Nekoč in danes
Pokojni Justin Stanovnik je znal v razmišljanjih o komunizmu večkrat spomniti na glasilo ruske tajne policije ČekeRdeči meč, na katerem je bilo že v času Lenina izpisano geslo:»Nam je dovoljeno vse.«
Ko se je Stalin lotil kmetov, jim pobral zemljo in jih na milijone strpal v gulage, so polja ostala neobdelana. V prepričanju, da lahko dela z narodom, kar hoče, je po svoje organiziral pridelavo hrane tako, kot je v svoji depeši 20. julija 1933 zapisal italijanski konzul v Harkovu:
»Mobilizacija mestnih sil je dobila orjaške razsežnosti. … Ta teden so vsak dan poslali na podeželje vsaj 20000(dvajset tisoč)ljudi. … Predvčerajšnjim so obkolili bazar, pobrali vse delazmožne ljudi, moške, ženske, mladoletnike in mladoletnice, in jih odpeljali na železniško postajo, ki jo je stražila GPU, ter jih odpeljali na polja.«(Curtois,Črna knjiga komunizma, str. 214)
Prejšnje stoletje je polno živih dokazov, kako je videti svoboda proletariata, ki ga je osvobodila komunistična revolucija. Pa ne samo v Rusiji, tudi v Sloveniji in drugod po svetu je komunistični režim delal z ljudstvom kot z živino. Živini nič ne razlagaš, kam in zakaj jo ženeš: na pašo, na delo ali v zakol.
Vse to po načelu: »Nam je dovoljeno vse!« Delamo, kar znamo, zmoremo in hočemo. Omejitve delovanja, pravila in kazenski zakonik niso za oblast, ampak so namenjena ljudstvu. Tudi »ne laži, ne kradi, ne ubijaj«, velja samo za podložnike. Tako je to, če si določen človek ali določeni ljudje umišljajo, da so »kakor Bog«! Zelo preprosto in poučno.
Ko je človek znal izdelati atomsko bombo in jo sredi prejšnjega stoletja tudi uporabil, se je vse človeštvo zgrozilo nad posledicami svojih zmožnosti. Od takrat se vsi bojimo, kdaj se bodo našli ljudje, ki bodo to novo znanje uporabili po načelu »Nam je dovoljeno vse!«
Po grozotah druge svetovne vojne pa je človeštvu uspelo sprejeti prvi globalni dogovor za nov svetovni red, ki je preprečil tretjo svetovno vojno ter zastavil dobo miru in mednarodnega sodelovanja. V zaščito človekovih pravic so bile tudi oblastni samovolji vsaj načelno postavljene meje. A v okolju posameznega režima, na nivoju konkretnih oblastnikov in državljanov, kjer so medsebojni odnosi zaznamovani z etičnim pečatom, se ni veliko spremenilo. Oziroma se marsikje spreminja na slabše. Očitno tudi v Sloveniji!
Enaindvajseto stoletje doživlja razbohotenje novega znanja, novih tehnik in novih zmožnosti. Obenem pa smo priče vse jasnejšemu zatonu etičnih omejitev človeškega ravnanja. Meje, kaj se sme in česa ne, izgubljajo svoj avtoritarni temelj in človeštvo stopa na vse bolj temačno in megleno pot, polno neznanih nevarnosti. Brez luči in kompasa. Pa tudi ob slepem zanemarjanju lastnih izkušenj na podlagi zgodovinskih katastrof.
Spoštovanje zgodovine
Skozi tisočletja so se nabirale izkušnje in je zorela modrost, kako oblikovati skupno življenje, da bo čim manj spopadov, krivic in trpljenja. To modrost so narodi prelivali v svoje običaje, v svoja pravila skupnega življenja, v svoje ustave. Spoštovati ustavo, pomeni spoštovati sodržavljane in zgodovinsko modrost svojega naroda.
A danes se zgodovinske izkušnje z dragocenimi nauki vse bolj pozabljajo, duh ustave pa se razblinja. V Sloveniji se celo posamezne in jasno zapisane ustavne določbe zavestno kršijo. Celo s strani oblasti, ki je svečano zaprisegla, da bo spoštovala slovensko ustavo.
