Nekaj pogledov in nekaj poti
Drugo in mogoče zadnje slovensko razpotje:
Janšev recept: Najprej resnica o preteklosti in sprava na osnovi te resnice. In potem neobremenjen pogled v prihodnost. To je tako vse, da ni zunaj tega nič.
Novinarjevo vprašanje: Ali nimate vsega dovolj? Ali kdaj pomislite na odhod?
Janez Janša: Če bi to storil, bi dal prav tistim, ki so zlorabili številne institucije slovenske države za obračun s politično konkurenco. Na tisti točki se začne vdaja. Tam je konec upanja. Kaj šele upanja na boljšo prihodnost.
Luka Mesec (Citira – ponovno in ponovno – Alberta Einsteina): »Norost je delati vedno isto stvar in pričakovati drugačen rezultat.«
Komentar: Postboljševiške socialistične skupine (sodeč po njenem radikalnem slovarju ZL gravitira v to smer) si v svoji retoriki dajo veliko opraviti z »demokratičnim socializmom«. A socializem, ki so ga ljudje s tega idejnega pola kdaj postavili, ni bil nikoli »demokratičen« (zunaj zapovedanega slovarja seveda). Prej ali slej so morali – ali pa so to uvideli že pred svojo stvariteljsko gesto – narediti prostor za kak »centralni komitet«. Ali, kakor se je izrazil Václav Havel, ruski socializem ni postal totalitaren, kljub temu, da je bil socialističen, ampak zato, ker je socialističen.
Totalitarizem je, če ga hočemo locirati v njegovem polnem razmahu, stvar 20. stoletja. Z njegovim imenom nimamo Slovenci nič; nekoliko več so si nekateri med njimi dali opraviti s tem, kaj naj bi pomenil; še več pa vemo o njem iz svoje izkušnje, manj tisti, ki so z njimi kolaborirali, več – mnogo preveč pa tisti, ki nas je prisilil v spopad s seboj.
Že v uvodu bi morali povedati, kateri ljudje so v njem zagledali uporabno plovilo za svojo avanturo v času, ki bo njim samim in – kakor so tudi verjeli – ljudem v celoti omogočil najlepšo in najbolj varno izvedbo te avanture. V zvezi s tem ne bi bilo odveč, če bi opazili in registrirali ne nezanimivo okoliščino, ali nam je ta politični instrument prišel v roke sam po sebi ali pa so se vsaj nekateri od nas zanj nemalo trudili in so imeli potem nekoliko več besede, kaj in kako z njim. Pravzaprav bi morali reči, edino besedo. Naj torej začnemo.
Totalitarizem je družbeni in politični sistem, ki ga še najlaže in najkrajše opišemo, če pokažemo na njegovo nasprotje, ki je demokracija. Demokracija ja naraven red. Zakaj pravimo naraven? Zato, ker ga sestavljajo stvari, kakršne so po naravi. Kristjani bi lahko rekli, kakršne so prišle iz božjih rok. Studenec je studenec, reka je reka, mati je mati, človek je človek in država, država. Morda katera od teh reči – ali pa tudi večina ali celo vse – ne dajejo te podobe, a vendar ima vsaka od stvari ali bitij v sebi prvine, ki jih ustvarjalne sile v družbi vzamejo za izhodišče svojih obnovitvenih prizadevanj. Če so te ustvarjalne sile narejene iz snovi, ki zmore razumeti ukaze za taka prizadevanja, seveda.
Gotovo ste že začutili, da bi človeku v tej vlogi še najbolj pristajala beseda pastir. Kar ponovimo še enkrat: človek je, kadar je človek, pastir.
Ena beseda je torej politika, visoka in plemenita beseda, ki jo uporablja človek, kolikor ni nič drugega kot človek. Druga beseda je pamanipulacija. Manipulacija pomeni v slovenščini dobesedno »v rokah vrteti«, »v rokah prekladati«. Neko stvar ali pa tudi nekega človeka prestavljati in preusmerjati tako dolgo, dokler ni v položaju, v katerem ga hočeš imeti. Nič pri tem ne misliš, kakšen je prišel »iz božjih rok«, ampak misliš samo na to, kako ali kakšnega ga hočeš imeti. V takem primeru se nikakor ne moreš imeti za pastirja, postal si manipulator. Včasih – tudi to bi bilo tu treba omeniti – pa poslušaš kako govorjenje ali pa opazuješ kako delovanje, ki bi hotelo veljati za politiko, ti pa, tudi če temu pritrjuješ, veš, da je vse to manipulacija. Tudi to je dobro vedeti.
