[Stran 038]
Od jeseni 1943 do pomladi 1944
Pozneje proti zimi je dala vsaka hiša majhno sobo za nas. Bili smo skoraj kot doma. Ko so okoli kmetje kuhali žganje, so tudi naši radi hodili poskušat. S seboj so radi vzeli Šnopcarja, da je Jakše pravil še več šal tisto noč, vse po nemško. Ponavadi je začel z »eine Scheiße« Vsakega je znal pohvaliti, tudi Šnopcarja. Kako Nemci zmagujejo in vse »kaputt machen«, dokler mu ni Šnopcar, ki je imel že dosti šnopsa, povedal na uho, da Nemci ne bodo nikoli zmagali, da so že obkoljeni in da jih bodo od vseh strani stisnili in da bo ta zadnje orožje »Hände hoch!« – »So, eine Scheiße,« mu je rekel Jakše. Domov sta ga pripeljala pod pazduho. Takoj ga je opazil Prus, podnarednik. Zakričal je: »Abtaht!« (Knjižno: »Habt Acht« = »mirno«.) Mi smo se zelo resno držali, da se ne bi začeli smejati. Silno ga je ozmerjal, ko se je Šnopcar začel gugati, da bo padel. – »Abtaht!« je kričal še in še. Končno mu je začel Šnopcar odgovarjati, da je bil tudi on v Rusiji in še in še mu jih je »naplozal«, toda ni ga mogel ustaviti. Končno sta se oba upehala, si odzdravila in se razšla. Jakše je vojaka spet potrepljal po rami in ga pohvalil, da mu jih je dobro naplozal, temu Prusu. Zaslužil si je en šnops in je odvil svojo malo flaško. Kmalu nas je izučilo, kaj je disciplina in kaj so heci. Včasih, ko nas je sovražnik vznemirjal celo noč, nas je šlo nekaj spat, da smo se lahko potem izmenjevali. Ko se minomet dalj časa ni oglasil, so mislili, da nimamo več min in so dobili več korajže. Ob taki priliki je Zalar poklical Jakšeta: »Ti pejdi po Mirkota, pa nej vrže par mortajev, de jim bova gobce zvezala, de boja spet tihu za dvej uri.« Seveda je Jakše takoj v gostilni pri Pavličku pravil, kako Mirko meče mortaje za njimi.
Vsako novico smo izvedeli prvi, vedno je bilo zanimivo. Enkrat ko sem bil na straži zjutraj, je prišel deset let star fantič in rekel, da bi se spet rada dva partizana predala, če ju gremo iskat v Zabočevo. Rekel sem mu, da on že ve, da nas je malo in da fantje počivajo po sinočnjem pokanju, zato naj prideta kar sama. »Ali naj prineseta tudi orožje?« je vprašal fantič. Odgovoril sem mu: »Kakor hočeta, saj je njihovo. Prideta lahko kar po cesti s puškama na ramah, če se ne bojita njihovih zased.« Fantič je odšel, jaz pa sem poklical stražarja, mu povedal, kaj se dogaja, in mu rekel, naj se uleže k strojnici. Naročil sem mu, naj jo, če bi bila to kakšna ukana, kar užge. Kmalu prikorakata dva mlada fanta v skoraj novih jugoslovanskih uniformah, ki so bile tedaj že redke, s puškama na ramah in nahrbtnikoma. Šel sem jima naproti s puško na rami. Pogledali smo si v oči in si segli v roke. – »Torej se nam hočeta predati?« – »Ja.« – »Želim vama, da se ne bosta kesala. Imata pištole ali bombe?« – »Ne.« Vzel sem puško prvemu, potegnil ven zapiralo in ga dal v žep svoje bluze. Puško, sicer napolnjeno, sem mu dal nazaj na ramo s cevjo navzdol, enako tudi drugemu. Šli smo vštric po cesti do postojanke mimo straže. Menda sta bila Ljubljančana, zelo dobro sta izgledala in bila korajžna. Napravil pa sem napako, za katero mi še na misel ni prišlo, ker sem bil demokratično vzgojen. En fant je izgubil zaradi moje nevednosti dosti las. Fanta sta imela na kapah prišito rdečo zvezdo in meni še na misel ni prišlo, da bi ju zaradi tega kdo sekiral ali zafrkaval. Jih bosta že odstranila, ko bosta imela priliko, sem si mislil. Ko je Prus zagledal tisti dve mali rdeči zvezdici, je skoraj pobesnel. Potegnil jima je kape dol skupaj z velikim šopom las. Zdelo se mi je silno surovo in nevojaško. Samo strah za družino mi je preprečil, da ga nisem na mestu in v tisti sekundi kaznoval. Še danes mi je žal, da jima nisem vzel kap in ju spravil v žep. Fanta so dali naprej na komando in ne vem, kaj se je z njima zgodilo. [Stran 039]
Nekega jutra, bila je nedelja po celonočnem streljanju, domači konji niso hoteli piti vode v potoku. To je bil slab znak. Ko je šel neki fant k maši, nam je povedal, da leži više ob potoku ubit partizan. Nekaj domobrancev ga je šlo iskat. Ko so ga prinesli, ga je stari Zalar takoj prepoznal, bil je doma tam blizu. Imel je še legitimacijo in v žepu rožni venec. Mina ga je ranila v glavo. Pokopali so ga v Borovnici. Bil je bivši vaški stražar, ki so ga mobilizirali partizani. Pozneje sem govoril z domobrancem iz naše čete. Skupaj sta se umikala, je rekel, ko se je zabliskalo in onega ni bilo več za njim. Tako je padlo mnogo bivših vaških stražarjev. Še več pa se jih je predalo in se nam pridružilo. Vse od Loškega potoka, Blok, Nove vasi in Begunj so se nam predajali. Ko so si malo opomogli, so odhajali na Rakek ali pa v Ribnico, da so imeli bližje do svojih domačih. Nekateri pa so ostali pri nas v tretji in četrti četi v Borovnici. Tretja četa je bila v prosvetnem domu (komanda in kuhinja). Stražila je polovico ozemlja, vzhodne vasi in železniško progo proti Preserju. Poveljnik je bil Ludvik Kolman. Jaz sem spadal v četrto četo, ki je varovala zahodni del vasi in progo do Bistre. Poveljnik je bil stotnik Kunstelj. S Kolmanom, ki je bil menda advokat, sta se zelo razumela in delala v dobro vojakov. Tudi jih nista rada pošiljala v akcije, menda po dogovoru z drugimi oficirji v internaciji. Obljubili so si, da kjerkoli že bodo: pri rdečih, plavih ali belih, se bodo bolj branili, kot pa napadali drug drugega. Koliko so mogli to uresničiti, je druga stvar. Vendar sem opazil, da nismo imeli več kot pol leta ne udarne čete, ne voda, niti udarne desetine. Kadar je morala iti izvidnica v patruljo, so izbrali kar iz vsakega bunkerja po enega. Dostikrat se med seboj niso poznali, niti niso vedeli za sposobnosti drug drugega. Uspehi teh patrulj so bili bolj majhni.
