Farne spominske plošče so veliki odgovor Nove Slovenske zaveze na to, da država Slovenija zelo dolgo praktično z ničemer ni reagirala na največjo stvar v novejši slovenski zgodovini – na slovenski holokavst. Tisti redki, ki so pomore preživeli, in sorodniki žrtev so začeli v NSZ zbirati podatke o pobitih – veliko delo, ki bi ga bila morala opraviti država, a so bili naši ljudje prvi in dolgo, predolgo edini, ki so si to težko delo naložili. Imeli so namreč v sebi neko globlje gibalo, neko silo, ki jim je dajala pogum in elan za to delo, ki je tako nenavadno in nezaslišano, da podobnega dela ni med vsemi človeškimi opravili: iskati pomorjeno vojsko, ki je bila zvezana in sestradana pobita ter pahnjena v prepadne globine. To gibalo je bilo iskanje resnice – čiste resnice o tem, kaj se je našim ljudem in našemu narodu zgodilo; to iskanje pa je bilo bistveno dopolnjeno še s tem, da niso iskali le resnice o pokojnih, ampak resnico o pokojnih, ki v nekem drugem svetu živijo večno življenje in ima zato vsaka številka v datumu, vsaka črka v imenu poseben sijaj, zlata in težka je od posebnega pomena, nabita je z nečim, česar še nismo dojeli, osvojili, ponotranjili.
Farne spominske plošče so tako postavili iste vrste ljudje kot tisti, ki so na teh ploščah napisani; zrasle so iz iste krščanske kulture, iz katere so zrasli pobiti branilci slovenske tradicije. Farne spominske plošče so vdovin dar, vdovin novčič, vržen v zakladnico – toda prav zato novčič skrivnostne teže in vrednosti. V domačem kraju posvečujejo spomin na pobite in jih simbolično, tiho predstavljajo.
Zato so farne spominske plošče ne le največje dosedanje delo NSZ, ampak verjetno tudi pomembno središče njenega bodočega delovanja. Še zlasti obletnice njihovih postavitev so zelo pomemben trenutek spomina na naše pokojne – spomina, ki oživlja, animira in povezuje nas, žive. Zelo bi bilo želeti, da našim farnim ploščam posvetimo več pozornosti – saj je to pozornost, ki nas v duhu zbližuje z našimi pokojnimi in nas med sabo, s tem pa nas na novo, sveže in bolj prisebno umešča v slovenski svet. Naj kot premislek tu sledi nekaj misli, prebranih ob 25. obletnici farnih plošč v Dolnjem Logatcu dne 15. septembra 2019.
* * *
Ko na 25. obletnico postavitve zremo na farne spominske plošče v Dolnjem Logatcu, vidimo z razdalje četrt stoletja zelo jasno nekaj pomembnih stvari.
Najprej to, da so vsi podatki na farnih ploščah točni, veljavni. To je dragocen izraz dejstva, da so člani Nove Slovenske zaveze in sorodniki pomorjenih zbrali te podatke zaradi čistega spoštovanja do žrtev. Delovali so iz resnice. Nobenega drugega namena ni bilo zraven, samo resnica kot taka.
Drugo, kar danes lahko jasno vidimo, če le hočemo, je to, da se fantje in mladi možje, katerih imena so zapisana na farnih ploščah, niso zbrali pri vaških stražarjih in domobrancih zaradi slabih namenov, s katerimi je njihovo podobo toliko desetletij ubijal komunistični režim. Vojaki so postali zato, ker so se morali braniti proti revoluciji; braniti ne samo svojih golih življenj pred revolucijskimi umori, ne samo svojih družin in hiš. Ko so branili svoje ljudi in vasi, so hkrati branili dotedanji slovenski svet – svet, ki se je začenjal z njihovo družino, kmetijo, delom, pesmijo, molitvijo, vero; ohraniti so hoteli tradicijski svet slovenske krščanske omike, ko so videli, da je komunizem ta svet napadel. In zares ga je smrtno napadel – to čutimo še danes. Vaški stražarji in domobranci so torej branili ne samo gola življenja, ampak svoj način obstajanja. Svojo slovensko kulturo. To je bistveno. Za to odločitev jim je bil izstavljen strahovit račun – s smrtjo, pred katero so morali nekateri, ki so šli skozi logaško klavnico, izkusiti nepojmljive strahote in počasno umiranje v kraških breznih.
