[Stran 029]
Danes se bomo pomudili na tistem koncu naše domovine, ki se razprostre pred očmi prebivalcu Podsmreke, rojstnega kraja Josipa Stritarja, v dolini Mirodolski. Kaj je občudoval pisatelj? »Dolinica ne preširoka; griči ob straneh, višji in nižji, z njivami počez prepasani, po njih vrhovih prijazne vasice s tremi, štirimi belimi kočami, na pol skritimi med sadnim drevjem; v dolu polja, travniki, pa bistra voda po sredi tekoča – to ni nič posebnega; ali imel je ta kraj nekaj tako prijetnega, tako ljubega, da se je moral prikupiti vsakemu, zlasti kdor se je umaknil v njegovo krilo iz mestnega hrupa in nemira, in po pravici se je imenoval ‘Tihi dol’. Tu se ni bilo bati onih pustih ljudi, ki se z dolgega časa, ‘belega kruha pijani’, zapustivši mesta pomladi, razsipajo po deželi, one nesrečne nadloge, ki tako lahko najlepši kraj pristudi pravemu narodoljubu« (Josip Stritar, Gospod Mirodolski).
Približno vemo, kakšne ‘nesrečne nadloge’ meščanov je imel v mislih pisatelj Stritar. Današnja zgodba o Ani Škulj, por. Gorjup, pa je tako žalostna zgodba tega ‘najlepšega kraja’, da je lahko vsak pravi narodoljub resnično nesrečen in žalosten.
Praded očeta Ane Škulj (1901) je kupil del posestva češkega rudarja, ki je kopal rjavo rudo pod bregom Podsmreke, Stritarjevega rojstnega kraja v Mirodolu. Na ozemlju posestva Ane Škulj (danes ga ni več) je imel podjetni Čeh skladišče za rudo. Ko tovarna na Jesenicah rude ni več potrebovala, je del ozemlja prodal predniku Ane Škulj, staremu očetu njenega starega očeta. Celotno zemljišče je bilo večje, zato so rod za rodom odkupovali zemljo in si postavljali hiše, tako da so sčasoma tu prebivali sami Škulji. Anin stari oče je imel kar devet bratov. Mimo hiš je tekel »po belem kamenčju bister studenec, zlivajoč se po kratkem, a prijaznem toku v ‘veliko vodo’. Do nje je bilo polje. Ob straneh lep gozd.« Velika voda je bil Črni potok, ki izvira izpod Lužarjevega brega in sprejema vodo mnogih manjših potočkov Mirnega dola. Pred vojno so prebivalci tega resnično mirnega dola poimenovali Mirodol, kot so slišali govoriti svoje prapradede. Ob hišah so se z vsakim novim rodom zavrtela kolesa mlinov in žag. Tudi na domačiji Ane Škulj (1901), ki jo bomo predstavili v pričujoči zgodbi. Po domače se je pri hiši reklo Pr’ gornjem malnu. Imeli so mlin na štiri kamne in veliko žago. Nesrečno naključje je hotelo, da je Ana ostala edinka. Ženin Franc Gorjup (1898) je vedel, da se poroča ‘na gotovo’. Poročila sta se leta 1927. Franc je bil iz Andola pri Sv. Gregorju, iz družine z več brati. Pri njih se je težko živelo. Ani in Francu sta se najprej rodili dve deklici, najstarejša je bila Marija (1930), pravili so ji Mimi, dve leti kasneje se ji je pridružila Francka (1932), zadnja sta bila dvojčka France in Tončka (1937). Trije otroci so umrli kmalu po rojstvu.
S šestnajstimi leti je bil oče Franc vpoklican v vojsko, se boril na soški fronti in bil ranjen v nogo. Po vojni je še nekaj časa ostal na Dunaju, kjer si je z obrtniško dejavnostjo nabiral praktično znanje. Ko se je priženil na Gornji malen, je ob žagi ustvaril pravcato lesno obrt. Zajezili so potok Karlovica, speljali vodo na kolesa mlina in žage in nato ‘mirno vodo’ speljali nazaj v strugo potoka.
