[Stran 049]
Zasluge partizanskih narodnih herojev ali zločin, ki nikoli ne bi smel zastarati! Žrtvi komunizma sestri Tončka Kunc in Ana Kunc, por. Dovč
Nekje v začetku marca 2002 me je sovaščan g. Ivan Hrovat, ki je bil marca 1943, ko so partizanske brigade napadale Suho krajino, na postojanki vaških stražarjev in sedaj ne živi več v rojstnem kraju, povprašal, če mi je kaj znanega o zločinskem primeru, ko so partizani med vojno poleti leta 1942 umorili tudi nekega strojnika na vodnem črpališču v Globočcu pri Zagradcu. Seveda sem ga opozoril, da verjetno misli na strojnika Maksa Gudriha, ki se je priselil v te kraje okoli leta 1922 in je bil zaposlen v zagraški elektrarni in ne pri vodnem zajetju Globočec. Partizani so ga umorili v skupini več ljudi, med katerimi je bila tudi krajevna učiteljica, v gozdu pri Selih Šumberku dne 15. 5. 1942. Sogovornik Ivan je zatrjeval, da je slišal, da so tudi strojnika v Globočcu umorili istega leta kot Gudriha.
Tako sem šel že naslednji konec tedna v aprilu 2002 povprašat svojo znanko, domačinko go. Nado Skupkovo iz zagraške okolice, ki naj bi kar dobro poznala takratne razmere v teh krajih, kjer je preživljala svojo mladost. Odgovorila mi je, da so res poleti 1942 partizani odpeljali iz Globočca ženo strojnika z dojenčkom, ki je stanovala pri svojem možu, in ne strojnika. Ni mi pa vedela povedati niti kako se je pisala niti njenega imena in ne, ali je bil otrok deček ali deklica. Vedela je le, kar se je takrat govorilo, to je, da so ju partizani odpeljali nekam proti Tisovcu nad Strugami, kjer je bil takrat partizanski štab Zahodnodolenjskega odreda, in da so to ženo tam ubili, dojenčka pa nekomu izročili.
Ker tega primera res še nisem poznal, sem se odločil, da zadevo temeljito raziščem, kolikor mi bodo pač okoliščine dopuščale. Tako sem ob prihodu v vas Tisovec nad Strugami končno naletel na starejšo sogovornico, ki se je edina v vasi le ohrabrila in se je tudi edina v teh krajih sploh še česa spominjala iz tistih medvojnih časov. Vedela je povedati le, da so partizani nekje poleti 1942., to je bilo takrat, ko je bila Dobrepoljska dolina tako imenovana »svobodna republika«, v Kompoljah ubili med drugimi ljudmi tudi dve ženski, ki naj bi ju pripeljali nekje od Zagradca. Vedela je povedati, da je imela ena od teh dveh žensk s seboj tudi dojenčka. Tako sem nadaljeval pot naprej v Kompolje v Dobrepoljski dolini, kjer pa so se stari ljudje v začetku mojega povpraševanja izogibali odgovorom o medvojnih dogodkih, očitno še vedno pod vplivom revolucionarnega partizanskega terorja. Končno pa so se tu ljudje opogumili in je beseda o medvojnem obdobju v »svobodni republiki« v teh krajih leta 1942 le stekla. Povedali so mi, da takrat partizani niso ubili samo teh dveh žena, po katerih sprašujem, pač pa so v tistem obdobju pomorili najmanj 12 domačinov. Seveda je mene zanimal v prvi vrsti primer ženske z dojenčkom, oziroma kot sem odkrival, dveh žena, pripeljanih iz Zagradca ob Krki z dojenčkom. Tako se je prva, ki se je še živo spominjala takratnih dogodkov, opogumila in spregovorila starejša gospa Vida Hočevar iz Kompolj, rekoč: »O ja, še kako se dobro spominjam, da so imeli partizani poleti 1942 v Janezovi kašči zaprti dve ženski z dojenčkom. Ljudje so jim morali nositi hrano, za kar so partizani določili dnevno posamezne družine. Tam so jih imeli zaprte nekaj dni, otroci pa smo jih hodili gledat, seveda bolj od daleč, predvsem zaradi tistega dojenčka, ki je nas najstnike, torej nas otroke, najbolj zanimal. Ljudem, ki so nosili hrano, pa sta ženski povedali, da sta doma iz Ljubljane in, da sta bili pri možu ene od njiju, ki je zaposlen kot strojnik [Stran 050] v Zagradcu. Povedali sta tudi, da sta sestri. Kaj več o usodi in umoru tistih dveh žena pa bi vedel povedati Franc Špelič, ki je bil takrat med partizani v Kompoljah, a je pozneje, ko so mu partizani ubili brata partizana, pobegnil od njih. Prav tako bi lahko kaj več povedala tudi Julka B., ki je še starejša od mene in se tudi še dobro spominja takratnih dogodkov.