Proti koncu septembra je tudi mene na Dražici pobrala taka patrulja. Bila je desetina in Jaka mi je spet rekel: »Greš z nami, ker znaš hoditi po gozdu?« Šel sem. Bili so tudi trije Nemci, poročnik v šotorskem krilu in dva vojaka lovca z brzostrelkami (šmajserji) v varovalnih bluzah. Šli smo v gozd in proti Smrekovcu. Ker so bili takrat partizani na višku moči in jih je bilo včasih po več sto skupaj, smo hodili po čisto novih poteh. Hodili smo po grebenih in se večkrat ustavljali, da ne bi bili zadihani, če pride do spopada. Prišli smo vrh Smrekovca, pa nič. Videli smo sledi močnih skupin. Spodaj, Vrh dola, so imeli partizani zasedo in veselo igrali na harmoniko, menda tisto Marko skače po zeleni trati. Pustili smo jih pri miru. Ker se z vrha Smrekovca zaradi gozda ni nič videlo, smo šli navzdol do senožeti, od koder se vidi cela Rakitna kot na dlani. Poročnik je potegnil izza pasu torbo s specialko. Na zemljevid je položil prozoren papir in začel čečkati. Imel je več barvnih svinčnikov. Zaznamoval je cerkev, glavni stan, kjer je plapolala velika zastava z zvezdo, pot proti Cerknici, po kateri so šli partizani z mulami, gričke s stražo in strojnicami, zaznamoval je še nekaj važnih vzpetin in patrulja je bila končana. Ko je vzel papir od specialke, ni nobeden vedel, kaj te čečkarije predstavljajo, vse pa je bilo jasno, če je bil na specialki. Domov smo šli po zahodnem pobočju Smrekovca. Kakih sto petdeset metrov pod nami je še vedno svirala harmonika. Vprašal sem Jako, katero pa sedaj igrajo. »Najbrž Mi se imamo radi,« mi je odgovoril. »To bo pa res,« sem mu v smehu odgovoril, »oni hodijo k nam na obisk ponoči, mi pa podnevi.« – »Pssst, tišina.« Poročnik je poslušal harmoniko in pomežiknil vojakom, da bi jim šli še mi eno zašpilat, ko so nam že celo uro godli. »Tukaj počakajte deset minut, če nas ne bo, se dobimo v Zabočevem,« je bilo povelje. Bili smo na pobočju brez zaklonov, krilo nas je samo grmovje. Polegli smo se, da je bila tarča manjša. Preteklo je par minut. Nato je počil strel, že sta zapeli obe brzostrelki, harmonika je utihnila tisti hip. Slišal se je krik, potem pa »pif«, lahki minomet je začel streljati. Ne na kraj spopada, ampak naravnost na nas. Prvič smo bili v takem položaju. Prva [Stran 040] mina je padla pod nami, druga čisto blizu. Čakaje na tretjo sem kar zamižal. Ko sem jo zaslišal, sem že vedel, da je šla čez nas. Streli so nas iskali še višje, desno in levo. Mi nismo odgovorili. Jaka je gledal na uro. Pošepetal nam je: »Še minuto in gremo. Dobimo se v Zabočevem.« En politkomisar je bil mrtev, nam je povedal poročnik. Isti dan je šla desetina vojakov in desetina domobrancev od Preserja na Kote pri Rakitni. Tudi tam je bil en partizan mrtev. Partizansko poročilo pravi, da je bilo sto Nemcev v teh patruljah. Vendar se sprašujem, od kod naj bi se vzeli, saj je celo Ljubljano čuvalo od tisoč do tisoč petsto Nemcev. Pritisk na progo in na nas se je povečal, ker je bilo na tisoče partizanov brez dela. Na Ljubljano pa iz neznanega vzroka niso hoteli, zato jih je bilo dosti okoli Rakitne, Cerknice, vse do Rakeka. Zato so se Nemci odločili, da bodo z majhimi silami razbremenili pritisk od Preserja do Rakeka. Mislim, da je bilo okoli drugega oktobra. Bil je lep sončen dan, mi smo kar malo počivali od prečutih noči. Kar na lepem, proti večeru, sta prijahala dva častnika na konjih in zavila po cesti proti Ohonici. Za njima so jahali drugi domobranci, konji pa so vlekli topove. Trije pari konj, en top, strelivo. To je bila dolga vrsta štirih topov, zemlja se je kar stresala. Topove so zapeljali v vrsto, tako da so merili na Rakitno. Bile so poljske havbice. Zelo težko mi je bilo. Vas smo zapustili, da ne bi bila porušena, kljub temu pa jo je tedaj čakalo isto z druge strani. Usoda se čudno spreminja! Merilne naprave so namerili na Zavrh, potem pa toliko stopinj do Rakitne. Da se topovi ne bi ponižali, so jim velika kolesa podložili s pletenimi mrežami. Vse je bilo pripravljeno za drugi dan. V istem času je odšlo iz Borovnice nekaj desetin domobrancev in nemških vojakov. Števila ne vem, nasprotnik piše, da en tisoč. Vseh vojakov in domobrancev pa je bilo v Borovnici manj kot štiristo, morali pa so držati 36 položajev ali bunkerjev. Če je bilo vsega štiri desetine, je to visoko ocenjeno, govorilo se je, da je bilo v vsaki po dvajset vojakov. Jaz ne vem, ker me tam ni bilo. Skupina je šla čez cesto Kamnik–Rakitna nekje pod Razpotjem in prenočevala blizu Kamenice, da bi naslednje jutro napadla od severovzhoda, kjer so jih najmanj pričakovali. Neka žena jih je videla iti čez cesto. Še isti večer je štab odšel proti jugu. Zgodaj zjutraj so napadli Španov vrh, greben, ki gre od Kotov proti Ustju. Napad je bil v desetinah, na štirih krajih. V nekaj minutah je bil ves greben zaseden, ker je bila glavnina partizanov v vasi in okoli nje. Kakor hitro so bili na grebenu, so vojaki to po radiu sporočili v Borovnico, od tam pa po telefonu na Dražico k topovom. »Prvi, ogenj!