Starejši hčerki se spominjata, da je ata nabavljal les in izdeloval lesne izdelke, kot so metlišča, karnise, plohe in kasneje deske za ladijski pod. Mlin in gospodinjstvo pa sta bila v mamini oskrbi. Pomagala ji je služkinja in občasno hlapec, ki je bil obenem tudi žagar. Skrbeli so še za hlev: redno so imeli po dve kravi in dva prašiča. Obdelovali so dve njivi in kosili košenino. Brez mlina in žage bi bili bolj revni, podobno kot mnogi po okoliških hribih. Starejši deklici sta morali že zgodaj poprijeti za delo: Mimica je največkrat pomagala atu pri [Stran 030] žagi, Francka najraje mami v mlinu. Takrat se še nista zavedali, kako bo s trdim in napornim delom tlakovana njuna kasnejša pot v življenje. Vajeni dela že od otroštva, sta se lahko kasneje dokaj uspešno prebijali skozi življenje. Saj je znano, kako so se morali boriti za preživetje otroci ‘izdajalcev’ in ‘belogardistov’. Tudi če so ostali sirote.
‘Če Bog se nas ne usmili, / ni nam pomoči v sili’
Prišla je vojna in mirno življenje postavila na glavo. Zgodaj spomladi 1942 so se v hribih nad dolino, v Kališču, v Zgornjih in Spodnjih Žgončah ter v okoliških vaseh Naredi, Mohorje in Logarji zbirali partizani. Prihajali so z Mokreca in omenjenih vasi. Strahovali so, ropali imetje domačinov, izdajali Italijanom in pobijali vaščane, ki se niso strinjali z njihovimi ideološkimi nazori, saj so pošteni ljudje sčasoma vedno bolj spoznavali zlaganost ‘osvobodilnega boja’. Že leta 1942 in še 1943 je narodni heroj Daki imel svojo četo na Mokrecu in razpredel svojo zločinsko mrežo proti idejnim nasprotnikom daleč naokoli. Pobijali so tudi v okolici Lašč. Hitro, čeprav šepetaje se je v mirodolski okolici razvedelo, da so zajeli štiri Grudnove fante iz okolice Velikih Lašč, jih prignali skozi dolino proti Karlovici in tam nekje pobili. Velikokrat tudi družinske matere in očete. S fanti iz Marijine družbe so obračunali zelo hitro in že leta 1942. Zaročenca Ivane Brodnik iz vasi Kaplanovo so ustrelili skozi okno, ker je bil voditelj Marijine družbe. Njen brat se je zato pridružil vaškim stražarjem in je bil ubit na Turjaku. Pred farno spominsko ploščo v Velikih Laščah človek obstane in onemi, ko prebira imena 216-ih pobitih, tudi mater in deklet! Že po vojni je bilo umorjenih 159 domobrancev, po več sinov iz ene družine! Kako ‘preroški’ je bil Stritar v pesmi Turki na Slevici, le Turke bi moral preimenovati v boljševike in grmade v goreče hiše. »Grmade po gorah gore, / v nebo njih plamen šviga! /
Figure 1. Hčerka edinka Ana Škulj s starši
Privrel je Turek, koder gre, / rohni, mori, požiga. / Pred njim je jok, za njim je stok, / pomagaj zdaj nam večni Bog! / Če on se nas ne usmili, / ni nam pomoči v sili.«
Boljševiki ne rohnijo, partizani so svoje morilske in roparske pohode vedno opravljali skrivaj, ponoči. Kadar so jih napadli Italijani ali Nemci, pa so se razbežali. Ko so se v večini kmečki fantje in možje organizirali v vaške straže, so ata Franceta vabili medse. Pa tudi partizani so vabili. Hlapci, ljudje brez premoženja, predvsem pa delomrzneži so nasedali lepim besedam o boljšem življenju po vojni in lažnivim, praznim obljubam. Poštene ljudi z zdravo pametjo so si pokorili z nasiljem in grožnjami, še več pa z umori in ropanjem, tudi za ustrahovanje drugim. Ata jim ni nasedel, niti se pustil ustrahovati: »S šestnajstimi leti sem bil vpoklican v vojsko, boril sem se na soški fronti, bil ranjen, vojske ne maram. Ne grem nikamor! Izdajal pa nisem nikoli in ni- [Stran 031] koli ne bom!« Tudi je že spoznal, kakšno ‘osvobodilno borbo’ bijejo partizani. V mislih je imel predvsem svoj posel na žagi. Ko so Italijani zahtevali, da so morali kmetje ob cesti posekati pas gozda iz varnostnih razlogov, se je takoj domislil, da odkupi od kmetov les. Z Italijani je sklenil pogodbo, da jim bo dobavljal obdelane deske za ladijski pod. Mimi mu je pridno pomagala in mu deščice ‘polcala’, delala vanje utore. Mlajša Francka pa je imela opravka z držali za metle. »Kako trdo smo morali otroci delati!« se še danes spominja Francka. Njihov hlapec Anton Žužek je šel k partizanom in po vojni mu je bilo res lepše: dobil je lagodno zaposlitev na krajevnem ljudskem odboru.
