V zadnji, 106. številki Zaveze sem bralcem obljubila, da bom tokrat objavila nadaljevanje o medvojnem in povojnem življenju v Dravljah pri Ljubljani, predvsem pa o težkem življenju družine Koman in krutem uboju sina Poldeta. Po svojih zapiskih nam bo spregovorila že pokojna Poldetova najstarejša sestra Milica. S pričevanjem sestre Martine (klicali so jo Darinka) smo se že seznanili.
Te zapiske je gospa Milica naredila po vojni kot spomin in opomin svojima dragima nečakoma s preprosto, z iskreno in dobronamerno željo, da ohranita spomin na svoja stara starša Angelo in Leopolda Koman in še posebno na svojega strica, vsem dragega Poldka (1927), ki je umorjeni brat sestre Milice (1929), Martine (1931) in najmlajše Marije (1941), matere obeh Miličinih nečakov. Gospa Martina nam je že predstavila tragično smrt mladoletnega Poldka in vse zlo, ki je doletelo družino po vojni. Današnjo zgodbo sem izbrskala iz pisnih virov zdaj že pokojne najstarejše sestre Milice. Naslovila jih je Moja resnica, v podnaslovu pa dodala nemški rek: Jede Geschichte hat drei Seiten: meine, deine und wie’s wirchlich war. (Vsaka zgodba ima tri plati: mojo, tvojo in tisto, ki je resnična.) Prisluhnimo ji.
»Draga nečaka, želim vama spregovoriti o letih trpljenja, ki so prizadela našo družino tako močno, da vidva še danes čutita posledice. Čas trpljenja, ki ga ni bilo konca, se je iz neskončnosti spremenil v preteklost … Spomin je že nekoliko obledel. Vse tisto, kar je takrat iz zunanjega sveta vplivalo na našo duševnost, gre zdaj po obratni smeri, iz duševnosti v zunanji svet. Vendar vsega razočaranja, trpljenja in resničnih muk ne morem več izpovedati, ker enostavno ni besed, s katerimi bi lahko vse to popisala. Svojega kolega Dušana sem nekoč vprašala, če kaj bere, kaj se je dogajalo na Teharjah, v Rogu itd. Povedal mi je, da je bilo še stokrat huje, kot je opisano v knjigah. Nekje sem prebrala misel Daljnega vzhoda: Če si izgubil ugled, nisi izgubil nič; če si izgubil zdravje, si izgubil pol življenja; če si izgubil upanje, si izgubil vse. Zase lahko rečem, da sem takrat izgubila upanje, tako veliko je bilo trpljenje.«
Prva razočaranja
Ob pričetku vojne se je Milica večkrat spomnila obdobja, ko je hodila v peti razred: septembra 1939 se je začela druga svetovna vojna. »Še zdaj vidim starejše fante višjih letnikov, kako so vsak dan stali ob zemljevidu Evrope, gledali, do kam so prodrli Nemci, in debatirali. Nas, deklet, to ni zanimalo, saj je bilo dogajanje daleč od nas, tam nekje za devetimi gorami, in se nas ni tikalo. Ko bi takrat vedele, kako kmalu bo to gorje vojne prišlo tudi do nas!« Verjetno si je takrat malokdo predstavljal, da bo vojna prišla tudi do nas, predvsem pa, da bo navrgla še večje zlo: boljševistično revolucijo.
»Ob pričetku vojne smo bili vsi za OF. Prepričani smo bili, da je naša ‘osvoboditeljica’. Spomnim se, da smo doma imeli letak ali morda kar časopis, ki ga je izdajala OF. Skrivali smo ga pod predalom v kuhinji. Navdušeni smo bili nad vsebino in gesli, saj OF še ni pokazala prave podobe, kar se je zgodilo leta 1942. Takrat so se začele vrstiti likvidacije samih uglednih, poštenih in narodno zavednih Ljubljančanov. Eden prvih žrtev je bil industrijalec Avgust Praprotnik. Razširile so se govorice, da ga je ubil Štefan Babnik iz Dravelj; ker naj bi bil ranjen tudi sam, je nekaj dni kasneje umrl. Takrat pri nas za vzrok njegove smrti nismo vedeli. Spominjam se veličastnega in množičnega pogreba. Pogrebci pa so bili vsi simpatizerji partizanov. Po likvidacijah takih ljudi se je naše navdušenje za partizane pričelo ohlajati.
Ugotavljali smo, da so iz Dravelj odhajali v partizane taki, ki niso bili nikoli z ničimer zadovoljni, ki so veljali za lenuhe in so bili nasprotniki verskega življenja. Glavni je bil Kraščkov Pavle, ki je bil že pred vojno komunist. Babnikov France, Štefanov brat, je bil po vojni likvidator večine vrnjenih draveljskih domobrancev in glavna priča pri skoraj vseh sodnih procesih. Bil je tudi ovaduh v zaporih domobrancev na škofjeloškem gradu, kjer je prepoznal Žagarjevo Maro. Najbrž ni imel nič proti njej, zato je ostala živa. Tudi v Škofovih zavodih ni manjkal. Berličev Srečo ga je videl skozi okno, kjer je na dvorišču z glavo prikimaval ali odkimaval, koga naj ubijejo in koga ne. V partizane so odšli tudi vsi fantje iz Lončarjeve bajte na Vodnikovi 200. Njihova bajta je ‘slovela’ kot bajta ‘lumpenproletariata’. Lahko rečem, da jih je iz Dravelj odšlo v partizane kar lepo število. Razen redkih izjem je s partizani na tak ali drugačen način sodelovala večina Draveljcev. Marsikaj sem o padlih partizanih in partizanstvu zvedela šele iz nagrobnih govorov. Za partizane pa niso bili ‘primerni’ kar vsi. ‘Preverjeni borci’ so se takih na ‘lep način’ znebili. Moj bratranec Franci Dermastja in še nekateri njegovi kolegi iz Dravelj so že imeli pripravljene nahrbtnike, da se pridružijo partizanom. Pa jih je ‘ne ve se kdo’ izdal Italijanom. Tisto noč, ko so fantje nameravali v gozd, so napravili racijo, jih prijeli in poslali na Rab. Nekaj jih je umrlo od lakote, Franci se je srečno vrnil in se pridružil domobrancem, saj mu ni preostalo drugega.«
