoslov, čeprav iz cenzuriranega pisma. Avgusta kar noče biti konec. 13 avgusta se spomni na Aleškov rojstni dan: »Lepa darila bo dobil … to bo veselje, ko bomo spet skupaj … Tisoč poljubčkov od mamice … Pišite vendar! Iskrena hvala Pepci in vsem dobrim ljudem. – Tisočkrat vas objema in poljublja čisto vaša mamica.«
Vrnitev iz zapora
Po treh mesecih se je gospa Hribar vrnila iz zapora. Časa za veselje je bilo hitro konec. Kmalu je v rokah držala odločbo za izselitev. »V svoji hiši ne bom trpela izdajalcev«, se je takoj strinjala z odločbo gospodinja Turnškova in jim že pred tem pokradla vse rjuhe. Novo bivališče naj bi dobili pri neki družini v Zalogu: imeli bi stanovanje v vlažni črni kuhinji in sobi preko dvorišča. »Odločba je dokončna, pritožba ni možna, ker je značaj zločina vašega moža težji.« Naselitvi Hribarjevih se je tudi družina v Zalogu uprla; po vsej verjetnosti so hoteli še njo na ta način kaznovati. Ko bi bil ob tolikih Lizinih stiskah ob njej vsaj mož! Kako strašno dolga bodo leta brez njega zanjo in za otroke! Ali bo morda odslej tudi zato upodobitev sv. Jožefa z razgrnjenim plaščem nad sv. Družino kiparki priljubljen motiv družinskih jaslic? Liza in trije majhni otroci so končno dobili utesnjeno bivališče pri njeni mami, dragi omici, na Prečni ulici, pohištvo iz Langusove so morali uskladiščiti pri stricu. Vsi: omica, mama Liza, trije otroci in služkinja so se natrpali v edino prosto sobo, ker sta v dveh drugih s souporabo kopalnice in stranišča živela dva bivša partizana: pisatelj Karel Grabeljšek in udbovski psihiater, po vojni direktor umobolnice v Polju, dr. B. Kobal. Kmalu sta se odselila, ker so ju novi prišleki motili.
Kaj še je pomagalo mami Lizi, da se je iz zapora vrnila že po treh mesecih? Morda tudi molitev, goreča molitev nje same in dobrih ljudi. Že pred svojim zaporom se je poslovno seznanila s kovačem Jožem Bertoncljem iz Krope, ki je sčasoma postal strokovnjak umetnega kovaštva in v povojnih časih neustrašen sodelavec gospe Hribarjeve. Na predvečer njenega sojenja so kovačeva nečakinja Vera Jelenc z znankami vso noč prebedele v molitvi za srečen izid sodbe. In dočakali so jo. Še isto leto, jeseni 1947, so Kroparji pri umetnici naročili jaslice za priljubljeno Marijino kapelico Na gori. To so bile njene prve cerkvene jaslice s pobarvanimi kipci, v kolednikih je upodobila štiri Kroparje. Ostale so unikat. Od takrat dalje so sledila naročila za cerkvene in hišne jaslice ali figuralne v enem kosu, vse do konca njenega umetniškega ustvarjanja. Ko sem jo ob neki priliki obiskala v mrzli delavnici, mi je zaupala, da jih lahko izdeluje samo v adventnem času … V času pričakovanja, ko bo na svetu, tudi v njeni domovini, zasijala Luč miru in ljubezni! Vendar je pozimi težje delati z vlažno glino, prsti postanejo še bolj okorni … vendar oblikujejo figurice v božjo čast! Morda se je prav v adventu, v času pričakovanja Odrešenikovega prihoda, njen umetniški navdih lažje porajal ob premišljevanju Njegovega rojstva, materinstva, očetovstva … Kolikokrat je samo v zaporu priporočala svojo družino božjemu Otroku, Materi Božji in sv. Jožefu!
Že v uvodu v članek sem pisala o milini in nežnosti, ki dihata iz kipov umetnice Lize Hribar: o Materi Božji, ki ljubeče drži in gleda svojega Sina in njegov srečen, brezskrben, otroško okrogel obrazek; o mehkobi njenih rok, ki držijo ali objemajo v svojem naročju Otroka. Po čitanju kratkih, a tako srčnih in ljubečih sporočil gospe Lize Hribar iz zapora mi zdaj še toliko bolj iz njenih kipov in kipcev diha njena ljubeča materinskost, ki je bila v času njenega zapora v tako težki preizkušnji. In njena globoka vera, ki je premagovala trpljenje in krivice v njenem nadaljnjem življenju. Njene upodobitve skrbnega moža, očeta in varuha sv. Jožefa, ki hoče z razprostrtim plaščem obvarovati vsega hudega svojo Ženo in Sina, dajo slutiti željo žene, matere in otrok po ljubečem varstvu moža in očeta. Dolgih šest let so bili vsega tega oropani.