Boljševiki so svoje idejne nasprotnike razglašali za okupatorjeve sodelavce in narodne izdajalce. Ali naj še naprej prenašajo izdajalska sodelavca okupatorja Ano in Franca? V gozdu je bilo nepreklicno sklenjeno, da pridejo po ata in mamo. Ljudje so še po vojni pravili, da je bil ukaz, da enega pripeljejo, drugega pa ubijejo. Prihajali pa so vedno ponoči. Taka ‘junaštva’ morajo ostati tajna! Ata se 1944 ni več počutil varnega, zato je zvečer odhajal prenočevat k sorodnikom Stritarjevim, po domače Martinkovim, v Velike Lašče in proti koncu vojne v tamkajšnjo domobransko postojanki
‘pod zaščito’, ali kot so pravili v dolini, ‘za drat’.
‘Zdaj, zdaj bo truma cela / v vasico prihrumela.’
‘… drhal, / ne branijo je duri.’
Ni bila truma, a moralo jih je biti zadosti, da so natanko po navodilih izvršili že ustaljeno zaukazano povelje. Tudi se ne more trditi, da so bili vsi od kraja drhal. Zakaj so se mnogi, ne po svoji krivdi in jasnem spoznanju znašli med drhaljo, zakaj toliko mladih fantov?
Zgodilo se je ob dveh ponoči, 31. avgusta 1944, naslednji dan je bil prvi petek, se spominja Francka. »Zaslišimo butanje po vratih in mama gre odpirat. Nesramno stopi v hišo nekaj partizanov. Na glavi so imeli partizanske kape, kako so bili oblečeni, ne vem. Ne spominjam se, ali so bili s puškami ali brez, tudi ne, koliko jih je bilo. Meni so se zdeli kot strahovi. Vedno sem spala v pritličju v ‘hiši’, kjer sta imela vsak svojo posteljo mama in ata. Tudi tisto noč je ata spal pri sorodnikih Martinkovih v Laščah. Doma se mu ni zdelo varno. Morda pa je bil že kdaj opozorjen, da bodo prišli ponj in po mamo. Mama je velikokrat mlela ponoči, takrat sem sama spala v njeni postelji. Včasih sem si napravila ležišče na pe či. To noč sva z mamo spali skupaj. Na mamo sem bila zelo navezana, rada sem bila in rada delala v njeni družbi, doma ali v mlinu. Šele danes vem, da je veliko trpela. Vreče z žitom in moko so bile zanjo pretežke. Razen Mimi smo bili vsi otroci prezgodaj rojeni. Po postavi je bila majhna in drobna. Poglejte jo na fotografiji, kako skromna in ponižna je. Na nogi je imela rano, ki se ji je vedno gnojila. Na to nogo je malo šepala. Lahko vidite, da je imela noge zatekle. Velikokrat sem opazila, kako je sedela pri kamnu v mlinu, gledala v vodo in jokala. Pa prav nikoli ni nobenemu nič potožila. Imela je prijateljico, morda njej. Smilila se mi je in enkrat sem jo vprašala, zakaj joka, pa mi je rekla, da zdaj tega še ne razumem. Saj sem bila stara šele enajst, dvanajst let. Tolažila sem jo, da bomo kaj dobrega jedli za kosilo, pa bo pozabila na žalost. Danes si lahko mislim, zakaj je jokala. Nikoli nisem videla, da bi šla kam skupaj z atom, niti v cerkev ne, ali da bi se z atom kaj dosti pogovarjala. V Ljubljano na banko je ata hodil sam in sam se je nazaj grede oglasil doma pri svoji mami in očetu. Pa je bila mama tako dobra! Ne samo do nas otrok, do vseh ljudi. Radi so jo imeli in radi so prihajali k njej. Kadar jo je prišla prosit merico moke revna mama, bodisi domobranca ali partizana, jo je rade volje dala. Če jo je le imela! Po vojni so govoričili, da materam partizanov ni dajala, kar ni bilo res.
‘Pa zdaj ni časa spati!’