Prve žrtve
»Poleti 1942 so partizani pričeli pobirati može ‘za odstrel’ kar iz njihovih domov. V neposredni bližini naše hiše so na Draveljsko 10 prišli po Jožeta Šimnovca. Imel je majhnega otroka, žena Ančka je bila noseča. Kaj se jim je Jože za
Figure 1. Gospa ing. Milica Koman – maj 1969
meril, ne ve nihče. Pred vojno je bil zelo aktiven pri kulturnoprosvetnih društvih in pri Orlih. Verjetno tudi pri arondaciji zemljišča za cerkev v Dravljah, ko naj bi vsak posestnik odstopil nekaj zemlje v okolici Vodnikove šole. Po poklicu je bil zavarovalni zastopnik Vzajemne zavarovalnice. Njen uslužbenec je bil tudi Marijan Dermastja Urban, kasnejši znani komunist in župan mesta Ljubljane. Pri likvidaciji Jožeta Šimnovca je bil navzoč Franci Jenko, partizan iz Dravelj. Z Jožetom sta skupaj sodelovala pri Orlih in vedel je, da je Jože poštenjak. Zapomnil si je mesto, kjer so ga pokopali. Krivična smrt ga je tako pretresla, da je sklenil pobegniti ob prvi priložnosti. Če pobijajo take ljudi, kot je bil Jože, so partizani ničvredneži. Domačim je povedal, kam so Jožeta zagrebli. Šele naslednje leto jim je uspelo, da so ga pokopali na draveljskem pokopališču. Medtem je žena rodila hčerkico Ančo. Franci je končno iz partizanov pobegnil in se šel javit Italijanom: raje je šel v internacijo, kot da bi še naprej sodeloval s partizani pri pobijanju Slovencev. Vrnil se je iz internacije, se pridružil domobrancem, a na Koroško ni hotel bežati. Šel se je javit partizanom, ki so ga zaprli in v ječi verjetno mučili do smrti. Domačim pa so javili, da je naredil samomor. ▶
Druga partizanska žrtev že l. 1942 je bil France Pesjak s takratne Kamnogoriške 20. Bil je poro
en z Antonov
evo Bernardo in o
e dveh deklic. Tudi on je bil nekdanji
lan kulturnoprosvetnega društva. V gozd so odpeljali oba z ženo Bernardo. Po kakem tednu so njo poslali domov in takoj je prišla k nam. Bila je tako vsa iz sebe, da je dobesedno letala po kuhinji. Ni mogla govoriti niti jokati ne, ampak je samo hlipala: »Angela, kaj sem videla! Joj, kaj sem videla!« Nekaj časa je tako hlipala, potem jo je mama nagovarjala, naj vendar pove, kaj je videla, saj ji bo potem lažje. Pa je samo zbegano odkimavala, ničesar naj si ne drzne povedati, so ji zagrozili v gozdu. V nas otroke je ob tem prizoru vstopila groza. Od takrat naprej nas je bilo strah. Naš ata se je ves čas zavedal, da lahko pridejo neke noči tudi ponj, ga odpeljejo in ubijejo. Naša hiša je bila tik ob žični ogradi bloka in upali smo, da bi lahko priklicali pomoč, če bi se kaj takega zgodilo. Toda oče je vedel, da se na italijansko pomoč ne sme zanašati. Njegov prijatelj prof. Sever z Ježice mu je povedal, da so tudi ponj prišli trije partizani. Kričal je na vse pretege, da bi ga Italijani slišali, a zaman. Sam se je spopadel z ugrabitelji in posrečilo se mu je, da niso vdrli v hišo in ga odpeljali. Po vojni je bežal in umrl v Ameriki. Našemu atu so zaupni znanci povedali, da se je znašel na listi za umor. To so preprosto sklenili na partizanskem sestanku, ki so ga imeli Hafner, Riha in Brajnik iz takratne Bitenčeve ulice. Domobrancem je uspelo, da so zapisnik zaplenili in ga pokazali atu. Od takrat naprej je imel ata vedno pripravljeno sekiro za pečjo, da bi se branil. Hafnerja, Riho in Brajnika je kasneje ubila Črna roka. Grožnja atu in pripravljena sekira je v nas, otrocih, grozo stopnjevala.
Še kar naprej so se vrstili partizanski umori. Ubili so Jožeta Krajška (1931), še dečka, ki je šel k stari mami v smeri proti Dobrovi. Zakaj skoraj še otroka? Za partizane naj bi bil ‘belogardistični’ kurir. Tudi celotnim družinam niso prizanesli. Pobili so družino Rapotec, stanovali so na Levičnikovi 6: očeta, mater in hčerko Angelo. Ubili so jih na poti proti Dobrovi, da bi kupili živila, zlasti meso in mesne izdelke, in jih prodajali naprej. Partizani so ubili najprej očeta, in ker se ni vrnil domov, sta žena in hčerka šli za njim poizvedovat. Pričakali so še njiju in ju ubili. (Morda je bilo obratno.) Kaj več o družini se ni vedelo, ker so šele pred kratkim prišli v Dravlje. Velik strah in ogorčenje je povzročil izkop okoli desetih partizanskih žrtev. Bili so iz Glinc, Po dutika in Ježice. Da bi jih sorodniki lahko prepoznali, so jih dali na ogled med Kamnogoriško in Vodnikovo cesto. Smrad razpadajočih trupel je naš odpor do komunističnega izživljanja nad nasprotniki revolucije samo še povečal. Čez dan ali dva so nekaj teh žrtev pokopali na draveljskem pokopališču v vrsti eno za drugo od groba Jožeta Krajška in Jožeta Šimnovca naprej. Šele v samostojni Sloveniji so nekatere prekopali na domača pokopališča v njihovih župnijah.«
Ali so našega Poldka res ubili?
