Dražgoška bitka
Skoraj smo se že navadili, da vsakoletna slovesnost ob obletnici dražgoške bitke – letos je od nje že 76 let – razpiha meglo z bregov naše razdvojenosti in nas trdo postavi na realna tla.
Ko je Tito kmalu po odkritju mogočnega spomenika (1976) obiskal Dražgoše, se je menda ozrl po pobočjih Jelovice in rekel: »Pa zakaj se niso umaknili tja gor?« Ni znano, kdo in kaj mu je odgovoril na to vprašanje, ki bi ga lahko zastavil tudi kak manj pomemben opazovalec dražgoških dogodkov. Eden možnih odgovorov bi lahko bil tale: »Ker so vodstvu komunistične partije, ki jih je malo prej grajalo, hoteli dokazati svojo aktivnost.«
Cankarjev bataljon je v prijazno vasico pod »Goro« prišel na silvestrovo 1941 in že naslednji dan priredil miting v gostilni pri Birtu, na katerem je politkomisar in član CK KPS Stane Žagar vaščane, ki so se bali nemških represalij, prepričeval, da je nacistična zver na koncu svojih moči. Razgledani Pikcov oče se ni strinjal z njim: Če nemška armada ogroža Moskvo, kako ji bo kljubovala peščica golorokih kmetov! Tudi drugi vaščani so prosili partizane, naj gredo na Jelovico in jih bodo tam oskrbovali s hrano in vsem potrebnim. Zdrava kmečka pamet je hitro sprevidela, da se bodo partizani tudi kasneje lahko še umaknili, za vas in vaščane pa ne bo več rešitve. Štab bataljona je kljub temu odločil, da ostane v vasi.
Strah vaščanov je bil upravičen, saj so kljub oviranemu pretoku novic v tistih napetih dneh nekaj vedeli o akcijah Cankarjevega bataljona v zadnjih tednih, med drugim o zasedi blizu Rovta pri Sv. Lenartu, ki jo je pripravil koloni nemških policistov in jih je 12. decembra tam padlo 45. To je bil seveda primeren uvod v poljansko vstajo, je pa nedvomno prebudil tudi nemško pozornost.
Kot navaja Martin Premk v knjigi Poljanska vstaja, se je mobilizacijskim patruljam pridružilo okrog tristo mož, vseh pa naj bi v vstaji sodelovalo 380, največ iz takratnih občin Poljane in Javorje. Premk piše tudi o prisegi zbranih novincev: prva je bila 24. decembra v Koširjevem hlevu na Črnem Vrhu, druga pa 27. decembra na Kovskem Vrhu. Pri obeh je govoril Stane Žagar, ki pa je menda preveč poudarjal vlogo delavskega razreda in komunistične partije, zato so nekateri takoj godrnjali, da se niso prišli borit za komunizem, in so kasneje tudi odšli domov.
Nemci so že na božični dan prek italijanskega ozemlja dovažali svojo vojsko v Črni Vrh, iz Poljan pa prodirali proti Vinharjam in Bukovemu Vrhu. 27. decembra je bil nemški obroč okrog Pasje ravni in Bukovega Vrha sklenjen; bataljon in vstajniki so se čez dan še upirali, naslednjo noč pa so se izmuznili iz obkolitve in odšli proti Dražgošam. Precej mobilizirancev je tudi tedaj še izginilo domov. Nemci bataljona na tej poti niso ovirali, so pa gotovo bili na tekočem o njegovih premikih in se pripravljali na končni obračun.
Drugi miting v Dražgošah je bil na dan sv. treh kraljev v sokolskem domu. S. Žagar se je v govoru navduševal nad Dražgoško republiko in ob tem pripomnil: »Nemci se sprehajajo doli spodaj, gor’ se pa ne upajo. Če pa pridejo, jim bomo že pokazali!« Verjetno so tedaj na Rudnem že postavljali težke topove. Napad se je začel v petek, 9. januarja, s topniškim obstreljevanjem. V noči na petek je padlo precej snega in potem snežilo še dva dni. Debela snežna odeja je ovirala prodiranje nemške pehote. Partizani so se v nedeljo ponoči umaknili, vaščani pa so bili sedaj prepuščeni strahotnemu nemškemu maščevanju. Kot talce so postrelili 41 mož in fantov, med katerimi sta bila dva stara komaj 13 let; 81 žensk, otrok in starčkov pa so odpeljali v taborišče Šentvid
Figure 1. Črni Vrh, v ozadju Pasja ravan; 27. decembra 1942 se je tu Cankarjev bataljon izmuznil iz obkolitve in odšel v Dražgoše.
nad Ljubljano. Ko so izgnance gnali proti Rudnem, kjer so jih čakali kamioni, je za njimi že gorela vas. Kasneje je poseben minerski oddelek ostanke požganih hiš še razstrelil in zravnal z zemljo. Enako tudi znano baročno cerkev sv. Lucije.
Pogreb 41 pomorjenih domačinov in devetih padlih partizanov je bil šele po enem tednu. Prišli so možje iz Selc, skopali jamo na pokopališču in vanjo znosili posmrtne ostanke žrtev. Okostja v prosvetnem domu so bila menda nametana, kot da so bili najprej pobiti, nato pa je zagorelo, v župnišču pa skrčena, kot da so jih zažgali žive. Pogrebni obred je opravil nemški duhovnik Besel, ki je posebej zato prišel iz Škofje Loke.
Pa tudi zmaličene kosti v grobu pri cerkvi niso imele miru. Ko je bil leta 1976 zgrajen spomenik, ob katerem se sedaj vsako leto zbirajo častilci dražgoškega mita, so v njegovo veliko žaro prenesli tudi posmrtne ostanke talcev in padlih partizanov. Kljub nasprotovanju mnogih domačinov so njihovim tragično umrlim svojcem vzeli grob v posvečeni zemlji in jih brez imena in križa zaprli v svoj ideološki spomenik.
„Vemo, kdo so osvoboditelji in kdo izdajalci“
Dnevnikovo poročilo o letošnji dražgoški proslavi ima naslov: »Vemo, kdo so osvoboditelji in kdo izdajalci!« To so besede slavnostne govornice – igralke Lare Jankovič, ki je med drugim povedala sledeče: »Dovolite, da brez zadržkov še enkrat povem: Vemo, kdo so osvoboditelji in kdo izdajalci. Vemo, kdo piše ▶ zgodovino, zato zame sprave ni in je ne potrebujem … Obsojam vse, ki hujskajo ljudi, potvarjajo zgodovino in iz u
benikov brišejo poglavja o NOB … Obsojam vse, ki z Rimskokatoliško cerkvijo delajo razdor med narodom, širijo sovraštvo ter nestrpnost …« Čeprav s tem plohe nerealnih obtožb in očitkov še ni bilo konec, jih tu ne bomo ponavljali. Moramo pa se vprašati, kdo je bil pri nas v času druge svetovne vojne, ko je divjala tudi revolucija oziroma državljanska vojna, povzročitelj najhujšega prelivanja krvi, moramo se vprašati, ali se polstoletni totalitarizem, ki se je začel s Hudo Jamo in podobnimi kraji groze, lahko imenuje osvoboditev. Ali slavnostni govornik in nekaj somišljenikov, ki mu ploskajo, res lahko odločajo o spravi in njeni potrebnosti? Ali narod, ki je šel skozi takšno gorje in je zato razdvojen, res ne potrebuje sprave, da, ali bo brez nje sploh preživel?
Delno nam je na ta vprašanja odgovorilo že gornje razmišljanje o Dražgošah, ki so do 31. decembra 1941 živele svoje tradicionalno življenje. Nemška okupacija aprila 1941 ga je vznemirila, ne pa uničila. Nemcev niso marali in verjeli so, da bodo izgubili vojno in odšli, do tedaj pa je treba nekako preživeti. Ko so v vas prišli partizani, so jih sprejeli kot svoje, s katerimi se lahko pogovarjajo. Prosili so jih, naj gredo v njihove koče na Jelovico in tja jim bodo vozili hrano in vse potrebno. Niso bili uslišani! In kako je bilo po koncu vojne, ko so »osvoboditelje« prosili za pomoč pri obnovi požgane in razrušene vasi? Pristojnega ministra, ki bi čisto lahko bil eden tistih, ki so jih imeli prve dni januarja 1942 v gosteh, je moral Pikcov oče kar grobo odsloviti, da jim ni namesto nekdanje vasi postavil kolhoza. In kakšne težave so imeli, da so končno dobili novo cerkev?