« Ogenj je brizgnil visoko in top se je zaril v zemljo. Cilj so popravili za stopinjo. »Štirje, ogenj!« Vsi štirje so usekali naenkrat. Mislil sem si, ubogi ljudje tam gori. Dobili smo sporočilo, da vse z največjo brzino beži iz vasi proti Cerknici. Partizanov ni bilo več v vasi. Ogenj je bil prestavljen nekaj stopinj na desno, ostali elementi so ostali isti. »Ogenj!« Zopet so bruhali topovi, to pot za bežečimi, granate so padale tja, kjer je danes jezero. Ker je bila zemlja močvirnata, niso granate nikogar ubile, vsaj kolikor je meni znano. Opoldne je prišel naš župnik vprašat, kaj je z ljudmi in cerkvijo. Nemec, ki ni imel rad farjev, je rekel, da je cerkev »poglihana«. Videl sem, da je župniku težko, Nemec pa se je zadovoljno režal. Cerkev ni bila poškodovana, pač pa je farovž zadelo nekaj granat, ena v gornji zid, ena pa v ostrešje. Največ granat je padlo po Klancu. Kolikor mi je znano, nihče ni bil ubit od topovskih granat. Ker je bila razdalja med borci že od začetka približno tisoč petsto metrov, jih ni dosti padlo. Med žrtvami je bilo več mul, ki niso znale ali mogle bežati. Čez dvajset partizanov se je predalo in takoj prestopilo k domobrancem. To so bili večinoma bivši vaški stražarji. V magacinu je bilo še vse strelivo, kot sem ga jaz pustil. Domobranci so zaplenili tudi dosti orožja in vse to pripeljali v Borovnico na štiridesetih vozovih. Nemci pa so požgali počitniški dom kraljeviča Andreja, šolo, prosvetni dom in gasilski dom. Moj oče je izprosil od ko- [Stran 041] mandanta, da so rešili iz gasilskega doma voz in brizgalnico. Opustošenje je bilo veliko. In mnogo ljudi je za nekaj časa zapustilo Rakitno. Pozneje so se počasi začeli vračati. Boljši je domek, če ga je tudi samo za en bobek. Tudi mene so trije vprašali, kaj naj napravijo. Odgovoril sem: »Kar hočete, saj ste polnoletni. Povsod je lepo, a doma najlepše, tako so nas učili v šoli. Saj ste starejši, mogoče se boste lahko doma prikrivali. Od naše strani se nimate kaj bati.« Tako sem jim rekel, ker v takih časih ne moreš dosti drugim svetovati, še sebi je težko. Bili so naš sosed J., Jeršinov Lovric in Brencetov Jaka. Vsi trije so preživeli vojno. Tako je tudi naša vas prišla med dva ognja, kot že toliko drugih pred tem. Po tem sunku v Rakitno smo imeli malo bolj mir. Prej so samo oni streljali s topovi po nas.
Čas je tekel naprej, privadili smo se Dražice in ljudi, ki so bili še precej nevtralni. Enkrat so nam povedali, da bodo Nemce izmenjali. Slavni jagri da gredo v Italijo na Montecassino in pridejo drugi. Ker so v Sloveniji pričakovali več borb – napad na Ljubljano itd. – jim je ostalo preveč streliva, ki ga s svojimi vozili niso mogli prepeljati v Italijo, zato je bilo rečeno, da bodo v dveh naslednjih nočeh precej brez potrebe streljali, ker morajo eno tretjino streliva izstreliti. Res je pokalo, kakor še nisem slišal, posebno protiletalski in protitankovski brzostrelni topovi so klestili po bližnjih in daljnih gozdovih dve noči. Tedaj sem videl, kaj je moč težkega orožja, še več minut potem, ko so utihnili topovi, se je po gozdovih podiralo drevje. Ni čudno, da s tolikimi brigadami partizani nikoli niso napadli Borovnice. Odšli so Prus, Šnopcar, zaljubljeni Tirolec in Susman. Če je res ta lovska divizija branila Montecassino, ne vem. Vendar so tam skoraj vsi branilci padli. Pri nas so jih zamenjali drugi Nemci, bili so v bolj rjavih oblekah. Spet so bili trije. Imen jim sploh nismo dali, mogoče smo mislili, da jih ne zaslužijo. Tudi Susmana nismo imeli, ni bilo več tako živahno. Približal se je november in z njim nemška ofenziva. Prišli so napol oklepniki, ki so imeli spredaj kolesa, od sredine nazaj pa gosenice. Na vsakih nekaj sto metrov so se postavili prav do Strmca. Pešadija pa ni bila vajena dosti hoditi. Ofenziva je šla od Kolpe proti Ljubljani. Nemci so mislili, da bodo partizane potisnili do proge Ljubljana–Trst. Vendar so jim v obkoljevanju pustili dovolj vrzeli, da se je večina umaknila skozi, posebno stari borci, ki so bili izkušeni v izmikanju. Mnogo novih mobilizirancev pa je padlo. Pri nas so pustili tako vrzel na Krimčku. Ker so jih pregnali iz Mokreca na Kamenico in Krim, so šli partizani za Smrekovcem čez Krimček, kjer so imeli nekaj kilometrov proste poti. Vendar so bili partizani po tej ofenzivi precej razkropljeni in njihove napadalne moči zmanjšane. Naši v Borovnici so sklenili, da se predstraža na Dražici ukine. Marsikaj smo se tam naučili. Izgub nismo imeli, ker je nasprotnik napadal največ ponoči. Stražili pa smo kot še nikoli. Na Dražico in ljudi sem ohranil mnogo lepih spominov, razen dogodka s Prusom. Potem sem bil eno noč v bunkerju številka štiri. Ta je bil ob cesti proti Zavrhu. Drugi dan pa so nas izbrali 40 domobrancev, en vod, rekoč: »Greste stražit progo od Verda proti Logatcu.