Da se vrnem na začetek: govorimo o totalitarizmu. V dvajsetem stoletju je zaradi druge svetovne vojne tudi nas zadelo to, kar nismo nikoli pričakovali: totalitarizem. Mislili smo, da se kaj podobnega z nami ne more, pa tudi ne sme zgoditi. Naše politično mišljenje in življenje ni bilo takšno, da bi se katero od obojega moglo spremeniti v totalno manipulacijo. »Po perverzni logiki slučaja«, kakor je bilo nekje rečeno, pa je tako naneslo, da so našo domovino napadli vsi trije totalitarizmi,[Stran 067] ki so se opredmetili v Evropi: nacizem, fašizem in boljševizem. Slovenci smo bili preko naših predstavnikov v londonski vladi v antitolitarnem vojnem in političnem zavezništvu. Še pred koncem septembra 1941 je Atlantsko listino podpisala tudi Sovjetska zveza in tako, čeprav totalitarna, postala del zahodnega zavezništva. Položaj je bil sedaj tak, da sta bila fašizem in nacizem že v Sloveniji, prišla sta z invazijo italijanskih in nemških čet 6. aprila. Toda dokler je bila SZ vezana na pogodbo, ki jo je bila sklenila s Hitlerjevo Nemčijo in skupaj z njo napadla Poljsko in baltske države, slovenska boljševiška ekspozitura Italijanov in Nemcev ni obremenjevala s »fašizmom« in »nacizmom«, ampak se je udobno zadovoljevala z »imperialističnimi osvajalci«.
Po 22. juniju 1941, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo in totalitarnega zavezništva med nacizmom in boljševizmom ni bilo treba več upoštevati, pa je slovensko boljševiško vodstvo čutilo, da lahko začne z uresničevanjem svojih sanj. Vedeli so namreč ti ljudje, da v narodu, ki je preko krščanstva tako trdno povezan z izvorno evropsko mislijo, dolgo ali pa nikoli ne bodo mogli uresničiti svojega družbenega projekta, ki zahteva tako nenaravno preoblikovanje človeka in tako neznosni ritual krvi in nasilja. Razen v vojni! Razen v vojni.
Vedeli so, da se nikoli ne bodo ideološko udejanili, če bodo zamudili vojno. Ta gotovost je bila med njimi tako trdna, da je v stanju – bolj kot vse drugo – razložiti njihovo skrajno intenzivnost, pa tudi njihovo »nečloveško nečlovečnost«, če uporabimo izraz, ki ga je za svoje ljudi uporabljal Himmler.
Kakšen obračun so morali boljševiki opraviti s seboj, nekoliko razumemo, če se zavemo, da je njihova strategija zahtevala nič manj kot napad na lasten narod. A, še prej, ne smemo pozabiti, da se poleg vsega tu nahajamo v nekem drugem svetu. Kakšen je ta svet bil, nam utegne nekoliko približati svetloba nekega stavka, ki ga je izrekel Moša Pijade na 3. plenumu CK ZKJ med partijsko razpravo o Djilasu. Rekel je: »Jaz nisem svoboden človek, mislim pa, da sem komunist.« Ta stavek nam pravzaprav pove več, kot ta trenutek potrebujemo. Pove nam, da komunistom ni bilo treba delati obračunov s seboj pred vsakim nenaravnim dejanjem, ki je bil pred njimi, ampak da je vsak od njih že zdavnaj naredil to s seboj, enkrat za vselej. Ker ni dvoma, da je bil začetni obračun notranja stvar vsakega posebej, tu ne bomo razglabljali, kateri obredni skupni trenutek je bil najbolj primeren za ta odločilni poseg vase.