[Stran 032]Najmlajši France, imel je takrat sedem let, je spal v atovi postelji. Tončka je bila že ves čas pri atovih starših, ki sta živela sama. Mimi je spala v nadstropju, služkinja v kamri. Tisto noč sva z mamo skupaj spali, zato sem se takoj prebudila, ko so priropotali v hišo in mami ukazali, da mora z njimi. Mama si je hitro oblekla svojo borno obleko. Medtem je že prišla Mimi od zgoraj. Tudi France je bil že buden in vsi smo jokali. Nismo utegnili, da bi se poslovili, tudi smeli se nismo. Ničesar nam ni rekla za slovo. Samo priganjali so. Le to nam je naročila, naj zaklenemo vrata za njo. Ni se jokala, se je že pred tem dosti najokala. Bila je še trda noč, a se je morda kljub temu bala, da ne bi otroci videli žalostne procesije, ali celo, da ne bi kdo tekel za njo … Eden od partizanov mi je potihoma že med vrati rekel: »Težko, da jo boste še kdaj videli.« Ne vem, ali sem ga še kdaj videla. Gledali smo skozi okno, kako sta
Figure 2. Družina Franca Gorjupa in Ane roj. Škulj s starejšo Mimi in mlajšo Francko
ona in služkinja, ker so prišli tudi ponjo, stali pri naloženem vozu z vsem našim naropanim imetjem, zapregli obe naši kravi in vsaka eno vodili. Zaškripal je voz, vse je bilo tiho in temno in so odšli. Od takrat mame nismo videli nikoli več. In nikoli ničesar zvedeli. Razen od enega, ki je vse življenje ostal za nas popoln neznanec … Mimi, ki je spala tisto noč zgoraj, se spominja, kako so iskali ata, ker so prišli tudi ponj. Eden od partizanov ji je ukazal, naj gre pogledat, če je ata doma. Sam je pregledal in presvetil vse prostore in kotičke. Prepričati so se morali, ali se morda ne skriva doma. Gotovo bi odpeljali še njega, saj je bilo tako odločeno v gozdu.«
‘Tako se stiskajo ovce, / ko gladni volk jih straši; / tako golobje koprne, / kadar jih jastreb plaši.’
Obe deklici sta takoj opazili, da je hiša popolnoma izropana: omare z oblačili in posteljnino so prazne strmele vanju, prav tako omare v kuhinji, brez loncev, brez pribora. Verjetno so ropali takrat, ko sta oni še sladko spali. Nikjer drobtinice ali kapljice mleka. Tudi mlin je bil opustošen: nobene vreče z moko ali žitom. Vse izropano tudi tam. Otroci so to opazili šele z dnem. »Soseda, Brodnikova mati, je ponoči slišala, kaj se pri nas dogaja; prinesla nam je za zajtrk žgance in mleko, spotoma pobrala naša jabolka, naša …«, je opazila Mimi. »Vsaj ta so nam ostala! Bila so vendar naša!«
V nekdanjem domu se je razpasla žalost. Brez mame ni več doma, dom postane prazen, tudi če ne bi ničesar izropali. Vse tiho in zapuščeno, tudi v mlinu in na žagi. Nenadoma Francka pod klopjo ob peči zagledala svoj obhajilni venček. Skupaj s svileno obhajilno oblekico je to svojo največjo dragocenost hranila v omari. Pobere ga, ljubeče pogladi rožice in ga spravi na svoje mesto v omari. Tudi lepo svileno oblekico so vzeli, ugotovi šele zdaj.
Jutro prvega petka v mesecu je. Tega dne so [Stran 033] bili vajeni, da so šli k maši, v čast Srcu Jezusovemu. Francka se je že prejšnji večer domenila z deklico iz soseščine, da gresta skupaj k maši. Zjutraj pride ponjo. »Ne morem, ne grem, mamo so mi odpeljali!« pove deklici. Kako naj odide, če ni mame in je vse drugače. Deklica je odšla sama. Ata se še ni vrnil domov, je premišljevala Mimi. Moram mu naproti, da mu povem: Mamo so odpeljali! Ura je bila že okoli devete. Odpeljala je s seboj Franceta, kaj bi revež sam počel doma. Tončka je bila že pri stari mami v Andolu. Nekaj časa ju je pot vodila po ravnini, nato je zavila v gozd. Mimi ni vedela, da z vzpetine nad vasjo, po domače se ji je reklo Grič, prežijo na pot partizani, še manj, da tudi oni čakajo, kdaj se po poti vrne domov ata. Na vso srečo sta bila že v gozdu, ko sta zagledala ata: »Domov pojdita!« jima zakliče, Mimica pa njemu: »Mamo so odpeljali …« To mu je povedala že sosedova deklica gredoč k maši. Ata prime Franceta za roko in pove, da gresta nazaj k Stritarjevim v Velike Lašče, po domače Martinkovim. Pri njih so nekaj časa skrbeli za Franceta. Mimi se je sama vračala domov. Ko je prišla na ravnico, so partizani videli, da se vrača sama, brez ata. Tokrat se jim je načrt izjalovil … Odslej je bil ata dan in noč v smrtni nevarnosti. Tudi čez dan ni vedno prihajal domov. Morda ga je kdo obveščal o ‘gibanju’ partizanov.
