Maj, najlepši mesec v letu, ko se vsa narava prebuja v novo življenje, je tudi mesec bridkih spominov. Pred 72 leti v začetku maja so tisoči naših ljudi zapuščali svoje domove in odhajali v neznano. Upanje, da si bodo tako ohranili vsaj golo življenje, se večini ni izpolnilo, kajti prav tisti, od katerih so pričakovali zaščito, so jih vrnili nazaj v roke neusmiljenih nasprotnikov in njihova pot se je končala v breznih Kočevskega roga, v rudniških jaških Hrastniškega hriba, v opuščenem rovu sv. Barbare in drugih moriščih. Mnogi od njih niti po tolikih letih še niso dobili dostojnega groba, ampak še vedno ležijo po teh moriščih in čakajo, da bi jim bila izpolnjena ena temeljnih človekovih pravic.
Vemo, da vihar leta 1945 ni prihrumel nenadoma, ampak se je pripravljal nekaj let. Njegove korenine je treba iskati v letu 1942, ko je našo domovino zajel požar revolucije in kasneje tudi državljanske vojne. Tedaj se je prvikrat v naši tisočletni zgodovini zgodilo, da je taborišče ob neki kraški jami postalo tudi morišče in jama se je iz naravne znamenitosti čez noč spremenila v grobišče, večkrat pa celo v morišče, saj ni bila nobena redkost, da so vanjo pahnili tudi žive ali na pol žive žrtve.
Spomnimo se, s kakšnim spoštovanjem so se nekoč naši predniki poslavljali od pokojnih. Ko so zvonovi naznanili, da je nekdo umrl, je prisluhnila cela vas, in ko so zvedeli, kdo je to, so ga hodili kropit, so pozno v noč bedeli ob mrtvaškem odru, na koncu pa ga še pospremili na njegovi zadnji tuzemski poti. Odkar so pri nas cerkve, so ob njih tudi pokopališča, posvečen kraj za počivališče pokojnih. In ta kraj ni bil nikoli zapuščen, ampak so ga obiskovali, prinašali cvetje in prižigali lučke spomina. To ni bil le izraz vere, pač pa tudi splošne kulture in spoštovanja.
V novem redu, v neizprosnem boju proti »izdajalcem«, je moralo biti drugače. Zanje so bile še tako barbarske metode predobre. In kdo je bil »izdajalec«? Ta pojem je bil opredeljen v Odloku o zaščiti slovenskega naroda, ki ga je izdala OF v septembru 1941, manj kot en mesec po ustanovitvi VOS; njen ustanovitelj je bil sam Kardelj in on jo je tudi imenoval »udarna pest partije«. Samo en primer: na Lesnem Brdu pri Horjulu je od julija 1941 do julija 1942 živelo okrog 50 judovskih beguncev, ki so se umaknili iz Zagreba pred nemško-ustaškim nasiljem. Bili so to sami mladostniki in večini od njih so starši umrli v nemških taboriščih. Vodil jih je Josef Indig, ki je leta 1945 po prihodu v Izrael o tem napisal obširno poročilo in leta 2006 je v Berlinu izšla knjiga Joškos Kinder (Joškovi otroci), v kateri najdemo zanimive podatke o tedanjih dogodkih v Horjulski dolini. Josef Indig, prepričan socialist in nasprotnik fašizma, je simpatiziral s partizani, vendar ni mogel razumeti pobojev v dolini in govorjenja o izdajalcih. Tako je o umoru horjulskega župana Bastiča in njegove žene – partizani so ju na krut način umorili 14. junija 1942 – zapisal naslednje: »Tudi tokrat niso povedali, kaj, kje in kako je izdajal.« (J. Indig, Joškos Kinder, str. ) Torej govorjenje o izdajstvu brez dokazov. Zanimivo, da je Indig, ki je pravzaprav bil tujec v Sloveniji, tako razmišljal že leta 1945, pri nas pa domači ljudje niti po 70 letih še nimajo razčiščenih pojmov.