Naj bo že kakorkoli, boljševiki so naredili načrt, kako tirati narod v zanko, iz katere ne bo rešitve. Kdo konkretno je izdelal ta načrt, ni gotovo, mogoče je to odkril kak zgodovinar, a okoliščine tudi tu kažejo v neko smer. Dr. Vida Deželak navaja neko Kardeljevo misel, ki jo je – ponovil, verjetno – na nekem tečaju v začetku leta 1944 v Kočevskem rogu: »Vojna mora nujno voditi reakcijo do tega, da se bo razkrinkala kot izdajalska.« Reakcijo – demokratsko večino slovenske družbe – je treba prisiliti, da bo od Italijanov zahtevala orožje. Eksplicitno povedano: z umetno povzročenim terorjem pognati nemočno prebivalstvo k Italijanom po orožje za obrambo svojega življenja. Kako lahko, kako preprosto, kako pokvarjeno, kako protinaravno. Dobro leto je trajal ta teror, 900 ljudi je bilo zverinsko pobitih (med umori so se dogajale »grde reči« kot se je izrazil eden slovenskih zgodovinarjev). Pismo z odgovarjajočo vsebino je Edvard Kardelj konec novembra 1942 pisal generalu Jaki Avšiču v Dolomite. V njem je vzpodbujal generala, naj pri terorju vztrajajo, da bodo ljudje še naprej prisiljeni braniti sebe in svoje reči z italijanskim orožjem, da si ne bodo česa izmišljali in končno pokvarili tako čudovite igre. Če jih bodo komunisti varovali pred tem in partizani držali v tem, kar so sedaj, jih bodo uničili Angleži in Američani, ko bodo prišli – njihovi tako težko pričakovani zavezniki! Kardelj je končal svoje pismo z dodatnim argumentom:sedaj je treba opraviti tisto delo, ki ga je treba opraviti,da bi nam bili lažji jutrišnji dnevi«. Tako soSlovenciSlovence naredili za izdajalce.
Ena od slovenskih scen:
Jehuda Bauer, po besedah dr. Ota Lutharja moralna avtoriteta, zlasti v vprašanjih rasizma, antisemitizma in holokavsta, je v intervjuju, objavljenem v Delu 16. 8. 2014, na Lutharjevo vprašanje, kaj je treba reči na dejstvo, da je bilo pomorjenih na tisoče slovenskih protikomunističnih bojevnikov, odgovoril, da pri tem lahko naredi vzporednico z Zahodom, recimo z Norveško. Kot smo v tem besedilu že povedali, so bili vaški stražarji in slovenski domobranci v najbolj resničnem pomenu besede vojaki slovenske narodne vojske. Izšli so, za njegovo obrambo, neposredno iz slovenskega naroda. Spričo okoliščine, da je bila druga svetovna vojna evropska državljanska vojna med totalitarizmi in demokracijo, so se bojevali za Slovenijo in za Evropo. Ko jih rešimo navlake časa, se zasveti ta resnica. In kaj so za to dobili? Poglejte malo okoli sebe! Docent dr. Oto Luthar ve ali pa bi moral vedeti, kdo so bili vaški stražarji in kdo so bili domobranci[Stran 068] in kdo so bili člani nacistične stranke Nasjonal samling in Vidkun Quisling, in vendar je molčal, ko je pred njim nekdo delal enačaj med enimi in drugimi!
V zgornjih stavkih smo v nekaj potezah skušali prikazati drugi del velike boljševiške manipulacije s slovenskim narodom. Naj dostavimo še dva stavka – zaradi pomanjkanja časa in prostora – o tem, kako je potekal prvi del. Umori so se kot temeljna prvina boljševiškega projekta začeli že proti koncu leta 1941, spomladi naslednje leto pa so postajali vedno pogostejši in se zgostili v višek maja in junija, ko ljudje niso mogli več prenašati groze, ki je ob večerih legala na njihove vasi in njihove doline, zlasti po tistem delu Slovenije, ki so ga zasedli Italijani. To je bil čas, ko so slovenski boljševiki uporabili vse svoje sile za uresničitev naročila, ki se je plazilo po gozdovih in grapah: »Naredite, da se bodo ljudje bali!« In ljudje, ker so pač bili ljudje, so se bali – tako zelo, da so orožje za svojo obrambo vzeli tem, kjer ga sicer nikakor niso hoteli. To so storili šele potem, ko je število tako pobitih – v prvinskem pomenu te besede – doseglo skoraj tisoč. Takšno je bilo stanje po prvem delu te velike manipulacije – ki je še danes, po sedemdesetih, letih ne moremo in ne moremo razumeti.