Kasneje je v pogovoru za Družino 8. 3. 1970 povedala, da je njen umetniški poklic najtesneje povezan z materinstvom. Dopoldne je v delavnici, popoldne z otroki, kiparjenje se zato zavleče pozno v noč. Otroke je morala preživeti, vendar je prepričana, da sta čas in požrtvovalnost, darovana otrokom, več vredna kot materialne dobrine: »Ljubezen, ki je izraz materinske žrtve, je glavno gonilo za prijetno ozračje v družini.«
Zapori gospoda Hribarja
Zoranu Hribarju je novodobni Herod za dolgih šest let grenil življenje v komunističnih zaporih: najprej na Poljanskem nasipu v Ljubljani; zatem na prisilnem delu na Žalah, kjer so zidali stanovanjske bloke; v ‘šoli’ za mladoletne domobrance v Mariboru, kjer je poučeval matematiko, in končno v zaporu v Sremski Mitrovici, kjer so med drugim morali zaporniki poslušati tuje radijske postaje, zlasti radio Vatikan. Gospod Hribar je moral poročati o vsebini slišanega. Kar pa je preslišal, si je, hočeš-nočeš izmislil. Takrat se je tega že priučil.
Poglejmo, kaj je napisal poštenjak in dobromisleči narodnjak Zoran Hribar v zaporu o medvojnem obdobju svojega življenja in delovanja. Nedvomno si je prav s tem poročilom nakopal dolgoletni zapor. »Po zasedbi Italijanov in Nemcev sem nekaj časa s simpatijami spremljal podvige naših fantov, ki so še nadalje nudili odpor, zato sem tudi podpiral OF z denarnimi prispevki, mesečno 100 dinarjev. (Podporo sem dajal ge. Lili Novy). To je trajalo skoraj leto dni. Leta 1942 pa se je vedno znova govorilo o zasedbah ene ali druge vasi po partizanih, ki pa so se brž umaknili, ko se je približal okupator. Ljudstvo, ki jim je nudilo oskrbo in zavetje, je bilo brez obrambe, izpostavljeno nasilju okupatorja. To so pripovedovali kmetje, ko so često pribežali v Ljubljano. Cele skupine so stale pred obrtno šolo in jaz sem jih poslušal. Takrat sem nekoč bolj bežno še videl Josipa Vidmarja, ki se je skrival v Ljubljani in je ravno nameraval pobegniti v hribe, kar je tudi kmalu storil. Jaz, kot marsikdo drug, sem mnogo upov gradil na Vidmarja in njegove znance. Vidmarja sem dobro poznal osebno in iz njegovih spisov. Vedel sem, da je Slovenec po čustvu in z vsem srcem in upal sem, da bo preprečil nepotrebne žrtve, če bo ‘zunaj’. Izgledalo pa je, da tam on nima besede. Toda nič razveseljivega se ni slišalo z bojišč. Prvotna koalicija OF se je vedno bolj spreminjala v orodje KP. Res organizirana od celotne koalicije OF je bila le KP in to svojo premoč tudi ni prikrivala, kar smo videli ob osvoboditvi. To mi ni bilo všeč, ker sem slutil da KP ne ščiti slovenskih, temveč interese stranke. Zato sem se mirno zadržal doma, vedno upajoč, da se stvar končno izčisti. Prišla je osvoboditev in tedaj sem še vedno mislil, da bo mogoče najti kako srednjo pot, kar pa se je izkazalo nemožno. Zato sem kmalu sklenil ubrati, če je mogoče, drugo pot, to je delati v ilegali. Še sem verjel na možno protiutež v tvorbi neke paralelne skupine, toda izgledalo je, da je nevarno biti iskren. Zato se ljudje v takih okoliščinah vedno zatekajo v skrivališče. Tudi meni se je zdelo to edino možno.«
Verjetno iz previdnosti gospod Hribar ni omenil nobenega od komunističnih zločinov, za katere je dobro vedel. A kljub temu je napisal veliko preveč. On in privrženci Nagodetove skupine so želeli namesto komunističnega terorja demokratično vlado s strankarsko demokracijo, ki bi edina lahko popeljala narod iz povojnega razsula. Gospod Hribar si je s to pisno izjavo nakopal osemnajst let zapora. Na srečo je bil po šestih letih pomiloščen. Kadar ga je žena obiskala v Sremski Mitrovici, se je vsakič odpeljala še na maršalat v Beograd in še pred in po tem pisala prošnje za pomilostitev. Morda so tudi zaradi tega možu skrajšali zaporno kazen.