Nikoli doslej ni v samostojni slovenski državi vlada na zahtevo Ustavnega sodišča odgovorila tako, da je Državnemu zboru predlagala še bolj protiustavno rešitev. Letos, osemindvajset let po sprejetju ustave, je brez sramu in vsem nam na očeh hotela še poglobiti diskriminatorno financiranja nevladnih osnovnih šol. Ravnala je po načelu: »Nam je dovoljeno vse,« saj ima večino v parlamentu!
Spoštovanje narave
Veliko se govori o toplogrednih plinih, izginjanju živalskih vrst, krčenju brazilskih gozdov, plavajoči plastiki v oceanih in njenih nanodelcih v zraku, vodi, prehrani itn., vse bolj pa izginja spoštovanje človeške narave, ki je zapisana v človekovi genski osnovi. Grobo se kršijo tudi zakonitosti otrokovega psihološkega razvoja ter se skuša celo prek državnih šolskih programov širiti protinaravno teorijo o prosti izbiri spola in o deviantnih modelih spolnih odnosov.
Nemški psihiater Univerzitetnega kliničnega centra v Münchnu Alexander Korte, vodja oddelka za motnje spolne identitete otrok in mladostnikov, že lep čas opozarja na »enormno« povečanje števila spolno motenih otrok in mladostnikov. Gre za posledice gender-propagande in lažnega prepričanja, da medicina lahko po želji spreminja spol. V ozadju je tudi trgovina s hormoni, ki v začetku pubertete lahko usodno zmedejo naraven spolni razvoj najstnika in ga po svoje spolno pohabijo.
Tudi klasičen komunistični program razgraditi družino, ki ga zvesto nadaljuje novodobna levica, je odraz ne le nespoštovanja, ampak celo grobega napada na človeško naravo. Kot so se v živalskih skupnostih postopoma izoblikovala pravila sobivanja, čredni nagon, tako so se tudi v človeški praskupnosti kmalu izoblikovala pravila sobivanja, ki so jih bolj ali manj spoštovali vsi člani skupnosti.
Družina in kasneje pleme je imelo več možnosti preživetja, če je med člani veljala solidarnost, navezanost, ljubezen in medsebojna pomoč. Ta tradicija medosebnih odnosov je del človeške narave. Če kdo skuša načrtno razgraditi te odnose, družino in tradicionalno narodnostno povezanost, je, kot bi načrtno zastrupljal zrak in vodo, to je neposredno okolje, v katerem človek živi.
Zelo rigorozno skrbimo za zdravo hrano na trgovskih policah, prav nič pa nas ne moti, če se v pedagoške programe državnega šolstva načrtno vnaša ideologija protinaravnega pojmovanja človekove spolnosti.
Spoštovanje svobode govora
Oblast, ki deluje po načelu: »Nam je dovoljeno vse!«, skuša »živino« na vsak način zapreti v ogrado skrbno načrtovanega ideološkega enoumja. Ker »miselnega delikta« ni mogoče več uspešno nadzirati in sankcionirati, gradi svojo taktiko na preganjanju »sovražnega govora«. Tudi »izdajalcev« in »kolaborantov« ni bilo težko preganjati. Ko je bilo določeno, da zaslužijo smrt, je bilo treba le še določiti, kdo so izdajalci in kolaboranti. Tehnologija je znana, preprosta in očitno uspešna.
V komunizmu smo dobro čutili, kaj pomeni»tiranija nad razumom«, ki je po mnenju Milovana Đilasa»najpopolnejša in najbolj surova oblika nasilja, z njo se začno in končajo vse druge vrste tiranije. Omejevanje svobode misli ni samo napad na določene politične in družbene skupine, ampak napad na človeško bitje kot tako. Zgodovina bo komunistom marsikaj oprostila … Toda dušenje vsake drugačne misli, izključni monopol nad razmišljanjem zaradi obrambe njihovih osebnih interesov, bo pribilo komuniste na sramotilni steber zgodovine«,je že pred več kot šestdesetimi leti zapisal v knjigiNovi razred(str. 177).
Zadnje čase se novodobna levica tudi v Sloveniji na vse pretege trudi, da bi omejevala svobodo govora s pomočjo besednjaka, da gre za preganjanje in sankcioniranje »sovražnega govora«. Ker pa so razžalitev, obrekovanje, žaljiva obdolžitev, opravljanje in zaničevanje že itak kazniva dejanja po Kazenskem zakoniku, se pojavlja vprašanje, kako definirati »sovražni govor«, da bi bil pojem dovolj širok in bi ga lahko uporabili za vsako neprijetno opozicijsko oziroma »desničarsko« govorjenje.