To je ena stvar. Druga pa govori o tem, zakaj je toliko ljudi bilo pripravljenih sodelovati pri tej nepojmljivi zgodbi. Zgodbi, ki je tako neznosna, kot je njen naslov: »Zaplemba naroda.« Omenili, zaradi pomanjkanja prostora in časa res samo omenili, jo bomo zato, ker hkrati povzema in ilustrira témo, ki se ji posvečamo. Kaj pa je totalitarizem, če ne zaplemba naroda ali polastitev naroda. V tem modusu so slovenski boljševiki v svoji domovini dosegli totalitarno oblast – tudi v kostumih ideoloških božjepotnikov! A kakor sem obljubil: skušal bom biti kratek.
Dokument, ki sem ga jaz uporabil za izhodišče, se glasi Odlok slovenskega narodnega osvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda. Izdelan in sprejet je bil ta Odlok 16. septembra 1941 s strani SNOO, v katerega se je – morda prav za te potrebe – spremenil Vrhovni plenum OF.
Omenil bom nekatere od tistih prvin tega Odloka, ki kažejo na politični značaj in politične cilje njegovih avtorjev.
Odlok najprej uvede pojem »izdajalca«. Potem ko odloči, da se »izdajalci« kaznujejo s smrtjo, pove še, kdo spada v to kategorijo. To so tisti, »ki zaradi svoje ali sebične skupinske koristi zbirajo in odvajajo narodne sile za borbo proti osvoboditvi slovenskega naroda ali nudi za tako borbo pomoč s kakršnimikoli sredstvi.
Komentar tega odstavka pojasnjuje, »da se smrtna kazen razteza na vsakogar, ki dela na to, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste iz Narodne zaščite pod političnim in vojaškim vodstvom Osvobodilne fronte.« V nadaljevanju pa se Odlok posveti vprašanju sodstva. Tu določa, da to področje izvajajo posebna sodišča; da morajo biti nadalje postopki nagli, ustni in tajni; da osebno zaslišanje krivca ni potrebno; da pritožbe ne pridejo v poštev; da se kazen izvrši takoj, na način in po osebah, ki jih določa sodišče.«
Vsakdo, ki prebere ta »pravna načela«, ve, da »sodnik«, ki se po njih ravna, lahko obsodi na smrt vsakogar, za katerega se je odločil bodisi sam bodisi ljudje, ki s takim sodnikom razpolagajo. Totalitarizem v Sloveniji ni zavladal šele maja 1945, ampak že 18. septembra 1941, če vse premislimo pa že prej.
Slovenski boljševiki, ki so s pobijanjem Slovencev – morali bi pravzaprav reči slovenskih katoličanov – na rafiniran način hoteli doseči dva cilja: da bi jih prvič odstranili in tako že sedaj poskrbeli, kakor se je izrazil Edvard Kardelj, da bi bili jutrišnji dnevi lažji, obenem pa jih kompromitirali pri zaveznikih s tem, da bi jih prisilili, da bi se branili z italijanskim orožjem in da bi se zato nad njimi maščevali tudi zavezniki, morda že takoj, prav gotovo pa ob koncu vojne. Tako so slovenski boljševiki ustvarili položaj, na katerega so se slovenski katoličani odzvali tako, kakor je tak položaj razumel šesti predsednik države Izrael Begin, ki je nekoč rekel: »Judje ne smejo biti nikoli več pasivne žrtve.« To pripombo imamo lahko za svojevrstno podporo slovenskemu odporu proti boljševiškemu totalitarizmu.
Ko skušamo nekoliko razumeti, kako je bilo mogoče, da so boljševiki moralno tako neselektivno izdelovali svoja sredstva za vzpon na oblast in potem, ko se je vzpon začel, natanko tako neselektivno izbirali med tistimi, ki jih je prinašal čas, bi bili nemalo veseli, če bi kje naleteli na knjigo, ki bi nas o tem poučila. Toda – mogoče bo kdo rekel, da je ta misel malce predrzna in prehitra – dvomim, da boste tako knjigo našli, v obliki, v kakršni bi si jo človek želel. Ne bom tega skušal razlagati, a to je mogoče razložiti samo s hipotezo, da ne obstaja človek, ki bi zmogel razumljivo predstaviti vso zapletenost in protislovnost boljševiškega kompleksa.