Polde Koman je bil najstarejši od Komanovih otrok in edini sin. Bil je še dijak klasične gimnazije, ko se je jeseni 1944 z nekaterimi dijaki in z več študenti pridružil domobrancem. Ata in mama sta mu branila, a družba mladih somišljenikov in njegovo mladostno navdušenje za osvobojeno Slovenijo brez komunističnega terorja sta prevladala. Vojaško življenje mu je bilo neznanka, v njem sta kipela idealizem in mladostna vznesenost. Z domobranci je stražil progo Ljubljana–Borovnica, kjer so dočakali svobodo. Prisluhnimo spet sestri Milici: »Še danes vem, da je bil 6. maj 1945 lep, sončen dan. Polde je prišel domov po slovo. Domobranci so se zbirali v Ljubljani na kolodvoru in čakali na odhod na Koroško, kamor bi se odpeljali 7. maja. Bil je vesel, tolažil nas je, da bo njihovo izgnanstvo trajalo le kake tri tedne. Partizani bodo medtem Ljubljano zavzeli, vendar se bodo domobranci vrnili z Angleži in skupaj pomagali Slovencem do resnične osvoboditve. Ta čas naj se dobro imamo. Mama ni bila tako brez skrbi: naročala mu je, naj pazi nase, da se mu kaj ne zgodi. On pa se je poslavljal, kot da bi šel na izlet. Že je odhajal skozi vrata in po stopnicah; mama je hitela za njim do hišnih vrat in še naprej po stopnicah, jokala in moledovala, naj ne odhaja …
Po Celovški cesti so se valile trume vojakov, civilisti z vpregami in culami, kolesi in podobnimi vozili, naloženimi z vsem svojim premoženjem. Naš ata je odločil, da mi ne gremo nikamor. Naši sorodniki Dermastijevi so spraševali, ali naj gredo ali ne. Ker mi nismo odhajali, so tudi oni ostali doma. Šli so le najstarejši: Franci, Fanči, Vera in Mici. Zakaj sta se Vera (1928) in Mici (1929) tako odločili, mi ni bilo nikoli jasno, saj nista ničesar naredili. Franci je bil domobranec, Fanči pa dekle poveljnika draveljskih domobrancev Franca Grisa Radota, zato so jo mnogi imeli ‘v želodcu’. Odšla je večina domobrancev iz Dravelj. Odšli sta tudi dve družini z otroki, Smoletova in Šepinova. Poleg teh pa še Jožetovi, sinova Tone in Ivan s svojima družinama. Nasprotno pa je večina Draveljcev, ki je sodelovala s partizani, živela v radostnem pričakovanju svobode, mi pa seveda razočarani, polni strahu in ugibanj, kaj nas zdaj še čaka …, in navsezadnje polni groze, ko smo slišali za govorice o vrnjenih domobrancih.
Moralo je biti že konec julija 1945. Ata so že zaprli, mame še ne. Imela sem šestnajst let in sem vsak dan hodila delat na kmetijo Pri Pikcu v Vižmarjih. Pešačila sem ob železniški progi. V železničarski hiši ob progi (nekje ob tovarni Dekorativne) so stanovali Peternelovi iz Dravelj, vsi v družini zelo ‘zgrajeni’. Gospodinja je verjetno večkrat opazila, da hodim mimo. Nekega jutra me je pričakala in brez vsakega sočutja pričela pripovedovati, da hodi k njim fant (verjetno zaradi njihove hčerke), ki je partizan. Povedal je, da je bil priča dogodka v taborišču pri Kranju, ko so ubili naše
Figure 2. V nedeljo k maši – Milica in Martina Koman
ga Poldka. Niti besede nisem spravila iz sebe, tudi zajokala nisem. Imela sem občutek, kot da mi je to povedala bolj privoščljivo kot sočutno. Novica me je vidno prizadela in ženska je spremenila ton glasu. Nisem je več slišala, odtavala sem naprej po poti. »Ne, to ne more biti res!« je bila moja prva misel. »To je moral biti kdo drug!« Spomnila sem se, kako nam je Poldi včasih pripovedoval, da ga kolegi ▶
Figure 3. Polde Koman v najstniških letih
večkrat zamenjajo z njegovim domobranskim kolegom, nekim Šefom. Njegov oče je bil pek na Starem trgu. Gotovo so ubili njega, ne našega Poldka! Kot brez misli sem pritavala na kmetijo. Pri Pikcu smo tisti dan želi, menda je bil oves, še danes ne vem, kaj. Za nobeno rabo nisem bila. Samo posedala sem po snopih. Ko sem zvečer prišla domov, mami nisem upala ničesar povedati. Že tako je bila vsa potrta zaradi atove aretacije. Sama pri sebi sem v tistih dneh neprestano premlevala, kar mi je povedala Peternelova.
Avgusta, po amnestiji, so iz Škofovih zavodov pričeli prihajati bedni jetniki, nekdanji domobranci. K Pikcu je prišel Martnakov Martin. Zagledala sem ga v hiši, na klopi ob peči. Ves shujšan, lačen in tako beden je bil! Bridko sem začela jokati, še danes ne vem zakaj: ali zaradi njegove žalostne podobe ali zaradi misli, kaj pa, če Poldka resnično ne bom nikoli več videla. V tistem času je prišlo iz Škofovih zavodov nekaj mladoletnih jetnikov. Ti so verjetno razširili govorice o našem Poldku. Do mame niso takoj prišle, čudila pa se je, kako to, da Poldka še ni. Neko jutro po maši so mami prinesle na nos resnico o Poldku draveljske ženske. Domov je prišla do konca obupana. Šele takrat sem ji zaupala, kaj je meni tisto jutro povedala Peternelova. Mama se je hotela prepričati, če so govorice resnične. Takoj je šla poizvedovat, kdo je tisti fant, ki ga je omenila Peternelova, češ da je bil ob uboju prisoten. Zvedela je, da stanuje na Podutiški (nekje v okolici današnje gostilne Jež). Našla ga je in povedal ji je vse, kako je bilo. Prav tako kot je kasneje opisal France Kozina in po njegovem opisu tudi grof N. Tolstoj v angleški izdaji svoje knjige, kjer govori o vrnjenih Kozakih in omenja tudi domobrance. Ko se je mama vrnila domov, nama je z Darinko, ona je imela štirinajst let, jaz šestnajst, Marija štiri leta, pripovedovala vse, kar je zvedela. Darinka je pričela jokati, sama nisem mogla.«
Mučna poizvedovanja še naprej
»Naše poizvedovanje o Poldku in želja, da o njem izvemo čim več resničnih podrobnosti, se s tem še nista končali. Mama še vedno ni povsem verjela, kar ji je o Poldku povedal partizan. Podobno kot jaz je tudi ona dvomila o njegovi smrti. Morda pa ga imajo kje zaprtega? Širile so se govorice o zaporih na Kočevskem. Zato je še od drugih izpuščenih iz Zavodov hotela potrditev tega, kar je že vedela. Spet je zvedela za enega, ki je bil v četi, ko so Poldka ustrelili. To je bil Magistrov, Vidin brat. Stanovali so v tisti lepi leseni vili pod hribom na Pržanu. Takoj sem ga obiskala. Zgrozila sem se, ko sem ga zagledala: nemočno je ždel na oblazinjenem stolu, pravi okostnjak! Povedal mi je, da ni bil poleg, ampak je za njegovo smrt slišal od drugih. Dal mi je naslov nekega Bojana Pippa, ta pa je bil s Poldetom v isti četi. Stanoval je v bližini Stadiona na Koroški cesti. Takoj
Figure 4. Brezskrbna otroška leta Milice, Poldeta in Martine
sem šla še do njega, čeprav ga nisem poznala. Spet sem naletela na okostnjaka. Spomnim se, da je še na oblazinjenem naslonjaču imel podloženo blazino. Našega Poldka prej ni poznal, bil pa je poleg, ko so ga ubili. Povedal je isto, kot sem že vedela. Poldka so ustrelili ponoči z 29. na 30. maj. Točno pa ne more povedati, ob kateri uri, ker so jim takrat ure že pobrali. Menda je bilo okoli polnoči. Leta 1996, ko sem ga ponovno obiskala, se je spomnil, da so Poldka ustrelili podnevi. Večini preživelih domobrancev pa se je ta strahotni dogodek vtisnil v spomin na nočne ure.