Tretje, kar danes vidimo nadvse jasno, je to, kako zelo prav so imeli tisti, ki so podatke o žrtvah kljub strahu in težavam zbirali od hiše do hiše in jih naposled razgrnili na farnih spominskih ploščah. Justin Stanovnik je rekel, da je bilo tedaj v Logatcu, »kakor bi se zemlja dvigovala«, tolikšno gibalno moč, tolikšen dinamizem je imela resnica, ki so jo prinašali mrtvi. S te razdalje vidimo, kako plemenito delo so opravili Vinko Mihevc in sodelavci, večidel že pokojni – Pavle Kogej, kanonik Ivan Merlak, Tine Velikonja in mnogi drugi, saj so svoje delo, čas in trud, tako rekoč svoje bitje posodili pobitim, da je iz tega izšla velika resnica, vsakomur vidna v kamnu pred logaško cerkvijo – predvsem pa resnica, vsakomur vidna v srcu, v umu, v volji.
* * *
V Logatcu veste mnogo več od mene o tem, kaj se je tod okrog dogajalo. Logatec je bil posebej znan kot območno središče OZNE. Desetine in desetine tistih, ki so se šli po končani vojni na poziv oblasti javit v Logatec, so tu – izginili. Brezno na Košovcu, Jama Gradišnica, Šemonovo brezno, apnenica in verjetno še drugi, manj znani kraji, obdajajo Logatec, kakor bi ga oblegali. Kakor bi molk s prstjo zasutih ust z vseh strani oblegal Logatec … Ali bo glasni molk s prstjo zasutih ust kdaj premagal temo nepojmljivih stvari, ki so se tam dogodile – z razkritjem, lučjo, resnico? Farne plošče pred logaško cerkvijo nam po 25 letih govore prav to: da s pogumom lahko premaknemo tudi tako neverjetne stvari. Ali nam ne govori ta 25. obletnica, da bi bil že čas, ko bi se lahko srečali vsi, ki o težkih dogodkih v Logatcu poleti ’45 kaj vemo, in bi preprosto povedati, kar vemo – in bi moč resnice spremenila ozračje okrog nas? Vladna komisija za grobišča pobojev je ukrenila že marsikaj; upamo, da bodo žrtve iz okoliških jam, najprej iz apnenice, naposled našle svoj pokoj. Ne le pokoj, ki ga dasta pogreb in pokop, marveč pokoj, ki ga dasta resnica in pravica med ljudmi domačega kraja.
* * *
Danes je 15. september 2019, nedelja Žalostne Matere Božje. Češčenje Žalostne Matere Božje se je med Slovenci zelo razširilo – ne brez razloga, saj so naši predniki živeli v zgodovini, v kateri so izkusili nemalo bolečine. Zato jim je bila blizu podoba Marije s sedmerimi meči v srcu. Ljudska izročila razlagajo te meče različno, nekatere stare slovenske pesmi razlagajo prvi meč kot beg v Egipt, drugi meč kot iskanje dečka Jezusa v Jeruzalemu, preostalih pet pa ustreza petim skrivnostim žalostnega dela rožnega venca. To je slovenska Marija sedem žalosti. Toda tiste matere, žene in dekleta, ki so svojo bolečino ob nezaslišani smrti svojih mož, očetov, bratov reševale v molitvi k Mariji, kjer so se jagode rožnega venca mešale z njihovimi solzami – tiste matere bi razumele podobo, če bi slikar naslikal Mati Božjo tudi z sedmimi kavlji v srcu – kavlji zloglasne klavnice, ki so zdaj upodobljeni tudi na farni plošči …
Ta podoba nam hoče povedati, da ima nepredstavljiva bolečina žrtev, ki ležijo okrog Logatca in ga obdajajo z molkom zasutih ust, neko duhovno dimenzijo, v katero so se vpisala njihova življenja. Ko so vstopili v tisto duhovno dimenzijo, se njihova življenja niso izničila, ampak ohranila in poveličala. Zato so nam pokojni, katerih imena so napisana na farnih ploščah, lahko resnično navzoči. Če bi mi, ki živimo tu in zdaj, izgubili to vero – da resnično obstajajo, da živijo, da nas spremljajo – bi kmalu pozabili tudi na njih kot ljudi, na njihovo stvar in trpljenje; in ko bi zapadli v takšno pozabo, bi s tem mi sami obviseli na kavlju materializma in praktičnega brezboštva.
Kdor stoji na trdnih tleh tega, kar je res in prav, lahko govori mirno in skromno. Resnica je sama dovolj velika. Zato naš temeljni nagib niprotikomur koli ali čemur koli; pač pa si prizadevamozaduhovno kulturo, ki so jo skušali ohraniti naši pokojni.