« Izbrali so precej dobrih, bili smo vsi iz Dražice. Zasedli smo pet bunkerjev, to je sedem vojakov na bunker. Bili so približno en kilometer narazen. Vmes je bilo nekaj nezasedenih, kar ni bilo najbolje, ker bi se lahko vsak ugnezdil v njih. Naš je bil najdlje proti Logatcu, tam kjer sta proga in cesta najvišje. Bunker je bil grajen z lesom, kamenjem in malto, kot bi ga srake znesle skupaj, prav nič varen. Prvič sva bila z bratom Elkom skupaj, Klančan je bil poveljnik. Imeli smo težki mitraljez Fiat in lahko strojnico in seveda moj lahki minomet. Čez progo, ki je tu globoko vsekana v skalo, je bilo opuščeno taborišče bataljona, zidano iz opeke. Ker nas ni bilo dosti, sem šel kar sam pregledovat. Bilo je že vse izropano in sem se kmalu vrnil. Po cesti se je podnevi pomikalo v Italijo več tisoč ukrajinskih vojakov s stotinami vozov in konji. Tudi orožja so imeli dosti. Takrat se je hotela brigada vrniti nazaj [Stran 042]
Figure 1. Borovnica – pogled z Brezovice Franc Friedrich
na Gorenjsko. Pot so si izbrali mimo nas. Neko popoldne je prišel fantič kakih devetih let in nam povedal, da brigada zahteva, da se predamo in da bomo vsi osvobojeni. Klančan je rekel, da naj se oni nam predajo – da bodo dobili kruh in marmelado in da se bodo svobodno odločili, ali bodo stražili slovensko progo ali pa šli delat. Fantič je odšel in bil kmalu nazaj s sporočilom: »Partizani pravijo, da kruh in marmelado kar sami pojejte, nocoj boste tako ali tako uničeni.« Klančan mi je rekel: »Pošlji sedem min v tisto smer!« Šest jih je bilo v zraku preden je prva padla. Fantiču pa je rekel: »Ker jim ni za kruh, potem si kaj takega iščejo. In bodo dobili.« Fanta je pohvalil, da je korajžen in da naj še naprej dela za mir. Fant je nato odšel. Pričakovali smo izzivanje, s streljanjem pa ni bilo nič, ker se jim je preveč mudilo čez cesto in progo nazaj na Gorenjsko. Drugi dan sem res našel močno uglajeno stezo, sled od prejšnje noči, ki je vodila po gozdu na sever.
Že čez nekaj dni proti večeru smo dobili povelje, da gremo nazaj v Borovnico. Vsi smo bili kar dobre volje. Pobrali smo orožje in strelivo, nekaj naložili na voz, ki je odšel pred nami, drugo, česar ni bilo malo, smo pa nosili mi. Ponoči smo odšli po beli cesti navzdol proti Vrhniki, obdani s temnimi gozdovi. Pri polnem luninem svitu je vod (eden najboljših) korakal navzdol in fantje so začeli peti: »Je bela cesta uglajena, skoz celo vas napravljena, po njej pa gremo fantje mi, oj fantje mladi vsi!« Zapeli so tudi druge: Celjanko itd. Peli so do Vrhnike. Zame je bila to ena najlepših, čarobnih noči. Drugi dan smo bili že v Borovnici. Jaz sem bil takoj poslan na Planino. To je bil hrib tik nad vasjo in mostom, ki ga je stražilo deset vojakov. Ker je bila obramba malo pod vrhom, je bil sam vrh zavarovan z nastopnimi minami, italijanskimi in nemškimi, ki so bile na žice. Nekoč ko sem hotel priti po bližnjici z vrha dol v postojanko, sem opazil, da so se [Stran 043] zganile veje v dveh grmih. Takoj sem obstal. Opazil sem, da gredo žice v listje pred mano. Previdno sem šel ritensko nazaj in nisem nikoli več tam hodil. Zagazil sem bil na mine. Dvema domobrancema je pozneje malo nižje doli odtrgalo noge. Enemu telefonistu, ki je popravljal žico, in enemu vojaku, ki je napravljal drva. Hrano smo dobivali iz Borovnice po žičnici. Jaz naj bi upravljal to vlečnico, o kateri pa nisem imel pojma. Prejšnji upravljalec mi je pokazal samo, kako se vžge velik motor, kako vključi pogon žice in kako se ga ustavi. Dve minuti poduka, in to je bilo vse. Ta motor je večkrat nagajal še pravim mehanikom, kaj šele meni. In res je začel kmalu kašljati. Po štirih tednih so mi vendar poslali nekoga od partizanov, ki se je vsaj malo razumel na motor. Bil sem zelo vesel, da je prevzel moje probleme. Nekaj dni prej smo napravljali drva za našo peč v baraki. En hrast in eno jelko sem posekal kar z dvacentimetrskim protiletalskim topom. Jelka je padla z enim strelom, za hrast pa sta bila potrebna dva. Po pobočju dol sem jim spustil dva čolnička, da so naložili drva, tam kjer so se čolni skoraj dotikali zemlje. Pozabil pa sem dati zavore na žice, ker sploh nisem vedel, da je treba včasih tudi zavirati. Ko so drva skoraj naložili, je bila teža velika, pa še en nakladalec je bil gori. Teža je začela premikati žico in tovor čedalje hitreje po hudi strmini navzdol. Ko sem zaslišal piskanje v strojnici, sem takoj skočil tja in začel zavirati. Tisti, ki je zgoraj ravnal drva, je tudi vedel, kaj je, in je hitro skočil dol, predno bi bil nad visoko dolino. Malo si je potolkel koleno. Jaz sem bil vesel, da se je vse končalo brez večje nesreče.