V Ljubljanski pokrajini je bilo v času dražgoške bitke še razmeroma mirno. Horjulski Italijani na primer sploh niso opazili partizanov, ki so se od septembra 1941 zadrževali na samotni Lešnjakovi domačiji nad Horjulom. Dr. Cene Logar, ki je te partizane večkrat obiskal, takole piše v Spominih (Borec 1973, št. 6‒7, str. 571): »Ko sem se 9. ali 10. januarja 1942 mudil pri partizanih v Lesu, sem slišal z Gorenjskega topovsko streljanje. Vedel sem, da je to proti gorenjskim partizanom, zato sem šel še isti dan poročat v Ljubljano. Kolikor se spomnim, sem dobil zvezo s Francem Leskoškom. Kaže, da je bilo to tiste dni najbolj neposredno sporočilo o dražgoški bitki.«
Partizani z Lešnjakove domačije so 5. decembra 1941 še sodelovali v napadu na železniški most pri Preserju, po vrnitvi pa je del te enote odšel čez mejo in se vključil v Cankarjev bataljon, drugi del pa je ostal na domačiji do začetka marca 1942, ko je partizanski stražar ustrelil italijanskega seržanta in so potem Italijani požgali Koreno, vaščane pa zaprli oziroma odpeljali v internacijo.
S prihodom pomladi 1942 so se začele partizanske »akcije«, ki so jih ljudje doživljali predvsem kot »likvidacije« političnih nasprotnikov, večkrat tudi samo idejnih, včasih pa celo kot osebno maščevanje. 18. februarja 1942 je nekaj mož Dakijeve leteče patrulje prismučalo z Blok do Borovca pri Velikih Laščah, kjer so vpričo žene in šestih otrok ustrelili gozdnega in lovskega čuvaja Naceta Križmana. Novici o tej kruti smrti ljudje niso posvetili posebne pozornosti, saj so mislili, da je bil Križman kot čuvaj nekomu na poti. Nekoliko bolj je ljudi pretresel umor 28letnega Alojza Adamiča iz Brankovega pri Velikih Laščah, ki so ga ustrelili 22. aprila 1942 na njegovem domu. Bil je predsednik (prednik) Marijine družbe v Velikih Laščah in član Katoliške akcije. OF je pred pogrebom razširila vest, da je izdajal Italijanom, in odsvetovala udeležbo na pogrebu, kljub temu pa je prišlo izredno veliko ljudi (Zaveza št. 7).
Figure 2. Krimska jama je bila ena prvih kraških jam, v katero so že spomladi in poleti 1942 metali svoje žrtve – med njimi begunjska dekleta in žene, rešence z vlaka; kaj so ti izdali?!
Partizani s Krvave peči so se 23. aprila 1942 pojavili na Šentviški planoti. Najprej so se ustavili v Tavžljah na domu vidovskega župana Antona Tekavca, ki se je malo prej vrnil iz Ljubljane, kamor je kot župan večkrat šel po opravkih. Odklonil je, da bi šel z njimi, zato so ga kar doma ustrelili. Na Rudolfovem so iskali Pavletovega Andreja, ki ga pa ni bilo doma. Pri Sv. Vidu so pri delu v pisarni ustrelili občinskega tajnika Franca Strleta, že sredi noči pa na Osredku še odbornika Valentina Strleta.
Svojci pobitih in drugi Vidovci se niso mogli sprijazniti s tem, da so jim kar tako »vzeli« župana in njegove sodelavce. Vedeli so, da niso imeli nobene zveze z Italijani. Nekateri domači fantje so iz skrivališč dvignili orožje, nabrano aprila 1941 na tamkajšnji obrambni liniji, in se potem ob večerih zbirali pri Makovcu na Rudolfovem. Zaradi tega so bili v nevarnosti pred partizani, pa tudi pred Italijani. Čez dober mesec, 26. maja popoldne, je na Rudolfovo spet prišlo kakih 15 partizanov s Krvave Peči. Domači fantje, ki so bili o tem vnaprej obveščeni, so takoj pustili svoje vsakdanje delo in se zbrali v Makovčevi hiši, ki so jo še dodatno utrdili. Z njimi je bil tokrat tudi vidovski kaplan Pezdir, ki jim je priporočal: »Branite se, a ne ubijajte.«
Partizani so zahtevali, naj jim odprejo vrata, da se bodo pogovorili, in ko se to ni zgodilo, so brez vsakega zavarovanja motovilili po dvorišču. V vsem tem času od strani branilcev ni padel niti en strel. Šele ko se je neki partizan z bombo v roki prek nizke hlevske strehe približal oknu v prvem nadstropju, je eden branilcev spustil mimo njega nekaj kratkih rafalov iz puškomitraljeza. Napadalec se je prestrašil in se takoj spustil na tla. Kmalu potem so partizani odšli.
Pa tudi branilci se po tistem niso več počutili varne v Makovčevi hiši in so se umaknili na hrib nad Tavžljami, kjer se jim je pridružilo še nekaj fantov. Ker je v noči na 31. maj deževalo, so se zatekli v najbližjo hišo v Tavžljah, zunaj pa postavili stražo. Zgodaj naslednje jutro je stražar opazil, da partizani sklepajo ▶ obro
okrog Tavželj. Branilci so se po presoji položaja odlo
ili za umik in v gosti jutranji megli neopaženo odšli na Rakek, od koder so se z vlakom odpeljali na Brezovico pri Ljubljani. Nekateri od njih so kasneje šli na Dolenjsko in se priključili Štajerskemu bataljonu, k Sv. Vidu pa so se vrnili šele v začetku leta 1943, ko je bila tudi tam že nekaj mesecev legalna vaška straža.
Julija 1942 je seveda tudi na Vidovsko planoto udarila italijanska ofenziva. Na tem uničevalnem pohodu so Italijani ustrelili več kot petdeset mož in fantov, okrog osemdeset so jih odgnali v internacijo, večino vasi na planoti pa požgali. Partizani so tik pred ofenzivo ubili vidovskega župnika Karla Žužka, ko se je z njihovim dovoljenjem odpravil v Cerknico; pri Sv. Vidu je bilo namreč tedaj osvobojeno ozemlje. Komaj tristo metrov pod vasjo so mu postavili zasedo. Nekaj mesecev kasneje je truplo slučajno odkril domačin, ki je delal v gozdu. Terenci so razširili govorico, da je bil obsojen na smrt, ker so pri njem odkrili seznam mož in fantov, ki naj bi jih Italijani postrelili ali odpeljali v internacijo. Ko bi bil župnik med ofenzivo še živ, bi morda preprečil vsaj del morije, če že ne vso, v svoji fari. Očitno so hoteli komunisti prevaliti na župnika odgovornost za italijansko nasilje, ki so ga s svojim nerazumnim početjem pred ofenzivo sami povzročili. Kdo je torej na Vidovskem bil izdajalec in kdo osvoboditelj?!
V maju 1942 je tudi v Loškem potoku prišlo do spontanega upora proti komunističnemu nasilju. Ko so se oktobra 1941 po napadu na Lož pri Beli Vodi pojavili prvi partizani, ki jih je marsikdo še imel za četnike, je prebivalstvo skoraj brez izjem simpatiziralo z njimi, ko pa
Figure 3. Od začetka leta 1942, posebno pa še spomladi in poleti so se odpirali novi in novi grobovi najboljših Slovencev. 
Figure 4. Maja 1942: pogreb Miha Turka, ene izmed številnih žrtev komunističnega nasilja na Dolenjskem
je bil konec januarja 1942 na svojem domu ustreljen kmet in prevoznik (»furman«) Janez Debeljak, so začeli razmišljati. 31. januarja 1942 sta zgodaj zjutraj – še po temi – v Belo Vodo prismučala znani partizan Daki in njegov spremljevalec. Kar na dvorišču sta čakala, da je Debeljak, ki je bil namenjen v hlev krmit konje, stopil iz hiše in ga ustrelila. Skoraj nihče ni verjel razlagi, da je Debeljak izdal partizane, ki so jih Italijani presenetili na Debelem Vrhu. S tem, za tisti čas še nenavadnim umorom se tudi kaplan Puhar, ki je tiste partizane kljub italijanski prepovedi cerkveno pokopal, ni strinjal in od tedaj v pridigah opozarjal na nevarnost komunizma. Nobenega dvoma ni, da so Potočani ob začetku okupacije bili dokaj enotno proti Italijanom, kar pa še ne pomeni, da so bili vsi za partizane. To se je nazorno pokazalo ob umoru Janeza Debeljaka, ko se mnogi s tem niso strinjali, drugi pa sprejeli razlago, da je pač dobil tisto, kar je kot izdajalec zaslužil.
