Pred četrt stoletja je prišel v kino film z naslovom Kaznilnica odrešitve, ki takrat ni požel posebnega navdušenja med gledalci, kar niti ni tako presenetljivo, saj smo isto leto lahko gledali filma Forrest Gump in Šund. Zaporniška tematika ljudem pač ni bila blizu. Danes film Kaznilnica odrešitve na spletni strani IMDb zaseda prvo mesto med najboljšimi filmi vseh časov. Verjetno je film marsikomu od vas znan, saj ga po televiziji večkrat zavrtijo, ampak ne bo odveč, če na kratko osvežimo njegovo vsebino. Zgodba govori o bančniku Andyju, ki naj bi umoril svojo ženo in njenega ljubimca, zaradi česar je obsojen na dolgoletno zaporno kazen in poslan v strogo varovan zapor. Zapor vodi skorumpiran upravnik, ki nima nobenega moralnega zadržka, kadar gre za zaščito lastnih koristi. V nekem trenutku da celo ubiti enega od zapornikov, ker bi lahko dokazal Andyjevo nedolžnost. Da bi bil Andy oproščen, si upravnik ni mogel privoščiti, saj je potreboval njegovo znanje za svoje nečedne posle. Andy, čeprav je zaprt po krivici (v filmu izvemo tudi, kdo je bil resničen morilec), se ne da. Sojetnik, s katerim se spoprijatelji, ga opozarja, da je v zaporu nevarno upati, da ga bo to pokončalo, vendar si Andy vseeno ne pusti vzeti pomembne stvari, ki ga drži pokonci. Ravno nasprotno, prav upanje mu daje notranjo moč, da dan za dnem potrpežljivo in vztrajno koplje luknjo oz. rov, ki naj bi ga pripeljal v svobodo. Čeprav v zaporu deležen zelo hudih stvari, težke zlorabe s strani nekaterih zapornikov pa tudi paznikov, v njem ni maščevanja; hudega ne vrača s hudim, temveč se ves čas trudi, da bi pomagal drugim; trudi se, da bi prinesel v zapor nekaj človečnosti. Upanje ga sili k temu, da se zaposli, da dela. Na koncu sta njegovo upanje in vztrajnost poplačana – v šestnajstih letih mu uspe skopati rov, ki ga popelje v svobodo. Toda tudi ta pot je naporna, saj se mora prebiti skozi več sto metrov človeških iztrebkov. Lahko bi se vrnil, pa tega ne stori. Želja po svobodi je močnejša.
Film pa prinese še nekaj zanimivih likov. Med drugim spoznamo jetnika z imenom Brooks. To je star gospod, zaprt že več kot petdeset let. V zaporu opravlja nalogo knjižničarja, kar mu med sojetniki prinaša neke vrste ugled in spoštovanje. Ko izve, da so mu odobrili pogojni odpust, skuša zabosti sojetnika (čeprav si ga v resnici ne želi ubiti, saj je njegov prijatelj), ker upa, da ga bodo tako obdržali notri. Odziv Brooksa zelo nazorno razloži sojetnik po imenu Reed, ki ga igra odlični Morgan Freeman: »Brooks ni nor. Institucionaliziran je. 50 let je že tukaj. Samo to pozna. Tukaj je pomemben, izobražen človek. Zunaj je ničla. Ostarel zapornik. … Ti zidovi so smešni. Najprej jih sovražiš, potem se nanje navadiš. In čez nekaj časa si odvisen od njih. To pomeni institucionaliziran. Sem te pošljejo do konca življenja in prav to ti vzamejo. Vsaj tisto, kar šteje.« V nadaljevanju filma izvemo, da je bila zunanja svoboda za Brooksa resnično pretežka. V njej se ne znajde in se zato obesi.