Za božič smo imeli mašo v baraki. Maševal je g. Pezdir, župnik ali kaplan od Sv. Vida. Za novo leto opolnoči smo izstrelili salvo z vsem orožjem, da počastimo novo leto 1944. Vsak dan sta dva vojaka dobila dovoljenje, da gresta v Borovnico. Tja so nosili prati perilo, ker smo imeli gori malo vode. Ponavadi so se tudi malo nalezli v gostilni in pozno prihajali na Planino. Včasih so nam tudi postavili ultimat: »Potegnite nas gor z žičnico ali pa sami stražite!« Kaj smo hoteli, kar stroj naj dela namesto nog. Ker smo imeli mnogo streliva, sem tam zakopal precej raznovrstnega streliva in bomb, za vsak slučaj, ker so začeli nekateri govoriti, da se ne razumemo preveč dobro z Nemci in da nas lahko razorožijo. Prav na to moje skladišče je poleti padla 500-kilogramska ameriška bomba in ostala je le velika jama. Ker je bila služba na Planini bolj pusta, so se vojaki menjavali, postopno vsak mesec. Jaz sem bil tam dva meseca, ker sem bil raje na položaju kot v vasi, kjer se je včasih vodila tudi živčna vojna ali politika. Nekoč, ko je prišlo nekaj novih in so ponoči preizkušali orožje, je eden s »težko bredo« streljal dol po barju, kjer so Nemci slučajno imeli protiletalske topove. Drugo jutro smo izvedeli po telefonu, da gre k nam nemška patrulja. Tisti, ki je streljal, je takoj vedel zakaj, in je hitro nesel nekaj izstreljenih tulcev za rob hriba proti barju. Res so Nemci hoteli vedeti, od kod je sovražnik streljal, pokazal jim je izstreljene tulce. Nič kaj radi niso verjeli, in so pokazali, da je premalo sledi o sovražniku. Končno se je vse poleglo.
Po dveh mesecih sem bil poklican v Borovnico, da bom šel v Bistro in da naj prinesem tudi svoj lahki minomet. Prejšnjo noč je bila mala železniška čuvajnica, kjer je stražilo progo sedem domobrancev, napadena in demonstrativno obstreljevana. Slučajno so bili tam sami starejši, jugoslovanski vojaki, ki niso bili vajeni borb. Na koncu jim je delala samo še ena puška. Vodja, podnarednik, je bil v internaciji na Rabu. Rekel je, da ni zato stradal več kot leto dni, da bi sedaj padel kot junak. Zahteval je zamenjavo ali okrepitev. Poveljnik čete je določil mene in mitraljezca Oka (Žerjavov iz Borovnice), torej dva precej dobra. Vodja postojanke se je kar smejal, tako sva mu ugajala, tudi je že slišal razne zgodbice o naju. Jaz ga bom imenoval kar Štrukelj. Da ne bi prišla praznih rok, je Oko, ki se je poznal z magacinerji na Dolu, privlekel poleg lastne strojnice še težki minomet z dosti streliva na vozu z [Stran 044] dvema mulama. Zraven pa še dva stara francoska »šošo« puškomitraljeza in mnogo min za moj lahki minomet. To robo smo kar dolgo nosili iz Bistre gor na progo v našo čuvajnico. Takoj sva izbrala položaj za oba minometa, moj lahki je bil kar na betonskem pokrovu kapnice (štirne), težki pa zraven. Strelivo je bilo čisto zraven v kleti. Pred nočjo je bila obramba ojačana za 200 %. Stari vojaki so se spet začeli hecati, prej so bili že malo v skrbeh. Najprej so mi povedali, da je nad progo, kjer so izsekane jase, veliko divjih prašičev. Povabil sem jih na jago, pa jim ni prijalo. Zgodaj zvečer je pritekel stražar s proge: »So že tu!« Vprašal sem ga, zakaj ne strelja, s tem bi nam to takoj javil. Drugič je to tudi res storil. Iz Dražice se je zaslišala muzika. Iz Bistre je vodila čez progo gozdna pot proti Zavrhu in Ljubljanskemu vrhu. To so partizani rabili, ko so hodili v Bistro po hrano in novice, ki jih ni bilo malo. Streljalo se je, da so se vojaki držali v bunkerju, kjer niso nič slišali in tudi malo videli. Na tisto prvo noč pa smo malo demonstrativno streljali. Vse orožje je delalo in muzika je kmalu utihnila. Okoli ene ponoči je začelo močno snežiti. Vedel sem, da se bo nasprotnik umaknil, da se ga ne bo sledilo v snegu, to so mi povedali že prvo zimo. Zapadlo je 15 cm snega in še je malo naletaval, ko sem se sam, z novo puško, pomikal nad progo v bistriške gozdove. To puško mi je podaril Mikšev Elko, ko sem bil še na Planini. Narava je bila krasna. Veje so se upogibale pod težo snega, siničke so tenko čivkale in žolna je kljuvala v staro drevo. Drugače je bilo tiho. Gledal sem za sledovi. Nič. Potem poslušal. Samo čivkanje siničk. Počasi sem se pomikal navzgor po kolovozu. Nekaj se je premaknilo in že sem ležal v mehkem snegu s prstom na petelinu. Naravnost proti meni je rila sneg lisica, kakršne še nisem videl. Dlako okoli vratu je imela dolgo skoraj kot levjo grivo. Lisica me je začutila, se obrnila vstran in se v enem skoku pognala v grm, v istem trenutku je počilo. Poslušal sem, kaj se godi po gozdu. Nič. Vstal sem, šel do grma in pobral že mrtvo lisico. Še danes ne vem, kakšne sorte je bila, a imela je najlepši kožuh in še lepšo grivo (mogoče je bila križanka). Ker je bilo prenevarno, da bi zvitorepko nosil v roki ali na puški, sem si jo zapel za opasač zadaj, rep pa se je vlekel po snegu. Šel sem naprej in prišel do prve jase. Malinove vejice so se premaknile. Že sem meril in čakal, kaj se bo dvignilo. Ti trenutki so trajali celo večnost. Zagledal sem srno in v istem trenutku sprožil. V nekaj sekundah sem jo iztrebil, potem pa nisem vedel, kaj naj storim, lovskega plena sem imel dovolj. Blizu je bila še ena jasa. Potiho sem šel še tja. Doli na koncu jase sem zagledal srnjad, štiri v gruči. Ustrelil sem. Srnjad se je razpršila, kot da ni nobena zadeta. Tri na levo, ena desno. Pomeril sem srnjaka, in je padel, drugega in tako še tretjega. Tista na desni pa je puščala krvavo sled. To je bilo zares »Ne boj, mesarsko klanje,« kot je zapisal Prešeren. Pobral sem prvo srno in z lisico za pasom krenil proti postojanki. Ko sem šel dol, sem premišljeval, ali ne bi bilo bolje, če bi streljali srne, jelene, vole in bike, kakor pa da se ljudje zalezujemo in pobijamo med sabo. V bunkerju mi niso verjeli, da sem imel še tri na dlaki. Telefoniral sem v tri druge postojanke proti Borovnici: Elku, Brescovemu Stanetu in Laščenovemu Jerneju, naj pridejo iskat srne, če jih hočejo. V dobre pol ure so bili pri meni in smo jih šli iskat. Vse smo dobili, kot sem jih pustil. Moja slava ali neslava se je hitro raznesla po vsej okolici. Nekateri so malo grozili, da se bom moral zagovarjati, ker je res bilo prepovedano od naših in od partizanov. Imel sem dober izgovor. Nam kmetom jemljejo živino (delovno) iz hleva, pa ni nič kazni, eni in drugi streljajo ljudi, mlade fante in druge, pa še odlikovanja dobe. Srne in jeleni pa naj bi pocrkali od starosti! Kakor svete krave v Indiji. Ni čudno, da ljudje stradajo! Jaz (rekli so mi tudi raubšic) sem drugi dan vzel Martinčka, tovariša iz postojanke, in sva šla za ranjeno srno v logaške gozdove. Dobila sva jo v neki dolini. Še vedno je dobro tekla. Padla je z drugim strelom. Šele [Stran 045] popoldne sva prišla domov precej zbita. Tako se je začela moja služba nad Bistro. Nikoli prej ali pozneje nisem s tako lahkoto in takimi streli uplenil toliko divjadi. Tudi kasneje sem še lazil za lisicami in srnjaki, bolj za kratek čas kakor za plen, in ne brez uspeha. Toda tisti prvi dan mi bo za vedno ostal v spominu. To je bila največja lovska dogodivščina v mojem življenju.