Partizani so 9. maja 1942 napadli karabinjersko postajo v Loškem potoku. Na pomoč je prišla vojska z Blok in z njo so potem odšli tudi karabinjerji; Loški potok je tako postal osvobojeno ozemlje. Pred odhodom so Italijani ustrelili Franca Šego ter Jakoba in Janeza Bartol, ki z napadom na karabinjerje niso imeli prav nobene zveze. Odziv na mobilizacijo, ki jo je razglasila nova oblast, je bil slab, saj so bili ljudje zaradi italijanske represalije prestrašeni. Moški so se zbirali v gostilnah in se posvetovali, kaj bi naredili. Skupina članov Fantovskega odseka se je nenadoma odločila: »Saj imamo orožje. Ne bomo ubogali onih v gozdu.« Vzeli so orožje, skrito od razpada jugoslovanske vojske, odšli na Tabor in ga zastražili. K Italijanom v Ribnico je odšel odposlanec, da bi ▶ pojasnil situacijo in prosil za zaščito, toda Italijani so ga zaprli. Partizani so ob nastopu potoških fantov izginili iz vasi, da bi se pripravili na protiudar. V nedeljo dopoldne so partizani, zbrani iz bližnje in manj bližnje okolice, obkolili Tabor. Branilci, ki so hitro ugotovili njihovo premoč, so se umaknili v zvonik in se od tam skušali braniti. Z njimi je bil tudi kaplan Puhar, ki je ob začetku napada ravno hotel začeti dopoldansko mašo. Ko so partizani zažgali vrata zvonika in so zagorele še stopnice v zvonik, so se branilci in kaplan z njimi predali. Partizani so jih odpeljali v svoje taborišče. Izjemoma jih niso »likvidirali«, ampak potaknili v svoje vrste, kaplana pa izpustili. Odšel je v Ribnico, kjer pa so ga Italijani zaprli. Dober mesec kasneje je nova oblast že delila zemljo, vendar so se 29. julija Italijani vrnili in tedaj je bilo samo v Beli Vodi in Travniku požganih 130 hiš ter gospodarskih poslopij, nekaj moških so ustrelili kot talce, večino pa odpeljali v internacijo.
Kljub polstoletnemu zapovedanemu molku in kljub zaroti molka, ki še danes marsikoga zavezuje – cilj obojega je bil spremeniti zgodovino – prihaja prava zgodovina tako ali drugače na dan. Rov sv. Barbare bi glede na konstrukcijo enajstih pregrad lahko stoletja in tisočletje skrival strahotni zločin, ki se je tam zgodil, pa vendar je njegova skrivnost razkrita že po nekaj desetletjih. Sama od sebe se nam vsiljuje misel, da tudi to in druga podobna dejstva vplivajo na zaroto molka, ki spričo njih že izgublja svoj smisel. Racionalnemu bralcu je morda tudi tole naše ponavljanje že odveč, vendar mislimo, da so po sedemdesetih letih zamolčanosti in izkrivljenih informacij nekatera poglavja naše polpretekle zgodovine potrebna posebne osvetlitve, da je še in še treba dokazovati, da mnogi med vojno in po njej »likvidirani« niso bili kolaboranti – sodelavci okupatorja, kar ta splošno osovražena beseda po domače pomeni, ampak pošteni Slovenci, ki pa se svetovnonazorsko oziroma politično niso strinjali z OF, ki jo je od začetka organizi
Figure 5. Znamenje v Pungertniku pri Karlovici, kjer je bilo pomorjenih pet Grudnovih
rala in v vsem bistvenem vodila komunistična partija. Med mnogimi pričevanji, ki o tem govorijo, bomo tukaj omenili samo še tri, kdor pa želi vedeti več, naj seže po zborniku Temelj prihodnosti, ki ga je leta 2015 ob sedemdeseti obletnici konca vojne in začetka totalitarnega režima izdala Nova Slovenska zaveza.
Ko že poznamo zgodbo vidovske fare, poglejmo še sosednje Begunje pri Cerknici, kamor je leta 1938 prišel novi župnik Viktor Turk. V začetku svoje duhovniške službe je bil Turk devet let kaplan v Cerknici, zato je tamkajšnje razmere kar dobro poznal. Versko in prosvetno življenje v Begunjah je bilo ob njegovem prihodu lepo razvito, v malo prej zgrajenem prosvetnem domu so na primer imeli knjižnico z več kot štiristo knjigami. Od delavcev, ki so na Kožljeku gradili vodovod, pa so v faro prihajale tudi »napredne« ideje. Italijanov, ki so aprila 1941 prišli na Menišijo, ljudje na splošno niso marali in so verjeli, da njihova oblast ne bo dolgo trajala. Že poleti 1941 je od delavcev na Kožljeku pricurljala novica, da se v gozdovih zbirajo četniki, ki bodo pregnali Italijane. Ko so se nato v Zali res pojavili oboroženi možje, so jim že rekli partizani. V noči z 19. na 20. oktober 1941 so ob istem času kot Lož napadli Italijane v Bezuljaku, ki so varovali tamkajšnje skladišče streliva. Zaradi tega so Italijani zaprli okrog trideset domačinov, vendar so jih kmalu izpustili, saj proti njim niso imeli nobenih dokazov. K izpustitvi je gotovo pripomogel tudi župnik Turk, ki je v nedeljo s prižnice obsodil podvige nerazsodnih ljudi in pozval k pameti. K obsodbi ga je spodbudilo posebno pismo škofa Rožmana, namenjeno duhovnikom: »V teh razmerah moramo vplivati na vernike, da ne store ničesar, kar bi dalo oblastnikom povod za strožje nastopanje. In molite na čelu svojih vernikov, molite, da se nas Bog usmili!« Kot eno nadnaravnih sredstev je škof priporočal pobožnost devetih prvih petkov, ki se je na pobudo župnika Turka v Begunjah lepo prijela, zato poglejmo, kaj o njej piše dr. Metod Mikuž v knjigi Pregled zgodovine NOB. »Ker je organiziranje prvih oboroženih kontrarevolucionarnih oddelkov naletelo na težave in ker je okupator razpustil vse klerikalne in politične organizacije, gospodarskim pa postavil komisarje, si je kontrarevolucija na začetku uspešno pomagala s cerkvenimi organizacijami in družbami, ki so še ostale. Poleg tega je Rožman vpeljal tudi posebno cerkveno pobožnost devetih prvih petkov. Namen je bil prozoren: Ves slovenski narod naj bi opravljal to pobožnost in si pri tem želel miru in konca okupacije. Razen tega pa je hotel z njo doseči tudi masovno obiskovanje cerkva, kjer so tedaj imeli nagovore in pridige z vsebino, ki je ni težko uganiti. Tako je ta pobožnost postajala od meseca do meseca določnejša propaganda za belo gardo in kontrarevolucijo. Zanimivo, da je škof uvedel to pobožnost septembra 1941, natanko takrat, ko se je OF že razvila do tistih revolucionarnih oblik, ki so zahtevale prve odloke SNOO. To uvedbo je torej treba objektivno imeti za prvi udarec po slovenskem narodu, organiziranem v OF« (Pregled 1, str. 320). Tako skoraj trideset let po tisti škofovi okrožnici piše zgodovinar in teolog dr. Metod Mikuž, ki je dobro vedel, da pobožnosti, kot so prvi petki, nikakor ni mogoče primerjati z Odlokom o zaščiti naroda oziroma z VOS (varnostno obveščevalno službo), ki jo je Kardelj 15. avgusta 1941 ustanovil kot specialno partijsko enoto za odstranjevanje domačih političnih nasprotnikov.
V Begunjah leta 1941 še ni bilo VOS, njeno delo pa so opravljali domači partizani in terenci. Že 18. decembra 1941 so pri belem dnevu sredi Begunj ustrelili še ne 18letnega Marjana Pregeljca, menda po pomoti, saj naj bi bil prava tarča njegovi svak trgovec Meden. Zares se je začelo pomladi 1942: pri trgovcu Matičiču so izropali trgovino, njega pa odpeljali s seboj; izpraznili so tudi Medenovo trgovino s kolesi. V gozd so odpeljali Jožeta Kranjca iz Dobca in bivšega orožnika Mirka Koširja, ki se ni vrnil in se za njegov grob nikoli ni zvedelo. Tedaj je že »obratovala« Krimska jama in v njej je med drugimi izginilo sedem begunjskih deklet in žena, češ da so se družile z Italijani in izdajale. Pavlo Knap iz Otav in njeno mater so vrgli v Mihčevo brezno, ker naj bi bili krivi za smrt dvajsetih otavskih mož in fantov, ki so jih Italijani postrelili pri Stražišču.