Ribniška dolina v začetku revolucije
Če se pripeljemo od Turjaka, vstopimo v dolino pri Žlebiču. Od tu proti zahodu sega dolina do Nove Štifte in Sodražice, na vzhodni strani jo omejuje Mala gora in ločuje od Dobrepoljske doline, na zahodu pa se dviga nad njo Velika gora, ki onkraj prostranih gozdov prehaja v Loško planoto. S Hriba nad Dolenjo vasjo se nam odpre izreden pogled na Ribnico in vasi ob cesti, ki hiti mimo Dolenje vasi proti Kočevju: Hrovača, Goriča vas, Nemška vas, Prigorica. Skoraj pod vrhom Male gore vidimo taborsko cerkev sv. Ane, malo niže pod njo pa samo slutimo jamo Žiglovico, eno izmed mnogih kraških jam tega področja. Južno od Dolenje vasi ležita na Rakitniški planoti vasici Blate in Rakitnica, cesta iz Dolenje vasi pa se tu prevesi proti Jelendolu in Grčaricam. Na Hribu stoji dolenjevaška farna cerkev sv. Roka in nekaj hiš, večji del vasi pa je strnjen ob cesti v ravnini. Menda so Dolenji vasi nekoč rekli tudi Lončarija, saj je bila tu in v Prigorici poleg suhe robe doma tudi lončarska obrt. Od leta 1914 do 1940 je bil v Ribnici župnik in dekan Anton Skubic, prijatelj znanega politika dr. Ivana Šušteršiča in avtor obsežne knjige Zgodovina Ribnice in ribniške pokrajine, ki je leta 1976 izšla v Argentini. Dekanijsko službo je za Skubicem prevzel mladi dolenjevaški župnik Karel Škulj, ki pa je že ob kapitulaciji Italije odšel iz Dolenje vasi in se ni več vrnil. Okrog leta 1990 je bil v Ribnici več let župnik in dekan Maks Ipavec, ki sedaj deluje v Begunjah pri Cerknici.
Za nemški napad na Jugoslavijo na cvetno nedeljo 1941 so v Ribnici dobro vedeli, saj je bil v novi ribniški kasarni stacioniran polk jugoslovanske vojske, ki pa je nepričakovano hitro razpadla. Že 10. aprila je ribniško poveljstvo izginilo in garnizije je bilo s tem konec. 14. aprila so se skozi Ribnico proti Kočevju in nato proti hrvaški meji valile kolone Italijanov in tudi v Ribnici se je nastanila njihova posadka.
Pod vplivom kočevskih komunistov in skojevcev sta bili avgusta 1939 ustanovljeni v Ribnici partijska celica in organizacija SKOJ; obe sta kasneje odigrali važno vlogo. Po napadu Nemčije na SZ junija 1941 se je delovanje partije močno okrepilo in tedaj je tudi Sodražica dobila svojo celico. Nekako ob istem času je bila ustanovljena ribniška partizanska četa in po vaseh so nastajali odbori OF. Zgodaj spomladi 1942 so Italijani tudi po Ribniški dolini pobrali bivše aktivne oficirje in podoficirje in jih odpeljali v internacijo.
V noči na 28. april 1942 so partizani požgali žago v Goriči vasi in v Jelendolu. Naceta Levstika iz Dolenje vasi, ki je naslednje jutro nič hudega sluteč prišel na delo v Jelendol, ker ni vedel, da je žaga ponoči pogorela in da so v Jelendol že pred njim prišli italijanski grenadirji, so ti prijeli, odpeljali v Dolenjo vas in ga tam ustrelili kot talca. 28. maja se je karabinjerska posadka iz Sodražice umaknila v Ribnico. Takoj po njenem odhodu so prišli partizani in razglasili Sodražico za osvobojeno ozemlje. Že naslednji dan so v Zapotoku prijeli Franceta Kozino, ga v Sodražici obsodili na smrt in nato pod Boncarjem ustrelili. Učiteljico Ivanko Novak, ki je bila doma v znani Škrabčevi družini v Hrovači, so 3. junija kljub njeni visoki nosečnosti odpeljali v gozd in umorili. Pred tem so jo na zborovanju sredi Sodražice zasliševali in sramotili. Zakaj? Njen mož Franc Novak jim je pred nosom pobegnil v Ribnico in naprej v Ljubljano. Za Ivankin grob se je kmalu izvedelo. Prišli so njeni domači, jo v gozdu odkopali in nato krščansko pokopali na pokopališču v Hrovači. Ob odkopu so pri njej našli pismo, ki ga je v slutnji bližnje smrti napisala svojemu nerojenemu otroku.
