Današnja mladina pravi, da jih preteklost ne zanima. Da so to stvari, ki se tičejo njihovih staršev in starih staršev. Da se sami ne želijo obremenjevati s tem, kar se je dogajalo tam nekje, v prazgodovini, se pravi med drugo svetovno vojno in po njej. Ker to nima nobene veze z njihovimi sedanjimi skrbmi. Ob pogovoru z njimi, če ravno nanese na to temo, ugotoviš, da tudi v resnici ne vedo prav dosti o za nas tako usodnem času. Pa tu ne gre za poglobljena znanja. Tuji so jim že najosnovnejši pojmi, s katerimi smo sami zrasli gor. Pojmi, ki so bili del naše vsakdanje govorice. Tako zelo vsakdanje in pogoste, da so se ukoreninili globoko v našo zavest in podzavest. Brez teh besed ne le da težko razložimo, temveč še težje razumemo, kaj se je dogajalo pri nas, zakaj je bil pretekli sistem, ki se je miselno in oblastno globoko zaril tudi v navidezno demokratično državo, tako zelo slab.
Mladi so siti besede komunizem in vseh njegovih izpeljank; zdi se jim, da ga stari vedno znova privlečejo na dan ter mu pripisujejo vse zlo tega sveta. Mladim se je zato beseda že krepko priskutila, še posebej, ker je zanje to res beseda iz neke daljne preteklosti, ki ni kriva za to, kar se dogaja danes. Za to je kriv pokvarjeni kapitalizem. Vsaj tako jim govori ves javni prostor. Mladim beseda komunizem pred očmi ne nariše krivic in zločinov, ki jih je ta sistem prinesel mnogim, ne le v Sloveniji. Ob tej besedi jim je v resnici nekoliko zoprno, ker slutijo, da se bo pogovor, če nekdo uporabi to besedo, spet vrnil v svet, ki ni njihov in je očitno le izvir prepirov in razhajanj med odraslimi.
Za mlade so priimki Korošec, Ehrlich, Natlačen, Vovk preprosto priimki in nič drugega. Ko pojasniš, da je bil Korošec eden najpomembnejših in največjih slovenskih politikov v prvi polovici 20. stoletja, se pri večini še vedno ne prižge noben ‘Aha, saj res’. Le nekaj se jih morda bežno spomni, da so nekoga s takim priimkom omenjali pri pouku zgodovine. ‘Kako? A Ehrlich je bil Slovenec? A ni to nemški priimek?’ se bodo vrstila vprašanja ob omembi priimka tega velikega moža. Ne vedo, da je bil zaveden Slovenec, ki je na Koroškem še pred prvo svetovno vojno občutil zlo nacizma. Še manj, da je že v začetku 30. let prejšnjega stoletja vabil mlade na Svete Višarje, kjer jim je razlagal o višarski Sloveniji; o Sloveniji kot samostojni državi med državami drugih evropskih narodov. Ideja samostojne Slovenije je vzniknila med hrabrimi voditelji narodnoosvobodilnega boja, prej je ni bilo. Tako so jim povedali v šoli, tako kričijo vsakoletni govorci na proslavah ali drugih ‘pomembnih’ obletnicah, tako slišijo v medijih, torej bo že res. Tega, da je bil Ehrlich po naročilu komunistične partije maja 1942 umorjen, ker je bil edini sposoben organizirati odpor proti okupatorju mimo komunistov, kot je v nekem pogovoru priznal povojni zgodovinar Ferdo Gestrin, še niso nikoli slišali. Ne, tudi ob Gestrinu se obraz mladega človeka ne spremeni v smislu ‘za tega sem pa že slišal’. Nič ne vedo o tem, da je bil iz istega razloga ubit Natlačen, njegovo truplo pa je povojna oblast sredi noči izkopala in ga odvrgla neznano kam; čisto medlo se jim svita, kdo bi bil škof Vovk. Da sploh vedo kaj o njem, je verjetno bolj zasluga filma z naslovom Goreči škof, ki ga zadnji dve leti vrtijo po župnijskih dvoranah, kot pa česa drugega. Nekoliko bolj suvereni so ob omembi Rožmana. ‘A ni to tisti škof, ki je med vojno sodeloval z okupatorjem?’ Tudi to so slišali v šoli; v osnovni in v srednji. Pa še na fakulteti, če je le bila prilika. O tem, da je moral tudi on zaradi nacizma bežati s Koroške, da je med vojno posredoval za več kot tisoč petsto ljudi in jih s tem rešil smrti ter da materi narodnega heroja, ki je hotela v povojnem montiranem sodnem procesu pričati v njegovo bran, povojni oblastniki niso pustili spregovoriti, ne vedo nič.
