[Stran 072]
Zgodovina ruskega socializma (1917–1991)
1. V nepopolnem svetu se Utopija rojeva vedno znova in neumno bi bilo misliti, da je zato, ker se je največja Utopija sedanjega časa končala s katastrofo, z utopično politiko kot tako za zmeraj konec.
2. Morda pa je vseeno le tako, da je zadnja velika sovjetska katastrofa dokončno definirala ekstremno obliko utopistične nevarnosti in nas tako cepila proti nadaljnjim avanturam te vrste.
3. Toda, kdo ve? Leninski pojav, ki ni imel česa podobnega v preteklosti, se je mogoče pojavil zaradi svetovne krize (1914–1918), ki tudi ni imela predhodnika v zgodovini. Vsaka analogna svetovna kriza utegne torej ponovno pognati speče socialistične programe v smeri maksimalnih rešitev, v skušnjavo z absolutno oblastjo, doseči absolutne smotre. Dokler bo obstajala utopična ambicija socializma, bo vedno nosila dvojni obraz: služiti kot potrebno želo za izboljšanje večno nepopolnega sveta, obenem pa bo nudila skušnjavo s silo nadomestiti ta svet z dozdevno popolnim svetom. In šele perverzni um slučaja, kot se je izrazil neki pisatelj, bo pokazal, tako kot je v preteklosti, kako se bo tekmovalnost te konkurenčne logike na koncu iztekla in končala.
(Martin Malia, Zgodovina ruskega socializma (1917–1991), str. 520)
Ilustracijo k zgornjemu razmisleku (metafizika odrešitve – zgodovina in utopija) nam nudi trenutni slovenski državni zbor. Tam nam vodja poslanske skupine ZL večkrat postreže z Einsteinovo modrostjo, da »je norost delati vedno isto stvar in pričakovati drugačne rezultate«. Njegova ljubezen, »demokratični socializem«, pa je tudi vedno znova dokazal, da ne more biti »demokratičen«, ampak da nujno potrebuje kak »centralni komite«, a Luka Mesec še vedno ignorira Einsteinovo svarilo in kaže resen namen, da bo takemu socializmu pomagal, da se uresniči.
Sem spada tudi ugotovitev nekega vzhodnoevropskega disidenta, ki je med drugim povedal tole: »Ruski socializem ni postal totalitaren, kljub temu da je bil socializem, ampak zato, ker je bil socializem«.
O slovenskem spominu
Če za trenutek pomislimo na naslov, ki ga je Delova novinarka Jožica Grgič dala razgovoru, ki ga je ob koncu tega meseca imela z zgodovinarjem dr. Bojanom Godešo, nas ponovno prevzame njegova iskrenost. Tam stoji zapisano, da se vsaj nekateri ne »dojemajo« kot »zmagovalci«. Z »nekaterimi« je novinarka gotovo mislila na tiste, ki v postboljševiški politični dogmatiki veljajo za »zmagovalce«; ki so, z drugo besedo, sploh lahko »zmagovalci«. A celo med njimi so taki, ki jih načenjajo skušnjave in dvomi. Ne da bi tako mogli naglas govoriti, a kadar so sami s seboj, se v njihovih očeh ne oblikuje taka podoba – se ne morejo dojeti kot »zmagovalci«. Stvari, za katere vedo, da so jih počeli, in stanje, ki ga v sebi ne morejo zanikati, da so ga v svoji domovini ustvarili, jim kljub glasni govorici ideoloških zvočnikov ne dovoljujejo takega gledanja nase. Nemalo nas razveseli to opažanje. Daje nam upanje, da ruska boljševiška katastrofa svoji velikosti sorazmerno dolgo dobo ne bo dovolila ljudem, da se vdajo skušnjavi ta nepopolni svet spremeniti v popolni svet.