Konec maja, približno tedaj kot iz Sodražice, so Italijani odšli tudi iz Dolenje vasi. Partizani so zasedli Grčarice in prišli do Rakitnice, kjer so prekopali in zasekali cesto proti Dolenji vasi. Na celem področju južno od Dolenje vasi in vse do Kolpe tedaj ni bilo Italijanov. Vaščani Dolenje vasi so bili zaskrbljeni in čakali, kdo bo prvi udaril po njih – Italijani ali partizani. In res so 1. junija zvečer prišli partizani ter v Dolenji vasi obkolili župnišče ter Riglerjevo hišo. Župnik Škulj se jim je še pravi čas skril.
Ko so pobutali na vrata Riglerjeve hiše, jim je šla odpirat prodajalka Pavla; Rigler je namreč z družino stanoval v zgornjih prostorih hiše, v pritličju pa je bila trgovina in skladišče. Takoj so šli v trgovino in nosili na kamion, ki se je ustavil pred hišo, živila in drugo blago. Posebej so iskali rdeč tekstil. Ko so končali »nakupe«, so ukazali prodajalki, naj pokliče gospodarja, da bodo poračunali. Z njim je prišel tudi sin Ivan, da bi prosil za očeta, pa ga je komandir grobo zavrnil. Odvedli so ga na kamion in odpeljali proti Grčaricam.
Ko je potem Riglerjeva žena prosila zanj, šla je tudi na poveljstvo v Rakitnico, so ji povsod zagotavljali, da bo kmalu doma, toda izkazalo se je, da so ga umorili nekje pod Krempo onkraj Borovca. Žena z otroki je potem odšla v Ljubljano in so tam ostali do konca vojne.
Pri Riglerjevih je že nekaj časa stanoval pisatelj in novinar Jože Debeljak, ki je pred Nemci pribežal s Štajerskega. Imel je srečo, da je bil tisti večer slučajno v Ribnici; s tem si je za nekaj dni podaljšal življenje. Drugi dan se je preselil v gostilno v Gorenji vasi na robu Ribnice, toda od tam je neke noči izginil. Menda so ga odpeljali partizani Efenkove čete (4. čete 1. bataljona Zapadnodolenjskega odreda), ki je taborila na grebenu Male gore, blizu cerkve sv. Ane.
Za Prigorico nesrečni 28. julij 1942
Ena od nalog Efenkove čete je bila stalno kontrolirati in napadati železniško progo Ljubljana–Kočevje na odseku Žlebič–Stara Cerkev. (F. Strle, Tomšičeva brigada – Uvod, str. 452.) Ta del proge je speljan ob vznožju Male gore, ki je bilo tedaj delno pokrito z mešanim gozdom, delno pa so bili tam pašniki in steljniki. Zaradi partizanskih napadov so Italijani ob progi zgradili bunkerje in v njih so se menjavale močno oborožene straže. Ker sta gozd in grmovje zmanjševala preglednost iz teh bunkerjev, so Italijani naložili lastnikom parcel ob progi, da morajo v določenem roku posekati gozd in počistiti grmovje v širini 100 m na vsako stran proge. Že pred tem pa so partizani oziroma OF prepovedali vsako sečnjo v gozdovih. Glavni razlog tega naj bi bil, da se okupator ne bi okoriščal z našim lesom, za neizpolnjevanje pa so bile zagrožene ostre sankcije. Prigoriški kmetje, lastniki parcel ob progi, so bili sedaj v hudi dilemi. Če ne ubogajo Italijanov, jim je grozila kazen, poleg tega pa še izguba lesa. Po določenem roku bi namreč Italijani sami opravili posek in seveda odpeljali les. Z druge strani je kmetom grozila partizanska prepoved sečnje, vendar so upali, da bodo partizani razumeli, da se ne morejo upreti italijanskemu ukazu. Tudi nekateri domači terenci so mislili tako.