Vendar še vedno nisem mogla verjeti, da so Poldka resnično ubili. Spomnila sem se, da so ga kolegi večkrat zamenjali z nekim Šefom, pravili so, da sta si bila podobna. Zvedela sem, da je ta stanoval na Starem trgu in doma so imeli pekarno. Morda pa bi šla poizvedovat še k njim. Postopala sem pred pekarno, a vstopiti si nisem upala. Da bi pa kar odšla, pa tudi nisem hotela. Nekaj časa sem postopala po okolici, nato sem se spet vrnila. Za peka in pomočnika sem postala sumljiva, saj smo bili takrat vsi prestrašeni in nezaupljivi. Ne vem kdo, pek ali pomočnik v beli halji, je prišel ven in me nekaj časa neprijazno gledal. Ustrašila sem se in brez besede hitro odšla. Morda so me imeli za vohunko, ki jo je hitro ‘pobrisala’, potem ko so jo zasačili pri vohunjenju … Šele dosti kasneje sem zvedela, da je Poldkov domobranski kolega Marijan Šef ostal živ. Po študiju medicine je vstopil k jezuitom in v cerkvi sv. Jakoba imel novo mašo l. 1966. Seznanila sem se tudi z njegovo sestro Blandino.«
To pa je vse, kar so lahko do takrat Komanovi zvedeli o ubitem Poldku. Negotovost, iskanje sledi za pobitimi, zlovešč molk boljševističnih zmagovalcev so bili za svojce hudi psihični pritiski. Vendar je Komanovim uspelo zvedeti zelo veliko: Polde je resnično mrtev, njegovo truplo so zagrebli nekje na Zlatem ▶ polju v Kranju. Tiso
i in tisoči svojcev pobitih še danes ne vedo popolnoma ničesar o svojih dragih, ki so neznano kdaj in kje za vedno izginili. Ob njihovih imenih je le pripis ‘pogrešani’. Od te nepregledne množice ostaja le peščica teh, ki so zanje domači zvedeli in jih pokopali v blagoslovljeno in prekrvavljeno slovensko zemljo. Žal še vedno zaman pričakujejo, da se bodo njihovi dragi domači vrnili v javnost z imeni. Namesto molka, prikrivanja in laži naj že končno spregovorijo resnične in prave besede! Pa tudi take, ki bodo brez sprenevedanja razkrile resnico o pobitih, izdanih in prevaranih partizanih, ki so se idejno razšli z boljševistično revolucijo, njenim nasiljem in terorjem.
Ata in mama v zaporu
»Ata so zaprli konec junija 1945, še preden smo zvedeli za Poldkovo smrt, mamo pa septembra. Oba v zapore na Miklošičevi.« (O njunem zaporniškem obdobju je znano le to, kar je povedala že Darinka v prejšnji Zavezi.) »Še prej so neznanci naredili hišno preiskavo, premetali vso hišo in pobrali vse, kar je bilo bratovega: rojstni list, spričevala, pisma, fotografije, obleko, čevlje. Takrat nismo pomislili, da so ga ubili in morajo zato izbrisati vsako sled za njim. Polde Koman ne obstaja več!
Ko sem mnogo let kasneje premišljevala o maminem zaporu, sem prišla do spoznanja, da je prav zapor in stik z drugimi ženskami mamo rešil psihičnega zloma in propada. Če bi ostala doma, bi shirala od bolečine. V zaporu pa se je srečala z drugimi ženami in materami, ki so jim pobili po več otrok in vrh vsega še moža. To ji je gotovo delno pomagalo prenašati lastno bolečino. Verjetno tudi skrb, ker smo me tri ostale doma popolnoma same. Najmlajša Marija je bila stara šele štiri leta.« (V skopih obrisih je spomine na tisto jesen in dolgo zimo, ko so bile vse tri deklice same doma, opisala že Darinka.) »A to so le drobci tistih strašnih mesecev. Ves čas sem premišljevala, s čim le sta si mama in ata nakopala zapor? Ko je mama od fanta iz Podutiške, ki je bil z drugimi domobranci v četi, ko so ubili Poldeta, z gotovostjo zvedela, da je mrtev, se je takoj oblekla v črnino in pri gospodu Tomlju naročila mašo zadušnico. Tudi sama sem več let nosila črnino. To je bil takrat edini način, da smo lahko javno izrazili svoje žalovanje. Zvedeli smo, da je draveljske komuniste njena črnina zelo bodla v oči in že zato je bilo mamo treba odstraniti iz javnosti.«
Sodni proces
»Grozen je občutek, ko po dolgem času spet zagledaš ljubljeno bitje, in to vklenjeno. Ata so pripeljali v sodno dvorano vklenjenega kot najhujšega zločinca in veš, kako je to krivično, kakšno ponižanje je zanj! Kljub bolečini sem bila ves čas nanju ponosna. Mama je pred sodniki jasno in glasno povedala: »Mi idejno nismo bili za komunizem, ker nam to prepoveduje vera!« Pri tej izjavi nama je z Darinko zastal dih. Kaj bodo storili z mamo? Njena izjava mi je dala pogum in odločnost, da sem se uprla moškemu, ki nas je prišel iskat, da bi vse tri odpeljal v mladinske domove. »Nikamor ne gremo!« sem se mu odločno postavila po robu. Ostale bomo same, dokler se mama ne bo vrnila iz zapora.« Neznani moški je brez besede odšel. Živele smo samo od tega, kar so nam dali dobri ljudje, od podpore dveh atovih bratov in svojega truda.