Šest let zapora in ločitve od ljubljenih odraščajočih otrok, od žene, ki mora sama prevzeti vso skrb za otroke in preživetje, predvsem pa zaporniško življenje samo po sebi je bilo za gospoda Hribarja ko za njegove domače veliko psihično trpljenje. Naj navedem kakšno vrstico še iz njegovih pisem iz Sremske Mitrovice. Zaporniki so morali zaradi cenzure pisati v srbohrvaščini. – »Bojim se, da sam Te previše uplašio s primetkom o mojoj nervozi. To nije ništa ozbiljno, samo čovek kadkad ne podnosi male nezgode s jednakom mirnošću. Dugo več traje taj odvojeni život i uvek jača je želja, da bi bilo tome kraj. Ali strpit ću se, još imam dovoljno snage.« – »Hteo bi Te tešiti kao si Ti mene tako lepo i sa toliko osečaja. Glavno je, ja mislim, da čovek ne izgubi nade i vere.«
Rešujejo ga ženina pisma, vse kar napiše o otrocih, saj njihov razvoj lahko spremlja le na ta način. »Monika če biti već velika kad ću jo opet videti, ove godine teško, možda iduće …« (Upal je na pomilostitev)… »O, kako sam sretan, da imam Tebe. A Ti imaš puno briga i Tvoje reči ‘boriti se za život’ kažu mi sve i razumem Te. Da bi Ti mogao samo kako pomoći. O, mnogo Te volim i sve više cenim…«
Po šestih letih zapora se je pomiloščeni obsojenec vrnil domov k ženi in otrokom, da so lahko znova zaživeli družinsko življenje. L. 1954 se je zakoncema rodil četrti otrok, sin Miklavž. Očetu Zoranu so bile za več let odvzete državljanske pravice in s tem tudi možnost zaposlitve. Gospa Liza je uvidela, da bo moževa pomoč pri njenem delu lahko edina ‘zaposlitev’. Pridno in vestno ji je pomagal do svoje bolezni na pljučih. Umrl je pomladi l. 1988. Šele l. 1991 je Vrhovno sodišče ocenilo, da je bil sodni postopek »sporen« in naročilo Temeljnemu sodišču, naj umakne obtožnico. S tem je bil proces razveljavljen. S kakšno lahkoto se to sliši danes, v dneh Nagodetovega procesa pa se je iz zvočnikov na sodnijski palači in centru Ljubljane slišalo divje kričanje nahujskane množice v sodnijski dvorani, ki je bruhala laž, hudobijo in zahtevala smrt obsojencev!
Ves čas med zaporom staršev so otroci vedeli, kakšna krivica se je zgodila mami in očetu in že majhni to tudi javno govorili. Nad hčerko Angeliko so se sošolci zgražali, kako si kaj takega drzne. Bali so se celo poslušati jo! Ona pa je upala, da bo s tem pri njih vzbudila sočutje do očeta. O očetovem zaporu in o vsem v zvezi s tem sta se – že z odraslimi otroki – starša bolj malo pogovarjala. Ne zaradi strahu, to obdobje je bilo zanju preveč boleče in ponižujoče. Ko je v eni od prvih revij Zaveze izšel članek o Nagodetovem procesu in predstavil obtožence, je sin Aleš navdušeno pritekel domov z revijo v roki: »Mama, poglej! Zdaj končno prihaja resnica na dan! Obsojenci ste oprani velike krivice!« Hčerka Angelika se spominja, da je mama razburjena zgrabila Zavezo, kot da noče o vsem, kar je pisalo, nič slišati, nič videti. Ko se je nekoliko umirila, je članek seveda prebrala, toda tisto noč ni spala …
Strahote, ponižanja in krivice zločinskega komunizma so na tisoče preživelih za vedno zaznamovale.
Življenje kiparke po prihodu iz zapora
Takoj ko se je Hribarjeva z otroki ustalila na maminem domu na Prečni ulici, je prosila strojarja, ki je v pritličnih prostorih njihove hiše prepariral lisičje kože, da se izseli. Tu si je uredila skromno delavnico. Živela je osamljeno, vsi prejšnji prijatelji so se je izogibali. Kasneje ji je kdo rekel, da so se je bali, v resnici so se bali zase in svoj položaj. Ko je zbolela nekdanja znanka Lili Novy, jo je Liza obiskala. Njen obisk je pesnico ganil do solz in prosila je Lizo, naj ji oprosti. Liza ni imela česa odpuščati, saj njenega vedenja po vojni ni obsojala.
