[Stran 014]
Prvi Kako se je začelo v letu 2017. Verjetno bodo nekateri rekli ali vsaj pomislili: Ali še ne bodo nehali? Ne, ne bomo! Dokler bodo na oni strani govorili in pisali, da so naši ljudje, katerih kosti so pred kratkim pobrali iz Barbarinega rova, in tisoči drugih, ki še čakajo vstajenja po raznih moriščih širom Slovenije, izdajalci, bomo pričali o zločinu nad njimi, o krivičnosti vzdevka, s katerim se skuša opravičiti genocid.
Da, prav in za Slovenijo odrešilno bi bilo, če bi tudi tako imenovana zmagovita stran pristopila k postavljanju brvi preko 70-letnega prepada naše razdvojenosti. Toda … Le nekaj mesecev je preteklo od simbolnega spravnega pogreba na mariborski Dobravi, že so v Dražgošah zavihrale zastave z rdečo zvezdo in so nas zabolele besede slavnostnega govornika, avtorja knjige Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941. Knjiga je izšla leta 2012 in na hrbtni strani njenega ovitka piše sledeče: »Evropa je klečala pred silo nacifašističnih vojska, ki so se ustavile na obalah Rokavskega preliva in pred Moskvo, kmetje v Poljanah pa so verjeli, da bo zdaj, zdaj konec vojne. V roke so vzeli puške in sekire. Verjeli so, da se bodo ubranili pred ponemčevanjem in selitvami ter smrtjo, da jim ne bo več treba hoditi na dnino, ‘tabrh’, kot rečejo v teh krajih.« Seveda se vprašamo: Ali so v Poljanah res verjeli in kdo jim je govoril, da bo vsak čas konec vojne. Odgovor dobimo kar na 227. strani omenjene knjige: »Konec julija 1941 je bil v Hotovlji na domu Maksa Krmelja ustanovljen prvi odbor OF v dolini. Sestavljali so ga: dva komunista, dva zastopnika sokolov in dva katoličana, ki pa se po oktobru nista udeleževala sestankov, ker se nista strinjala s takojšnjim oboroženim odporom.« Kaj pa Dražgošani? Po enem od mitingov, ki jih je v tednu med prihodom v vas in nemškim napadom priredil Cankarjev bataljon, je preudarni Pikcov oče povedal sledeče: »Napeto smo poslušali Žagarjevo predavanje, a, odkrito povedano, njegovim zagotovilom, da je nemška zver v zadnjih krčih in da so ji ure štete, nismo verjeli. Kljub naši kmečki naivnosti smo mislili trezno. Če so številne nemške armade pred Moskvo, dražgoška republika ne bo mogla dolgo obstajati.« Tudi letos se je oglasil Dražgošan, ki je leta 1942 kot desetleten pobič doživel usodne dogodke; njegovo pričevanje pod naslovom Resnica o dražgoški bitki in povojni obnovi Dražgoš v očeh domačina je januarja 2010 objavil tednik Družina. Dobro še pomni, kako je oče rotil partizane, ki so bili nastanjeni v njihovi hiši: »Kako boste vzdržali nemški napad? Vi se boste še kako umaknili, kaj bo pa z nami! Odidite na Jelovico, dokler je še čas, in mi vam bomo tja vozili hrano.« Niso ga poslušali in Nemci so potem do temeljev uničili vas s cerkvijo vred, 41 vaščanov postrelili kot talce, starce, ženske in otroke pa odpeljali v taborišče. Kruta, strašna resničnost! In kakšne težave so imeli pri obnovi uničene vasi! In kaj se je zgodilo ob postavitvi spomenika dražgoškemu mitu? Posmrtne ostanke 41 talcev so pobrali iz grobov, kjer so z imenom in priimkom počivali okrog križa, znamenja njihove in njihovih prednikov vere, ter jih prenesli v žaro na spomeniku. Razosebili so jih, da
Figure 1. Lesno Brdo – grad in podružnična cerkev v začetku 20. stoletja
[Stran 015]bi postali del mita. Pri tem niti pomislili niso na voljo svojcev oziroma na eno temeljnih človekovih pravic, pravico do groba. Zdrava kmečka pamet je torej v Dražgošah pravilno ocenila položaj: Vi se boste umaknili, kaj bo pa z nami? Bili so pripravljeni sodelovati v odporu, toda želeli so ohraniti življenja in domove.