V podobni stiski je bil Pavle Lukan iz Rovt nad Logatcem, ko so julija 1942 prišli k njemu Italijani in zahtevali, naj odstrani prepreko na cesti Rovte–Smrečje, ki je bila na njegovem zemljišču. Če jih ne uboga, mu bodo požgali domačijo, njega pa odpeljali v internacijo. Tudi on je računal na partizansko razumevanje, da ne more družine in sebe pahniti v nesrečo, saj bodo Italijani brez težave tudi sami odprli cesto. Odstranil je zaseko, toda naslednjo noč so prišli partizani, ga odvedli v bližnje taborišče in ubili. Čez dober teden pa so Italijani med hajko v okolici Rovt požgali tudi Lukanovo domačijo.
V Prigorici so se torej odločili ubogati Italijane in 28. julija 1942 se je tako rekoč cela vas odpravila h kočevski progi. Tisti, ki niso imeli svojih parcel, so pomagali sosedom. Nekateri so sekali drevje in grmovje, drugi so les in hosto odvažali domov. Ker je bilo lepo vreme, so nekateri tudi kosili in pospravljali skromno travo na pašnikih ob progi. Toda v zgodnjem dopoldnevu je ob progi prišla patrulja Efenkove čete in takoj so morali prenehati z delom. Partizani so prijeli devet Prigoričanov in jih odvedli s seboj na Malo goro. Vzeli so jim vprežno živino in orodje, nje pa obsodili na smrt. Jama Žiglovica je tako postala zadnji dom naslednjih mož in fantov iz Prigorice:
Anton Arko, 67 let, po domače Papežev, in sinova:
Jože (21 let) ter France (18 let);
Anton Gorše (55 let), Grajnarjev;
Anton Henigman (68 let), Markotov;
Janez Kozina (44 let), Kozincov;
Jože Kozina (20 let), Rokn iz Žlebiča;
Franc Trdan (69 let), Šimčkov;
Franc Tanko (61 let), Papežev iz Pristave.
O poboju prigoriških kmetov pri jami Žiglovica se je po letu 1990 precej pisalo in govorilo. V 70 m globoko brezno naj bi nekatere pometali še žive, eden pa naj bi s seboj v jamo potegnil tudi svojega preganjalca. V razpravo se je vključil tudi znani pisec Franc Strle, avtor trilogije Tomšičeva brigada, in v reviji Obramba objavil daljši članek, v katerem je poboj pri Žiglovici označil kot napačno tolmačenje odredbe o prepovedi sečnje lesa. Takole je med drugim zapisal: »V konkretnem primeru imamo torej opraviti s premajhno razsodnostjo oziroma pravno sposobnostjo, ne pa z zločinsko usmerjenostjo partizanskih štabov, kar hočejo še danes prikazati nekateri opravičevalci slovenskega kvizlinštva. Taki ljudje ali njihovi vzorniki so zablodo štaba 1. bataljona Zapadnodolenjskega odreda izkoristili v škodo partizanov za podpihovanje slovenskega narodnega izdajstva. Dokaz za to so Črne bukve, kjer so med prave narodne izdajalce uvrščene tudi žrtve iz Žiglovice.«
Torej devet prigoriških mož in fantov ne bi smelo biti vpisanih v Črne bukve. Zdi se, kot da je Strle hotel povedati, da so bili v Žiglovico pometani prigoriški kmetje pošteni ljudje, pa tudi partizani, ki so jih metali v jamo, so bili pošteni; naredili pa so v tem in še kakem drugem primeru napako, ki se lahko pripeti vsakomur. Seveda od takih interpretacij do dejstva, da imamo v Sloveniji na tisoče zločinov, pa nobenega zločinca, ni več daleč. Ali je potemtakem tudi Huda jama bila samo napaka? In ali bi o njej kot napaki sploh govorili, ko bi betonske pregrade v njej vzdržale še nekaj desetletij?
Kot vemo, prigoriški možje in fantje niso bili edine žrtve, ki so jih samozvani sodniki ukazali spehati v globino Žiglovice. Na farni spominski plošči v Strugah, na drugi strani Male gore, najdemo med imeni, ob katerih je letnica smrti 1943, tudi naslednje:
Viktor Dolenc (1909), Pri cerkvi;
Ludvik Ferkulj (1905), Pri cerkvi ;
Filip Prijatelj (1906), Pri cerkvi;
Anton Miklič (1910), Podtabor.