‘Kroparske jaslice ‘ so Hribarjevi pomenile nov začetek. Po njih je postala znana in priljubljena in ji ostala zvesta dolgo vrsto let. Tako kot nekdanji prijatelji, ki je niso hoteli več poznati, ji je obrnila hrbet tudi vsa novodobna kulturna srenja. Mnogo let po vojni so jo z veliko težavo sprejeli v Društvo oblikovalcev Slovenije. Nikoli pa ni smela razstavljati. Krivica vedno boli, vendar gospa Liza ni obtoževala. S svojim tihim pogumom je ohranjala v svinčenih časih tradicijo sakralne umetnosti. Tako kot v naš dom so v številne domove vernih ljudi njene drobne umetnine prinašale žarke upanja in tolažbe. Večji kipi in reliefi so prispevali k lepoti in kakovosti sakralnih prostorov: cerkva, kapelic, samostanov, ljubljanskega bogoslovja, celo nagrobnikov. Posebno poglavje je kiparkin križev pot, saj ga je v vsej kruti realnosti doživljala sama. Tudi si je želela, da se ljudje, zlasti mladi, ne bi navadili na ‘kič’; s svojimi umetniškimi izdelki je želela vsaj nekoliko zapolniti povojno praznino tovrstnega kiparskega oblikovanja. Spominjam se velikega ljubljanskega misijona, ki so ga l. 1962 po vseh ljubljanskih cerkvah vodili patri jezuiti. Nekega dopoldneva me je presenetila kiparka ob izhodu iz stolnice, kjer je prodajala različne majhne križe iz terakote: z Marijo ob vznožju ali z Marijo in Janezom ali samo križ. Moda še marsikaj drugega. Takrat sem se prvič srečala z njeno umetnostjo in se z njo ‘okužila’.
Svojo prvo samostojno razstavo je lahko imela šele v dneh osamosvojitve, junija 1991, in sicer na svojem domu na Prečni ulici. Tako sproščene, vesele, naravnost sijoče, nisem videla nikoli prej in ne pozneje. Ne le zaradi ponosa, da lahko prvič javno razstavlja nekaj svojih umetniških del, temveč tudi zato, ker je Slovenija končno postala svobodna, demokratična država, za katero so umrli in trpeli med deset tisoči drugimi tudi obsojenci krivičnega, razvpitega Nagodetovega procesa. Končno bomo vsi bolj sproščeno zadihali in delovali! Kasneje je imela razstave še v novomeškem frančiškanskem samostanu, l. 1994.; leto zatem, pomladi 1995, je sledila razstava malih plastik v Galeriji Ars Sacra v Mariboru, ki jo je organiziral gospod Ivan Štuhec. V cerkvi sv. Petra v Piranu so razstavili njena dela eno leto po njeni smrti, l. 1997, v Kovaškem muzeju v Kropi l. 2003 in jaslice po cerkvah v Piranu l. 2007. Ob stoti obletnici kiparkinega rojstva, decembra 2013, smo njeni ljubitelji lahko ponovno občudovali nekatera od njenih del v Galeriji Družine.
Morda prvi članek je o njeni osebnosti in delu s svojo značilno toplino, podobno toplini Hribarjeve, napisala gospa Veselka Šorli Puc v reviji Tretji dan marca 1994 (letnik XXIII, št. 7). Tudi ona je mnenja, da »kiparka nikoli ni iskala hvale in priznanja; tiha, skromna, pogumna in predana ustvarjanju sakralne umetnosti je ostala vse življenje.«
Bolezen na pljučih je gospo Hribar priklenila na bolniško posteljo na Golniku. Ko ni bila več pri zavesti, je kdaj pa kdaj glasno spregovorila. V takih trenutkih ji je kdo od domačih pozorno prisluhnil. Nikoli iz njenih ust ni bilo slišati besed o njenih kiparskih stvaritvah, vedno je nagovarjala le svoje majhne otroke, npr: »Angelika, pojdi mi s kolen!« in podobno … Ni govorila o svojih umetniških delih, pač pa o svojih otrocih. Največja od vsega pa je Ljubezen! Umrla je aprila l. 1996.
Skromno kot je živela, je bila na Žalah tudi pokopana. Verniki vemo, da pogreb ni obred, ko bi pokojnika hvalili, ampak se spomnili del, ki gredo z njim v večnost, prihodnjim rodovom pa ostajajo dragocena dediščina, ki naj bi bili zanjo hvaležni. Vendar duhovnik, ki je vodil pogrebni obred, je pokojnico nekajkrat poimenoval zgolj z mamo njihove skupnosti oziroma z ‘mamino’: o njeni sakralni dediščini ni bilo slišati omembe vrednega, o njeni življenjski poti skoraj nič, o hvaležnosti za vse, kar nam je zapustila, tudi nič. Bila je le ‘mamina’ majhni skupinici ljudi.
Spregovoril pa je tudi laik, umetnostni zgodovinar Cene Avguštin iz Radovljice, ki je osvetlil njeno umetniško delo. Med drugim je povedal: »V trpljenju, pomanjkanju, preganjanju in v zaporu pod novo oblastjo je po končani vojni zorela njena umetnost.« Dodala bi še, da je zorela tudi njena osebnost, ki se je v upodabljanju lepote končno zlila v eno z večno Lepoto samo.