Takrat sem velikokrat premišljala, zakaj so zaprli ata in mamo. Seveda, sin je bil domobranec, toda ali sta bila ata in mama odgovorna za njegovo odločitev?
Že pred vojno sta veljala za poštenjaka in vernika. Ata so vsi poznali zaradi družbenih in gospodarskih dejavnosti in med vojno zaradi njegovih protikomunističnih nazorov. Bili smo odprta družina, veliko znancev, prijateljev in sorodnikov nas je obiskovalo, tudi duhovniki, ▶
Figure 5. Komanovi otroci z mamo in stricem (očetovim bratom) pred domačo hišo
ki so se nam, deklicam, priljubili zaradi dobrote in prisrčnosti. Razumljivo, da je bila po vojni naša družina ‘ožigosana’ kot hudo ‘ klerikalna’. Gospod Bartol, nekdanji kaplan v Tržiču pri g. Vovku, je kot ekspozit v Dravljah pripravljal novo župnijo in učil v šoli verouk. Stanovanja ni imel, v mežnariji je živela mežnarjeva družina, zato so ata in mamo prosili, če bi ga za nekaj let sprejela pod našo streho. Sprejela sta ga, čeprav si je mama naložila težko breme. Mi smo se utesnili v nadstropju, g. Bartolu sta odstopila obe sobi v pritličju. Mama mu je vsa leta tudi kuhala, prala in likala, po potrebi sprejemala obiske, kadar g. Bartola ni bilo doma. Srčno je bil g. Bartol izredno dober človek. Vse do zadnjega je razdajal siromakom, celo svoje edine čevlje, češ da si bo kupil nove. Imel je zelo občutljive noge, polne žuljev in otiščancev. Z nama z Darinko se je vedno šalil in razumel vse otroške potegavščine, zato sva ga krstili za ‘dušico’. K nam je hodil na obiske tudi katehet g. Lojze Kambič, prefekt v Škofovih zavodih, ki je na naši šoli poučeval verouk. Ob nedeljah po maši je prihajal na zajtrk g. Stane Kregar in se mi smejal, ko sem govorila, da bom postala profesorica risanja, posebno še, ko je videl moje ‘risbice’. Ata in mama sta prijateljevala tudi z g. Jožetom Pleničarjem, upraviteljem naše šole Valentina Vodnika; pa z g. Sodjo, ki je bil na univerzi profesor angleščine. Zaradi bloka je marsikateri znanec pri nas prenočeval ali se nekaj dni pri nas zadrževal. K nam so zahajali nekateri atovi službeni kolegi, tudi z majhnimi otroki. Nama z Darinko se je priljubila prisrčna dveletna deklica Marija, hčerkica atovih znancev, ki sva jo zabavali tudi tako, da sva jo vozili z ročnim vozičkom, ona pa je vriskala od veselja. Ob njeni otroški prisrčnosti sva se tako ‘razvneli’, da sva prosili mamo, naj še ona rodi deklico. In res, leta 1941 je mama rodila sestrico Marijo. Ko sem odraščala, sem vedno bolj spoznavala mamino ▶
dobroto in plemenitost. Danes mi je jasno, zakaj smo bili po vojni trn v peti novim oblastnikom, ne le zaradi Poldkovega domobranstva.«
Heroji po vojni
»Na binkoštno soboto l. 1946 se je mama nenadoma pojavila doma. Sodišče jo je marca oprostilo, na svobodo pa so jo spustili šele tri mesece kasneje. Od presenečenja in veselja smo bile vse iz sebe. Toda treba je bilo preživeti. Mami so bile odvzete vse državljanske pravice, zato nikjer ni mogla dobiti službe. Ostala je tudi brez živilske karte, saj je bila parazit takratne družbe. Ata je bil po treh letih zapora izpuščen in iz istega razloga je bil še on nekaj časa brez službe. Že med vojno smo bili hudo lačni, in če nam zdaj ne bi pomagali nekateri dobri ljudje in dva atova brata, bi spet stradali, kljub temu smo bili bolj lačni kot siti. Vendar je mami uspelo, da je ves čas pošiljala po tri pakete v zapore: za ata, teto Francko Dermastijo in njenega moža, strica Franceta. Bila je heroj! Predvojni znanci so se raztepli, mnogi Draveljci nas niso več poznali in so nas celo poniževali. Redkokateri prejšnji prijatelj in znanec naše družine se nam je v tistih časih upal približati.
Mama je ostala heroj še leta po vojni. Kmalu zatem, ko se je vrnila iz zapora, so jo klicali na OZNO na Karlovško cesto. Tam so jo zasliševali in hoteli zvedeti, kaj mislijo in govorijo o takratnih razmerah njeni znanci, prijatelji in sorodniki. Morala se je javljati tudi pri posameznih oznovcih, ki so jo o tem zasliševali. Živela je pod strašnim pritiskom. Tičala je samo doma, nikamor si ni upala, samo da ne bi koga srečala. Vse opravke in pota sva namesto nje storili midve z Darinko. Le ob nedeljah in praznikih je hodila k sv. maši, in še to v mesto v stolnico, da bi lahko na zaslišanjih rekla, da ni nikogar srečala in z nikomer govorila, kar je bilo res. Ko tega pritiska ni mogla več prenašati, je oznovskim zasliševalcem povedala, da na zaslišanja ne bo več hodila, naj jo raje še enkrat zaprejo. Preveč je bilo zanjo psihičnih muk in trpljenja. Dobro so vedeli, da jo lahko zlomijo. Naša mama je bila resnično zlata mama in heroj, ki se je drznila upreti OZNI! Kljub vsem posledicam, ki bi lahko sledile.«
Otroci – nič manjši heroji
Koliko bolečih spominov se je zarezalo med vojno in po vojni v otroške duše! Koliko muk in trpljenja, duševnega in telesnega, so prestajali in se pri tem vzgajali v rahločutne, srčno dobre, poštene, odgovorne in delovne ljudi. O tem nas prepriča še eden od spominov gospe Milice. Naslovila ga je Kruh. Čudežna beseda vseh, ki so ga bili lačni. Posvetila mu je posebno stran v svojih spominih in ga z lepo pisavo spoštljivo napisala.