Mamine dobrote se je po njeni smrti, saj so vsi vedeli, kaj so storili z njo v gozdu, spominjalo mnogo ljudi. »Kdo nam bo zdaj rezal kruh?« so se spraševali. Ob nedeljah so ljudje hodili k maši v župnijsko cerkev v Velike Lašče iz Kališ. Do njih je bilo uro in pol hoje čez hrib. Od njih do Lašč pa spet uro in pol čez hrib. Nazaj grede iz cerkve so se ustavili pri njih doma, da se napijejo vode. Vedeli so, da bo mama vsakemu odrezala še kos kruha. Do doma jih je čakala pot v hrib spet uro in pol daleč. Mnogi so bili revni in kruha lačni. Dvojček France je skoraj do konca vojne živel pri Martinkovih, in še nekaj časa po vojni. Dvojčica Tončka je ves čas živela pri stari
Figure 3. Gorjupovi otroci, ko so še imeli mamo. Najstarejša Mimi, levo Francka, spredaj najmlajši France. Njegova dvojčica Tončka je živela pri stari mami.
mami, ki je bila sama. Sestri Mimi in Francka sta ostali doma, Francka je imela dvanajst, Mimi štirinajst let. Francko je za nekaj časa vzela k sebi na dom atova sestra Jerca Gorjup, por. Oražem, iz Globeli pri Sodražici. Pri delu na domačiji so obema pomagali sorodniki in znanci. Še pred begom na Koroško se je ata zmenil z znancem, tudi žagarjem, pravili so mu oče Šuštar iz Retij, da je za božič 1945 prišel k otrokom s svojo hčerko, ki je bila leto starejša od Mimice. Vsi otroci so mu pridno pomagali, predvsem na žagi. Mimi in Francka sta odraščali v dekleta in postoril vse, kar jima je bilo naloženo. Po vojni so še toliko bolj spraševali, kje je grob mame. A tudi zdaj niso nič zvedeli. [Stran 034]
Slišali so za nekdanjega partizana iz vasi Logarjevi nad Mirodolsko dolino, naj bi on dal povelje za umor mame. Ali je bil takrat v partizanskem taboru na Mokrecu ? Po vojni je bil župan v Velikih Laščah. Služkinjo so partizani do konca vojne vodili s seboj po Notranjskem. Pravili so, da so nekoč ob nemškem napadu partizani zbežali, njo so po zaslišanju Nemci poslali nazaj za služkinjo v Gornji malen h Gorjupovim. Baje naj bi vedela določene stvari o mami in kje so jo pokopali, a jo je vezal zaprisežen molk: Nobenih izjav ne bo dajala, saj bi jo to stalo življenje, je vedno vsem ponavljala. Zelo verjetno pa vsega ni vedela. Nekaj časa je bila še pri Gorjupovih, kasneje se je zaposlila v mlinu v Ponikvah.
Po vsej Dolenjski se je skrivnostno šepetalo o dolgih vlakih, ki so vozili domobrance v Kočevje. Vedeli so za žensko, ki je na travi ob progi, v bližini Velikih Lašč našla listek: Vozijo nas v smrt! Pri Kovačevih iz Adamovega je bilo pet sinov. Štirje so bili ubiti, le najmlajši, Janez, je ostal živ. Eden od njih, Jože, je med vojno atu naredil električno turbino in z njo izboljšal delovanje žage Pr’ gornjem malnu.