Figure 6. Mihčevo brezno, oktobra 1942; slovenske vloge tistega leta: eni so ljudi ubijali in metali v brezna, drugi so jih od tam jemali in pokopavali v blagoslovljeno zemljo. Brezna nas ločujejo še danes.
V viharni noči 27. julija so partizani umorili 22letnega Janeza Hitija, njegovega brata Franceta pa odpeljali v gozd in vrgli v Mihčevo brezno. Zvedelo se je, da so nameravali tedaj postreliti še nekatere Begunjčane. Po pogrebu Janeza Hitija je v Begunjah nastala vaška straža. Vanjo se je vključila večina mož in fantov, ne glede na pripadnost prejšnjim strankam. Na dan pred vsemi svetimi se je oddelek vaške straže odpravil k Mihčevemu breznu in Jože Kranjec ter Lojze Debevec sta se po vrveh ▶ spustila v globino in tam poiskala truplo Franceta Hitija, ki so ga še isti dan pokopali na begunjskem pokopališču. Tako so se porazdelile slovenske vloge tistega leta: nekateri so ljudi ubijali in metali v brezna, drugi so jih od tam pobirali in pokopavali v blagoslovljeno zemljo.
Francetov pogreb je vodil župnik Viktor Turk, ki je eno leto kasneje tudi sam padel pod komunističnimi streli v Bavdlah pri Grčaricah. Turk je čisto v začetku odobraval partizansko gibanje, ker je verjel, da je njegov namen odpor proti okupatorju. Bil je povezan z vidnim predstavnikom OF iz Cerknice in je redno dobival Slovenskega poročevalca. Ko so septembra 1943 – po kapitulaciji Italije – brigade obkolile Begunje in so tudi na cerkev letele topovske granate, se je menda dal prepričati, da je predaja rešitev za vas in prebivalce, saj so napadalci obljubljali amnestijo. Toda takoj po predaji so župnika in še nekatere prijeli ter odpeljali v kočevske zapore. Zapiski njegovih izjav, ki jih je dal tamkajšnjim zasliševalcem, so ohranjeni v Arhivu Slovenije. Navedli bomo samo nekaj odlomkov: »Okupacija po Italijanih me je močno prizadela, ker sem poznal ravnanje Italijanov na Primorskem in poznal tudi naše ljudi. Bil sem pa prepričan, da okupacija ne bo dolgo trajala, ker bodo zmagali Angleži. Do OF sem bil dobro razpoložen vse do lanskega leta, ko so padli moji stanovski tovariši in nekaj mož, ki sem jih osebno poznal: župan Brulc v Šmihelu, Hrovat in Mišjak, župnik Komljanec in profesor Ehrlich. Videl sem, da naši najboljši padajo.
Do organizacije vaške straže v Begunjah je prišlo po sili razmer. Italijani so požgali Kožljek in grozili, da bodo požgali Bezuljak, Dobec in Begunje, ker smo vsi partizani. Ko so
Figure 7. Cerkno v snegu (Tragedija v Cerknem)
bile težave prevelike, so se fantje in možje iz vseh vasi v fari zmenili, da gredo prostovoljno v internacijo, in so šli v Cerknico. Kdo je dal iniciativo za to, mi ni znano. Vaška straža je bila ustanovljena po umoru bratov Hiti 27. ali 28. julija. Ni bil namen organizirati belo gardo s kakšnimi jasnimi političnimi cilji, temveč samo vaško obrambo, ki naj brani imetje vasi in življenje vaščanov. V beli gardi sem vsaj lokalno videl zgolj borbo za obstanek vasi in za vero – proti komunizmu« (Zaveza št. 26, str. 82 – ARS, Referat II, Glavni štab, fasc. 6 in Referat 1, fond 1515).
Veliko bi tu lahko še povedali o polpretekli zgodovini Begunj, vendar se bomo omejili le na dva podatka: 1. Po Okoliševi knjigi Žrtve druge svetovne vojne je bilo v begunjski fari po 15. maju 1945 še 173 žrtev, večinoma iz vrst domobrancev, vrnjenih iz Vetrinja na Teharje. 47. domobranska četa, ena od čet Rupnikovega bataljona, je bila sestavljena pretežno iz Meniševcev in drugih Notranjcev, vodil pa jo je tudi na njeni zadnji poti Jože Kranjc, ki se je jeseni 1942 prvi spustil v Krimsko jamo in v Mihčevo brezno. 2. Kar 19 begunjskih deklet in žena naštejemo na seznamu žrtev, ki so šle skozi Teharje. Kje naj iščemo vzrok za to? Gotovo najprej pri Krimski jami in Mihčevem breznu, pa tudi pri drugih podobnih krajih, kjer so »osvoboditelji« pokazali, da se jih je treba bati.
Velike Lašče smo že omenili, ko smo se spomnili nekaterih dogodkov iz prvih mesecev leta 1942, toda tisto je bil komaj začetek. Na binkoštno soboto, 23. maja, zvečer so partizani na Rašici iskali župana Paternosta, trgovca Tomažina in njegovega sina Leopolda. Ker njih niso našli, so se znesli nad dekleti, ki naj bi bile izdajalke. Na domovih so pobrali, jih privedli v županovo hišo in postrelili sledeče: Kristino Jaklič, Marijo Mustavar in Marijo Prijatelj, ki je izpolnila komaj 17 let. V noči na 24. julij, ko so italijanske ofenzivne čete prenočevale na dobra dva kilometra oddaljeni Rašici, so partizani izropali Grudnovo domačijo na Ulaki, sedem Grudnovih pa odpeljali s seboj, in sicer: očeta Franca, mamo Angelo, sinove Alojza, Gabrijela in Vinka ter hčeri Marijo in Anico. Vse, razen Marije, ki jo je partizan Bavdek odpeljal na svoj dom in so jo tam rešili Italijani, so potem v poletnem jutru, ko se je z druge strani že bližala ofenziva, v gozdičku Pungertnik onkraj Karlovice postrelili oziroma pobili. 14letna Anica je bila po naključju zadeta samo v roko; omedlela je in kot mrtva obležala med trupli. Zaradi približevanja Italijanov so se morilci hitro umaknili. Ko se je Anica čez nekaj časa zbudila iz nezavesti, je odtavala s kraja smrti in kmalu naletela na Italijane, ki so jo odpeljali v bolnišnico.
Grudnovi so bili pri OF že od začetka slabo zapisani, saj je oče Franc tudi med okupacijo obdržal službo na sodišču v Velikih Laščah. Za njihovo smrtno obsodbo pa je bil po vsej verjetnosti odločilen dogodek tik pred italijansko ofenzivo. Ko so vaščani na ukaz partizanov malo pod vasjo prekopali cesto, kar naj bi ▶ Italijanom prepre
ilo dostop na Ulako, je Gruden menil, da bi to lahko izzvalo italijansko represalijo, ki bi uničila vas, če ne še kaj hujšega, ustavilo pa jih prav gotovo ne bi. Vaščani so Grudnu prisluhnili in že izkopani jarek zasuli. Potem italijanske represalije res ni bilo, toda zgodilo se je partizansko maščevanje. Tisto jutro, ko so partizani v Pungertniku opravili »krvavo rihto« nad Grudnovimi, so pri Poznikovem napadli Italijane iz zasede in ti so zato streljali talce. Tako je bilo potem na pokopališču v Velikih Laščah poleg petih Grudnovih, ki so jih pokopali v skupen grob, še deset krst: sedem talcev, ki s spopadom pri Poznikovem niso imeli skoraj nobene zveze, in trije partizani.
Anica Gruden je v začetku maja 1945 z množico drugih odšla na Koroško in se več let kasneje ustalila v Angliji, kjer sta si z Mirkom Jugom, tudi beguncem, spletla družinsko gnezdece. Ko je pred nekaj leti spet obiskala domovino, je nastopila v tvoddaji Pričevalci in brez znakov sovraštva ter maščevalnosti povedala svojo zgodbo (Zaveza, št. 96, str. 14).