Letos je Vrhovno sodišče skušalo definirati »sovražni govor«, a je po mnenju dr. Matevža Krivica ostalo v polju nedoločnosti, saj naj bi bilo kaznivo, če je storjeno že na način, ki»lahko ogrozi ali moti javni red in mir«. Ta definicija ne izpolnjuje kriterija »lex certa«, saj ni dovolj jasna niti razumljiva vsakemu državljanu. S tem, ugotavlja Krivic, ni razrešeno vprašanje,»kako preprečiti zlorabe svobode govora, ne da bi s tem ogrozili svobodo govora kot zelo pomembno človekovo pravico«.(Delo, Sobotna priloga, 24. 8. 2019)
Marsikdo se upravičeno sprašuje, ali ni ignoriranje načela »lex certa« namenjeno prav temu, da bi bilo mogoče kot »sovražni govor« označiti vsako govorjenje, ki bi bilo v nasprotju z ideologijo novodobne levice. In če je javno spodbujanje nestrpnosti na način, ki »lahko« ogrozi javni red, kaznivo po 297. členu Kazenskega zakonika, kako šele bi moralo biti kaznivo javno »pozivanje« k uzakonitvi diskriminatornega financiranja javnega šolstva, s katerim je vlada in so njeni poslanci dokazano hoteli rušiti »pravni« red, torej z ustavo določen red Republike Slovenije!?
Slovenska novodobna levica je očitno že kar pijana od občutka, da »Nam je dovoljeno vse!«. Preganjanje svobode govora je eden njihovih osrednjih projektov, saj je namenjen vzpostavljanju in ohranjanju ideološkega enoumja. Znan novodobni levičar Michel Foucault, je celo priznal:»Bedast despot lahko prisiljuje sužnje z železnimi verigami; toda pravi politik jih precej krepkeje zveže z verigo njihovih lastnih idej.«(Scruton,Zablode, prevare, hujskaštva, str. 273)
Nove tehnologije nadzora
Enaindvajseto stoletje je prineslo eksplozijo elektronskih komunikacij. Novice in ideje so dobile prosto pot do vseh oči, ušes in možganov. Totalitarni režimi s svojimi uradnimi mediji vse teže obvladujejo svoje ljudstvo in njihova prepričanja. Vse več laži pa tudi vse več resnice je na prostem trgu.
Zato je nekako pričakovano, da ne samo vladne, ampak tudi kvazi nevladne organizacije – vključno z multinacionalkami – postajajo obsedene s željo izvajati ideološko cenzuro, pri čemer se kar naprej zapletajo v svoja načela. Čim bolj govorijo o svobodi in demokraciji, tem bolj želijo ovirati pluralnost medijev in svobodo govora. Zanimivo, da nasprotovanje cenzuri srečujemo le še pri tistih, ki jih novodobna levica zmerja za avtokrate in diktatorje, kot sta Donald Trump in Viktor Orban. Madžarska ministrica za pravosodje Judita Varga je že napovedala prepoved ideološke cenzure v spletnih medijih, kar bodo morali na Madžarskem upoštevati tudi Google, Facebook in drugi.
Novodobna levica očitno sanja, kako v Evropo prenesti kitajsko tehnologijo popolnega nadzora. Če pa tisti, ki imajo moč in oblast, z globami in kaznimi omejujejo svobodo misli, to je svobodo govora, in če taka politika ne naleti na odločen upor ljudstva, je samo še vprašanje časa, kdaj se bomo spet znašli v surovem totalitarizmu.
A totalitarizem enaindvajsetega stoletja bo mnogo bolj obsežen in temeljit, ker ima na voljo mnogo temeljitejša orodja, kot sta jih imela nacionalsocializem in komunizem. Namesto tajnih služb in cele armade ovaduhov nas bodo na vsakem koraku spremljale kamere, ki prepoznavajo obraz, obsežen računalniški sistem pa bo samodejno in do potankosti analiziral vse, kar bomo počeli, govorili in pisali. Posledice bomo tekoče čutili v svojem osebnem življenju.
Morda je čas, da se vprašamo, kaj bo v svetu popolne cenzure, nadzora in manipulacij ostalo od človeka, njegove svobode, volje in odgovornosti? Bo to še človek? »Krona stvarstva«? Bitje z dostojanstvom in s svojo veličastno duhovno razsežnostjo? Ali pa bo le še brezimna številka v znova vzpostavljenem sužnjelastniškem redu?