Straže smo imeli dosti. Podnevi enega, ponoči pa dva stražarja in dva dežurna. Ponoči so se železni tiri krčili od mraza in pokali, kakor bi nekdo s čevljem brcnil vanje. Temu sem se kmalu privadil in nismo imeli alarmov. Prišle pa so druge slabe novice. Patrulja za na Rakitno je izgubila tri domobrance, dva sta padla, eden pa je bil ujet in pozneje ubit pri Ribnici. Padla sta Brescov Ivan in Žotov Ivan, ujet in ubit pa je bil Tinčkov Venanci, ki je bil iz revne družine in je začel že s petimi leti krave pasti, da si je zaslužil vsakdanji kruh. Vse tri sem dobro poznal. Žotov Ivan je bil mitraljezec in sem ga že nekajkrat posvaril, da se brez zaklona strelja samo v sili. Nekoč je njegova desetina srečala pri Kožljeških žagah sedem divjih prašičev, in to zelo na blizu. Nič ni ciljal in misleč, da bo strojnica vse pokosila, je kar užgal s strojnico izpod pazduhe. Cel rafal 20 nabojev ni zadel niti enega prašiča. Ko pa je znova napolnil okvir, že ni bilo nobenega prašiča več. Patrulja za na Rakitno je nameravala ugotoviti, ali bo brigada res prišla v vas. Ko so ugotovili, da brigada res prihaja, je moj brat Elko, ki je bil vodja teh dvajsetih domobrancev, ukazal odhod brez borbe. Namen patrulje je bil izvidniški. V tem času se je že precej domačinov razšlo po domovih ali na obisk dekleta. Nekateri pa so hoteli srečati nasprotnika od bliže. Disciplina je bila slaba. Ker se je zaradi tega odhod patrulje zavlekel, so se morali umikati pod silnim ognjem brigade in po snegu, naravnost čez odprto dolino. Ker je brigada prišla od cerkniške strani in zasedla Boršt in Novake, je bil to edini izhod. To so pripovedovali tisti, ki so bili v patrulji. V tem času so ameriški bombniki že bolj pogosto letali iz Italije in bombardirali Nemčijo. Včasih jih je letelo do tisoč. Ponavadi po deseti uri dopoldne, popoldne pa so se vračali, bolj ali manj razkropljeni. Nekega dne so se visoko v zraku, med brnenjem motorjev, oglasile težke strojnice. Začela se je zračna bitka. Bilo je nekaj kratkih rafalov. Kmalu se je pokazal dim in ogenj na enem od bombnikov, v nekaj trenutkih je bil ves v plamenih in je strmoglavil nekje proti Logatcu. Isto se je zgodilo z drugim, ki je padel na Zavrh. Visoko v zraku so se pojavili beli mehurčki – padala. Čez nekaj časa smo zagledali črne pike spodaj, to so bili padalci. Večina padalcev je padla na Zavrh, enega je veter zanesel proti nam in je padel kakšna dva km proč v velik gozd. Zapomnil sem si smer. Pilot pa je bil ubit v letalu. Vodja Štrukelj me je določil, da ga gremo poiskat. Iz sosednjega bunkerja sta prišla še dva. Trije smo šli po gozdu navzgor. Jaz sem bil v sredini, onadva levo in desno. Prišli smo naravnost do padala, ki je viselo z visoke hoje. Na padalu in snegu je bilo precej krvi, torej je bil padalec ranjen. Poklical sem tovariša z leve in desne. Padalo sta potegnila dol. Jaz sem šel že po sledi na bližnji rob, od koder so se videli na Dolu protiletalski topovi na vzhodu. Tudi padalec je moral to videti, ker jo je po kratkem počitku mahnil proti zahodu. Že prej sem opazil, da na eni nogi nima čevlja. Ko sta tovariša prišla za mano, smo se spet razdelili kot prej, jaz sem šel po sledi, onadva pa levo in desno. Tekli smo navzdol in na jasi zagledali padalca v rdeči ruti. Zaklical sem: »Stoj!« Ustavil se je in sam od sebe dvignil roke in vpil: »Amerikano, Amerikano!« Pogledal sem, ali ima orožje. Šel sem do njega in mu segel v roke. Tedaj sem opazil, da ima glavo v obvezi, ni bila rdeča ruta, ampak je bila obveza vsa krvava. Vprašal me je: »Četnik?« Odkimal sem. – »Partizan?« Spet sem odkimal. Popeljal sem ga na bližnji parobek, pogrnil svojo bluzo, meni je bilo vroče. Usedel se je, jaz pa sem mu previl obvezo. Vso kožo je imel posneto do kosti, od enega
[Stran 046]
Figure 2. Štirje starejši bratje Suhadolnik kot domobranci pred domačo hišo pri Čakovcu v Rakitni leta 1944; od leve: Elko, Ivan, France, Mirko
ušesa do drugega, za prst na široko, krvavel pa ni več dosti. Jaz sem takoj poslal najhitrejšega vojaka v Borovnico na naše poveljstvo čete, kaj naj z njim naredimo: ali naj ga skrijemo ali damo četnikom, ki so bili blizu Vrhnike. Padalec je bil poročnik iz Kalifornije, imel je bolj italijansko ime. S sabo je imel sliko žene in otroka in podobico sv. Antona. Z mojim drugom sta si izmenjala cigareto. Premaknili smo se bližje poti proti Bistri in čakali precej časa na mojega kurirja. Ta je še hitro prišel in povedal, da imajo Nemci že vse ostale padalce iz Zavrha in da bo še najbolje, da tudi tega damo njim, da bodo skupaj, da tako ali tako vojna ne bo več dolgo trajala. Prav grdo sem zaklel: »To je tista naša zveza z Angleži in Amerikanci.« Za to sem vedno sumil, da je ni. In da nas varajo. Šli smo navzdol proti Bistri in kmalu srečali nemško patruljo, ki je tudi gledala za padalci. Vse so peljali na Vrhniko. To sem zapisal po spominu, v dnevniku pa sem imel zapisane tudi vse datume.