Prav tako samo skomignejo z rameni ob omembi Kardelja, Kidriča, Marinka, Mačka ali Ribičiča: ‘Kaj imamo mi s temi priimki?’ Da so ti ljudje »zaslužni« za sto tisoč pomorjenih na naših tleh po tem, ko se je vojna že končala, ter za njihov izbris iz javnega spomina, za totalitarni režim, ki smo ga, ne želeč, prisilno, srkali več kot štiri desetletja, za preganjanje katoličanov in vseh, ki se s komunistično oblastjo niso strinjali – to ni njihova zgodovina, zato jih ne zanima. Saj niti nisem prepričana, če jim ne delam krivice, ko rečem, da jih ne zanima. Morda sploh ne gre za to, da o tem ne bi hoteli čisto nič vedeti. Verjetno gre zanje za nekaj tako odmaknjenega, tako tujega, da se s tem ne morejo poistovetiti; gre za nekaj, kar ne paše v svet, v katerem živijo; v svet, v katerem lahko izbirajo, kjer jim je vse dovoljeno, kjer ni omejitev in kjer jih nihče ne preganja. V svet, ki se dogaja na Instagramu, Youtubu in Snapchatu. Prav tako se jim zdi popolnoma nenavadna, neresnična misel, da bi ta svet njihovih starih staršev in celo pradedkov in prababic sploh imel kakršen koli vpliv na to, kar se jim dogaja danes. V tej luči nas niti ne preseneti, da ne pomislijo, da je karkoli narobe recimo s tvitom, ki ga je ob prazniku dan žena čivknil osrednji muzej novejše zgodovine Slovenije. Zapisali so, da so se ženske v Sloveniji približale enakopravnosti tudi leta 1945, ko je bila pri nas uzakonjena splošna volilna pravica. Sistem, ki ga stari starši tako kritizirajo, očitno sploh ni mogel biti tako slab, saj je končno dal ženskam volilno pravico! Bravo! Da te volilne pravice vse do konca osemdesetih let, ko se je začel proces osamosvajanja, niso mogli uresničevati ne moški ne ženske, niti ne pomislijo. Kako bi, če pa jih sistemi, v katerih rastejo, ne učijo iskati nelogičnosti v naši uradni zgodovini, opozarjanje domačih na to pa je, vsaj tako se zdi mladim, zgolj premlevanje enih in istih stvari.
Zdi se, da predstavlja prav ta njihova popolna odsotnost misli, da bi jih totalitarni svet kakorkoli zaznamoval ali sooblikoval današnji, tudi njihov način dojemanja prostora in časa, enega največjih uspehov teh, ki so s komunistično revolucijo in nasiljem prišli na oblast in tam še vedno ostajajo. Pri mladih jim je namreč uspelo doseči tako temeljit izbris spomina, da ti sploh ne vedo, da se za vsemi novimi obrazi, navideznimi novimi ponudbami skriva ‘dobra’ stara rdeča garda, ki hoče večno oblast. Uspelo jim je doseči, da besede staršev in starih staršev, ki skušajo svojim otrokom in vnukom dopovedati, da še vedno nimamo prave demokracije, da se pri nas revolucija kot stalen boj za ohranjanje oblasti in privilegijev še vedno nadaljuje, ne zaležejo. Čeprav so popolnoma potopljeni v svet revolucije oz. njenih produktov, so mladi prepričani, da z njo nimajo ničesar; da so popolnoma svobodni v svojem kritičnem pogledu na svet. Niso sposobni dojeti, da je njihova kritika pogosto zgolj nekritično ponavljanje besed, ki jih v njihova usta polagajo dediči nosilcev revolucije. Mladi tako sploh ne vidijo niti se ne zavedajo, kako globoko je poškodovan njihov miselni svet. Kako ga obvladuje totalitarna misel, ki si je najprej nasilno, potem pa na najbolj prefinjen način utrla pot v naše možgane. Ne vedo, da so tudi oni, čeprav so otroci mileniuma, del te totalitarne hipnoze. Nihče jim ne pove, da so brali cenzurirane pravljice, da se učijo iz učbenikov in knjig, ki jih pišejo braniki pridobitev revolucije, da berejo in spremljajo medije, ki jih ustvarjajo dediči Visoke šole za politične vede. Niti ne zavedajo se, da so del prostora, v katerem ni mesta za resnico. Kjer je vsak, ki skuša razkrinkati vso bedo, ki jo je v naš narod prinesel komunizem, nemudoma diskreditiran, obtožen in onemogočen.
