Prav na dan, ko je spet pritisnil mraz iz Dražgoš, je prišel na naslov Vseposvojitve naslednji post scriptum:
“Mislim, da smo mi kot domobranska družina mnogo bolj nastradali, kot sem si včasih mislila. Tisto globinsko – strahovi, nezaupanje, občutek, da ni za nas prostora na svetu … No, kakor kdo, ampak tako nekako … Zrasla sem na mogočni kmetiji, ki je bila vsaj štiri stoletja v rokah iste družine, zdaj pa ji slabo kaže … Saj ne morem posploševati … Ampak zase vem, kako zelo me je bilo strah v otroštvu … V zadnjih letih sem tisti strah dojela kot nekaj, kar sem podedovala po svojih pobitih sorodnikih … Grozo v mučenju, pred smrtjo, v smrti … Prejela sem dediščino svojih prednikov … Jo čutim in nosim v sebi, ne glede na to, da so umrli precej let pred mojim rojstvom …”
Gospa, ki je to napisala, torej nima dedkov partizanov. Zato njen tihi glas ni ozvočen. Ne posluša je več tisoč ljudi skupaj z ministrsko ekipo in državnim vodstvom. Mediji je ne zaznajo. A del Slovencev je vseeno prepričan, da je prav ona s svojimi domobranskimi koreninami med tistimi, ki delajo razdor v narodu in širijo sovraštvo in nestrpnost, ko premišljujejo o nedolžno pobitih svojcih in svoji zaznamovanosti.
To gospo ravno toliko poznam, da vem, da ima v rokavu še vse drugačne, veliko močnejše adute, kot si zaradi nje ogroženi sploh morejo zamisliti. Nima sicer moža s kravato, a z možem imata vsega zavidanja vredno družino s kopico otrok in vnukov. Dihajo krščanski zrak in rastejo. Z njimi raste naravna modrost tistih, ki skozi trpljenje, trud in razdajanje zorijo v žilave, pokončne in srčne ljudi. Le kdo je lahko ob takih ljudeh razkačen? Najbrž tisti, ki je sam drugačen.
Naša gospa je pismu priložila sliko rože, ki poganja iz niča ob odtočni cevi in dopisala: “Toliko strašnega se mi je že zgodilo, da sem kot rastlina, ki raste brez zemlje, pa vendar še živi …”
Brez ustrezne zemlje je pri nas ogromno ljudi – živih z utišanimi glasovi in mrtvih z zasutimi usti. Kot vedno je Vesolje tudi tu dosledno in blagoslavlja jih s trdoživostjo. Varuhi spomina si prizadevamo, da pridejo tudi na zaslužen dober glas. ■