»Kmalu ko so mamo zaprli, nam je nekdo, ne vem več kdo, dal približno kilogram moke. Še nikdar ni nobena od naju z Darinko sama zamesila kruha. Bili pa sva neštetokrat poleg, ko ga je mesila mama. Zdaj, ko bi ga morali sami zamesiti, naju je postalo strah. Morali sva poslati paket tudi mami in atu v zapor, me doma smo bile tudi lačne. Kaj pa, če se nama kruh ne posreči? Vsa odgovornost je padla name, najstarejšo. Preden sem začela mesiti, sva z Darinko pregledali vse kuharske knjige, kar smo jih imeli, tudi staro kuharico sestre Felicite Kalinšek, že brez platnic. Tudi v njej nisva našli recepta, kako se zamesi kruh. Našli sva le navodilo, kako se zamesi potica. Z veliko tremo sem se spravila na delo. Darinka je ves čas stala poleg, gledala in brala navodila kuharice o testu za potico. Še danes, kadar se spomnim teh trenutkov, me zgrabi groza in dobim kurjo polt. Tako zelo sem se takrat bala, da mi kruh ne bi uspel. Vsi bi ostali lačni! Od takrat imam veliko spoštovanje do kruha. Končno je bilo testo zgneteno, pustili sva ga vzhajati in ▶
nazadnje spekli. Kruh nama je uspel! Bil je dober, niti preveč niti premalo slan. Pojedle smo vsega, večino pa dale atu in mami v paketa. Kasneje mi ni bilo več težko zamesiti kruha, zelo sem se izurila. L. 1946 smo dobivali na karte v glavnem rženo moko. Testo iz te moke je bilo zelo trdo, podobno testu za rezance. Takoj prvi dan je bil kruh zelo okusen in ne tako trd kot naslednje dneve, star pa je bil spet zelo dober. Ta doživetja ob kruhu, veselje ob gnetenju testa in občutek, da smo vsaj nekoliko potešile lakoto sebi, pa še mami in atu v zaporu, me še danes navdaja s spoštovanjem do kruha, da bi lahko pokleknila pred njim.«
Heroji so bili tudi duhovniki
»Najbolj svetla osebnost, ki jo bom vse življenje nosila v srcu, je bil naš dobri in plemeniti predvojni znanec, ‘dušica’ g. Bartol. Kasneje je bil župnik v Preski in je tam umrl 2. oktobra 1964, tam je tudi pokopan. On je zame eden najlepših likov duhovnika, kar sem jih doslej poznala, če ne sploh najlepši. Tudi njega so po vojni takoj zaprli za kakih pet let. Ko je bil še zaprt, sem nekoč obiskala njegovo gospodinjo. Ponujala mi je klobaso, jaz pa sem se branila, češ naj jo raje pošlje v zapor g. Bartolu. Pa mi je odvrnila, da ji je g. Bartol sporočil, naj mu sploh ne pošilja paketov, dokler bodo otroci lačni. Mislil je nas tri, ki smo bile doma same in nepreskrbljene. Res bi bile lačne, če ne bi dan na dan ‘natepale’ kisle repe, ki smo jo kisale doma, in domačega krompirja. Velikokrat sem ob srečanju s kakim duhovnikom pomislila, kaj bi on storil, če bi bil v podobnem položaju, kot je bil takrat g. Bartol. Imel je velik čut za drugega. Dobro vem, da je mamo in verjetno tudi ata (čeprav on tega ni nikoli hotel povedati) kasneje velikokrat prepričeval, da smo me tri doma bolj trpele kot onadva v zaporu. Mama se je dala prepričati, ata pa takrat še ne. O svojem zaporu je pričel pripovedovati šele dva meseca pred smrtjo. Najhuje mu je
Figure 6. Zadnja Poldetova fotografija – sedemnajstletni domobranec
bilo takrat, ko so ga v zaporu pretepali. Čeprav mame niso, so pa ženske drugače poniževali. Najhujše je bilo zanjo duševno trpljenje, ko je bila od nas treh ločena.
Spominjam se, da sem bila prisotna na sodnem procesu proti g. Bartolu l. 1946. Celo nekateri od tistih, ki so se imeli za verne, hodili v cerkev in poznali njegovo dobroto, so na razpravi kričali proti njemu. Zazdeli so se mi kot drhal, ki je pripravljena obsoditi g. Bartola na smrt. Bil je le eden izmed mnogih povojnih duhovnikov, ki so morali prestajati hudo trpljenje. Nadškofa Vovka, ki so ga noč za nočjo zasliševali, psihično mučili, na vse mogoče načine oteževali njegovo služenje vernikom in lopovsko onemogočali njegova birmovanja, smo imeli ves čas za svetnika. Zelo velikokrat se še danes spomnim nanj. Z grenkobo v srcu mi je prišel na misel tudi takrat, ko sem bila v Zagrebu pri maši v katedrali ▶ na dan obletnice smrti kardinala Stepinca: do zadnjega kotička napolnjena cerkev in vse ljudstvo je prepevalo in molilo … Ko bi bil le med Slovenci tako živ spomin na škofa Vovka!