Letošnji 27. januar je mednarodna skupnost že dvanajstič zapored obeležila kot Dan spomina na holokavst, ko je v taboriščih smrti izginilo okrog 6 milijonov Judov, pa tudi veliko Slovanov in drugih. Zakaj ravno 27. januar kot dan spomina? Na ta dan leta 1945 je Rdeča armada osvobodila taborišče Auschwitz (Oswiecim) blizu Krakova na Poljskem. V manj kot petih letih je tam izgubilo življenje skoraj 1,5 milijona ljudi, večinoma Judov, in zato je Generalna skupščina Organizacije združenih narodov leta 2005 ta dan razglasila za dan spomina na žrtve holokavsta. V Sloveniji se ga uradno spominjamo od leta 2008.
Josef Indig – reševalec mladih judovskih beguncev
V začetku druge svetovne vojne je bilo v Nemčiji in tudi v priključeni Avstriji preganjanje Judov že v polnem teku. Ker je bilo večini premoženje odvzeto, so bili prisiljeni delati v tovarnah in opravljati razna težaška dela. Po »pogromu«, 9. novembra 1938, ko so jim požgali sinagoge, razbili in izropali že redke judovske trgovine in okrog 30.000 moških odvedli v taborišča, se je začel množičen beg; bil pa je problem, ker je le malo držav še sprejemalo judovske begunce. Velik del Judov v Nemčiji ni imel nemškega državljanstva. Ko se je začela vojna, je policija uvedla še posebne ukrepe proti tujcem; do sredine septembra 1939 so aretirali vse moške poljsko-judovskega rodu, starejše od 16 let, in jih odpeljali v taborišča Sachsenhausen, Buchenwald in Dachau, kjer jih je zaradi nemogočih razmer veliko pomrlo. Žene in otroci so bili prepuščeni samim sebi in
Figure 2. Avtor knjige Joškos Kinder Josef Indig in pianist Boris
so živeli v pomanjkanju. V Berlinu se je v tej stiski posebno izkazala Recha Freier, ustanoviteljica mladinskega sionističnega gibanja za vselitev v Palestino Jugendallyah. Iskala je ogrožene družine, skrbela za njihovo preživetje in sodelovala pri organizaciji transportov v Palestino, ki je bila tedaj pod angleško upravo. Le-ta je izdajala »certifikate« – vselitvena dovoljenja, medtem ko je bil odhod iz Nemčije ilegalen. Ko je leta 1940 tudi Recha Freier morala zapustiti Berlin, je ilegalno prišla v Zagreb. Jugoslavija tedaj še ni bila v vojni in v Zagrebu je še delovala razmeroma močna judovska skupnost. Tu je gospa Freier nadaljevala svoje delo za pomoč judovskim beguncem in Josef Indig je kmalu postal eden njenih sodelavcev. Kdo je bil Josef Indig? Rodil se je leta 1917 v hrvaški Virovitici blizu madžarske meje. Odraščal je v Osijeku, kjer je tudi dokončal judovsko osnovno šolo in državno gimnazijo z maturo. Pod vplivom starejše sestre se je zgodaj vključil v sionistično organizacijo Haschomer Hazair, ki je bila sionistično in laicistično usmerjena, je pa odločno odklanjala asimilacijo. Po maturi se je Josef odpovedal nadaljnjemu študiju in se učil za avtomehanika, da