« Gospa Julka B. se je res še živo spominjala teh dogodkov, enako kot pred-govornica, le da je še dodala, »da je bil ta otrok fantek, deček, ki so ga partizani po umoru matere in tete izročili v rejo Mesojedčevima, katerih hiša je bila na robu vasi in sta bila brez otrok. Mesojedčeva pa sta bila tega dojenčka zelo, zelo vesela, saj sta bila trdno prepričana, da bo to njun posvojenec, čeprav nista vedela prav ničesar natančnega, od kod izhaja. Vedela sta le, da so otroku, ki so jima ga dali v rejo, partizani ubili mater.« V celoti pa mi je vso zgodbo do podrobnosti ponovila še ga. Francka K., ki je preživela tudi grozote teharskega koncentracijskega taborišča, od koder so jo izpustili avgusta 1945. Ta se je še kako živo spominjala pripovedovanja Mesojedčeve, ki ji je kasneje zaupala, kako je trpela takrat, ko je morala tam v Logu prisostvovati nasilnemu in brutalnemu odvzemu dojenčka materi; ta se ga je krčevito oklepala in ga ni hotela izpustiti iz močnega materinskega objema vse do tedaj, ko jo je eden od prisotnih partizanov močno udaril s puškinim kopitom v zatilje, tako da se je zgrudila na tla. Šele takrat so ji partizani lahko iztrgali dojenčka iz jeklenega objema. Povedala pa mi je tudi, da je bila njena hči Stanka K., sedaj poročena P., pred leti celo v službi v predstavništvu podjetja Trimo iz Trebnjega v Ljubljani skupaj s tistim gospodom, takratnim dojenčkom, ki so ga partizani izročili Mesojedčevim. Francka nadaljuje, moja hči Stanka pa sedaj živi na tisti Mesojedčevi domačiji. Po razgovoru z gospo Stanko pa mi je ta obljubila, da se bo potrudila in povprašala nekdanjo sodelavko, ki se je še bolj prijateljsko družila z njim, takratnim dojenčkom, in da mi bo priskrbela njegov točen naslov. Povedala mi je še, da je temu gospodu, iskanemu dojenčku, ime Tine in da mu je šla že pred leti pokazat kraj, kjer sta bili umorjeni njegova mati in teta. Ta sodelavec Tine ji je že pred leti tudi zaupal, kaj vse mu je še v mladosti pripovedovala ena od njegovih tet, namreč da so mamo in teto umorili belogardisti v Dobrepolju. Med drugim mu je zaupala, da je kot dojenček živel nekaj časa pri nekih ljudeh v Kompoljah v Dobrepoljski dolini, kjer da sta bili njegova mati Ana in njegova teta Tončka med vojno ubiti. Gospa Stanka pa mi končno le sporoči točen naslov tega nekdanjega sodelavca, g. Tineta, mojega iskanega dojenčka. To je g. Valentin Dovč, z njim pa se tudi končno dogovorim za srečanje dne 3. 5. 2002 v restavraciji Interspar na Viču, ker je g. Valentin stanoval v bližini. Ko ob prvemu srečanju prikažem g. Valentinu rezultate svojega raziskovanja in menim, da bi bilo le dobro in pravično, da se tudi ti dve ženski, torej njegova mati, za katero mi pove, da ji je bilo ime Ana, kakor tudi teta Tončka, razglase za žrtvi komunističnega revolucionarnega nasilja. G. Valentin mi odgovori, da sta obe že vpisani v Črnih bukvah iz leta 1944, da pa je sam osebno živel v okolju sorodnikov po materi, ki pa nikoli niso hoteli ničesar spregovoriti o njegovi materi Ani in ne o teti Tončki. Povedal je, da mu je vse, kar je izvedel, le mimogrede tu in tam povedala ena od tet, torej, da so ju ubili belogardisti. »Moja mati Ana Dovč je tako že zapisana kot žrtev komunizma v teh Bukvah na strani 140. Tam pa je nekaj manjših napak, saj je priimek napisan Dolč in ne Dovč, in da je bila umorjena 16. 