V Karlovici pri Velikih Laščah so 5. julija 2015 odkrili spominsko znamenje, na katerem so skupaj zapisani padli partizani in med vojno ter po njej pomorjeni protirevolucionarji, med njimi pet članov Grudnove družine. Plošče z imeni partizanov so bile pred obnovo pritrjene na tamkajšnjem šolskem poslopju. V vabilu na otvoritveno slovesnost je velikolaški župan Zakrajšek zapisal sledeče: »Nekoč so skupaj obiskovali isto šolo, k molitvi jih je vabil isti zvon, skupaj so zapeli v gostilni …« Res je bilo tako, toda sedaj nas loči jarek naše razdvojenosti.
Dvojna tragedija v Cerknem pozimi 1944
Ne bomo presenečeni, če bo kdo zmajal z glavo, češ po kakšni logiki uvrščate tole poglavje v cikel Kako se je začelo, vendar smo prepričani, da je tema primerna, če smo se odločili za razpravo o izdajstvu in izdajalcih med drugo svetovno vojno in po njej. K temu nas spodbuja tudi dr. Zdenko Roter, ki v lansko leto izšli knjigi Pravi obraz takole piše: »Leta 1945, po koncu vojne, je bilo jasno, da je bilo medvojno vedenje duhovnikov v različnih delih republike različno. Drži, da je duhovščina na Dolenjskem in Notranjskem soorganizirala oborožene skupine, ki so sodelovale z okupatorjem. Drži pa tudi, da je bila duhovščina na Primorskem patriotska in da so mnogi neposredno sodelovali z OF. Na Gorenjskem in Štajerskem, kjer je bila nemška okupacija, pa so praktično vse duhovnike izgnali na Hrvaško, tako da so bili ljudje skoraj čisto brez duhovnikov. Tako v teh krajih duhovščina ni mogla sodelovati z okupatorjem. A nova država teh razlik ni upoštevala in je na svoj način preganjala ali vsaj omejevala tudi delovanje teh duhovnikov« (Pravi obraz, str. 145).
Tragedija v Cerknem pa nam je do neke mere blizu tudi zato, ker smo se po letu 1991, ko je bila na Lajšah prvič maša za vse medvojne žrtve na Primorskem in simbolični pogreb cerkljanskih žrtev, v tem kasneje lepo urejenem spominskem kompleksu večkrat udeležili spravne slovesnosti in o dogodkih leta 1944 marsikaj zvedeli, vendar morda še premalo za temeljito razumevanje. Kdor se želi o tem dobro poučiti, naj vzame v roke knjigo zgodovinarja dr. Borisa Mlakarja Tragedija v Cerknem pozimi 1944, ki v Uvodu takole piše: »Pisec tega besedila sem rojak iz Cerknega, vendar brez neposrednih povezav z dogodki v daljni zimi 1944, kar velja tako za generacijske kot tudi morebitne družinske povezave. Toda kot poklicni raziskovalec novejše slovenske zgodovine in kot zavestni spremljevalec preteklosti in tudi sedanjosti svojega rojstnega kraja ter njegovega širšega območja, to je rovtarskega dela severovzhodne Primorske, sem vsaj od mladeniških let in posebej po začetku študija zgodovine omenjene dogodke imel stalno pred očmi. Kot šolar sem se seveda udeleževal
Figure 8. Spomenik 47 padlim tečajnikom na Brdcih nad Cerknim (Tragedija v Cerknem)
vsakoletnih komemoracij za padle tečajnike partijske šole pri spomeniku nad vasjo, toda šele v kasnejših letih sem s kopičenjem informacij, k čemur so pomembno pripomogle najdbe zadevnih arhivskih dokumentov, prišel do spoznanja, da velja temu posvetiti tudi del svojega raziskovalnega zanimanja« (Tragedija …, str. 10). O Cerkljanih, ki so jih obsodili na smrt, češ da so Nemcem izdali partijsko šolo, in med katerimi sta bila tudi kaplana Lado Piščanc ter Ludvik Sluga, piše dr. Tamara Griesser Pečar v knjigi Cerkev na zatožni klopi: »Dne 3. februarja 1944 se je zgodilo nekaj, kar je prebivalstvo v Cerknem in okolici zelo razburilo. VOS je justificiral 15 Slovencev, med njimi oba cerkljanska kaplana, Ladislava Piščanca in Ludvika Slugo ter učiteljico Pavlo Paa. Kaplana so komunisti že novembra 1943 zaprli in po tednu dni zasliševanja in mučenja izpustili. Potem sta bila ves čas pod nadzorom. Cerkno je bilo v partizanskih rokah. Nemci so samo tu in tam prihajali. Dne 27. januarja 1944 pa so napadli partijsko šolo v Cerknem in ubili 47 tečajnikov. Pokrajinska komisija VOSa (PK VOS) je hitro našla izdajalce. Odločila se je, da so to bili po večini tisti, ki so poleti 1942 na nacionalistični bazi sodelovali z majorjem Darewskim, predstavnikom angleške misije pri 9. korpusu. Takrat je obveščevalna služba 9. korpusa raziskala zadevo in ugotovila, da jim ni ničesar očitati. VOS jim ni mogla do živega, vse kaže, da se je zato maščevala … Pokrajinska VOS je izdal komunike, da so organi VOS justificirali ‘organizirano skupino narodnih izdajalcev in okupatorjevih hlapcev v Cerknem’. Štirinajst »obsojencev« je končalo v breznu na Lajšah, petnajsti Jože Bavcon je bil pa le ranjen. Posrečilo se mu je pobegniti in se rešiti. Po vojni je skušal doseči obnovo procesa, vendar ga nihče ni hotel poslušati. Med zločini, ki jih našteva omenjeni komunike, je tudi ta ‘da so organizirali nemški napad na šolo v Cerknem in priskrbeli vodnika, ki je neopaženo pripeljal nemško vojsko. S tem so neposredno povzročili smrt 47 aktivistov. VOS je v primeru petnajstih Cerkljanov in v mnogih drugih prekoračil celo odredbe revolucionarnega sodstva’ (Cerkev na zatožni klopi, str. 34–36).
Preden skušamo bralcu vsaj nekoliko približati 27. januar 1944 v Cerknem in dogodke, ki so mu sledili, na hitro poglejmo nekaj podatkov iz zgodovine tega takrat partizanskega kraja. Od srede 19. stoletja je bilo Cerkno središče občine in sodnega okraja, kar mu je že pred prvo svetovno vojno dajalo značaj trga. Leta 1869 je tu nastala ena prvih narodnih čitalnic na Goriškem. Iz Cerkna je izšel znani goriški nadškof Frančišek B. Sedej. Italijanska okupacija po prvi svetovni vojni in priključitev Primorske Italiji Cerkljanom nista prinesli ▶
Figure 9. 8. septembra 1943: cerkljanski mladinski pevski zbor s kaplanom Piščancem in gostoma Ljubom Marcem ter Mirkom Renerjem (L. Marc, Črepinje)
ni dobrega, saj se je skoraj hkrati začelo fašistično zatiranje in raznarodovanje. Je pa Cerkno z rapallsko mejo postalo obmejno mesto in v njem so zrasle velike vojašnice, kjer so se nastanile razne enote italijanske vojske, karabinjerji, financarji itn. Domače učitelje in uslužbence so prestavili v notranjost Italije, na njihovo mesto so pa prišli Italijani. Slovenščina je bila s tem iz javnega življenja skoraj čisto izrinjena, se je pa ohranila v cerkvah (pridige, petje, verouk, nekatere verske organizacije). Pritisk s strani oblasti je ponekod izsilil tudi italijanske obrede oziroma pridige, kar pa je veljalo le za priseljene civiliste, kajti vojaki so itak imeli svoje vojaške kaplane. Cerkljanski dekan Ivan Kunšič, ki je bil že leta 1919 interniran na Sardinijo, je leta 1929 imel probleme zaradi jezika v cerkvi. Še več skrbi so oblasti imele z župnikom Ivanom Mozetičem v Ravnah pri Cerknem, ki je otrokom preprečeval vpis v fašistično organizacijo Balilla. Represivni aparat na dobršnem delu Primorske se je sprožil tudi leta 1937, ko so ugotovili, da cerkljanski kaplan Kretič uči otroke slovenske pesmi, in to ne samo nabožnih, po drugi strani pa se brani opraviti mašo ob tridesetem dnevu smrti neke fašistke, češ da je za to pristojen vojaški kaplan. Jeseni 1941 je za kaplana v Cerkno prišel Lado Piščanc in slabo leto kasneje se mu je pridružil še novomašnik Ludvik Sluga. Ker je dekan Kunšič, rojen leta 1872, vse bolj bolehal, je bil za prodekana imenovan že omenjeni župnik Mozetič.