Znano je, da so partizani v Strugah po padcu Turjaka, septembra 1943, s pomočjo domačih terencev ujeli pet skrivačev in jih odvedli na Malo goro. Jožetu Francu je uspelo pobegniti, štiri zgoraj navedene pa so tam pokončali.
Posmrtne ostanke žrtev iz jame Žiglovica so izkopali. Pričakujemo, da bo identifikacija žrtev kmalu končana, in potem bo določen tudi datum in kraj pogreba.
Pred sedmimi leti so domačini s pomočjo Nove Slovenske zaveze po načrtu arhitekta Popka pri jami Žiglovica postavili granitni križ, ki je nadomestil dotrajanega lesenega. Slovesnost blagoslovitve je bila predvidena za 19. september 2010, vendar je bil tedaj zaradi izredno slabega vremena dostop na Malo goro otežen; zato je bila spominska sv. maša v podružnični cerkvi sv. Trojice v Hrovači. Daroval jo je ribniški dekan mag. Anton Berčan ob somaševanju takratnega župnika iz Dolenje vasi g. Potočnika in župnika od Sv. Gregorja g. Muleja. Sledil je spominski kulturni program.
Za zaključek tega poglavja si privoščimo še primerjavo med Žiglovico in Krimsko jamo. Obe sta odprli svoje temno žrelo spomladi oziroma poleti 1942, obe sta se čez noč spremenili iz naravne znamenitosti v morišče in grobišče. Leta 1995 je izšla knjiga upokojenega igralca ljubljanske drame Borisa Kralja Bežanja, beganja in iskanja, ki jo je napisal v svoji samotni kočici sredi cerkniških gozdov. Zanimivo, da je umetnik del te knjige posvetil Krimski jami in opisal, kako je kot 12-leten deček ob njej s prijatelji doživel nepozabno popoldne. Otroci so tedaj na jasi okrog jame še pasli živino in se brezskrbno igrali. Posebno zabavno je bilo metanje kamenja v jamo. Na prigovarjanje prijateljev se je Boris opogumil in tudi sam vrgel kamen. Dolgo je bila tišina, končno pa so le zaslišali zvok kamna, ki je udarjal ob steno. Vse to so počeli z zbranostjo in grozo. »Niti v najbolj morastih sanjah si nisem mogel predstavljati, da bom nekoč, na starost, zvedel o tej jami prav nič pravljično, temveč kruto resnico, ob kateri je pamet zastala in sta se srce in duša nanjo odzivala le s pritajenim ihtenjem.« (Bežanja, beganja in iskanja, str. 16–17)
27. maja 1942 so partizani odpeljali Mirka Koširja iz Bezuljaka in Jožeta Kranjca iz Dobca. Košir se ni vrnil in je zanj obveljalo, da se je njegova pot končala v Krimski jami, Kranjc pa je po dveh dneh prišel domov in kasneje zapisal naslednje: »’Še je prostor v Krimski jami’, ta grožnja mi je kakor udarec s kladivom ostala v spominu od vsega, s čimer so me partizanski komisarji mučili pri triurnem zaslišanju. Še je prostor v Krimski jami! je bila grožnja pri vsakem mojem odgovoru. Ko so me vso noč vodili po gozdovih in gmajnah, ko se je politkomisar zagrizenega obraza in redkih besedi pred mojim nosom igral z revolverjem, zmeraj sem se z grozo spomnil le Krimske jame.« (Zaveza, št. 100, str. 15)
Ko smo pred kratkim v televizijski oddaji Pričevalci poslušali 86-letno Marijo Hren iz Bezuljaka, ki je bila leta 1942 stara komaj 11 let, smo bili presenečeni, kako podobni so bili njeni spomini o Krimski jami Kranjčevi pripovedi.