Spoštovanje človeka
Načelo »Nam je dovoljeno vse!« pa postaja najbolj grozeče pri manipulacijah s človekovo biološko osnovo.
V začetku avgusta je tudi v Slovenijo pricurljala novica, da je ameriškim in španskim znanstvenikom uspela vstavitev človeških matičnih celic v opičji zarodek. Že dolgo namreč potekajo raziskave, kako iz človeških matičnih celic pridobivati človeške organe za transplantacijo. Tega početja ne poganja le raziskovalna strast posameznikov, ampak tudi in predvsem vse bolj zanimiva tržna niša, ki obeta velik finančni donos. Tudi prevladujoče svetovnonazorske okoliščine postajajo takim raziskavam vse bolj naklonjene.
Lahkoten in nonšalanten odnos do abortusa ter vse bolj »sproščeno« ravnanje s človeškimi zarodki pri umetnem zunajtelesnem oplojevanju vodi namreč v popolno sprostitev poskusov na človeških zarodkih, saj jim novodobna levica že dolgo ne priznava več nobenega človeškega dostojanstva. S tem se tudi odpira prosta pot trgovini s človeškimi organi in proizvodnji otrok-rešiteljev, spočetih zato, da bi z njihovimi matičnimi celicami zdravili starejše brate ali sestre. Vse bliže smo tudi uresničevanju znanstveno-fantastičnega mešanja človeškega in živalskega genoma ter ustvarjanja novih bitij pol-živali-pol-človeka.
Taka bitja nekako že poznamo. Pasjeglavce kot bajeslovna bitja najdemo v vseh časih in mnogih kulturah, od starega Egipta pa vse do Jurčičeve zgodbe oDeklici in psoglavcih. A zdi se, da podoba človeško-živalskega bitja ne sodi le v pravljični svet in znanstveno fantastiko. Že študenti medicine imajo priložnost videti v formalinu ohranjene »človeške« plodove z jasnimi anatomskimi elementi psa. Za združevanje človeškega in živalskega genoma so v takih primerih doslej očitno poskrbele kar ženske same.
A sedaj ne gre za posamezne ekscese, ampak za znanstveno sistematičen pristop, ki na tem področju napoveduje novo dobo, novo kulturo, novo bioindustrijo.
Velika Britanija je že pred desetimi leti z zakonom dovolila izdelavo človeško-živalskih zarodkov, citoplazemskih hibridov oziroma »human admixed embryos«. Pri tem gre za »hibrid«, pri katerem ima vsaka celica gene obeh vrst, človeka in živali.
Pri omenjenem uspešnem poskusu vstavljanja človeških matičnih celic v opičji zarodek pa je šlo za »himero«, pri kateri je organizem sestavljen iz dveh vrst celic, pri čemer ene nosijo živalski, druge pa človeški genom. Podoben poskus je bil v ZDA odobren že pred desetimi leti. Šlo je za projekt ustvarjanja miši s povsem človeškimi možgani, zraslimi iz matičnih celic človeškega zarodka. Etična komisija je pri tem zahtevala le, da raziskovalci miši takoj pobijejo, če bi se začele obnašati preveč človeško. Zanimivo bi bilo (bo) videti, če jih ne bi (ko jih ne bodo) pobili!
Večina evropskih držav take stvari za zdaj še prepoveduje. Za zdaj! »Med tem pa se,« kot je opozarjal že prof. dr. Jože Trontelj, »nekateri filozofi in etiki nove, utilitarne vrste že navdušujejo nad družbo prihodnosti, v kateri bi križance med ljudmi in živalmi – nova bitja z novimi sposobnostmi in manj pravicami – koristno porabili v industriji, vojski in za druge namene. Kot inteligentni bio-roboti, podobni ljudem, bi bili odlični tudi za igro, služili bi kot seksualni sužnji in sužnje. In seveda kot laboratorijske in farmske »živali« – sicer morda z razumom, čustvovanjem in dušo, kar pa nas ne bi zanimalo, ker bi porabili le telesa kot vir biološkega materiala za raziskave in žive shrambe »rezervnih delov«, to je tkiv in organov za presaditve oz. celično zdravljenje.«(Trontelj,Živeti z etiko, str. 263n.)