Medtem ko se je cerkljanski fašio ukvarjal z dekanom Kunšičem in njegovimi kaplani, se je približala druga svetovna vojna. Obmejni kraji, kot je bilo Cerkno, so to približevanje že nekaj časa čutili. V zraku je bilo splošno prepričanje, da bo »srbska« vojska z Italijani hitro pometla. Seveda je sledilo razočaranje, ker se to ni zgodilo. Čeprav vojaškega spopada niti ni bilo, so bili prebivalci obmejnih krajev prizadeti. Tik pred napadom na Jugoslavijo jih je namreč oblast preselila v notranjost Italije, in ko so se čez nekaj časa vrnili, so bili domovi izropani. Slovenija je bila razdeljena med tri okupatorje, pa tudi med okupiranimi Slovenci se je že kazal razdor: OF oziroma KPS in tisti, ki so se ji pridružili, so po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo zahtevali takojšen odpor proti okupatorju za vsako ceno, medtem ko so nekdanje tradicionalne stranke zagovarjale politiko čakanja in varovanja človeških življenj ter premoženja. Na Primorskem je bila ta delitev bistveno manjša, saj so imeli fašizem, pod katerim so trpeli dvajset let, za največje zlo in so brez večjih pridržkov prisluhnili organizatorjem OF iz osrednje Slovenije, ki so pozivali k uporu, pri tem pa zamolčevali revolucijo in neizogibne žrtve.
V Cerknem je prvi odbor OF nastal spomladi 1942, skoraj hkrati pa tudi rajonski komite KPS z rojakom Tomom Brejcem na čelu. Prvi partizani, ki so se pojavili v Cerknem – tedaj so jim večinoma še rekli četniki – so bili iz Tolminske čete; vodila sta jo Cerkljana Čelik in Platiša. Proti koncu leta 1942 in pozimi 1943 so tudi Cerkljani odhajali v partizane in okrog božiča 1942 nekateri padli v boju z Italijani. Kljub naraščajočemu odporniškemu gibanju pa je fašistična oblast še vedno nadzirala duhovnike in preprečevala uporabo slovenščine v necerkvene namene. Kot drugod po Primorskem je tedaj tudi Cerkno dobilo svoj Nucleo mobile – premični policijski oddelek (120 mož) za preganjanje partizanov. Poleg tega je bilo v trgu 220 vojakov planincev, štiristo pripadnikov obmejne straže pa še orožniki in financarji. Kljub tej navidezni moči pa se je režim sesuval sam vase in se nezadržno bližal koncu.
V sredo, 8. septembra 1943, so Cerkljani zvedeli za kapitulacijo Italije. Cerkveni mladinski zbor, ki je dopoldne pel pri prvem obhajilu, je popoldne imel zabavo na Gradišču nad vasjo. Z njim so bili domači kaplan Piščanc in njegova gosta Mirko Rener ter Ljubo Marc. Ko so zvedeli, da »Italije ni več«, so začeli prepevati slovenske pesmi. Drugi dan sta se gosta poslavljala, Piščanc pa ju je zadrževal: »Počakajta, sedaj pridejo naši, naša partizanska vojska.« Res je kmalu prišel manjši oddelek partizanov in na poveljstvu garnizije za hteval predajo orožja in odhod vojske iz Cerknega. V naslednjih dneh je vojska odšla in z njo tudi večina Italijanov – civilistov. Oblast v trgu je najprej prevzela »Partizanska komanda«. Cerkljansko se je vključilo v splošno primorsko vstajo in iz prostovoljcev se je formiral Cerkljanski odred, ki je zavaroval trg, en del pa je odšel na goriško fronto. Ko so Nemci fronto prebili, so se Cerk ljani vrnili domov ali pa se vključili v nove brigade. Cerkno je postalo središče partizanskega ozemlja na severnem Primorskem in tu oziroma v okolici so se nastanili razni štabi, na primer štab 9. korpusa, in občasno tudi njihove enote.
Konec septembra je v Cerkno prišla Pokrajinska komisija VOS, ki jo je vodil Miro Perc. Važno vlogo, vsaj v začetku, je pri cerkljanskem VOS imel znani Bojan Štih, ki je že oktobra 1943 sodeloval pri tako imenovani »gestapovski« preiskavi. Kakšno zvezo pa sploh ima ta preiskava z naslovom našega poglavja? 13. avgusta 1943 se je na Javornik s padali spustila tričlanska britanska misija Livingstone II, ki jo je vodil major Neville Darewski. Sodelovali so na goriški fronti, ob nemški ofenzivi pa so se skupaj s partizani umaknili na sever in 21. oktobra prišli v Cerkno. Darewski je po prihodu na slovenska tla imel težave pri vzpostavitvi zveze s Kairom, še bolj pa, ker ni bilo napovedanih letalskih pošiljk za partizane. ▶
Figure 10. Spominski podobici cerkljanskih kaplanov Lada Piščanca in Ludvika Sluge(Tragedija v Cerknem)
Partizansko vodstvo je bilo do tega kritično in mu ni zaupalo. V tistem tednu, ko se je zadrževal v Cerknem, je nezaupanje podkrepil tudi sam s preveč odkritimi razgovori z nekaterimi domačini, za katere je sodil, da so partizanstvu in komunizmu nasprotni. Menda je celo govoril, da Angleži, ki so tedaj še podpirali Mihajlovića, v Jugoslaviji ne bodo dopustili zmage komunizma. Zasedli da jo bodo zavezniki, domačini pa naj do tedaj podtalno organizirajo nacionalistične skupine, ki bodo ob zlomu Nemčije prevzele oblast. Darewskega so iz Cerkna zelo hitro poslali v Šebrelje z izgovorom, da gre za njegovo varnost, v resnici pa je bila to internacija. V začetku januarja 1944 je bil poklican v Glavni štab (v Kočevski rog), kjer mu je major Jones povedal, da je odpoklican. Nato je več kot dva meseca čakal na vrnitev v Kairo. Ko je končno prišel tja, je napisal obširno poročilo, kjer je omenil partizanske očitke na račun Britancev, pa tudi partizansko poročilo, kako so v Cerknem odkrili in likvidirali »gestapovsko tolpo« – in svoje mnenje, da bi na svobodnih volitvah v Sloveniji večina volila jugoslovansko nacionalistično stranko, ne pa komunistov. Čeprav so Darewskega sumili zveze z Gestapom, nič od tega ni bilo res, v očeh Angležev pa je seveda upravičevalo postopek proti njemu.
Figure 11. Hrbtna stran podobice z imeni krivično pomorjenih na Lajšah(Tragedija v Cerknem)
Konec oktobra 1943 je cerkljanska VOS strpala v zapor večje število partizanov, ki so jih nabrali kar v tamkajšnjih vojašnicah. Navajajo se različne številke, ena od prič trdi, da jih je bilo 43. Bili so to v glavnem gorenjski partizani, ki naj bi bili poslani od Gestapa oziroma njegove šole v Škofji Loki. Na Gorenjskem je bil tedaj vse splošen strah pred Gestapom. Do takega stanja je v glavnem prišlo, ker sta se KPS in OF za Gorenjsko zapletli v nekakšna pogajanja s »protifašisti« v nemških vrstah. Do neke mere je to veljalo celo za Prešernovo brigado, ki se je nekajkrat znašla v nemški pasti. Z nemške strani je pri tem igral glavno vlogo šef gestapa Rozumek. Glavni osumljenec »gestapovske« preiskave je pa bil rudarski inženir Helmut Ranzinger, ki je bil zaposlen v rudniku bakra Škofje pri Cerknem. Ko je rudnik ob kapitulaciji Italije nehal obratovati, je bil Ranzinger nekaj časa na Škofjeloškem kot inštruktor partizanskih minerjev. Zaradi slabega zdravja se je vrnil domov v Cerkno in konec oktobra 1943 so ga zaprli. Iz zaslišanj je razvidno, da Ranzinger z Gestapom dejansko ni imel zveze, bil pa je povezan s četniško organizacijo v Ljubljani in je od nje prišlo v Cerkno nekaj pošiljk ilegalnega lista Zarja svobode, glasila Slovenske narodne skupnosti. Na zaslišanju, ki je bilo grobo in podprto z mučenjem, je Ranzinger označil sebe za vodjo plave garde v Cerknem, kaplana Piščanca pa za vodjo bele garde. Pri tem je treba upoštevati, da je izraz bela garda lahko pomenil tudi samo idejne nasprotnike komunizma, kar so Piščanc in nekateri drugi seveda res bili.