Svoboda zlata nam je zasijala
Mimi se spominja atove odsotnosti: »Ata je skupaj z domobranci iz Lašč bežal na Koroško. Od tam so ga poslali v različna taborišča po Italiji. Morda je navezal stike s katerim od nekdanjih poslovnih znancev, ki jim je pošiljal deske za ladijski pod. Domov je večkrat pisal. Mimi je pisma dolgo hranila. Kasneje otrokom ni hotel ničesar pripovedovati o svojem življenju po taboriščih. Vselej nas je zavrnil: »Kaj bi vam pravil.« Takoj po koncu vojne so zaplenili vse premoženje Gorjupovih, nekdaj Škuljevih. Ko se je ata vrnil, je lahko še nekaj časa rezal les na žagi. Zdaj mu je pomagal že najmlajši France. Ko so bile sčasoma žage ukinjene, je dobil službo lesnega manipulanta. Na Karlovici je od kmetov odkupoval lesene izdelke. Vsi v družini so dobili tudi odškodnino za odvzeto premoženje. Ne pa tudi odškodnine za sirote ubitih mater. Francetu je naduta uradnica zabrusila: »Zmanjkalo nam je denarja.« Sicer pa, ali denar sploh more biti odškodnina za smrt matere? Matere s svojimi otroki živijo naprej še po smrti in jih spremljajo iz večnosti. S trdim delom, pridnostjo, prizadevnostjo, učenjem in poštenjem, kar sta jim privzgojila mama in ata, so si Anini in Francetovi otroci tlakovali trdo, naporno pot v življenje. Najmlajši France, dvojčica Tončka je že pokojna, se je po šolanju v različnih krajih in ob pomoči številnih dobrih ljudi, tudi salezijancev, od
Figure 4. Novomašnik France Gorjup z očetom, za njima od leve Mimi, Francka in Tončka
[Stran 035]ločil za duhovniški poklic. Ali mu ga je izmolila svetniška mati? Podarila njena mučeniška smrt? Njena žrtev za otroke? Kakorkoli že, največji blagoslov za otroke je molitev in trpljenje matere, za otroke darovano.
Po nekaj desetletjih je urbanizem spremenil podobo doline. Namesto nekdanjih domačij z mlini stojijo nove in modernejše hiše. Mirodolski dolini so po osvoboditvi spremenil ime v Mišjo dolino, saj so pravili, da je ozka kot miš. Svoje nekdanje naravne lepote s preimenovanjem ni izgubila. Še vedno jo ohranja za vse narodoljube, ki jo občudujemo podobno kot Stritar, a ostaja grenak priokus zaradi zla, ki se je med revolucijo nagrmadil nad nekoč mirno dolino. Ko so po osvoboditvi dolino ‘osvobodili’ ogromno življenj, največ mladih fantov, so tovariši sklenili: v okolico Lašč – v to belogardistično gnezdo – ne bomo postavili nobene tovarne ! Kakšna sreča!
Skrivnostni tujec
Smrt mame Ane roj. Škulj ostaja še vedno nepojasnjena, podobno kot tisoče in tisoče drugih v tistem žalostnem obdobju slovenske zgodovine, a zgodbe še ni konec. Dopolnil jo bo neznani, skrivnostni tujec, ki mora to ostati do konca življenja. Od vseh Gorjupovih ga je videvala in govorila z njim edinole Francka.
Že kmalu po osvoboditvi, nekega nedeljskega popoldneva, ko je bila Francka sama doma, vstopi v hišo mlad fant, zelo lepo oblečen in urejen. Francka se spominja: »Vpraša me: »Ali lahko sedem?« Sede na klop v hiši. »Kje je mama?« »Ne vem,« izdavim iz sebe. Takrat smo vedeli za kočevske vlake in smo se tako zelo bali. Tujca nisem poznala. Videti je bil zelo potrt. Nenadoma plane iz njega: »Jaz sem jo ustrelil! Naredite z menoj, kar hočete! Ko sem jo streljal, sem mižal.« Zazdelo se mi je, da ga moram potolažiti, zasmilil se mi je in sem ga potrepljala po rami. Bila sem skoraj še otrok, štirinajst-, petnajstletna deklica: »Nič vam ne zamerim. Bi jo pa kdo drug ustrelil, če je ne bi vi.« Hotela sem ga spraševati o mami, pa je spet on začel: »Pred smrtjo je mama prosila, da bi še enkrat rada videla otroke, vsaj skozi luknjo v vratih, kjer je bila zaprta.« Mami sem obljubil: »Bom pa šel jaz do njih in jim povedal, da ste si to želeli. Mama se mi je zelo smilila. Tudi meni je umrla mama, potem sem imel mačeho.