To pa verjetno ni nič manj nevarno kot spuščati toplogredne pline v ozračje in metati plastiko v morje. Ko smo v prejšnjem stoletju postali sposobni izdelati atomsko bombo in jo tudi uporabili, se je vsa svetovna javnost zgrozila ob posledicah njene uporabe. Veliko mednarodnega napora se je vložilo in se vlaga v obvladovanje te apokaliptične grožnje.
Enaindvajseto stoletje pa nas postavlja pred mnogo bolj zahrbtno nevarnost, da bomo dokončno izgubili smisel za spoštovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti. Pravzaprav ga že izgubljamo! Pa ne le z množičnim ubijanjem nerojenih otrok, ampak sedaj tudi že z zunajtelesnim »pridelovanjem« človeških zarodkov, njihovim razkosanjem in vnašanjem njihovih celic v živalske organizme. Pri tem početju pa se v nasprotju s »Hirošimo« ne zgodi nič medijsko pretresljivega, nad čimer bi se zgrozila vsa svetovna javnost in dosegla temeljit premislek ali celo globalno prepoved tovrstnih poskusov.
Gre za bliskovit razvoj novih bio-tehnologij, ki mu kritičen razmislek ne sledi. Sledi pa mu in ga podpira utilitaristična in grozljivo kratkovidna miselnost tistih, ki morda opozarjajo na globalno segrevanje in spoštovanje zahtev okoljske narave, do »človeške« narave pa so slepo in žaljivo nespoštljivi. Prepovedujemo kmetijsko pridelavo gensko spremenjenih rastlin, s človeškim zarodkom pa se brezvestno igramo in mešetarimo. Že teorija o prosti izbiri spola predstavlja poskus grobega posega v temeljne zakonitosti človeške narave, kaj šele dejansko mešanje človeškega in živalskega genoma!
Če in ko bomo na področju človeške narave z načrtno zlorabo človeškega zarodka in človeškega genoma sprožili novo »Hirošimo in Nagasaki«, bo za ohranitev naše civilizacije verjetno že prepozno.
Spoštovanje meja
Načelo »Nam je dovoljeno vse!«, ki se je izkazalo kot najbolj destruktivno načelo v zgodovini človeštva, je še vedno živo in zaradi novega znanja in tehnologij vse bolj nevarno. Vse bolj postaja jasno, da se mora človeška samovolja odločno ustaviti ob načelih, kot je spoštovanje človeškega življenja in njegovega dostojanstva. Če samovoljno oblikovanje »novega« človeka in »nove družbe«, ki pomeni razkroj ne le civilizacije, ampak tudi človeka kot svobodnega, odgovornega in »bogupodobnega« bitja, ni morda že prestopilo mejo možne vrnitve.
Če se je nekoč reklo: Znam in zmorem vdreti v sosedovo hišo in jo okrasti, ne da bi me kdo videl, pa danes velja: Znam in zmorem vdreti v računalniški sistem in izprazniti tuj bančni račun. Znamo in zmoremo političnim nasprotnikom blokirati svobodo in onemogočiti njihovo javno delovanje … Znamo in zmoremo človeka po krivem obsoditi, oglobiti, zapreti … Znamo in zmoremo oropati državne banke, si prisvojiti državne javne razpise … Znamo in zmoremo potvarjati zgodovino in otroke vzgajati v živem nasprotju s pričakovanji njihovih staršev … Znamo in zmoremo ustvarjati medijsko enoumje, ideološko diktaturo … Znamo in zmoremo lagati, krasti, ubijati … Oh, kaj vse znamo in zmoremo! In kaj vse bomo znali in zmogli šele jutri!
Ob vsem tem pa smo vse manj sposobni reči:
To znamo in zmoremo, a tega ne počnemo, ker želimo živeti v srečni in zadovoljni družbi. V družbi, kjer bo človek postal in ostal človek s svojo svobodo, dostojanstvom in odgovornostjo ter z jasnim spoznanjem črte, ki je ne sme prestopiti. Ignoriranje teh meja pomeni namreč najusodnejše razosebljenje človeka in celotne človeške družbe.
Ob tem se nehote vsiljuje zelo pomembno vprašanje: Ali je človeštvo sploh sposobno samo, brez »nadčloveške« avtoritete, vzpostaviti in uveljaviti te usodne meje svojega delovanja?! Kar ljudstvo zagotovo lahko naredi, pa je, da na vodilna mesta ne postavlja ljudi, ki zavestno ali podzavestno, očitno ali prikrito sledijo načelu »Nam je dovoljeno vse!«