Novinarko Jožico Grgič nadalje skrbi, ali se bo »holokavst in Auschwitz obdržal tudi potem, ko bodo nekdanji taboriščniki pomrli«. Če bi jo to zares skrbelo, pomislimo pri tem, bi se potrudila in poiskala kako dejstvo, ki bi njenemu ogroženemu spominu dajalo večji obseg in trdnejši značaj – ki bi, skratka, imelo v sebi to, da bi neki partikularni spomin spremenilo v spomin sploh. Saj v kontekstu njenega strahu ta rešilna misel ne bi smela biti tako nenavadna in tako daleč, da je ne bi mogla doseči. Tudi mi, ki nas uradni zvočniki ne prištevajo k zmagovalcem – čeprav ni nobenega dvoma, da smo namreč doživeli nekatere stvari, za katere se nemalo bojimo, da jih spomin prihodnjih generacij – njihov »pozabljivi sneg« – ne bo nosil v sebi in da nas tako nihče ali nič ne bo opominjalo, kakšni moramo biti po vsem, kar smo doživeli ali sami ali pa naši prijatelji. Da je, skratka, tudi nas strah pred izginotjem nekih dragocenih reči. Če stvar prav premislimo, bi doktor zgodovinopisja, s katerim se je pogovarjala, gospo že z majhno investicijo svojega védenja lahko – celo indirektno in le z namigi – tako rekoč postavil v resnično sceno že tako, da bi jo opozoril na nekaj ključnih besed naše preteklosti: na boljševiški genocid vrnjene slovenske narodne vojske, na zaplembo narodovega subjekta, do katerega je prišlo že[Stran 073] domala na začetku, 16. septembra 1941, in na njegovo izročitev samovolji vosovskih stražarjev in potem na skoraj polstoletno ubijanje narodove politične duše: vse stvari, ki jih bomo morali položiti na mizo, kadar in če sploh bomo kdaj hoteli razložiti poškodovanost narodove celosti, ki se že in se bo še dolgo kazala na vseh področjih osebnega in javnega življenja Slovencev. Ne gre torej za parcialni spomin, ampak za spomin kot spomin, ki ima le tedaj nekaj možnosti, da se ohrani, kadar se vsi njegovi deli med seboj podpirajo in drug drugemu dajejo življenje. Ne gre, da ponovimo, za kogar koli parcialni spomin, ampak za narodovo zavedanje svoje identitete in svoje celosti. Učeni gospod doktor za te reči gotovo ve, zakaj jih torej ni človekoljubno razložil novinarki in jo tako rešil strahu pred idejnim izginotjem njenih ljudi in, posredno, nje same. Pa tudi to: ali ni specifična naloga zgodovinarja, da utemeljuje življenjsko upravičenost obeh slovenskih spominov in tako rešuje njun obojni obstoj. Gre na eni strani za spodbudo, na drugi pa v opomin za vso zgodovino.
Dr. Bojan Godeša je med svojimi odgovori izrazil tudi veliko hvalo enotnosti Velike Britanije, Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike, ki so jo omenjene države, po brezpogojni kapitulaciji nacistične Nemčije, izrazile s skupno obsodbo Auschwitza. Zgodovinarja očitno ne moti, da je kmalu po Nemčiji Poljsko napadla tudi Sovjetska zveza; da sta obe državi v nekem mestu na reki Bug že kmalu po tem, 17. septembra 1939, priredili vojaško parado; da je na primer Ribbentrop že na večer podpisa nenapadalne pogodbe med SZ in Nemčijo pisal Hitlerju v Berlin, da se v Kremlju, med tamkajšnjimi kameradi, tako dobro počuti, kakor med svojimi doma.
Zgodovinar Bojan Godeša nas nadalje seznani tudi z mislijo, da je »največja ironija ta, da na slovesnost ni bil povabljen predsednik Rusije, države, ki je naslednica Rdeče armade, katere vojaki so osvobodili Auschwitz«. Tu gre za vprašanje razlikovanja ali razločevanja. Rusija namreč ni samo naslednica države, katere vojaki so osvobodili Auschwitz, ampak tudi naslednica države, ki je intenzivno gojila kulturo Gulaga, ki je s svojimi dosežki vsaj primerljiva s taboriščno tradicijo nacistične Nemčije, če je sploh ne pušča daleč za sabo. Kako je mogoče, da je to spregledal? Saj je verjetno prebral kako Solženicinovo delo ali pa kar verz Ane Ahmatove. Na primer tistega, ki kljub svoji zadržanosti človeku ostane v trajnem spominu:
Kratko pesem slovesa
lokomotive so jim peli žvižgi.