In zaključek »gestapovske« preiskave? Od partizanov, osumljenih gestapovstva, jih je menda sedem ali osem bilo obsojenih na smrt, druge pa so poslali nazaj v enote. Ranzinger in domačin Gantar sta bila 6. novembra obsojena na smrt. Piščanca so obsodili na internacijo v Cerknem s tem, da lahko opravlja verske obrede, drugi cerkljanski »belogardisti« pa so bili oproščeni, seveda pa so ostali pod nadzorstvom partizanske obveščevalne službe. Po večini so se spet vključili v zbiranje pomoči ali opravljanje raznih del za partizane, saj so to na Cerkljanskem tedaj počeli prav vsi.
KPS je imela kot nesporna voditeljica partizanskega gibanja izredno trdno organizacijo. Z razvojem partizanstva in naraščanjem števila članov partije se je pokazala potreba po dodatni vzgoji članov in formiranju funkcionarjev. Jeseni 1942 je Centralni komite naložil svojemu ideologu Borisu Ziherlu, naj pripravi študijski material za dodatne partijske tečaje. Tako je julija 1943 v Rogu začela delovati Višja partijska šola in skozi dvanajst tečajev te šole je do konca vojne šlo več kot petsto komunistov.
Kmalu pa se je pokazala potreba po taki šoli tudi na pokrajinski ravni, zato je Aleš Bebler dobil nalogo, da na Primorskem organizira »partijski tečaj za kadre«. Kapitulacija Italije in dogodki po njej, ko je k partizanom in v partijo pristopilo veliko Primorcev, so to potrebo še povečali. Naj tukaj omenimo tudi primorsko »značilnost«, da so med vojno »iz taktičnih razlogov« sprejemali v partijo tudi verne ljudi. Bebler in Leskošek sta tako konec oktobra 1943 na Vojskem organizirala prvi tečaj, ki so se ga udeležili samo Primorci, na drugem pa so že bili tudi Gorenjci in šola je dobila naziv Partijska šola pri PK KPS za Primorsko Slovenijo in pri PK KPS za Gorenjsko. Do januarja 1944 se je v različnih krajih zvrstilo šest tečajev te šole, v Cerkno pa se je preselila 21. januarja 1944, v času šestega tečaja; na tem tečaju je bilo vpisanih 106 tečajnikov, na prejšnjih pa od trideset do šestdeset. Od začetka šole je bilo odprto vprašanje zaščite šole; s preselitvijo šole v Cerkno se je zdel ta problem zaradi močnih partizanskih enot v kraju in okolici do določene mere rešen, kar pa se je izkazalo za zmotno in usodno.
Jutro 27. januarja 1944 je obetalo lep dan. V Cerknem je bilo že od zgodnjih ur živahno, saj je bilo poleg drugih prebivalcev tu tudi več kot sto udeležencev šestega tečaja partijske šole. Okrog sedmih so nekateri že zajtrkovali, drugi so se v gručah pogovarjali na ulici, tretji so se še zadrževali po stanovanjih ali se že učili za izpite, ki naj bi jih opravili v naslednjih dneh. Ko je na vzhodni strani vasi odjeknilo nekaj posameznih strelov, se zanje nihče ni zmenil, ko pa so se nato oglasili še rafali mitraljezov, je bilo očitno, da gre za nemški napad, in nastala je panika. Ker odpora skoraj ni bilo, so Nemci hitro prodrli do središča vasi. Tečajniki in prav tako nekateri oboroženi partizani sploh niso vedeli, kaj se dogaja, in so se odločili za umik iz vasi. Tisti, ki so kraj nekoliko poznali, so bežali po dolini proti Novakom in Trebenčam, večina tečajnikov, ki je bila v Cerknem komaj nekaj dni, pa se ni znala orientirati in so sicer bežali stran od začetka nemškega udara v smeri proti zahodu in severu, kar pa je bilo neugodno, saj so morali teči navkreber po griču Brdce in po Labinjskem klancu. S tem so se izpostavili nemškim mitraljezom na vzhodnih položajih nad vasjo. Več kot polovica tečajnikov je bežala po tej poti, in ko so jih dohiteli nemški vojaki, so jih pokončali še z bombami, pištolami in celo z bajoneti. Na Brdcih je bilo vse krvavo še potem, ko so pobrali ranjene in padle. Ko je po eni uri nemškega divjanja od Čeplaza, kjer je bil štab 31. divizije, priletelo nekaj partizanskih min, so ▶
Figure 12. Od petnajstih na smrt obsojenih Cerkljanov se je samo Jožko Bavcon rešil iz brezna. (Tragedija v Cerknem)
Nemci hitro odšli in se nemoteno vrnili v Idrijo.
Veliko domačinov je pomagalo pobirati ranjence in mrliče. Ranjence so odnesli v Gospodarski dom. Negovale so jih tudi ženske, ki so bile kasneje zaradi nemškega napada likvidirane. Pogreb padlih je bil že naslednji dan; večino so položili v skupni grob, peterico pa so v krstah pokopali posebej. Pogreb je bil s cerkvenimi obredi, ki jih je vodil kaplan Piščanc. Vsega je padlo 26 tečajnikov, devet pripadnikov zaščitne čete in 13 drugih, torej 48 oseb. Enega zaščitnika kasneje niso več upoštevali in tako je na spomeniku na Brdcih z imenom in priimkom vklesanih 47 padlih ali kot pravi Vinko Šumrada v pesmi Sedeminštirideset, ki so jo kasneje recitirali ob obletnicah pokola: »Sedeminštirideset novih krst, sedeminštirideset grobov, sedeminštirideset mladih ljudi zakrila je prst, da zrasel naš dom bo lepši in nov …«
Ko je 27. januarja 1944 132 mož druge čete Heinejevega bataljona pod vodstvom nadporočnika Teichmanna odšlo na pot proti Cerknemu, je bil v načrtu napad na podoficirsko šolo 31. divizije, ki naj bi zadal udarec 9. korpusu. Priprave so tekle v strogi tajnosti in tisto jutro niti Teichmannovi vojaki ob odhodu iz Idrije niso vedeli, kam in zakaj se odpravljajo. Med pohodom je bila ukazana popolna tišina in tako je bil njihov prihod v Cerkno presenečenje za vse tam in v okolici nastanjene brigade in divizije. Nemci so šele kasneje ugotovili, da niso napadli podoficirske šole, ki je malo prej prenehala delati, ampak partijsko šolo. Znano je, da je usodnemu 27. januarju, ko je po Cerknem divjala nemška Teichmannova četa in povzročila smrt tolikih obetajočih mladih ljudi, v zelo kratki časovni razdalji sledil 3. februar, ko sta se domača partija in VOS znesli nad domačimi političnimi nasprotniki ali morda samo kritiki, ki naj bi z izdajo povzročili to, kar se je zgodilo 27. januarja. Prvemu delu tragedije je sledil drugi del. Dr. Vida Deželak Barič o tem v Oceni Mlakarjeve knjige Tragedija v Cerknem takole piše: »Gre za raziskavo tragičnih dogodkov v Cerknem konec januarja in v začetku februarja 1944, ki jih je povzročil nemški napad na partijsko šolo v Cerknem 27. januarja 1944, čemur je sledila 3. februarja 1944 usmrtitev domačinov, ki so jih partizanske oblasti obtožile izdaje partijske šole in jim s tem pripisale krivdo za žrtve ob nemškem napadu. V časovnem razponu enega tedna se je torej dogodila tragedija v dveh medsebojno vzročnoposledično povezanih dejanjih, v katerih se prepleta okupatorjevo nasilje nad slovenskim narodom z nasiljem znotraj samega naroda, to je z nasiljem partizanskega gibanja nad domačim nasprotnikom oziroma nad ljudmi z zadržano držo do partizanov« (Prispevki za novejšo zgodovino 2001/1, str. 164).
Niso še bile ugotovljene posledice nemškega napada, že so se kresala mnenja, kako je do tega sploh moglo priti, zakaj ni bilo bolje poskrbljeno za varnost. Razprave in preiskave o tem so se dolgo vlekle in se pravzaprav nikoli niso zaključile. Zelo hitro pa se je našel odgovor oziroma izgovor, da je bila po sredi izdaja in določeni so bili tudi »izdajalci«.