Slovenija kot kaznilnica odrešitve
Tudi Slovenija je kot kaznilnica odrešitve. Tudi mi smo institucionalizirani, čeprav se tega niti ne zavedamo. Tako kot se ni zavedal Brooks niti ne mnogi drugi zaporniki v kaznilnici. V tej institucionaliziranosti lahko razumem (ne)odzivnost ljudi na vse to, kar se dogaja pri nas; v tej luči je mogoče razumeti vedno znova ponavljajoče se ravnanje ljudi ob volitvah, ko vsakič znova za upravnike izbirajo tiste, ki nočejo, da bi postali resnično svobodni, ker se te svobode tudi sami bojijo, saj prinaša izbiro, pa tudi odgovornost. Svoboda je pač zahtevna stvar.
Za našo uspešno institucionalizacijo nikakor ni bilo potrebnih 75 let, kolikor nam vladajo ‘rdeči’ upravniki. Že v prvih štiridesetih letih vladanja partije so ljudje popolnoma razumeli, kako se morajo obnašati, kakšna pravila morajo sprejeti, če hočejo preživeti. Če hočejo imeti mir pred ‘upravnikom’. Znotraj pravil, ki jih je določila takratna oblast, ki ji ni šlo za blaginjo ljudi, temveč, tako kot upravniku kaznilnice odrešitve, izključno za lastne koristi in bonitete, so ljudje sicer dobili košček svobode. Znotraj te so lahko sami odločali, s kom se bodo družili in kaj bodo delali. Toda pri tem so popolnoma spregledali ali pa sčasoma pozabili, da jim je tudi ta košček (navidezne) svobode strogo odmerila oblast oz. jim jo je dovolila, vedoč, da je neškodljiva in nujna, če hočejo ljudi prepričati, da so pravzaprav svobodni, da sami odločajo o sebi in zase. Prav ta malo odmerjena svoboda je bila v resnici dovolj prepričljiva, da so ljudje začeli verjeti, da so, čeprav znotraj kaznilnice, kjer nad njimi skrbno bedi upravnik s svojim represivnim aparatom, v svojih mislih in dejanjih samostojni in neodvisni. Niti zavedali se niso, da njihovo razmišljanje in dojemanje zunanje stvarnosti prek vseh družbenih vzvodov dejansko oblikuje prav ta ista, vseobsegajoča oblast. Tudi v kaznilnici so si jetniki izbirali družbo sami in se znotraj dvorišča sprehajali tam, kjer so si želeli. Vendar – na koncu je bilo tudi to dvorišče obdano z zidovi in varovano z varnostniki. Postopno so ljudje izgubili občutek, kaj pomeni biti resnično svoboden. Naučili so se živeti s pravili, ki jim jih je določala oblast. Postali so institucionalizirani; ko so na svet prišle nove generacije, so tudi takšen svet sprejele za svojega. Drugačnega pač niso poznale.
Kaj je resnična svoboda?
Posledica tega je, da danes pravzaprav nihče od nas, niti mlajši, sploh ne vemo, kaj je resnična svoboda, kaj je resnična demokracija, saj te izkušnje nismo nikoli imeli. Kako delujeta demokracija in pravna država, teoretično lahko vemo vse, kar se o tem da vedeti, toda kako se ju resnično živi, nam ostaja tuje. Naš svet je institucionaliziran svet in zaradi te institucionalizacije ne znamo prepoznati izkrivljene realnosti, ki nam jo slika. Sploh si ne znamo predstavljati, na kakšni mikroravni smo bili v teh desetletjih deležni prevzgoje. Z odličnim primerom je to ponazorila Alenka Puhar v svojem članku v Delu, objavljenim sredi septembra. V svojem razmišljanju je opozorila, kako so vse novice, povezane z Ameriko, pri nas vedno samo negativne. »Antitrumpovski antiamerikanizem je vdelan v mogočen podstavek, zgrajen iz grozot kapitalizma – njegove brezdušnosti, pohlepa, krivičnosti, dekadence.« Opozorila je, da slikanje zahoda kot nekaj slabega ni nič novega. Socializem je že od vsega začetka potreboval »črni kapitalizem«, da bi pokazal svoje prednosti. Če je bilo treba, so »pravoverni možje« ne le strogo nadzorovali prikazovanje dejstev in mnenj, temveč, če je bilo to potrebno, celo z retuširanjem svojih starih tekstov. Tako je npr. Tone Seliškar v svoji mladostni povesti Rudi, objavljeni leta 1929, po drugi svetovni vojni, ko se je »povzpel do položaja enega vodilnih urednikov in pravmislecev«, nekaj stavkov izpustil, dodal pa politično korektno svarilo zoper Ameriko, primerno duhu časa. Amerika ni bila več le dežela, kjer lahko vsak uspe, temveč tudi dežela revežev. Tako potvarjanje je bila stalna praksa, ne le takrat – oblast ji ostaja zvesta še danes, česar pa večina sploh več ne zazna. Tako se pogosto zgodi, da pridejo en dan pred nas z enim mnenjem ali pogledom na stvarnost, drugi dan pa s popolnoma diametralno nasprotno trditvijo, toda ljudje jim oba dneva pritrjujejo z enakim navdušenjem.