« Nekaj časa je bil tiho, nato je nadaljeval: »Mrzlega zimskega večera me je zaprla ven v stranišče. Vso noč sem trepetal od mraza. Od same togote sem pričel tako divje razbijati, da sem zbil nekaj desk. Takrat sem si rekel: Huje kot doma pri mačehi mi v partizanih ne more biti. Pobegnil sem od doma. Sklenil sem, da se nikoli več ne vrnem.« Molčal je nekaj časa. Potem se spet spomni na našo mamo: »Pred smrtjo si je morala sama skopati jamo. Pa ni mogla in sem ji pomagal.« Drugega nič več. Kje je mamin grob, ni nikoli povedal. Ni smel. Odšel je in nič ni rekel, da bi se še kdaj videla. Samo to mi je zabičal, naj vsega tega nobenemu ne pravim, drugače bova ‘oba šla’! K nam na dom v Kaplanovo ni nikoli več prišel. Razmišljala sem, ali je bil on med tistimi, ki so prišli po mamo. Po izgledu, po zunanjosti je bil zdaj čisto drugačen kot tisti partizani takrat. Zdaj je bil lep, lepo oblečen mlad fant.«
Breme zločina
»Ne vem, koliko časa po tem prvem srečanju sem bila sama v Grosuplju. Šla sem ponovno na okraj, ker mi niso hoteli dati dovoljenja, da bi se šla učit šivat. Lahko se učim, so mi rekli, ampak brez dovoljenja ne bom mogla delati šiviljskega izpita. Pa se ta neznanec nenadoma pojavi ob meni: »Kaj delaš na Grosupljem?« In mu povem, da ne bom mogla delati izpita brez dovoljenja. »Kar brez skrbi bodi in pojdi domov.« Jaz pa nisem bila tako prepričana v njegovo zagotovilo in sem sitnarila, naj mi vsaj pove, kdo je. Rekel mi je, da imena ne bo [Stran 036]
Figure 5. Duhovnik France Gorjup, levo od njega oče in njegovi trije bratje, desno Tončka Kuhar, Francetova dobrotnica, ob njej sestre Mimi, Tončka in Francka
nikoli povedal in da se tudi on boji. Njegov prijatelj je umrl na Golem otoku. Pojma nisem imela, kaj je Goli otok. Morda morajo tam za kazen ljudje hoditi goli. Dodal je še: »Jaz nočem, da še mene pošljejo na Goli otok!« Zdaj si ga nisem upala ničesar več spraševati. »Ko boš drugič prišla na okraj, boš dobila dovoljenje. Pomagal ti bom, kolikor ti bom mogel.« Čez kakšen teden so mi poslali dovoljenje. Naredila sem izpit in dobila službo v Pletenini v Ljubljani, sobico sva imeli skupaj z Mimi.
Nedaleč od Pletenine sva se po daljšem času spet srečala. Še danes mi je nerazumljivo, kako je sploh vedel, da me lahko tukaj sreča. Povedal mi je, da je zdaj v Beogradu. Dal mi je številko poštnega predala, da mu bom lahko pisala. Sčasoma sem jo pozabila. Bile so tri številke, prva vem, je bila ena. Spodaj sem morala pripisati še Beograd. Številko sem si morala zapomniti, nisem si je smela zapisati. On mi ni pisal nikoli. Niti črke.
Večkrat sem dobila po pošti denar. Vedela sem, da je od njega, a nikjer ni bilo nič napisanega, nobenega nakazila. Poštarju sem se v knjigo samo podpisala. Spraševala sem ga, od kod je denar, pa ni nič vedel. Zgleda, da je občasno prihajal iz Beograda. Tako sva se spet nekoč srečala nekje v mestu. Saj to ne more biti slučaj! Ali je vohunil za menoj? Še danes si tega ne znam razložiti. Takrat mi je izročil kar večjo vsoto denarja. »Kadar boš kaj potrebovala, mi piši.« Tega si nikoli nisem upala storiti. Nikoli ga nisem prosila za denar. Sam je videl našo revščino. Vedno mi je ponavljal, naj nobenemu ne pripovedujem o najinih srečanjih. Za njegovo ime nisem nikoli zvedela. Ker je edino on vedel za mamin grob, sem ga prosila, da je poslal na občino prošnjo, da bi smeli mamo prekopati na pokopališče. Zavrnili so mu jo, meni pa za mamin grob ni nikoli povedal. Bal se je. Zakaj? Koga? Tega ni nikoli povedal. Sploh popolnoma ničesar o sebi. Vedno mi je govoril, naj ga nikoli ničesar ne sprašujem. Zato sem mu govorila tja v en dan, kar mi je prišlo na misel. Spominjam se, da sem mu nekoč potožila, da se v naši fari zvonovi ne oglašajo več. Prepovedano je bilo zvonjenje. In … naslednjo nedeljo je zvonilo. In vsak dan [Stran 037] angelovo češčenje. Nobenemu nisem črhnila niti besedice.