bi pridobil praktični poklic za delo v Palestini. V prostem času je bral dela modernih nemških pisateljev in se ljubiteljsko ukvarjal z glasbo. Zaradi delavnosti v organizaciji so zanj zvedeli tudi v Zagrebu in malo pred začetkom vojne so ga poklicali v vodstvo tamkajšnje judovske skupnosti, ki je tedaj imela opravka z begunci. Ena prvih nalog, ki mu je bila zaupana v Zagrebu, je bil sprejem in namestitev večje skupine judovskih mladostnikov, ki so ilegalno prišli v [Stran 016] Jugoslavijo. Za namestitev se je bilo treba dogovoriti z judovskimi družinami. Tedaj to še ni bilo težko, ko pa je bil nemški napad na Jugoslavijo le še vprašanje tednov, se je tudi to spremenilo, vendar so begunci še vedno prihajali. Januarja 1941 je mariborska obmejna policija pridržala skupino deklet, ki so ilegalno prišla iz Avstrije. Indig se je z vlakom odpeljal v Maribor in tam na policijski postaji res našel 16 deklet v starosti od 17 do 8 let; čakale so na zaslišanje in trepetale, da jih bodo vrnili nazaj čez mejo. Ko je komisar Uroš Žun opravil z njimi uradni razgovor, se je odločil, da kljub drugačnim navodilom iz Beograda nebogljenih, nesrečnih otrok ne bo vrnil. Dosegel je, da so ostali nekako štirinajst dni v Mariboru, nato pa odšli v begunsko taborišče pri Krškem. Indig je bil tista dva tedna z njimi in prav ta dekleta so bila nekaj mesecev kasneje del skupine judovskih mladostnikov, ki se je pod njegovim vodstvom umaknila pred nemško-ustaškim preganjanjem na Lesno Brdo v takratni občini Horjul. 10. aprila 1941 so Nemci prišli v Zagreb. Indig piše, da so študenti na ulicah vzklikali: »Sedaj smo končno svobodni.« Sestavljena je bila nova vlada, ki je takoj sklenila prijateljsko zvezo z Nemčijo. S tem je okupator tudi uradno postal prijatelj in zaveznik. Vse, kar je nacizem v osmih letih svojega režima uvedel proti Judom, je čez noč stopilo v veljavo tudi v Zagrebu. Nekaj uglednih in premožnih Judov so takoj zaprli, od drugih pa zahtevali velike količine zlata za odkupnino. Mnogi so ga dajali sami od sebe v zmotni veri, da jih bo to rešilo. Vse do tedaj delujoče judovske ustanove so bile v nekaj dneh izropane in nato zapečatene. Noben Jud ni več mogel biti državni uradnik, judovski zdravniki so smeli sprejemati samo še paciente judovskega rodu itn. Ko so se pojavili plakati, naj Judje pridejo po rumene značke, je bil Indig v dilemi, kakšno navodilo naj v zvezi s tem da svojim mladim varovancem. Odločil je, naj še naprej ostanejo v ilegali. Nekateri zagrebški Judje, ki so že imeli izkušnje z Nemci, so se tedaj umaknili v od Italije okupirani del Slovenije – tako imenovano Ljubljansko pokrajino. Ker so bile razmere vedno slabše, je tudi Indig začel iskati možnosti, da bi svoje mlade begunce odpeljal v Slovenijo (iz knjige Joškos Kinder, str. 37–55).