Samo nekaj mesecev spomladi in poleti 1942 je Krimska jama služila revolucijskemu terorju, pa je postala splošno znana. Tudi po opravljenem težavnem in nevarnem izkopu leta 2015 še ne vemo in verjetno nikoli ne bomo vedeli, koliko žrtev je pogoltnila, koliko je med njimi bilo »rešenih« internirancev itn. Kako so pa ljudje sploh zvedeli, kaj se tam dogaja? Na Župenem so nekega julijskega dne videli, kako je patrulja vodila proti taborišču več begunjskih deklet. Ko so nekaj dni zatem vprašali partizana Matizlja, ki se je na Župenem pri Rotovih rad ustavil in okrepčal s kozarčkom žganja, je čudno zavil z očmi in rekel, da so že tri dni tam notri, pa se še vedno sliši njihovo javskanje. Ko so 13. julija prišli neznani partizani k Zalarjevim na Kožljeku in zahtevali, da jim najstarejša hčerka gre kazat pot do Stražišča, so domači takoj zaslutili nesrečo, še bolj pa jih je zaskrbelo, ko so zvedeli, da so isti dan odpeljali še pet drugih deklet in žena. Šele več let kasneje pa so od opitega bivšega partizana slišali, da so Marijo nekaj dni imeli v taboru za „zabavo“. Isti človek je tudi blebetal, da se ga je pri jami tako oklenila, da jo je le s težavo odrinil, sicer bi še njega potegnila v globino.
Vaški stražarji iz Begunj so že 9. septembra 1942 obiskali opuščeno partizansko taborišče in Jože Kranjc se je po vrvi spustil v jamo: »Težko je šteti metre v globino. Do dna jih je trideset, če je brezno prazno. Pri dvajsetih je nekaj vejevja, skozi katerega se je treba prebiti. Več kot 23 metrov ni mogoče priti.« 23. marca 1945 so Krimsko jamo obiskali domobranci iz Notranjih Goric. V jamo sta se spustila tudi fotograf Pavlovčič in novinar L. Urbančič, ki je potem med drugim zapisal: „Eno je, kar človeka presune, da zatrepeta. Kako surov in strahoten je način, s katerim so na teh krajih spravljali s sveta nedolžne Slovence. Koliko jih je živelo s polomljenimi udi še več dni in brez nade na rešitev pričakovalo smrt. V tem pogledu je Krimska jama neprimerno grozljivejša kot Jelendol“.
Ni dvoma, da ta zapis velja tudi za Žiglovico, o kateri je sicer na splošno znano manj kot o Krimski jami. Vzrok temu je gotovo tudi to, da so se domobranci v Ribnici utrdili šele marca 1944, Žiglovica pa, ki leži visoko v Mali gori, je bila pravzaprav do konca vojne nevarno področje, po vojni pa se o takih krajih sploh ni smelo govoriti. Je pa bila tudi Žiglovica pomembna predvsem v začetni dobi revolucije, ko je bilo treba ljudem vlivati strah v kosti. Kako so se počutili ljudje Ribniške doline, ko so slišali, da so Prigoričane, ki so prekršili prepoved o sečnji lesa, enostavno pometali v 70 metrov globoko brezno? Kdo bi si potem še drznil nasprotovati ukazom ali celo samo namigom take oblasti?!
Bile so pa še druge strahote
To, kar se je 28. julija 1942 zgodilo s Prigoričani, pa ni bilo edino zlo tistega soparnega poletja v Ribniški dolini. Poglejmo samo primer družine Kozina z Zapotoka. Vemo že, da so sina Franceta odpeljali od doma in obsodili na smrt takoj prvi dan po »osvoboditvi« Sodražice. Za njegov grob pod Boncarjem so domači kmalu zvedeli, vendar niso mogli misliti na pogreb, dokler se oblast v Sodražici ni ponovno zamenjala. »Republika« ni trajala niti dva meseca. 25. julija 1942 so najprej priletela letala in bombardirala Sodražico ter še nekatere vasi, nato pa so se pojavili vojaki in kot živi ščit gnali pred seboj može in fante, ki so jih pobrali v okolici. Večina sodraških partizanov se je že prej umaknila v Travno goro, pa vendar je na Italijane padlo nekaj strelov in to je bilo dovolj, da so začeli požigati. Od talcev, ki so jih Italijani imeli za ščit, je eden padel, ostale pa so odpeljali v Ribnico in nato naprej na Rab oziroma v druga taborišča. Zbombardirano in požgano Sodražico so obdali z bodečo žico in bunkerji, na »bloke« postavili stražo, za prehod pa je bilo potrebno posebno dovoljenje.