Gospod Bartol je tudi dobro razumel, kaj smo zgubili z našim Poldkom. Saj ga je poznal od otroških let! Vselej kadar nas je obiskal, je mamo prepričeval (verjetno tudi ata), naj vsem odpusti. Še pred vojno, ko je bil pri nas tri leta na stanovanju, hrani in vsej oskrbi, je lahko spoznal mamino dobroto in požrtvovalnost. Mama je res znala velikodušno odpuščati. Toda edina, ki jo je sploh prosila odpuščanja je bila gospa Hafnerjeva iz Bitenčeve ulice. Kaj naj bi ji mama odpustila? Hafnerjevi so moža med vojno ubili (menda Črna roka) in po vojni je ostala sama s tremi majhnimi otroki. Razumljivo, da si je dala duška in prišla na sodišče pričat proti naši mami in Dermastijevi teti. Obe so namreč obtožili, da sta zakrivili vse umore daleč okrog. Gospa Hafnerjeva je po letu 1963 hudo zbolela, menda je imela raka. Istočasno je bila na smrt bolna tudi njena mama. Pater France Kovač, draveljski kaplan, je Hafnerjevo obiskoval. Neko dopoldne – slučajno sem prišla iz službe domov, ker sem morala na teren – je k nam prišel p. Kovač. Še danes ga vidim: naslonil se je na kuhinjsko ‘kredenco’ in začel pripovedovati, da je bil spet na obisku pri g. Hafnerjevi. Ta našo mamo prosi odpuščanja! Mama ni vedela, da je gospa Hafnerjeva bolna, in je sprva pomislila, da je to njena mama, ki pa se je pisala drugače. Zdaj sem se v pogovor vmešala še jaz. S patrom Kovačem sva ji komaj dopovedala, da ne gre za mamo Hafnerjeve, ki je sicer tudi bolna, ampak za njeno hčerko. Ko je to doumela je takoj prostodušno rekla: »Zaradi mene naj kar mirno umre, jaz sem ji že davno odpustila!« Kaplan se je tako razveselil, da je kar poskočil in zažarel od veselja. Hafnerjeva je kmalu zatem umrla. Ponovno sem spoznala mamino velikodušnost in globoko vernost, da je tako zlahka odpustila.
Gospod Bartol je ob koncu življenja zbolel za gangreno na nogah. Zelo je trpel, kar se mu je poznalo že na obrazu. Nekoč mi je rekel, da bi si zaradi bolečin kar sam odsekal nogo, če bi imel sekiro. Takrat sem se prepirala z Bogom in mu očitala, zakaj tako dobrega človeka preizkuša s tolikim trpljenjem, čeprav tudi on ni bil brez napak. Očitali so mu, če je bil kdaj pijan; kako ne bi bil, ko pa je tako malo jedel. Ko je bil po operaciji brez noge in ponoči ni mogel spati, mi je pripovedoval, da v mislih hodi po svoji fari in za vsako družino pomoli vsaj Zdravo Marijo. Gotovo ta njegova molitev in vse darovano trpljenje nista bila zaman. Bizantov oče iz Seničice je bil partizan. Imel je dva sinova in oba sta kasneje postala duhovnika, eden lazarist, drugi jezuit. Verjetno je tega krstil še gospod Bartol. Spominjam se njegove nove maše l. 1995. Bila sem pri maši in ves čas jokala od ginjenosti. Vsa dobra dela gospoda Bartola, darovano trpljenje in molitve so nedvomno obrodili bogate sadove ob svojem času.«
»Čudno, da pes voha izdajalsko kri«
Šele v letih naše samostojnosti so Komanovi zvedeli nekaj več o smrti svojega Poldka. Milica med svojimi zapiski hrani pričevanji dveh domobrancev, Franceta Kozina in Milana Zajca, ki sta bila ob ustrelitvi Poldka skupaj z njim v četi. Ta se je na poti iz Vetrinja v Škofove zavode in od tam v Kočevje ustavila v taborišču v Kranju. Komanovim sta o tem strašnem dogodku pripovedovala, ko sta prvič po pobegu čez mejo (oba sta se rešila iz kočevskega brezna) prišla na obisk v Slovenijo.
»Tisti torek 29. maja je bila že noč, ko smo prišli v severni del taborišča. Posedli in polegli smo kar zunaj po dvorišču. Zjutraj so nas spustili v barake. Komaj smo se dobro namestili, so začeli brskati po nahrbtnikih. Tega fanta z očali od prej nisem poznal. Postal sem pozoren, ko je nastala na lepem okrog njega gneča in zaslišal sem vpitje partizanov. Da so ▶
Figure 7. Končno je Komanova družina normalno zaživela, vendar žal brez ljubljenega Poldeta – od leve: agronomka Milica, mama, jezikoslovka Marija, profesorica matematike in fizike Martina in oče
našli municijo. To naj bi bile dve ali tri krogle, pa tudi izpraznjena granata, ki naj bi mu služila kot posodica za pitje in ni predstavljala nobene nevarnosti. Po eni od verzij pa naj bi imel pištolo. Domobranec, ki je bil z njim skupaj v šotoru na Vetrinjskem polju, trdi, da to ne more biti res. Pištolo so si izmislili partizani. Polde se je že pomešal med druge sotrpine. Na poznejši poziv, kdo je to bil, se je sam prostovoljno javil. Eden od partizanov ga je pričel s pištolo tolči po obrazu in mu s pištolo v ustih izbijal zobe. Potem so ga odpeljali. Kaj so v resnici dobili pri njem, nismo nikoli videli.
Zvečer zbor. Postrojili so nas v dve vrsti, precej narazen drugo od druge. Na povelje smo se posedli. Pripeljali so fanta. Roke je imel zvezane na hrbtu z žico. Bil je brez očal. Njegovi črni lasje so se lepili na čelo od strjene krvi. Moral se je plaziti po sredini špalirja od vzhodne na zahodno stran in nazaj. Za njim je stopal partizanski oficir, postaven, ▶
Figure 8. Milica pri priljubljenem delu na vrtu – maj 1969
močan, temnejši. Najbrž je bil komisar, saj smo tudi kasneje videli, kako je vse skakalo okrog njega, kakor hitro se je prikazal. Spominjam se, da je imel na sebi angleške jahalne hlače, značilno prešite. Škornje je imel tako pološčene, da so se svetili. Mračilo se je že, vendar sem vse dobro videl, saj sem sedel le nekaj metrov proč. Omenjeni oficir je držal v rokah nemško strojno puško. Imela je velik magazin, za kakih 20 nabojev. Menim, da so imeli Rusi ravno tako puško za model, iz katerega so napravili brzostrelko tipa ‘kalašnikov’. Preden je Poldeta ustrelil, mu je porinil v usta samokres in drobil zobe s suvanjem po ustih na levo in desno. Po dolgem pretepanju ga je udaril s puškinim kopitom, da je fant padel vznak. Ko se je Polde dvignil, mu je komisar ukazal, naj leže. Polde ga je vprašal, ali na hrbet ali na trebuh. Ves razjarjen je rabelj zakričal: »Na trebuh!« Pri tem ga je brcnil z okovanimi čevlji tako močno, da je Polde scela silovito padel z obrazom na zemljo. Partizan mu je stopil na hrbet. Igral se je s puško, divje repetiral in premikal vzvode, kot da se je nekaj pokvarilo. Pri tem je preklinjal, ker mu puška ne dela, da bi ubil belo svinjo. Izstrelil je v zrak dva ali tri strele. Takoj nato je hladnokrvno naperil cev na fantov tilnik in spustil rafal. Razmesaril mu je tilnik in glavo. Slišalo se je, kot da je zavrela kri, ki je brizgnila iz rane. Telo je negibno obležalo.