Ali pa knjigo, ki jo je po svojih izkušnjah ali pa po izkušnjah svoje družine napisala poznejša latvijska zunanja ministrica Sandra Kalniete: V salonarjih v sibirskem snegu, ali pa knjigo, ki jo je napisal zgodovinar z Yalske univerze Timothy Snyder: Dežela krvi, Evropa med Hitlerjem in Stalinom. Meni je sicer ta knjiga znana le toliko, kolikor je o njej povedal njen avtor v glasilu Pošta Instituta za znanosti o človeku 106 v članku Hitler in Stalin, kdo je bil hujši? Uvedel pa je svoje razmišljanje z naslednjimi uvodnimi opombami: »Če vse seštejemo, sta Hitlerjeva vojna in Stalinov teror pokončala čez 20 milijonov ljudi. Če nadalje upoštevamo dejstvo, da so tako nacisti kot stalinisti pobijali v istem prostoru, med Berlinom in Moskvo, in dejstvo, da so bili, v različnih časih, enkrat tekmeci, drugič zavezniki in tretjič spet sovražniki, moramo resno jemati možnost, da je del zla, ki je vstopil v prostor, njihova skupna odgovornost.
Iz članka samega pa med drugim izvemo, da je bil Stalin tisti in ne Hitler, ki je med obema vojnama začel z uničevalnimi kampanjami etničnega značaja. Pa tudi to, da je nacistična Nemčija začela ubijati na višini Stalinovega nivoja šele po sklenitvi pakta Ribbentrop- Molotov, poleti 1939, in po skupni invaziji na Poljsko septembra tega leta.
Druga svetovna vojna, ki se je začela v Evropi, je imela dvojni značaj. Bila je vojna med državami – imela je tak videz, da ji moramo tako reči – če pa se odločimo, da bomo upoštevali njene osnovne vzgibe, njen historični smoter, pa jo moramo označiti drugače; da je to bila evropska državljanska vojna med totalitarnimi ideologijami, ki so rastle iz radikalnega prosvetljenstva, do skrajnih konsekvenc gnanega, na eni strani, in na drugi med silami tradicionalne demokracije, ki so se hranile iz duha antike, krščanstva in legitimnih vzgibov uvodnih dejanj francoske revolucije.
Če izhajamo iz teh vidikov, potem moramo tudi reči, da se je druga svetovna vojna končala dvoumno: v nekaterih primerih se je obnovila država v svoji tradicionalni politični kulturi, v drugih pa je zmagala totalitarna ideologija in se polastila države. V Sloveniji je »perverzni um slučaja« uveljavil drugo varianto.
Brez omemb še nekega razvoja ali neke zakonitosti ne smemo končati tega razmišljanja. Kakor je zmagovita boljševiška ideologija povsod uveljavljala oblike nasilja, ki so s slično podobo in značajem dokazovale, da jih je poklical v življenje identičen navdih, tako se je čez nekaj desetletij, na ruševinah vseh sesutih boljševiških vladavin, oblikovala ista[Stran 074]
Figure 1. Lokomotive so jim peli žvižgi Ana Grandovec
ekonomska in politična praksa, ki so ji nekateri zahodni časnikarji dali ime In die eigene Tasche wirtschaften – Gospodariti v lastni žep. Tako je neka ideologija v svojem vzponu kakor tudi v svojem razpadu dokazovala, kaj je bilo v resnici tisto, kar jo je gnalo. Če hočemo biti v tej misli trdnejši, nam ni treba drugega, kot da se ozremo nekoliko okoli sebe.