Leta 1961 sva s prijateljico sklenili, da bi šli v Nemčijo, ker bi tam lahko dobili zaposlitev. Prošnjo za potni list so mi odbili. Pisala sem mu na poštno ležeči naslov, da ne dobim potnega lista. Nato sem pogosto hodila spraševat na Metelkovo, kjer je bil urad za izdajo potnih listov. Dobila sem ga čez šest tednov, medtem ko so sestrični po štirinajstih dneh prošnjo za potni list odbili. Med mojim bivanjem v Nemčiji se ni nikoli pojavil pred mano. Najbrž ni smel zapustiti Jugoslavije. Samo enkrat sem mu na poštno ležeče pisala voščilnico za božič. Ko sem prišla tisto leto na dopust, me je ‘slučajno’ spet srečal v Ljubljani: »Prosim, nikar mi nikdar več ne pošiljaj razglednice!« In še, naj vedno pazim, kaj pišem. Podpišem naj se samo s črko X. V pogovoru sem spoznala, da vse ve o mojem življenju v Nemčiji. Spraševal me je, kako se počutim, kako mi gre, ali sem zadovoljna in podobno. Postajal je čedalje bolj hladen in uraden, nikoli več tako zaupljiv, kot pri prvem pogovoru po vojni pri nas doma. Kot da bi bil že vsega naveličan. Smilil se mi je, vedno sem imela občutek, da je žalosten in zagrenjen, a se ni z nobeno besedico izdal. Niti pojma nisem imela o njem in njegovem življenju.
Ko sem se leta 1980 že poročena vrnila iz Nemčije (niti svojemu možu nisem o tem neznancu ničesar povedala) sem si zaželela, da bi že končno enkrat zvedela za njegovo ime. Pisala sem na urad Rdečega križa, kdo bi bil moški, med vojno mlad partizan, ki je imel mačeho. Domnevala sem, da mora biti iz naših krajev. Dobila sem odgovor: »Ne vemo, ker jih je bilo veliko, ki niso imeli matere.« Kasneje, ko bi lahko dobila odškodnino zaradi mamine smrti, me je uradnica grobo odslovila.
Istega leta v Ljubljani, ko sem šla v trgovino, se je nenadoma spet pojavil pred mano. Nikoli ni povedal, kdaj pride v Ljubljano, ali koliko časa bo ostal. Vprašala sem ga, kako ve za kraj in čas, da se srečava. Saj najino srečanje ni bilo nikoli slučajno. Te uganke do danes nisem rešila. On pa je vedno odgovoril isto: »To je slučaj. Ne sprašuj me ničesar!« Res, da se nisva dalj časa srečala, a tokrat ga skoraj ne bi prepoznala: bil je bled, smrtno bled, shujšan in upadlega lica, živ mrlič. Če me ne bi on ogovoril, ga ne bi prepoznala. A kot vedno, je bil tudi tokrat lepo oblečen in urejen. Nisva dosti govorila. Na vsem lepem pa reče: »Danes se vidiva zadnjikrat.« In še: »Spomni se me v molitvi.« Od takrat se nisva nikoli več videla. Domnevala sem, da je kmalu po tem srečanju umrl.
Septembra istega leta sva s prijateljico pili kavo v nekdanji restavraciji Daj-Dam nasproti Na-me. Stali sva ob polici in se pogovarjali o vsakdanjih stvareh. Nisva se menili za ljudi ob nama. Nenadoma zaslišim jasne in dovolj glasne besede: »Nekdo v Beogradu je umrl.« Pogledam proti njemu, a on sreba naprej svojo kavo. Vedela sem, da je tisti ‘nekdo’ moj skrivnostni, nepoznani prijatelj. Ali mi je preko tega človeka moj nesrečni skrivnostni neznanec posredoval svoje zadnje sporočilo? Srečala se nisva nikoli več. Nisem pozabila njegove zadnje in edine prošnje: »Spomni se me v molitvi!« Vem, da je trpel vse življenje od trenutka dalje, ko je šel v partizane. Huje trpel, kot če bi ostal doma pri mačehi. Sčasoma bi se osamosvojil, pri partizanih pa so ga za vse življenje pohabili, duševno strli. Dobro so se spoznali tudi na take metode. Iz dobrega petnajstletnega naivnega fanta so naredili to, kar so hoteli.
Vse sem odpustila. Mojemu ‘skrivnostnemu znancu’ že pri svojih petnajstih letih. Zelo pa mi je žal, da ne bom nikoli vedela, kje je mama pokopana. Nikoli pa tudi ne bom pozabila, da sem imela zelo dobrega moža in v tem je bila vsa moja sreča.«
V naši zgodbi ostaja skrivnostni tujec neznanka. O njem lahko domnevamo le to, da je veliko pretrpel zaradi psihičnega nasilja boljševističnega terorja po vojni. Pa tudi to, da so bili ujeti v to nagnusno, nečloveško nasilje še mnogi drugi!