Figure 1.
Ko prebiram sto zvezkov revije, ki je pred četrt stoletja začela izhajati brez državne ali kake druge subvencije, brez inštitutskega zaledja, pri kateri je delo piscev in urednikov potekalo izključno le na etični pogon, odkrivam v objavljenem gradivu dragocen in nepogrešljiv korektiv tistemu enostranskemu prikazovanju naše nedavne zgodovine, ki so ga bile v prejšnjih časih deležne generacije otrok v šolskih klopeh. V njihovih učbenikih je bila polovica relevantnih zgodovinskih dejstev pohabljena in zavita v ideološko obarvano embalažo, druga polovica pa (ne pomotoma in slučajno) pozabljena ali načrtno zamolčana. Pisci teh učbenikov so kršili dva temeljna zakona zgodovinopisja, ki ju je že rimski državnik Ciceron strnil v lapidarni stavek: Primam esse historiae legem, ne quid falsi dicere audeat, deinde ne quid veri non audeat. „Prvi zakon zgodovine je, naj si ne drzne kaj izmišljenega povedati, drugi, da si kaj resničnega ne bi upala povedati.“
Naše uradno etablirano zgodovinopisje, pri čemer imam v mislih predvsem osnovnošolski in gimnazijski pouk novejše zgodovine in zanj predpisane učbenike, je ta dva zakona dolga leta zavestno ignoriralo in kršilo.
Zoper prvi zakon je grešilo že s svojo terminologijo. Že v rabi izrazov, ki se pri pouku zgodovine največkrat pojavljajo, npr. svoboda (in izpeljanke osvoboditev, osvobodilen) in demokracija, gre za čisto izmišljotino. Marksistično zgodovinopisje tu zaide v kontradikcijo z lastno ideologijo. Že utemeljiteljica komunizma v Nemčiji, Rosa Luxemburg, je opredelila svobodo kot „svobodo tistih, ki mislijo drugače“ (Freiheit ist die Freiheit der Andersdenkenden). Pri nas pa Titov in Kidričev režim ni prenesel nikogar, ki bi mislil drugače. Že v partizanih so takšne, ki so mislili drugače, pošiljali v zloglasni trinajsti bataljon. Po vojni so vse drugače misleče utišali in jim natikali nagobčnike. Pri tem nimam v mislih le duhovnikov in vernikov, ampak tudi prepričane komuniste: tiste, ki so mislili drugače, so pošiljali na večletno „prevzgojo“ na Goli otok. Podoben falzifikat predstavlja pridevnik demokratičen, ki si ga je v naslovu nadela povojna država: Demokratična Federativna Jugoslavija. V resnici pa je Tito Milana Grola, podpredsednika vlade po sporazumu TitoŠubašić, ki je skušal ustanoviti samostojno stranko, Demokratsko stranko, že čez nekaj mesecev prisilil k odstopu, nato pa ga poslal v zapor. Kakšna ironija: Demokratična Jugoslavija, ki ne prenese Demokratske stranke! V nobenem zgodovinskem učbeniku ni omembe teh ali drugih epizod, ki so ključnega pomena za pojmovanje svobode in demokracije v bivši skupni državi.
Še huje se je grešilo zoper drugi zakon zgodovinopisja, ki so ga upoštevali že najstarejši grški zgodovinarji, ko so resnico (alétheia) imenovali „oko zgodovine“. Dobesedno namreč grški izraz alétheia, ki je soroden z glagolom lantháno (skrivam), pomeni neskritost, razkrivanje tega, kar je skrito. Desetletja si pri nas noben učbenik ni upal pisati o množičnih izvensodnih pomorih ali razkrivati grobišč, ki so morala ostati skrita za betonskimi pregradami, nihče si ni upal navajati imen politikov in poveljnikov, ki so te pomore ukazali in [Stran 76]izvajali. Komandanti in vojaki knojevskih enot, ki so v fanatični ekstazi opravljali to krvavo rihto, so pozneje vsi po vrsti zboleli za izgubo spomina, vse je okužila epidemija amnezije kot nalezljive in neozdravljive bolezni. Spet greh zoper omenjeno grško alétheia, ki lahko pomeni tudi „nepozabo“, kot nasprotje Lethe, kot se je v grškem mitičnem podzemlju imenovala reka pozabe: zgodovinar mora skrbeti, da velika dela ne zatonejo v pozabo, kot je že Herodot, oče zgodovine, zapisal v svojem uvodu.
Zakaj omenjam to iz mitologije? Zato, ker panegiričnih konstruktov, ki so se pri nas tiskali (in se še objavljajo) ob kršenju temeljnih zakonov zgodovinopisja, ne moremo označevati kot zgodovino, ampak le kot mitologijo. Sem sodijo npr. mit o »brezmadežnem (s)početju« Osvobodilne fronte, miti o herojih (Tito, Kidrič, Kardelj, Maček), mit o zmagoviti bitki pri Grčaricah, v katerem se ne omenja odločilne vloge italijanskih kanonirjev, ki so jim bili za nagrado odpuščeni požigi naših vasi in druga prejšnja hudodelstva.
Enkraten nesporen pomen in poglavitno poslanstvo Zaveze vidim v tem, da se je prva pri nas lotila načrtne demitizacije naše polpretekle zgodovine. In to ne le z načelnimi izhodišči v uvodnih Aktualnih kulturnopolitičnih komentarjih, ampak tudi s sistematičnim zbiranjem konkretnih gradiv v rubrikah Kako se je začelo, Pripovedi, Slovenske teme. Gre za objavljanje številnih ustnih pričevanj, srhljivih in pretresljivih zgodb o malih ljudeh, odrinjenih, preganjanih, šikaniranih, ki so s svojim trpljenjem, z vseživljenjsko pasivno rezistenco tlakovali pot demokratizaciji in nastanku današnje samostojne slovenske države.
S tem pa nikakor ne mislim zanikati ali podcenjevati iskrenih naporov tudi tistih poklicnih zgodovinarjev, ki jim njihova znanstvena vest ni dala miru, dokler se niso z vso odgovornostjo lotili zbiranja dokumentacije o temah, ki so pri nas dolgo veljale za nedotakljiv tabu (kot npr. pokojni Tone Ferenc v monografiji Dies irae).
Tako kakor sodobna literarna veda v eksegezi vrhunskih pesniških stvaritev pripisuje čedalje večji pomen raziskavam ustnega pesništva (oral poetry), tako se tudi v sodobnem zgodovinopisju lahko odpirajo pota do osvetlitve nekaterih najtemnejših poglavij le ob soočenju pismene dokumentacije z ustnimi pričevanji redkih preživelih žrtev.
Ko smo se potem še pozanimali, kaj bi beseda jubilej izvorno utegnila pomeniti,
smo bili poučeni, da je svetopisemskega izvora in da pomeni emancipacijo in restavracijo.
To nas je nemalo razveselilo, saj se nam je, brez vsakega napenjanja, ob tem odkrilo,
da ta značaj lahko pripišemo Zavezi kot celoti: emancipacija od boljševiške kontaminiranosti in restavracija izvorne evropske in slovenske duhovne in politične kulture.
Videli smo obenem še to, da je revija oba cilja skušala doseči tako, da je v središče postavljala pojem odličnosti: ne da bi ga sama dosegala, ampak tako, da je kazala na tiste momente,
v katerih je slovenski krščanski genij odličnost na dramatičen način dosegal in uresničeval.
(Justin Stanovnik v 80. številki Zaveze)
[Stran 77]