Njihovo zagonetno bit je mogoče vsaj nakazati z dejstvom, da so v zgodovini, vsaj do sedaj,[Stran 069] vse revolucije dobili, po revoluciji pa vse države izgubili. Ta ugotovitev nas postavlja v neko atmosfero, kjer ne vlada več samo tema, svetlobe pa v njej tudi ni toliko, da bi lahko rekli, da smo kaj razbrali in razumeli. Še največ jasnosti se bo razlilo po vas, če boste prebrali kakšno genialno pripoved, recimo Bese, roman ruskega pisatelja Fjodora Mihajloviča Dostojevskega. Ko ga boste odložili, boste imeli občutek, da se nahajate v nekem svetu, ki je sicer umišljen, obenem, na neki način, pa zelo zelo resničen – in vam že dolgo znan. Kako pa, da je tak svet sploh mogoč, pa še vedno ne boste vedeli!
Toda kljub povedanemu ni mogoče reči, da boljševiki niso imeli stičnih točk z evropsko zgodovino. Tudi sami – predvsem pa Rusi – so se pogosto sklicevali na francoske jakobince.
Kot pravi zgodovinar Johathan Israel v svoji zajetni knjigi (Revolutionary Ideas – The Rights of Man to Robespierre) je francosko revolucijo mogoče razložiti predvsem z radikalnostjo francoskega razsvetljenstva. Spričo te zveze omagajo vse druge. V tem duhu je osrednje mesto dobila in tam svetila beseda védeti. V prvi polovici 18. stoletja so se po Franciji začele širiti družbe za mišljenje (sociétés de pensée) in leta 1793, na višku jakobinske diktature, dosegle število 2000. Nastajalo je nekaj, kar je bilo vedno bolj podobno poznejši Partiji. Besedi védeti, misliti sta postali nosilki novega družbenega samozavedanja. Važno pa je bilo predvsem to, da je duh, ki je žarel iz teh dveh besedi, zlasti po izbruhu revolucije, dobival vedno bolj protikrščanski značaj. Pisatelj Ghita Ionescu (Politics and the Pursuit of Happiness) pravi, da sta od treh revolucij angleška in ameriška ostali v krščanskem političnem konceptu, francoska pa je bila v jedru svoje biti pritikrščanska. Potem pa navedel še radikalnega zgodovinarja revolucije J. Micheleta, ki je to opažanje takole izrazil: »Na prizorišču vidim samo dve dejstvi, dve načeli, dva igralca in dve osebi: krščanstvo in revolucijo.« Podobno je mislil zgodovinar in politik Alexis de Tocqueville, ki je isto občutje opisal takole: »V vseh velikih revolucijah pred francosko so ali napadali zakone, prepričanja ljudi pa spoštovali; ali pa tisti, ki so tolkli po religiji, niso izzivali civilnih norm. Toda v francoski revoluciji so bili verski predpisi odpravljeni skupaj s civilnimi zakoni. Človekov duh je v celoti izgubil ravnotežje.«
Še bolje – klasično, bi morali reči, ali pa celo nesmrtno in nedosegljivo – pa je Tocqueville, potem ko se je nekega dne cel dan mučil s pojmom francoske revolucije, njeno neulovljivost zvečer takole izrazil v pismu nekemu prijatelju:
»Poleg tega je v tej bolezni francoske revolucije nekaj posebnega, kar čutim, ne morem pa niti opisati niti analizirati vzrokov za to. To je virus nove in neznane vrste. Bile so na svetu nasilne revolucije, toda neumirjena, nasilna, radikalna, obupana, drzna, malone nora, pa vendarle mogočna in učinkovita narava prav teh revolucionarjev nima precedensov, tako se mi zdi, v velikih družbenih nemirih minulih stoletij. Od kod prihaja ta nova pobesnelost? Kdo jo je izzval? Kdo jo je naredil tako učinkovito? Kdo jo nadaljuje? Še zmerom smo namreč pred istimi ljudmi, čeprav so okoliščine drugačne, in razmnožili so se po vsem civiliziranem svetu. Duh se mi izčrpava, ko hočem dojeti čisti pojem tega predmeta in poiskati sredstva, da bi ga dobro naslikal. Neodvisno od vsega, kar je mogoče v francoski revoluciji pojasniti, je v njenem duhu in njenih dejanjih nekaj nerazloženega. Čutim, kje je ta neznani predmet, toda trudil sem se, pa nisem mogel odgrniti zastora, ki ga prekriva. Otipavam ga nekako skozi tuje telo, ki mi onemogoča bodisi da bi se ga zares dotaknil bodisi da bi ga videl.«
Kako smo že rekli? Nedosegljivo, ganljivo, resnično!