Zaradi uspešne institucionalizacije ne vemo več, kaj je resničen upor. Tako se ljudem ne zdi nič čudnega, da protestirajo proti opoziciji, ne proti vladajočim; ne zganejo se, ko s televizijskih ekranov novinarji in razni ‘neodvisni’, z javnimi sredstvi plačani strokovnjaki razlagajo, da so za gospodarske neuspehe in slabo stanje v državi krivi ljudje, ki v svojih rokah nimajo nobenih vzvodov oblasti, še manj kapitala. Prav tako ne vprašajo po zdravju raznih veljakov strank, ko v kamero razlagajo, kaj vse bi bilo treba spremeniti, da bi končno lahko dobro zaživeli, da bi končno tudi najrevnejši imeli več, da bi tudi zdravstvo bilo za vse enako dostopno in podobno, čeprav so prav njihove stranke na oblasti že skoraj trideset let (na štirideset let podlage). Šele ko se srečujemo z ljudmi, ki prihajajo iz svobodnega sveta, lahko zaslutimo, kako zelo je naše razmišljanje in dojemanje realnosti pohabljeno.
Enako uspešna je bila, vsaj pri dobršnem delu prebivalstva, institucionalizacija na področju zgodovine. Tako so rekli, tako je bilo in pika. Noben argument, nobena nova dejstva, nobeno odkrito morišče, nobena odstranjena pregrada ne pomaga, da bi ljudje sprevideli, kaj se je pravzaprav pri nas dogajalo med drugo svetovno vojno in po njej. »Revizionisti! Preštevalci kosti!« je njihov edini (naučeni) odziv. In medtem ko vzklikajo »revizionisti«, mahajo z rdečo zvezdo in v rokah držijo karto za ogled filma, posnetega leta 2019, ki govori o mitu z naslovom Preboj na Menini planini, pri tem pa niti ne pomislijo, da so sami največji ohranjevalci tiste ideologije, ki jim je pravzaprav vzela vse.
Zaslužni
Zasluge za tako dobro institucionalizacijo si lahko pripišejo ne le državni in paradržavni mediji, v katerih imajo pomembno vlogo »družbenopolitični delavci, ki so zavestno privržen idejam marksizma in leninizma« in se kalijo na nekdanji Visoki šoli za politične vede, temveč tudi šolski sistem. Nič nenavadnega torej, da se minister za izobraževanje tako zelo boji nekaj zasebnih osnovnih šol, da raje izkazuje nespoštovanje do najvišje pravne instance, do Ustavnega sodišča, kot da bi za promil otrok ušlo popolnemu sistemskemu pranju možganov. Popolni in predvsem dosledni institucionalizaciji, če hočete. Ta isti minister bi želel uvesti še državljansko vzgojo v srednje šole. Nič nimam proti državljanski vzgoji; pravzaprav se mi zdi odlična stvar za vzgojo mladih, za spodbujanje narodne zavesti, ljubezni do domovine, spoštovanju njenih institucij, poznavanju pomembnih zgodovinskih trenutkov in ljudi, ki so bistveno vplivali na oblikovanje naše identitete, toda če pomislim, da bo program zanjo pisal minister, ki tepta temeljna načela demokracije in pravne države samo zato, da bi ljudje še naprej živeli znotraj miselnih zidov, ki so jih postavili oblastniki pred sedemdesetimi leti, pa me spreleti srh. Če bi živeli v resnično svobodnem svetu, v svetu, kjer bi nam bilo jasno, kaj so demokratični standardi in norme, bi ljudje ob takem ravnanju nemudoma zahtevali vsaj odstop ministra, če ne že celotne vladajoče strukture, ki je očitno imuna na diskriminacijo otrok in kršitev same ustave.