Življenje je teklo naprej. Začeli so govoriti, da se bo v Borovnici ustanovila udarna četa samih mladih fantov in da bomo dobili uniforme. Bilo je že proti pomladi, ko sem dobil sporočilo, naj se javim drugo jutro pri prosvetnem domu v Borovnici za patruljo. Dan prej sva z Okom hodila po logaških gozdovih in preizkušala orožje: koliko lesa prebije moja mala puška, kako delajo italijanske, nemške ali angleške ročne granate itd. Šla sva daleč, da se ne bi kdo pritoževal. Streljala sva po mili volji, da bi zmanjkalo streliva in bilo vojne prej konec. Preizkušala sva, koliko lesa prebije krogla pri koreninah ali višje; kaj naredi bomba v grmu, drevesu, na skali ali mehki zemlji. Zvečer sva se utrujena vrnila. Jaz nisem vedel, da se je moja mala puška ta dan pokvarila, tako da ni dvignila več kot en naboj v cev, ker se je vzmet, ki dviguje naboje, zrahljala. S to puško sem se javil v Borovnici. Zelo zgodaj smo čakali na kavo in naše vodje. Kavo smo še dobili, poročnik pa je prišel z veliko zamudo. Dvajset vojakov nas je bilo, po eden iz bunkerja. Večina se ni poznala, ne sposobnosti drug drugega. Imeli smo dve strojni puški, en lahki minomet in dosti streliva. Šli smo po dolini na jug. Na Strmcu smo se ustavili, da bi si malo odpočili. Tam so nam povedali samo, da gremo napast partizanski štab, nič pa, kako in zakaj. Šli smo mimo Otav proti Hrbljanom. Prišli smo na greben hriba, po pobočju katerega pelje cesta v smeri Sv. Vid–Cerknica. Na nasprotnem bregu je na majhni vzpetini bolj na samem stala s slamo krita hiša. To je bil štab. Še vedno nismo vedeli, zakaj, kako in kje bomo napadli. Ena desetina je ostala tu, da bi nas krila pri napadu in umiku. Desetina z lahkim minometom in eno strojno puško je ostala nekje v hribu. Mi smo se premaknili hitro navzdol po slabem grmovju in resju. In že smo bili v dolinici, kjer je tekel majhen potok dol do majhnega mlina. Naš cilj je bil malo više. Čakali smo na povelje. Bili smo že skoraj na dometu ročne bombe. Dva sva šla s puškami na rami do štaba. Povelja pa še vedno ni bilo, ne za nas ne za stražarja. Mogoče so se preselili, sem si mislil. Da bi v hišo metala bombe, je bilo grozno in tudi nisva vedela, ali so bili notri civilisti. Stala sva vsak pri enem oknu, naslonjena na steno hiše. Pogledal sem po naših, nikogar ni bilo. Ali so si [Stran 047] premislili, sem se spraševal. Mlademu sem rekel, naj gre v dolinco in vpraša poročnika, kaj naj naredimo. Dolgo sem ga čakal, kar ni ga bilo več nazaj. Začelo me je skrbeti, kaj bo, če bodo začele iz hiše leteti bombe in jih ne bom mogel sam sproti nazaj metati, kritja pa na vrtu ni bilo. V tem času je prišlo pol desetine s strojnico za mojim hrbtom na vsako stran hiše in dva sta šla celo na južno stran in celo v vežo hiše na zahodni strani. Jaz sem bil še vedno skrit pri zidu na severni strani. Odločil sem se, da grem sam do poročnika. Stopil sem izza vogala in pred glavnimi vrati videl gručo 10 do 15 ljudi, ki je živahno poskakovala. Prav na sredi je bila visoka črnolaska v zeleni jopici. Skakala je kvišku in črni lasje so ji vihrali v zraku. Kaj takega nisem pričakoval. Prej se ni nič dogajalo, sedaj pa preveč. Začeli so bežati na vse strani, streli so bili redki. Nekaj jih je teklo proti meni. Zavpil sem: »Stoj!« Zmešnjava je bila na višku. Eden naših je obležal na tleh. Ko sem se spet ozrl, pred hišo ni bilo nikogar več, vse se je razpršilo in ušlo. Tedaj je začela naša strojnica na hribu regljati za bežečimi, ki so jih naši videli s hriba. Tudi lahki minomet je metal mine, kar na prazno slamnato hišo in okoli nas, ki smo se sedaj spet srečali. Šel sem za hišo. Pred malimi vrati so ležali naši, pol desetine, v človeškem blatu. »Kaj za tristo hudičev pa te dreke mešate, vsi so že odšli na drugo stran in v grmovje?« sem zavpil. Počasi so vstajali, blato jim je padalo od bluz in hlač. Skočili so do oken na vzhodu in napadli z vsem, tudi s strojnico, da se je omet kar kadil ven. Zgodba o drekih pa je po pripovedovanju domačinov taka: »Celo zimo so »štabovci« hodili na stran kar na vrt pri zadnjih vratih. Preko zime se je nabralo precej plasti. Spomladi pa je bilo vse na kupu, in v to so naši nevede zagazili. Ko pa je začelo pokati, so se v to polegli.« To sem potem še večkrat slišal pripovedovati. Ukaza za umik takrat nisem slišal ali pa ga ni bilo. Minomet je še vedno metal mine. Nikogar nisem videl, sklonil sem se k enemu od padlih, bil je zadet v čelo. Zdel se mi je znan. Imel je italijansko obleko in šajkačo s slovensko zastavo. Mislim, da je bil eden od naših. Ko sem prišel do potoka, sem tam našel našega mitraljezca z zlomljeno ali izpahnjeno nogo. – »Kje so drugi?« – »Vsi so odšli, daj mi pomagati.« Zagrabil sem za strojnico, njega dvignil na ramo in šel po strmini navzgor. Krogle so začele cikati blizu, toda precej od daleč. Zagledal sem debelega Bločana iz desetine. – »Pridi mi pomagat!