Mirko Kozina z Zapotoka, ki je bil v bogoslovju v Ljubljani, je tisto leto šele za veliki šmaren prišel domov na počitnice. Verjetno je to vplivalo na odločitev, da Franceta končno krščansko pokopljejo. 19. avgusta so v gozdu izkopali njegove posmrtne ostanke, jih prepeljali v Zapotok in po slovesni pogrebni maši položili v blagoslovljeno zemljo pri cerkvi sv. Marka. Naslednji dan so kosili in sušili otavo. Komaj so se pozno zvečer spravili k počitku, pa so v hišo vdrli partizani. Najprej so iskali »lemenatarja«, ki je še pravi čas zlezel na podstrešje in se skril. Očeta in mater, ki sta prišla iz svoje sobe, so nočni teroristi porinili v hišo k invalidnemu sinu Janezu in trem hčeram. Čez nekaj časa sta dva od njih 63-letnega očeta zgrabila in ga odvlekla po stopnicah v klet, kjer ga je eden od njiju potolkel s puškinim kopitom; kmalu za njim so odnesli še hromega Janeza in strel v čelo mu je pretrgal nit življenja. Nazadnje so odvlekli mamo Frančiško in jo pokončali z udarci po glavi.
Preden so odšli, so pobrali vse, kar je bilo vrednega pri hiši. Ko je zjutraj Mirko prišel iz svojega skrivališča, se je njemu in sestram v kleti nudil grozen prizor. Kasneje je v eni svojih knjig zapisal: »Klečimo v krvi junakov in molimo, ne toliko za pokoj njihovih duš, ampak se jim priporočamo, naj prosijo pri Bogu za nas. »Lemenatar« Mirko Kozina je maja 1945 kot begunec dobil začasen dom v hribovski vasi Anras na Tirolskem, kamor je prišel tudi škof Rožman in mu podelil mašniško posvečenje. Pri novi maši na praznik sv. Rešnjega telesa je škof pridigal o mučeništvu in opisal smrt novomašnikovih staršev ter hromega brata.
Zaključek
Zaradi komunističnega nasilja in okupatorjevih represalij so ljudje prihajali do spoznanja, da od nikogar ne morejo pričakovati pomoči in zaščite. Ko so partizani odpeljali devet Prigoričanov, so nekateri še simpatizirali z njimi in mirili one, ki so takoj mislili na najhujše: „Ne delajte panike. Nič se jim ne bo zgodilo, saj so jih odpeljali naši.“ Ko so kasneje zvedeli kruto resnico, so bili zmedeni in prestrašeni. Vest o tragični usodi prigoriških mož in fantov je močno odjeknila med prebivalci Ribniške doline. Tudi nerazumljivo krut umor Kozinovih je ljudi prizadel. Še posebno jim je dala misliti smrt hromega Janeza, saj so ga poznali tudi kot dobrega urarja. Ni imel invalidskega vozička, ampak je cele dneve presedel na svojem stolu in popravljal ure. V začetku zato, da bi preganjal dolgčas, s časom pa je postal pravi mojster. Ko je OF začutila, da velik del ljudi v dolini obsoja pokol Kozinovih, ga je skušala opravičiti z raznimi vestmi o njihovi krivdi. Strle bi verjetno rekel, da so bili pravi narodni izdajalci. Ob vsem tem, ali bolje rečeno, kljub vsemu temu pa je bilo pomislekov glede samoobrambe vedno manj in septembra 1942 so bile ustanovljene vaške straže v Dolenji vasi, pri Sv. Gregorju in v Loškem Potoku.