Z grozo smo opazovali dogajanje. Saj smo vedeli, da so ti ljudje vsega zmožni, vendar kar je preveč, je preveč! Nobenega skrivanja, javni umor, brez strahu pred odkritjem dejanja. Nihče ni računal s tem, da bi bilo mogoče koga samovoljno ubiti. Oficir je nato vabil še nas, naj se javi, kdor hoče, da še njega ustreli. Seveda se ni nihče oglasil. Nato je dodal, četudi se zdaj nihče ne javi, nas ‘to’ vseeno še vse čaka. Danes vemo, da so Poldeta ubili nam v svarilo. Naj spoznamo, kdo so oni in kaj smo mi! Truplo so pustili ležati kar tam. Zjutraj 30. maja je prijezdil v taborišče komandant. Oholo je sedel na krasnem konju v lepi ▶
partizanski uniformi. Ogrnjen je bil s plaščem kot s pelerino. Ob konju ga je spremljal velik pes. Pričel je ovohavati truplo. Komandant je cinično siknil: ‘Čudno, da pes hoče vohati izdajalsko kri!’ Ukazal je, naj Poldetovo truplo vržemo v latrino, čez nekaj časa pa, naj ga zakopljemo. Severozahodno je bil topolov drevored. Tam je nekaj domobrancev izkopalo jamo in vanjo so zagrebli truplo našega soborca Poldeta.«
Milica je še zvedela, da nihče ni točno vedel, koliko je bila ura ponoči med 29. in 30. majem, ko so ubili Poldeta; morda okoli polnoči ali okrog druge ure zjutraj. Ure so jim že prej pobrali. Nekateri pa nasprotno trdijo, da se je umor zgodil podnevi. Ali se jim je obraz ubitega sotrpina vtisnil v spomin ves svetal? Oficir, ki ga je ustrelil, je bil po pripovedovanju Milana Zajca doma z Vrhnike in se je kot partizan boril na Primorskem.
Po tem bolečem spoznanju, ki je Komanovim dokončno osvetlilo kruto resnico, se je Milica ponovno podala v naporno, strokovno in dolgotrajno iskanje bratovega trupla. Dosti točno ji je preživeli domobranec, tudi priča Poldetovega umora, pokazal kraj, kjer so domobranci pokopali Poldeta, nekje nasproti današnje kranjske porodnišnice. Iskala sta zaman, saj je bilo po petdesetih letih ozemlje nekdanjega taborišča že pozidano s stanovanjskimi bloki.
Petdeset let po smrti brata Poldka
Kaj še je zapisala sestra Milica v svojih spominih petdeset let po smrti svojega brata? Šele takrat se je lahko v javnosti pojavilo njegovo ime. »Danes, 30. maja, mineva petdeset let, odkar so v Kranju ubili našega dragega, ljubljenega, nikoli pozabljenega Poldeta Komana (20. 10. 1927–30. 5. 1945). Niti osemnajst let še nisi dopolnil. Bil si ponos in ljubezen mame, očeta in svojih sester. Zato nam je srce zakrvavelo, ko so te nedolžnega ubili na tako grozovit način. Ni jim bilo dovolj, da so te ubili, uničili so vsak spomin nate, zabrisali vsako sled. Nisi ostal samo v naših srcih, spominjajo se te mnogi tvoji soborci in sotrpini na križevem potu slovenskih domobrancev, ki so tvoje ime ponesli po vsem svetu.« (S pisano besedo F. Kozina in po njegovem pripovedovanju Nikolaj Tolstoj.) »Me, tvoje sestre, še vedno iščemo tvoje kosti, ker bi jih rade položile k mami in atu v blagoslovljeno zemljo. Maša zadušnica bo danes, 30. maja, ob sedmih zvečer v novi draveljski cerkvi. Naslednja pa bo v Kranju, v župniji Zlato polje 2. junija, prav tako ob sedmih zvečer. Tam nekje v bližini počivajo Tvoje kosti.«
Za epilog svojim spominom na brata je Milica zapisala nekaj stavkov iz knjige Mimo smrti v svobodo Staneta Pleška, ki je v letih po naši osamosvojitvi umrl v Kanadi. Skupaj z bratom sta se rešila iz zapora v Škofovih zavodih, pobegnila na Koroško in od tam v Ameriko. Knjiga je polna vere in zaupanja v Očetovo voljo in Božjo Mater po molitvi rožnega venca. »V tistem času bi lahko to molitev imenovali kar ‘Slovenski rožni venec’. Težka kot skala je bila pot v izdajo, mučna komunistična ječa, strašno beganje in skrivanje pred rokami domačih ljudi. Vendar je bilo tudi to življenje, celo najboljša šola življenja … V trpljenju sem našel vrednost življenja …Velik sem bil v prejemanju Božje pomoči, velik moram biti tudi v hvaležnosti … Sovraštvo me ni strlo. Bil sem preklinjan, Bog pa me je še bolj blagoslavljal. Tako dolgo me je pustil trpeti, dokler mu nisem v zahvalo rekel: ‘Zgodi se Tvoja volja!’ V tej predanosti je življenje. Zdaj pa si želim samo miru, miru …«
Gospa Milica Koman je po težki bolezni in trpljenju umrla decembra 2015. Tako kot ona je množica žalujočih svojcev šele po smrti našla svoje ‘pogrešane’ drage domače v objemu Božje ljubezni. V njeni svetlobi ji je končno zažarelo obličje njenega dragega brata Poldka. ■
Figure 9. Brez zemlje, a živa Janez Rihar