Takšno je stanje Slovenije po njenem 20. stoletju – tudi če ga preletiš na hitrico, kakor smo to storili mi – da stopi vate misel, ki obeta, da te potem, ko si jo sprejel, ne bo več zapustila: vse, kar se je z nami dogajalo, kvantum bolečine, ki je pustošil po nas, po vsem, za kar že imamo imena in povsem po vsem, za kar še nimamo imen, vse se čisti in zbira v eno občutje, ki ni iz naše volje narejeno, ampak dano, po sebi in od sebe: po vsem tem bi morali biti boljši ljudje. Tako prvinsko je to občutje, da takoj vemo že tudi, zakaj nismo boljši ljudje. Da je to zato, ker v nas še ni naravnega spoštovanja do resnice in ker še vedno lahko hodimo brez sočutja mimo tuje bolečine. Toda Slovenija! Slovenija!
Ali še nismo slišali (ali brali) Prešernovega nagrajenca, da slovenska državljanska vojna še ni končana, »pri čemer je kriva trdovratnost na obeh straneh«. Kaj boste rekli ob tem? In ali se spomnite spoznanja novinarja, ki se glasi: »Sprava ni možna brez simetrije.« Kaj naj Slovenci počnejo s to modrostjo? In ali za dr. Boža Repeta lahko z gotovostjo trdite, da se posluša, ko pravi: »Z uvedbo večstrankarske demokracije je nastopila možnost, da bi se Katoliška cerkev postavila na drugačne temelje.« Res, kje smo? Ali ne bi predvsem od[Stran 070] totalitarne in totalitaristične Partije pričakovali, da se postavi na nove temelje?
In ali se je že oglasil kdo z vrha slovenske elite in hotel vedeti, kako da še nimamo filma o Hudi jami in Kočevskem rogu. In ali je katera slovenska violina že ujela jok katere od mater, ki so ji povedali, da sina ne bo več videla. Ali je od tristo pesnikov že kdo napisal pesem o tem? Ali, če se temu ne čudimo – sploh še smemo čemu čuditi? In ali ste se že kdaj ustavili ob Eliotovi sintagmi »mrtva civilizacija«? Ali razumetje določenih temeljnih reči ni pogoj razumetja vseh drugih? Ali to ni pogoj, da sploh kaj razumeš? Kaj pa, če bo nekoč – čez deset, čez sto, čet petsto let tako, da ničesar več ne bomo razumeli. Kakšen pa je človek, ki moramo zanj reči, da ničesar ne razume? Ali je mogoče živeti z njim v eni hiši?
Eliot nekje opozarja, da se zdi, kakor da nikogar ne skrbi, kakšne posledice bo z naraščanjem sekularizacije in laicizacije za družbo imela odsotnost biblijskega in evangelijskega slovarja iz skupne zavesti. Kako bosta razumljena človek in svet in njuno soobstajanje? Ali bodo nekoč prišli časi, ko nihče več ne bo razumel Kasandre, ko bo po samotnih ulicah kričala, kaj grozi mestu? Stanje, v katerem se je znašla Slovenija, je bistveno takšno, da je treba začeti izdelovati novega. Za to preresno in preodgovorno delo pa se bo treba odločiti za odprt jezik. Če narod nekaj desetletij ali nekaj stoletij ne govori svojega jezika – tu ne mislimo na fonetiko, ampak na misel – potem bodo nastopile posledice, katerih daljnosežnost težko razumemo, če se ne zatečemo k tvegani podobi mutacije. Slovenci smo v dvajsetem stoletju to doživeli, da so nas – da se na kratko izrazim – izgnali iz zgodovine v ideologijo. Ideologija je prostor obvladanega človeka. Splačalo bi se dobro poslušati agente novega družinskega zakona. Kaj mislite, kateri zakon dela družbo bolj obvladljivo, zakon med možem in ženo – med moškim in žensko – ali zakon v homoseksualni maniri? Gre za stvari, ki so lahko usodne zato, ker njihova uvedba vsebuje tudi besedo prepozno. Na vsak način moramo, dokler je še čas, najti pot nazaj v zgodovino.