6. 1942, pravilno pa je seveda 16. 7. 1942. Prav tako tudi ni pravilno napisan rojstni kraj; zapisano je Podtabor, a sta bili obe rojeni v Ljubljani.« G. Valentin hrani in mi je tudi pokazal še nekaj takratne dokumentacije iz leta 1942/43, ki se nanaša na njega osebno. Med ostalim so zanimiva pisma njegovega očeta Valentina Dovča kakor tudi denarne nakaznice z vsotami po 1.000 LIT na naslov Mesojedčevih v Kompo- [Stran 051] ljah. Enaka denarna nakazila po 1.000 LIT je prejemala tudi neka družina Nučič z Vidma oziroma s Ceste pri Vidmu za urejanje in vzdrževanje groba umorjenih sester Ane Dovč in Tončke Kunc. Seveda pa se sam g. Valentin, ki se je rodil 15. 1. 1942, iz tistega časa ničesar ne spominja, razen kar mu je pripovedovala ena od njegovih tet. Ta mu je tudi povedala, da so ga poleti 1943, ko so zanj izvedeli svojci in je bila Ljubljana ograjena z žico, kot dojenčka skrivaj pretihotapili na dom stare matere Frančiške na Cesti v Rožno dolino, kjer je tudi preživljal svojo mladost. Vedel je le, da je stara mati Frančiška Kunc, ki je umrla leta 1962, prejela po vojni iz Beograda partizansko spomenico, ki pa jo je zavrnila iz določenih moralnih razlogov. »Stara mati Frančiška ni hotela nikoli ničesar spregovoriti o svojih umorjenih dveh hčerah, torej o moji materi Ani in teti Tončki.« Zanimivo je tudi, da je novica o poboju teh dveh žena prišla do svojcev družine Kunc šele konec avgusta leta 1942, ko so italijanski okupatorji v svoji ofenzivi pregnali partizane iz Dobrepoljske doline. Tako so svojci in tudi Ljudska tiskarna, kjer je bila zaposlena Tončka Kunc, lahko objavili osmrtnici tako za Ano Kunc por. Dovč kot za Tončko Kunc v Slovencu šele 2. 9. 1942. Očeta Valentina Dovča pa so nato partizani ovadili Italijanom in so ga Italijani odpeljali v taborišče. Zakaj se je vse to dogajalo tudi z očetom Valentinom Dovčem, še nisem raziskal, a sem na poti. Po vojni je oče Valentin, ki je preživel tudi italijansko taborišče, delal v raznih krajih po Jugoslaviji kot strojni tehnik in je umrl v Pančevu v Srbiji. Teta Tončka Kunc pa je prav tako vpisana v Črnih bukvah iz leta 1944 na strani 147. Ko sem preverjal, po kateri poti so ju partizani odpeljali iz Zagradca, sem naletel na še živeče ljudi v Žvirčah in Ambrusu, ki so se še dobro spominjali, kako so trije partizani peljali na vozu s konjsko vprego dve ženski z majhnim otročičkom v smeri Žvirč in Strug poleti leta 1942. Tudi v Ambrusu so jih imeli zaprte v Cavsovi hiši dan ali dva. Tako se spominjajo nekateri Ambrušani, da sta bili nekaj dni na partizanskem štabu, ki je bil takrat v Cavsovi hiši, zaprti omenjeni dve ženski z dojenčkom skupaj z nekim starejšim beguncem, ki je živel kot begunec v Višnjah in je prišel na štab, da bi si pridobil prepustnico za vrnitev domov v Belo krajino. Tega begunca pa sta po nekajdnevnem pretepanju odpeljala v popoldanskemu času partizan in partizanka nad vas in si je moral v plitvi dolini sam izkopati jamo v bližini Izakove domačije, kjer sta ga umorila. To pa si je izza grmovja ogledoval Veni Mišmaš in je kasneje zaupal nekaterim domačinom. Ko so po vojni izkopavali med vojno pobite ljudi, so tudi tega umorjenega begunca prišteli kot žrtev »okupatorja« med triindvajset odkritih med vojno pobitih, za katere še danes režim trdi, da so vsi žrtve okupatorja, kar je zgodovinska laž.