Že dan po nemškem napadu je bil aretiran Mirko Hojan, načelnik štaba 31. divizije. Zasliševali so ga v Davči, obsodili na smrt in ustrelili. Ker je bilo to takoj po katastrofi v Cerknem, se je že govorilo, da je on izdal partijsko šolo. Vendar je Ivan Bratko 2. februarja 1944 v poročilu PK KPS za Primorsko takole pisal: »Vodstvo bele in plave garde v Cerknem in dejanski organizatorji izdajstva dne 27. januarja so tisti ljudje, ki so bili aretirani v zvezi z afero Ranzinger že konec oktobra 1943. To sta oba kaplana, zlasti Piščanec, ter krog okrog njiju (učiteljica Paa itd). Formalnih dokazov njihovega izdajstva najbrž ne bomo dobili« (Tragedija v Cerknem, str. 115). Kaže pa, da se je zadeva pripravljala že prej, kajti 2. februarja zvečer je v Cerkno prišel varnostni bataljon baškega okrožja, patrulja zaščitne čete PK VOS in še nekateri drugi. Aretacije po hišah so v glavnem izvajali nedomačini. Do jutra 3. februarja so aretirane zadrževali v Juškovem kozolcu v Cigunci, nato pa jih odpeljali na Lajše ter se ustavili na Kladenjski senožeti, kjer je bilo brezno v Mišilajci. Čez dan so jih pri seniku zasliševali. Zapisnika niso pisali. Kaplan Piščanc je ostajal miren in zasliševalcem odgovarjal z argumenti. Zvečer tik pred temo so zasliševalci razglasili nekakšno sodbo, vsi so bili obsojeni na smrt. Seveda je bilo ob tem mnogo prošenj in joka. Posamezno so jih nato vodili k breznu, vsakega ustrelili v tilnik in potisnili v globino. Ob streljanju sta se skušala izviti Kavčič in Bavcon, vendar je le slednjemu uspelo preusmeriti strele toliko, da v trenutku, ko je padel v brezno, ni bil smrtno ranjen.
Še med streljanjem se je za hribom zaslišalo drugo streljanje in vosovci so mislili, da prihajajo Nemci, zato so v naglici še preostala trupla zmetali v brezno ter ga zasilno zamaskirali. Ko so okoli brezna še malo počistili, so že v temi odšli. Ne vemo, ali so že takrat pustili stražo, zanesljivo pa je bila tam naslednjega dne. Zaslišal jo je namreč Bavcon, ki je že tisti dan hotel priti iz brezna. Preživel je tudi zato, ker je bil dobro oblečen, s seboj je imel več robcev, da se je zasilno obvezal, in tudi žganje. Kasneje mu je s pomočjo zlaganja trupel uspelo priti ven in se je v zavetju noči napotil proti Cerknemu. Ustavil se je pri sorodnikih svoje žene in tam so poklicali italijanskega zdravnika dr. Sticchija, ki mu je po krajšem oklevanju prišel pomagat. Od tam so tudi sporočili njegovi družini, da je ostal živ. Toda tedaj se je v Cerknem že širila govorica, da so nekateri na Lajšah preživeli. Vosovci so že 5. februarja izvršili preiskavo pri družinah Kavčič, Bavcon in Piščanc. Končno so ugotovili, da v breznu manjka Bavcon. Do te ugotovitve so prišli, ko so hoteli vzeti njegov usnjeni površnik. Čez nekaj časa je Bavcon odšel v Gorico, kjer je pri sorodnikih prebil ves čas do konca vojne. 8. februarja 1944 je bil v Cerknem izobešen tale komunike in pozneje razširjen po Primorski:
»Organi varnostno obveščevalne službe so dne 5. II. 1944 ob peti uri justificirali organizirano skupino narodnih izdajalcev in okupatorjevih hlapcev v Cerknem:
1. Piščanec Lado, kaplan, Barkovlje
2. Sluga Josip, kaplan, Visoko pri Kranju
3. Bevk Filip, kmet, Cerkno
4. Paa Pavla, učiteljica, Dol. Otlica
5. Sedej Pavla, šivilja, Cerkno
6. Mlakar Anton, kmet, Lazec
7. Ambrožič Janez, zidar in kmet, Otalež
8. Bogataj Rudolf, čevljar, Gor. Lazne
9. Zorzut Karlina, hišnica, Kojsko
10. Ržen Angela, šivilja, Cerkno
11. Mezek Katarina, kmetica, Cerkno
12. Purgar Malka, služkinja, Zakriž
13. Rojc Franc, trgovec, Cerkno
14. Bavcon Josip, šofer, Gradiška
15. Kaučič Albert, mesar in strojar, Cerkno ▶
Iz obširnega opisa zlo
inov, ki naj bi jih zagrešili obsojenci, navajamo samo dve točki, ki se nanašata na izdajo partijske šole, in zaključek:
7.) Organizirali so nemški napad na šolo v Cerknem in poskrbeli za vodnike, ki so po skrivnih poteh neopaženo pripeljali nemško vojsko do šole.
8.) S svojim izdajalskim dejanjem so neposredno povzročili smrt 47 najboljših mladih slovenskih ljudi.
Voditelja te zločinske skupine sta bila kaplana Piščanec in Sluga, ki sta ob vsaki priliki vršila svoje protinarodno, razdiralno delo. Kjerkoli sta mogla, sta škodovala osvobodilni borbi in sabotirala odredbe naše oblasti.
Sodba naj bo vsem, ki še mislijo z okupatorjevo pomočjo terorizirati slovenski narod in dušiti njegove osvobodilne težnje, poslednji opomin in mejnik v njihovem protiljudskem so delovanju z okupatorjem. (Tragedija v Cerknem, str. 133, 134).
Zavedajoč se velikega, delno prikritega razburjenja med Cerkljani in tudi drugimi Primorci, ki so zlasti kaplana Piščanca poznali kot duhovnika in pesnika, sta partija in VOS organizirali kampanjo, da bi ljudem pojasnili „veleizdajniško delovanje in upravičen konec petnajstih belogardistov“. Velik miting je bil 13. februarja v Cerknem in nato še po drugih krajih. Nezadovoljstvo in strah pri ljudeh pa sta kljub temu ostala. Prizadeti so bili tudi primorski duhovniki, ki so Piščanca in Slugo dobro poznali in bili prepričani o njuni nedolžnosti. Nekateri so si upali to tudi v pridigi javno povedati. Mati učiteljice Paa je ob vsaki priliki javno opozarjala na krivičnost obsodbe njene hčere in se zato celo sporekla s šefom VOS Mirom Percem. Čeprav je bila VOS z odlokom SNOO že februarja 1944 ukinjena, so se vosovci materi maščevali. V začetku maja 1945 so jo zaprli in ustrelili. Leta 1962 so bili objavljeni nemški dokumenti o napadu na Cerkno, s čimer je dokazano, da Nemci za partijsko šolo sploh niso vedeli, toda na spomeniku nad Cerknim pod imeni 47 padlih slušateljev še vedno piše: „Bili so žrtve belogardističnega izdajstva in nemškofašističnega napada.“ Tudi v znanem zgodovinskem romanu Ukana so Piščanc in njegovi sotrpini prikazani kot izdajalci. Josip Bavcon, ki se je februarja 1944 rešil iz brezna na Lajšah, je bil po koncu vojne več kot eno leto zaprt; nikoli ni bil obsojen, vendar so mu že odobreno pokojnino odvzeli, tako rekoč do svoje smrti 1984 pa je živel pod nadzorom.
Zaključek
Zaključek po tem, kar predolgem razpravljanju bo kratek. Ne moremo se strinjati s parolo, da vemo, kdo so bili izdajalci in kdo osvoboditelji. Dokler imamo vsak svojo resnico, dokler govorimo vsak svoj jezik, bomo to težko vedeli in tudi do sprave, ki nam je še kako potrebna, če hočemo „stati inu obstati“, ne bomo prišli. In kaj lahko naredimo? Ali sploh moremo kaj narediti? Eno od sredstev za vpliv na razmere v demokratični družbi, in to naj bi naša vsaj do neke mere bila, so nedvomno volitve. Izkoristimo ga! Hkrati pa so nam na razpolago tudi nadnaravna sredstva. Škof Rožman, ki je med nadnaravnimi sredstvi priporočal tudi „kontrarevolucionarne“ prve petke, je v pismu duhovnikom zapisal: „In molite, molite, da se nas Bog usmili!“ Pa še – ali sploh vemo, da imamo toliko mučencev, ki nam tam zgoraj lahko pomagajo, le verjeti moramo v moč njihove priprošnje, biti moramo z njimi v navezi?!! ■
Figure 13. Zakaj torej potrebujemo spravo? arhiv Zaveze