Ob vsem tem seveda ne vidijo, da tudi danes ostaja globok prepad med ‘našimi’ in ‘vašimi’; enak prepad, kot je obstajal takrat, ko so bili njihovi starši in stari starši mladi. Da imajo ‘naši’ odprta vrata do najvišjih in najvplivnejših delovnih mest; ne zato, ker so najsposobnejši, ampak, ker so ‘naši’. Da imamo celo nekatera področja, ki so dosegljiva samo ‘našim’. Da se radodarno deli državni denar predvsem tistim, ki so ‘naši’; pa naj bo to v gospodarstvu, med ▶
Figure 1. Mladi s spominom Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe
nevladnimi organizacijami ali v kulturnem prostoru. Pravzaprav so tisti, ki najbolj črtijo našo narodno dediščino, najbolj zametujejo vse, kar je povezano s slovenstvom, najbolj nagrajeni. Mladi, ker jih to ne zanima, ker tega ne razumejo, ker tega ne povezujejo s sedemdesetletno revolucionarno ugrabitvijo oblasti, ne morejo razumeti, da zametovanje in uničevanje narodne zavesti služi zgolj in samo tem, ki so že toliko let pri koritu. Z ljudmi brez identitete, brez korenin, brez občutka za lastno (narodno) vrednost in brez ponosa je lahko manipulirati in jih obvladovati.
Vse do sedaj napisano bi lahko bralca vrglo v obup ali vsaj v popolno resignacijo v duhu ‘ni nam več pomoči’. Toda končati tu bi bilo nepravično in nepošteno do mladih, pa tudi do vseh, ki so v vsem tem času kljubovali totalitarni miselni poškodovanosti. Ki so se trudili, da smrt in izguba domovine za toliko zavednih Slovencev ne bi bila zaman. Nujno je treba vztrajati, si vedno znova vzeti čas za mlade in jim potrpežljivo in vztrajno, v njim razumljivi govorici kazati, kako zelo je tudi njihov svet, pa naj bo časovno še tako zelo odmaknjen, zaznamovan in poškodovan zaradi sedemdesetletnega totalitarizma. Vzeti si je treba čas, vedno znova in znova, ter jih spodbujati h kritičnemu motrenju sedanjega časa v luči naše revolucionarne polpreteklosti. Mladi so bolj dojemljivi, kot se nam zdi, če le ne obupamo prehitro nad njimi. In če ne iščemo takojšnjih rezultatov. Za vsako spremembo je potreben čas. Ampak brez vztrajnega in stalnega dela ne gre. In brez naše notranje trdnosti, zgrajene na resnici. Lahko tudi z veliko začetnico. Zato le ne obupajmo. Zgodovine niso nikoli spreminjale množice, temveč angažirani posamezniki, ki so si upali stopiti naprej in se postaviti za dobro in pravo stvar. ■
dodatek
“Res, kaj se zgodi s človekom, ki ne govori – ki ne govori v pravem pomenu besede? Morda ste opazili, da nisem rabil besede molčeči človek. To sem storil zaradi tega, ker molčeči človek v svoji notranjosti kljub zunanjemu molku v sebi izdeluje stavke. Moral bi reči nemi človek. Ali morda utišani človek. Človek, ki svojih stavkov na noben način ne izdeluje. K temu moramo pripomniti še to, da se v tistem prostoru, kjer bi se to moralo dogajati – izdelovanje stavkov – da se tam počasi, a usodno – za posameznika, pa tudi za govorečo narodovo skupnost usodno – dogaja tisto, kar postaja tudi za posameznika nevarno. Tako se namreč spleta osnovno tkivo totalitarne družbe: namesto da bi v upornem posamezniku nastajala distanca do oznanjevalcev in varuhov obveznih resnic, se v njem počasi in nezavedno oblikuje distanca do sebe. V totalitarni družbi postaja posameznik vedno bolj in vedno večja neznanka samemu sebi.”
Justin Stanovnik