Če bi resnično znali živeti svobodo in demokracijo, bi prav tako skočili v zrak ob vseh mahinacijah, ki si jih v posmeh vseh privošči družina Janković. Ne sama, temveč s pomočjo ‘upravnikov’ te kaznilnice, v kateri živimo. Da sistem tako vehementno odpiše milijonske dolgove sinovoma »od politike nastavljenega« človeka, za katerega se vedno najde ustrezna luknja v zakonu, zaradi katere se vsakič znova izogne pravnemu pregonu, je nekaj, kar močno diši po sistemski korupciji. Toda ljudje nič. Vsaj tisti, ki jih ta isti sistem preganja z globo tisoč evrov, ker so pomagali sosedu, bi se morali organizirati in zahtevati odgovornost. Toda ne zgodi se nič. Kako je že rekel Reed: »Institucionaliziran je. 50 let je že tukaj. Samo to pozna.«
Institucionalizacijo je čutiti tudi v naši zunanji politiki, ki vsa desetletja, vse od podpisa sporazuma Hitler-Stalin, ostaja zvesta Sovjetski zvezi oz. danes Rusiji, čeprav v njej ni ne svobode ne demokracije ne spoštovanje pravne države in temeljnih človekovih pravic.
Upanje, ki prinaša svobodo
Jetniki v Kaznilnici odrešitve so bili institucionalizirani. Odpovedali so se vsakemu upanju. Sprejeli so življenje in red, ki jim ga je zapovedoval kruti in neusmiljeni upravnik. Nesorazmerne kazni so sprejemali z vdanostjo; kot nekaj kar pač pritiče takemu življenju. Toda Andy se ni zlomil. Ni si pustil vzeti upanja. Zaradi tega upanja ni mogel ostati križem rok, temveč se je lotil dela. Z majhnimi koraki in majhnimi zmagami mu je uspelo povečati zaporsko knjižnico, spraviti do mature enega od sojetnikov, skopati rov v svobodo. Na koncu je postal zmagovalec. Ni izboril svobode le zase, temveč je s svojimi dejanji spremenil življenje na bolje vsem, ki so ostali v kaznilnici.
Tako moramo ravnati tudi mi, če hočemo, da naša država ne bo več kaznilnica, temveč prostor svobode. Začne se z udeležbo na volitvah ter modro izbiro voditeljev. Tako kot Andy lahko vsak teden, vsak mesec opozarjamo odgovorne v državi, na televiziji, v šolskih ustanovah, službah na krivice, ki se dogajajo, na pristransko poročanje, enostransko prikazovanje zgodovine ali na slabo prakso, na korupcijo. Zahtevajmo, da tisti, ki stvari naredi narobe, za to tudi odgovarja. Ne nasedajmo humornim besedam, za katerimi so največkrat same prazne obljube. Presenečeni bi bili, koliko lahko naredimo, če za dobro stvar stopimo skupaj. Stari starši bodo naredili veliko, če se bodo začeli z vnuki pogovarjati o tem, kakšne krivice jim je povzročil prejšnji sistem, koliko zla je povzročila revolucija. Bodimo izbirčni pri prebiranju knjig, časopisov, revij ali gledanju televizije. Ne bodimo zadovoljni s tem, kar nam na javni televiziji servira ‘upravnik’, temveč poskusimo pogledati širše, globlje. Predvsem pa ne izgubimo upanja. Skupaj z vztrajnim delom bo zagotovo prinesel spremembe, ki jih potrebujemo.