« sem zavpil. Bil sem na koncu svojih moči. – »Beži, umikamo se,« mi je rekel. Vojaka sem spustil na tla in pomeril s strojnico: »Nazaj!« Takoj je pritekel. Naložil si ga je kar sam, saj je bil močan in za dva taka kot jaz. Kmalu sva dohitela druge. Takoj sem poročal poročniku, da sem videl enega naših ubitega pred hišo. »O, tistega sem pa jaz ustrelil, v glavo, ko je pritekel ven iz hiše.« Nič nisem rekel. Ranjenca je na kravi peljala nekaj časa neka ženska. Ko smo prišli z doline do male vasice, so zanj dobili eno mulo, da jo je jahal, ker ranjencev nismo še nikoli prej nosili. Potem je poročnik rekel, da bomo šli čez partizansko ozemlje: Begunje, Cerknica, Rakek, po poti malo prepevali in potem z vlakom šli v Borovnico. Zgrozil sem se nad tako komando. Ali je pri pravi pameti? S takimi neizkušenimi vojaki, deset, dvajset kilometrov po odprtem svetu, kjer z nekaj strojnicami na hribu držiš nazaj celo četo. Stopil sem naprej in mu rekel: »Fantje smo zbiti, imamo s sabo mulo z ranjencem. Predlagam, da gremo po najkrajši poti po gozdu nazaj v Borovnico. Kdo je za to?« Vsi so bili za. In smo šli. Poročnik ni rekel ničesar. Ne tisti večer ne drugi dan se en domobranec ni vrnil v bunker. Šele tedaj smo spoznali, da je eden naših padel. Bil je doma iz okolice Borovnice. Kolega mi je pravil, da sta šla v hišo štaba in da so partizani ravno takrat vdrli ven in so ju pahnili iz veže. Tako je bil ta vojak ustreljen po pomoti. Pokopali so ga menda pri Sv. Juriju. Pred nočjo smo prišli do Ivana pri Borovnici. Začel sem zaostajati. Bil sem daleč za drugimi. Saj tisti dan nismo še nič zaužili, razen črne kave zjutraj, napori pa [Stran 048]
Figure 3. Pieta v cerkvi sv. Marjete v Borovnici, ob njej križ v spomin na 122 žrtev revolucije Franc Friedrich
so bili veliki. En »štamprle« žganja, ki ga je vsak dobil od dobrih ljudi, me je toliko poživil, da sem prišel do dolinskega mostu, kjer sem bil čez noč. Drugo jutro so mi pravili, da sem bil to noč v nezavesti. Na vzhodni strani Borovnice, proti Ljubljani, so doživeli že več napadov na progo in se je iztirilo tudi več vagonov z živežem za Ljubljano. Ne vem pa, da bi kdaj napadli vojaški transport, ti vlaki so bili včasih zelo dolgi. Enkrat se je peljalo 80 tankov iz Italije nad Budimpešto, pa ni bilo napada. Nekega jutra, bilo je zelo zgodaj, pa smo tudi mi imeli alarm. Jutranji vlak Ljubljana–Trst je vozil okoli sedmih skozi Borovnico. Zaslišali smo alarm. V nekaj sekundah smo bili zunaj. Kakih dvesto, tristo metrov doli sem videl lokomotivo v pari in jutranji megli. Neverjetno! Da bi ravno pred našimi bunkerji kdo ustavil ali izropal vlak. Vodje bunkerja ni bilo, ker je šel vsako jutro k maši in obhajilu v Borovnico. »Oko, foko!« sem zavpil. Moj lahki in njegov težki minomet sta že pokala nad progo po skalah do gozda, samo bliskalo se je. Vedno sva bila pripravljena na obrambo. To pot ni bilo odgovora. Skočila sva na progo, vsak s francoskim »šošo« in torbo streliva, in šla po progi, vsak po svoji strani. Ko sva pritekla do lokomotive, sva videla, da vlaka ni zadaj. Samo preplašeni strojevodje in nekaj vojakov iz zaščite so nas gledali kot veliko čudo. Povedali so nama, da je vlak kakšna 2 km zadaj, ker ga je pretrgala mina. Ker zaradi poškodovane proge lokomotive niso mogle nazaj v Borovnico, so odšle proti Verdu. Ko sva prišla nazaj, je zletelo še nekaj min proti Zavrhu, 2,5 km daleč, kjer bi po »uspešni« akciji lahko bili teroristi, ali kakor so jim nekateri rekli, banditi. Ko se je vodja Štrukelj vrnil, mi je povedal zanimivo zgodbo. Pred šesto uro zjutraj, ko je šel v cerkev po progi, je tam, kjer je bila čez eno uro eksplozija, kot v sanjah slišal: »Primite ga, primite ga!« Ker ni vedel, ali se mu sanja ali ne, je vseeno smuknil pod progo in šel naprej po cesti v cerkev, ne da bi »sanje« komu povedal. Partizani pa niso streljali, ker bi s tem razkrili sabotažo, in kje je njihova velika mina. Partizani s Preserja in Dola so zelo uživali, če so mogli kaj razbiti na slovenski progi ali mostu. Ne takrat ne danes ne razumem, kako so z lahkoto delali škodo slovenskemu narodu. Če so za uro ali dan ustavili vlak, se to velikim silam ni nič poznalo. Ko sem bil pri Logatcu v bunkerju, je hodila nemška vojska mimo dneve in noči, pa nas niso napadli. Ko je odšla, pa nas je sedem domobrancev dobilo ultimat, da se predamo. Proti komu so se ti ljudje borili? Štrukelj nama je dovolil, da sva šla pogledat iztirjeni vlak. Mina je razdejala ravno poštni vagon. Pisma in paketi so ležali po obeh progah. Koliko toplih pisem, zahval, novic, prošenj, majhnih daril, paketov za stradajoče v Trstu in drugod, vse je bilo uničeno zaradi zlobe brezvestnih ljudi, ki delajo po logiki: če jaz nimam, tudi ti ne boš imel.