Dodatek 1
Nazadnje nam ostajajo razna vprašanja, ki jih boljševiški pojav postavlja, da nanje odgovori, pred vso Evropo. Tistih nekaj črt, ki smo jih v tem besedilu zarisali zato, da bi nakazali slovenske razmere, pa bodo, upamo, prebudile slovenski zgodovinski spomin. Vendar bi okvirno nič ne škodilo, če bi se za začetek vsaj bežno srečali s kakim prizorom, kako se je s temi nalogami srečevala širša Evropa, na primer Nemčija s svojim nacizmom.
Kot vodilo si lahko vzamemo iz dvanajstih predavanj sestavljeno knjigo Jürgena Habermasa Filozofski diskurz moderne, v kateri je peto poglavje šestega predavanja posvečeno naši temi. Svoje misli je Habermas izrazil s kritičnim prikazom sicer slavnega filozofa 20. stoletja Martina Heideggerja. Zanj je znano, da je postal prvi nacionalsocialistični rektor univerze v Freiburgu in glasni propagator možnosti, ki jih nacizem nudi nemški univerzi. Toda, pripominja ob tem Habermas, Heideggerjevo javno priznanje Adolfa Hitlerja in njegove nacistične države na predvolilnem zborovanju »nemške znanosti« v Leipzigu 11. novembra 1933 ni tista reč, ki bi jo potomci morali kritizirati, češ da nihče ne more vedeti, če v enakem položaju ne bi sam naredil podobne napake. Kar človeka spravi v resnično nejevoljo, je nepripravljenost in nesposobnost tega filozofa, da bi po koncu nacionalsocialističnega režima z enim samim stavkom priznal politično tako usodno zablodo. Namesto tega pa Heidegger v skladu s svojo filozofijo oznanja načelo, da niso krivi storilci, ampak žrtve. Če namreč človek že išče krivce in po krivdi meri ljudi, ali ne obstaja tudi krivda umanjkanja? Tisti, ki so bili že tedaj – leta 1933 – tako preroško obdarjeni, da so že tedaj vse videli prihajati tako, kakor je pozneje v resnici prišlo – tako pameten jaz nisem bil, pripominja Heidegger – zakaj so skoraj deset let čakali, da so končno nastopili proti tolikšni nesreči? Zakaj niso že 1933 tisti, ki so mislili, da vedo, zakaj niso tedaj ravno ti spregovorili in vse že na začetku obrnili v pravo smer?« Ali niso slovenski katoličani naredili natanko to? A tu moramo takoj postaviti še eno vprašanje: Kdo je kriv, da nam ni uspelo »vsega obrniti v pravo smer«?
Kar človeka iritira tu, nadaljuje Habermas, je to, da odriva krivdo raz sebe človek, ki si je potem, ko je vse minilo, dal izpisati »Persilschein«, posebno izkaznico, ki je njegovo opcijo za fašizem opravičila v stilu kakega osebnega tajnika, v meri kake univerzitetne intrige.
Kakor je Heidegger za sprejetje rektorata in temu sledečih spornih gest krivdo obesil na »metafizično stanje znanosti«, tako je odrival proč od sebe kot empirične osebe tudi svoja ostala ravnanja in izjave in jih pripisoval »ničemur odgovorni usodi« (str. 184–185).
[Stran 071]
Ob tem čutim, da sem dolžan naslednjo pripombo: Martin Heidegger je svoj del navedenega besedila skiciral že leta 1945, objavil pa ga je prvič šele njegov sin leta 1983.
Upam, da je zgornje besedilo v kakem bralcu prebudilo nemalo vprašanj, ki bi jih post festum lahko postavil tudi kakemu Slovencu ali pa komu drugemu. Da bi pokazal, kaj s tem mislim, bom enega postavil sam. Ali so slovenski boljševiki – ne samo vodilni – vedeli, kakšno Slovenijo bodo, sledeč sovjetskim vzorom, uprizorili v Sloveniji in naložili Slovencem, da jo prenašajo in uresničujejo? Ali so Kardelj, Kidrič in Maček etc., etc. kaj vedeli o tem? Ali so vedeli, da je zadnjih par let pred vojno Stalin dal odpeljati v Gulag dnevno po pet ali deset tisoč ljudi? Da so med Stalinovim čiščenjem političnega in partijskega vrha izginevali ljudje z imeni, kot so Buharin, Kamenjev, Zinovjev. In Trocki, ki ga je, bolnega, po desetih letih v Mehiki dosegla gospodarjeva roka. S takimi dejstvi v očeh so Slovenci čakali, da začnejo graditi boljševiško pristavo na eni od meja sovjetskega imperija.
