Figure 1.
Brez dvoma je Zaveza tista revija, ki je zadnjih 25 let največ prispevala k resnici v slovenskem prostoru. Spremljal sem vsebino vseh 99 dosedanjih številk in lahko rečem, da je z vsako v slovenski prostor posijal nov pramen resnice o Slovencih in okolju, ki nas obdaja. Vsaka številka je bila nov zadetek v lažni mit o NOB, ki se je v očeh dovolj velikega dela slovenske javnosti od številke do številke sesuval v prah in ki ga niti najmočnejša propagandna orožja preživelega režima niso uspela obraniti pred besedo pričevalcev resnice in pred zgodovinskimi dejstvi, ki so prihajala na plano. S tem ko je bil očiščen spomin na tiste, ki so branili svoj domin krščansko dušo slovenskega naroda ter so bila njihova imena iztrgana pozabi, je bilo v zgodovino Slovencev vrženo sidro, zaradi kate rega naša ladja vsaj za enkrat ne more potoniti.
Umolknili so celo tisti, ki so na začetku Slovenske pomladi vrgli v slovenski prostor tezo o več resnicah. Izkazali so se za nemočne v obrambi mita, saj njihova preoblečena laž ni bila sposobna odkritega soočenja z dejstvi. Ob tezi o več resnicah in tezi, češ da se je »Berlinski zid podrl na obe strani«, so začeli ponovno nastopati s totalno obrambo laži, ne glede na dolgoročno tragikomičnost svojega početja. Vse, ki v njihov mit podvomijo, ponovno razglašajo za sovražnike, »male ljudi« ali »drugorazredne«. Kot vsaka agresija je tudi ta imela začetni uspeh, saj se je marsikdo ustrašil navala nenadne ofenzive, ki se je zaradi medijskih monopolov in brutalnosti kazala nevarnejša, kot pa dejansko je.
Nekdanje zanikanje genocida je nadomestilo njegovo opravičevanje, po drugi strani pa celo njegovo poveličevanje, kar smo lahko nazorno videli letos ob »dnevu upora proti okupatorju«, ko so postavili spomenik krvniku Slovencev – Ivanu Mačku Matiji.
Kljub temu da se v sedanjem času ob robu te ofenzive, ki ignorira dejstva in zgodovino izolira od človeka, na trenutke zazdi, da resnica ne pridobiva, to ni res. In to predvsem zaradi vsega, kar je Zaveza do sedaj objavila in s tem pomagala spominu, da je zmagal nad pozabo in zanikanjem. Dovolj veliko število ljudi je prebralo Zavezo, se ustavilo pri farnih ploščah in slišalo pričevalce, da resnice ni mogoče več ubiti. Nekaj časa, predvsem dokler bodo aktualni finančni privilegiji nekdanjih partizanov in njihovih potomcev, bodo še vztrajali s kopičenjem laži, nato pa bo tudi slovenska zemlja dočakala proces, ki ga lahko opazujemo v večjem delu Ukrajine, ko pospešeno čistijo malike s trgov in ulic ter izpirajo lažni mit iz narodove dediščine.
Vsako številko Zaveze smo skozi desetletja težko čakali. Nemalokrat je bila edino glasilo, v katerem se je dalo razmišljujočemu bralcu ob uvodnikih profesorja Justina Stanovnika odkrivati globlje vzroke stanja, v katerem se je potapljala nereformirana Slovenija, v času, ki bi moral biti čas obnove življenjske energije naroda. Zgolj z močjo pričevanja Zaveze se toka preživelega režima seveda ni dalo zaustaviti, razumeli pa smo lahko, kje se napaja in kje bo njegov konec.
Resnica res še ni zmagala, vendar je spomin ohranjen. Nič več ga ne more izbrisati iz zavesti sedanjih in tistih rodov, ki bodo tu živeli v prihodnosti. Velika zahvala vsem, ki ste in še ustvarjate Zavezo!
[Stran 78]