Arhivska matična dokumentacija in podatki videmske župnije o pomorjenih leta 1942 s strani NOB so naslednji: »Dne 16. 7. 1942 so partizani na robu vasi Kompolje, kraj Log, župnija Videm Dobrepolje, umorili skupino treh ljudi: Hegler Janeza, roj. 17. 12. 1873 Podtabor Struge, Kunc Antonijo, roj. 28. 12. 1904 v Ljubljani, vlagalko v Ljudski tiskarni Ljubljana, in Kunc por. Dovč Ano, roj. 11. 7. 1916 »Podtabor«, soprogo Valentina Dovča, tehnika na vodovodnem črpališču v Zagradcu.« Tu so partizani v svojih poročilih zapisali kot rojstni kraj Ane Dovč Podtabor, kar je povzeto tudi v Črnih bukvah str. 140 in se je tako pripisalo rojstnemu kraju umorjenega Janeza Heglerja, ki pa je bil res iz Podtabora. V partizanskem poročilu Zahodnodolenjskega odreda (ZDO) pa lahko preberemo njihovo »standardno poročilo«; zapisali so takole: »…zajeli smo dve italijanski vlačugi in vohunki, ki smo ju likvidirali …!«
Po italijanski ofenzivi, ko so okupatorji pregnali partizane iz teh krajev, so domačini tudi te tri žrtve dne 30. 8. 1942 v popoldanskem času izkopali v gozdu Log pri Kompoljah, kjer so bile umorjene, in jih pokopali na [Stran 052] videmsko pokopališče. Po vojni, jeseni 1945, pa so svojci Kunc izkopali posmrtne ostanke svojih hčera Ane in Antonije (Tončke) in jih položili v družinski grob Kunc, ki je na ljubljanskih Žalah (29A, vrsta 1, grob 8) skupaj z družinskim grobom Arko. Tam počivajo: oče Ivan Kunc, roj. 1877, + 1977?, mati Frančiška, roj. 1880, + 1962, hči Tončka, roj. 1904, + 1942 in hči Ana por. Dovč, roj. 1916, + 1942.
Na tem mestu je potrebno zapisati tudi, kdo so odgovorni za zločinska dejanja teh ljudi v Dobrepoljski dolini. Komandant ZDO odreda julija leta 1942 je bil Marijan Dermastia Urban, umrl je kot »narodni heroj« 1971, politkomisar pa Tone Nose Špan. Žrtve, za katere sta odgovorna kot vodilna nosilca tako poveljniške kakor tudi politične funkcije, so poleg navedenih dveh žena še naslednje: 1. Jožef Prijatelj, Videm, roj. 21. 8. 1923, umorjen 9. 6. 1942; 2. Vinko Peterlin, Videm, roj. 31. 3. 1922, umorjen 9. 6. 1942; 3. Anton Kožar, Bruhanja vas, roj. 18. 11. 1921, umorjen 9. 6. 1942; 4. Alojz Ivančič, Kotel, Vel. Lašče, roj. 10. 4. 1920, umorjen 9. 6. 1942; prekopani iz gozda 27. 8. 1942. 5. Franc Babič, Kompolje, roj 3. 9. 1895, trgovec, umorjen 4. 7. 1942; 6. Štefan Mustar, Kompolje, gostilničar, roj. 26. 12. 1905, umorjen 4. 7. 1942; prekopana iz gozda 30. 8. 1942, to je isti dan kot sestri Kunc Dovč in 7. Janez Hegler, Podtabor, ki je bil umorjen z ženskama 16. 7. 1942; 8. Jožef Debeljak, Sp. Tenetiše, Trstenik, roj. 19. 3. 1888, ubit 4. 7. 1942 in enako prekopan 30. 8. 1942; 9. Angela Hren, Kompolje 63, roj. 8. 7. 1886, umorjena 25. 7. 1942 pri Strugah, prekopana 28. 9. 1942; 10. Anton Strah, Podgorica 35, roj. 26. 12. 1905, umorjen 20. 9. 1942.
Pri nekaj teh umorih je bil prisoten tudi partizan France Špelič, ki podrobno opisuje zverinsko početje partizanskih zločincev nad žrtvami, kako so jih morili z krampom, v svoji knjigi »Vrnil se bom k Očetu.« Tu pa bi navedel le stavek njegovih doživetih zapisov iz partizanskih dni: »Ko je zasadil kramp v njegovo telo, se je ta kakor spirala premetaval po tleh, vse do tedaj, dokler njegovo telo ni dokončno onemoglo v neizmernih mukah bolečin. In to vse, dokler ni izdahnil.«
Torej, tudi to je ena od premnogih resničnih, a zamolčanih krutih zgodb, kakršne pa le ne bi smele iti prerano oziroma nikoli v pozabo. ■