Dodatek 2
Boljševiški poseg v slovensko zgodovino, po tem, kako je potekal in kako se je uveljavljal, postavlja zahtevo, da ga razumemo in da vemo, kaj ga je gnalo; predvsem in v prvi vrsti pa to, zakaj se je toliko Slovencev odločilo, da mu bodo ponudili svoje sposobnosti, kakršnekoli je že kdo imel. Slovenska priskočljivost je bila tako nenavadna, da jo moramo imeti za eno najbolj izpostavljenih in ogroženih mest narodovega korpusa. Vsakdo, ki mu bodo te vrstice prišle v roke, naj se čuti naprošenega – ne nagovorjenega, naprošenega – da se pridruži zboru tistih, ki bodo zahtevali od narodove elite, da poišče in precizira odgovore na ta vprašanja.
Zadnje čase smo cele dneve poslušali državnozborske debate med predlagatelji in zagovorniki novega zakonika o družinskih skupnostih in njegovimi nasprotniki. Šlo je za eno od odločilnih besedil, s katerimi država razglaša, kaj si misli o življenju in človeku – o stvareh torej, ki so v zadnji analizi zunaj njenega dometa.
Retorika levice, zavedajoč se večinske posesti v najvišji državni zakonodajalski ustanovi, ni izstopala iz norm, običajnih in politicis. Njeni nasprotniki pa niso mogli skriti, da jih žene velika skrb. Iz njih je govoril spomin. Niso še pozabili, v kakšno gorje je prokomunistična levica enkrat že pognala svoj narod. Čutili so moč in nemoč: moč svojega argumenta in nemoč po genocidu, v katerem so iz naroda iztekle najboljše moči.
Dodatek 3
Msgr. Rudolf Klinec ima v svojih Dnevniških zapisih tudi nekaj mest, ki nam govorijo, da imamo na tej poti nazaj v zgodovino veliko podporo. Na primere tale:
(Ko gospod monsinjor izve, da so Britanci izročili domobrance boljševikom, zapiše tele pretresljive besede):
»Ne preostaja nam drugo, kot da se vržemo pred Bogom na kolena in ječimo v solzah: O Bog, zakaj si to dopustil? Naj bo njihova kri odkupnina za vse grehe slovenskega ljudstva. Toliko smo molili!«
Nato se takoj popravi:
»Ne, ne ni tako! Bog nas posebej ljubi. Bog nas hoče poplačati za našo vernost. zato nas je naredil za narod soodrešujočih, zato nam je dal največje odlikovanje: svetnike, mučence! Kri teh mučencev je največje zagotovilo naše prihodnosti.«
Dodatek 4
V Borcu 1973 je dr. Cene Logar objavil svoje spomine na »osvobodilni boj v Dolomitih« – v tem dodatku objavljamo prvi in predzadnji odstavek teh spominov (str. 363–477).
Opisati hočem po spominu narodnoosvobodilni boj, predvsem v enem izmed rajonov vrhniškega okrožja, v horjulskem rajonu. Tu sem 1941 leta ustanovil prvo organizacijo Osvobodilne fronte in prvo partijsko organizacijo, katerih sekretar sem bil vse do svojega odhoda iz Dolomitov aprila 1943. leta. Področje vrhniškega rajona je obdelal že Karel Grabeljšek v knjigi Vrhnika in okolica v boju za svobodo. Opis horjulskega rajona bo dal osvetlitve tudi o vrhniškem rajonu.
Niti boj niti žrtve, ki so jih v toliki meri dali Dolomiti za osvoboditev, pa niso bile zaman. Ne da so prispevale častno samo k naši osvoboditvi, pač pa, in to predvsem, je ta boj visoko dvignil zavest teh ljudi: danes tem ljudem ne more več vsakdo ponujati rog za srečo, kot so to delali pred vojno klerikalci in liberalci; gledanje na svet in življenje se je pri teh ljudeh ravno v tem boju visoko dvignilo: na življenje in politiko ne gledajo več skozi religiozna očala, pač pa skozi realne interese. Danes ti ljudje ne bi več umirali za Kristusa kralja in za boga, za vero. Tudi to je uspeh tega boja.