Čeprav večkrat slišimo, naj že nehamo ponavljati vedno isti refren, ne bo prav nič odveč, če še enkrat ponovimo, da namen vaških straž ni bil sodelovanje z okupatorjem, čeprav nas o tem prepričujejo že sedemdeset let, ampak obramba življenj in premoženja pred komunističnim nasiljem, pa tudi pred italijanskimi represalijami. Nekateri sadovi tega so se v pičlem letu tudi pokazali, seveda pa je bilo to le kratko zatišje pred novim viharjem, ki se je v Ribniški dolini začel že na mali šmaren 1943. V Dolenji vasi je bila ta dan blagoslovitev kapelice Marije Pomagaj, ki jo je po Plečnikovem načrtu dal zgraditi župnik Škulj v zahvalo, da je 1. junija 1942, ko so ga iskali partizani, ostal živ. Slovesnost je vodil kanonik Anton Vovk, ki se je zjutraj z vlakom pripeljal iz Ljubljane. V pridigi je povedal tudi tole: „Tudi danes moramo zaupati v Marijo, ko smo v smrtni nevarnosti, ko nasprotniki vere pobijajo po naših vaseh nedolžne ljudi, ko gremo spat in ne vemo, če bomo dočakali jutra.“ (Ludvik Ceglar, Nadškof Vovk in njegov čas, 1. del. Str.106)
Med slovesnostjo v Dolenji vasi je bil partizanski obroč okrog Grčaric že sklenjen. Ko so 7. septembra v štabu 14. divizije načrtovali napad na četnike v Grčaricah, je Mirko Bračič rekel naslednje: „Med plavogardisti v Grčaricah je 50 oficirjev bivše jugoslovanske vojske. Vsak od njih je sposoben voditi bataljon. Če teh ne bomo uničili, bomo v kratkem imeli proti sebi 50 bataljonov, zato Grčarice morajo pasti. (F. Strle, Tomšičeva brigada 1943, str. 177) Ko so dobro leto pred tem, 28. julija 1942, na Mali gori odločali o življenju in smrti devetih Prigoričanov, je nekaj podobnega izjavil Milan Venišnik: „Če jih ne bomo danes devet, jih bomo jutri morali devetdeset.“ – Po zaslugi italijanskih topničarjev so Grčarice padle 10. septembra 1943. Vaška straža iz Dolenje vasi se je 9. septembra dopoldne umaknila v Ribnico, nato pa s polkovnikom Dežmanom odšla preko Male gore v Kompolje in naprej na Turjak, kajti v Ribnici so se Italijani predali partizanom. Skozi Dolenjo vas oziroma mimo Dolenje vasi sta tiste dni šli proti Kočevju dve žalostni procesiji. Najprej so iz Grčaric prignali ujete četnike, po padcu Turjaka pa so tudi vaške stražarje vozili skozi Ribnico in mimo Dolenje vasi in marsikdo je potem končal svojo pot v Jelendolu. (Zaveza, št. 12, str. 15) Na kakšnem prepihu je bila tedaj Dolenja vas in vsa dolina, kaže tudi naslednji primer: Po odhodu župnika Škulja je skrbel za faro dotedanji kaplan Stanko Kapš, toda oktobra 1945 so ga zaprli in obsodili na 15 let zapora, češ da je govoril o 12.000 domobrancih, pobitih v Rogu. Menda je bil kriv že s tem, da je poslušal take govorice in jim verjel. Po raznih zaporih je pretrpel osem let.
Spodobi se, da se na koncu tega zapisa še nekoliko pomudimo pri križu ob jami Žiglovica in premislimo besede, ki jih je ob nekem srečanju na tem kraju povedala domačinka in naša sodelavka gospa Anica Benčina. „Zakaj smo danes tukaj? Zato, ker nismo izgubili spomina. ‘Spomin je zvest resnici, smeri po vetru ne obrača.’ In prav zato, ker se spominjamo, vemo, kako je bilo tedaj, davnega leta 1942. V globoko brezno Žiglovice so pahnili nekatere tudi žive vaščane Prigorice in Strug. Umrli so nedolžni, nikomur niso storili nič hudega.
Pravico do pogreba ima vsak, ta pravica je sveta in neodtujljiva. Mi pa še 68 let po storjenem zločinu nismo našli Antigone, ki bi imela dovolj poguma in moči, da bi pokopala nedolžne ljudi, ki so bili pomorjeni. Rudolf Maister pravi: ‘Naši v nas so pokopani, mi smo njih nagrobni križ.’ Kakšni smo kot nagrobni križ? Nismo pokončni kot križ iz granita ob Žiglovici. Bolj smo podobni trstiki, ki se premika v vetru. Čas je za samospraševanje, čas je, da sprejmemo resnico o preteklosti in sedanjosti. Dve desetletji živimo v svobodni državi, zato je čas, da se tudi mi obnašamo kot svobodni ljudje, ki znamo misliti in ocenjevati. Čas je, da se otresemo strahu in priznamo resnico.“
Tudi po pogrebu žrtev iz jame Žiglovica jih bo po grobiščih širom Slovenije še mnogo nepokopanih. Bodimo njihov nagrobni križ! To je naša dolžnost in pravica.