Zaledna, podstatna problematika slovenske kulture, skrita pod minljivimi, efemernimi pojavi na tržnici kulturniškega prerivanja, je njena odtrganost od duhovnega sveta, njena radikalna ločitev od obzorja presežnega in svetega, njeno ponikanje v nižje plasti vase zaprtega človeškega izkustva. V teh plasteh pogosto ne more nastati nič drugega kot nekomunikativna, nepoetična in nelepa cerebralna igra, pogosto s pretenzijami po pridiganju nihilizma.
Sodobna slovenska kultura se od duhovnega sveta krščanskega izročila oddaljuje in ločuje že zelo dolgo, postopoma in v manjših korakih že stoletje ali dve. To oddaljevanje je dobilo svoje posebno ogrinjalo ali naličje v splošnem prepričanju, da se je slovenska kultura pravzaprav začela šele včeraj, na kratko rečeno, začela naj bi se s Prešernom in Cankarjem, prej pa ni bilo ničesar. Celo nekateri izobraženi ljudje mislijo, da se je vse začelo v 19. stoletju, da pred Prešernom in Cankarjem Slovenci praktično nismo imeli knjižnega jezika in književnosti.
Poudariti je treba, da ta zavest, ki temelji na pretrganju povezave s stoletji slovenske in evropske krščanske kulture, nikakor ni samo posledica revolucije; nasprotno: pri naši izobraženski in kulturni eliti je obstajala že ob koncu 19. stoletja in se je postopoma, v desetletjih, širila iz izobraženskih krogov med ljudstvo. Postopno pretrganje s krščanskim duhovnim, slovstvenim, folklornim idr. izročilom, ki je hkrati potekalo tudi v širokem evropskem ozadju, je bilo pri nas zaledje, na katero se je cepila tudi ideja o novem redu, o pravični brezrazredni družbi, o revoluciji …
Po revoluciji se je ta proces stopnjeval: ko je povojni režim po kakšnem desetletju odpravil najbolj togi diktat socialističnega realizma v umetnosti in se je področje kulture nekoliko sprostilo, so se okrog leta 1960 sprostile tudi sile, ki so poleg kakovostnih stvaritev moderne umetnosti prinesle na prizorišče obilico umetnostnega nastopaštva in samosilništva pod etiketami umetnostne neoavantgarde in eksperimentalne umetnosti. Njihov glavni način učinkovanja in uveljavljanja je – žal nič drugega kot – družbena provokacija: izdelovati samozvane »umetnine«, ki do te mere nasprotujejo občemu okusu in žalijo človeški čut za to, kaj je sprejemljivo in primerno, da vzbudijo namerno povzročeno nestrinjanje, zgražanje publike kot hoteni, nameravani dosežek. Klika sodelujočih pisunov in mnenjskih voditeljev v medijih nato obsodi »nazadnjaško« občinstvo in vzame v bran napadene »umetnike«, katerih »umetniška svoboda« je bila »og rožena« zaradi omejenosti in topoglavosti publike.
Deviacije sodobne »kulture« (slovenske, a tudi širše po Evropi) so na tem ozadju nekoliko bolj razumljive. V naši percepciji je problematično zlasti to, da opazimo predvsem ekscese – denimo dela dveh tovrstnih »umetnic«, ki sta letos prejeli nagrado Prešernovega sklada. Takšne »umetniške« ekscese opazimo pač le zato, ker z izrecnim žaljenjem okusa in občih človeških vrednot delujejo kot hotena, skrbno premišljena družbena provokacija. Zato jih je opazila nemara vsa Slovenija. Težava in zmota je v tem, da je v resnici tudi velika večina preostale tako imenovane »umetnosti« in »kulture«, ki jo dandanes srečujemo, enake vrste: prav tako je prazna, duhovno mrtva ali nihilistična, polna praznih videzov – le družbena provokacija ji manjka, zato ne občutimo, da je prav tako uperjena zoper kulturo in zoper človeka.
V takšnem okolju razumen človek poseže tja, koder lahko upa, da bo našel kaj dobrega. K začetkom in izročilom. Spominjam se nekega davnega pogovora, ko sem v študentskih letih kot novinar govoril s tedaj že upokojenim igralcem Borisom Kraljem. Kritiziral je tedaj moderne, vodilne gledališke režiserje (mdr. D. Jovanoviča), za katere je rekel, da so svoje umetnostne eksperimente privlekli iz alternativnih gledališč, kamor spadajo, in z njimi okupirali osrednje umetnostne ustanove, zlasti Slovensko narodno gledališče, tako da si tam ne moreš več ogledati klasične gledališke predstave. To je rekel Kralj leta 1993 in od takrat se je verjetno stanje še močno poslabšalo. Toda kaj je bilo v nasprotju z negativnostjo tedanje etablirane slovenske kulture za Borisa Kralja svetlo in vredno? Vprašal me je, kaj mislim, kje se je začela njegova umetnostna vzgoja? Na moje presenečenje (res, čeprav sem se strinjal, sem bil takrat osupel, da se sme tako govoriti) je stari dramski umetnik začel razlagati, da je svoja prva doživetja estetskega in umetniškega prejel – v domači cerkvi: z materjo je bil v cerkvi, gledal je slike križevega pota, lepe podobe, lepe barve, kipe svetnikov, obdajalo jih je lepo petje … To, je rekel Boris Kralj, je bila njegova prva in temeljna estetska vzgoja. Kakšna tolažba zdrave pameti in čistega čuta za lepo se nam danes zdijo takšni stavki! In zakaj je bilo za dečka Borisa Kralja to izkustvo tako močno in pomembno, da se ga je spominjal kot nečesa temeljnega še v poznih letih, malo pred smrtjo? Verjetno tudi zato, ker je v oltarnih podobah slovenskega baroka v domači notranjski cerkvici izkusil nevidno, toda bogato vez nekdanjih stoletij svetega, lepega in resničnega s svojim sodobnim, tukajšnjim zdaj. ■
Figure 1. Nevidna vez stoletij Janez Rihar