Indig in njegovi na Lesnem Brdu od 4. julija 1941 do 16. julija 1942
Konec maja je zagrebške Jude pretresla novica o tragični usodi tristotih fantov v starosti od 18 do 25 let, ki jih je ustaška policija odpeljala pod pretvezo, da bodo nekaj tednov pomagali pri neki delovni akciji. Dovolili so, da skupnost sama določi udeležence, in obljubili, da jim bodo lahko pošiljali pakete in imeli stalno zvezo z njimi. V začetku je izgledalo, da bo res tako, toda kmalu se je izvedelo, da so bili vsi pomorjeni pri kraju Jadovno. (Jadovno je vas ob vznožju Velebita, kamor so ustaši iz taborišča v Gospiču vozili svoje žrtve). Poleg vsega drugega je Indiga tudi ta novica priganjala k ukrepanju. Eden od posrednikov mu je prinesel papir majhne, nepoznane občine s starim jugoslovanskim žigom, da je pripravljena sprejeti judovske mladostnike. Indig temu ni zaupal, zato se je kljub nevarnosti sam odpravil v Ljubljano. Na prvi pogled je ugotovil veliko razliko med Ljubljano in Zagrebom. Imel je možnost telefonirati in poslati telegrame v tujino; povezal se je z judovsko agencijo v Ženevi in bil razočaran, ker so tako malo vedeli in razumeli o razmerah na Hrvaškem. Telefoniral je na Delasem – Delegazione per l’ Assistenza degli Emigranti Ebrei v Genovi in dosegel, da so mu obljubili 30.000 lir denarne pomoči, s katero je potem plačal najemnino na Lesnem Brdu. Posebno važno je bilo srečanje z Evgenom Bolaffiom, predvojnim članom organizacije Hicem v Zagrebu, katere namen je bila pomoč judovskim beguncem. Pred razpadom Jugoslavije je bil Evgen vodja begunskega taborišča v [Stran 017] Krškem, potem pa je z drugimi pribežal v Ljubljano in »stanoval« v stari cukrarni. Izhajal je iz ugledne judovske družine v Gorici, zato je dobro govoril italijansko. Njegova žena je bila Slovenka. Z Indigovo pomočjo je tedaj postal predstavnik Delasema za Ljubljansko pokrajino, za protiuslugo pa vzpostavil zvezo z visokim komisarjem Graziolijem, prav tako Goričanom, in posredoval za prihod judovskih otrok na Lesno Brdo. Na strani 60 knjige Joškos Kinder beremo, da je Evgenov brat Carlo Bolaffio, vinski trgovec v Gorici, kot lovec vedel za dvorec na Lesnem Brdu. Indig in Carlo Bolaffio sta odšla tja in se z lastnico dogovorila za najem dvorca. Zgodovinar dr. Renato Podbersič v razpravi Škof Rožman in reševanje Judov ugotavlja, da je pri posredovanju za otroke pomagal tudi tedanji ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Kot zastopnik Delasema je Evgen škofa večkrat prosil za posredovanje. Dr. Podbersič to dokazuje z dokumenti iz italijanskih in slovenskih arhivov. Leta 1944 so Nemci Evgena odpeljali v Dachau, kjer je preživel in se po vojni vrnil v Ljubljano. Tu pa ga je zasliševala UDBA, ker ga je sumila medvojnega sodelovanja z britansko obveščevalno službo in tudi sodelovanja z okupatorji. V zaporu je E. Bolaffio napisal spomine na medvojni čas in ohranjen je tudi zapisnik njegovega zaslišanja. Po daljšem maltretiranju ga je UDBA izpustila, zaplenili pa so mu premoženje. Po letu 1948 je odšel v Izrael in tam umrl (Bogoslovni vestnik 76 (2016), št. 1, 156–157). V zgodnjem jutru, 4. julija 1941, se je Indig s svojimi mladimi varovanci odpravil na zagrebško železniško postajo. Bila je nedelja in mesto je še spalo, zato jih na poti nihče ni oviral, le plakati o streljanju talcev so grozili s hiš ob cesti. Kljub pomanjkljivim dokumentom so brez večjih težav prišli čez mejo, prestopili v Ljubljani na lokalni vlak za Vrhniko in sredi popoldneva že prispeli na postajo Drenov Grič, približno 4 km oddaljeno od Lesnega Brda. Enotirna proga Ljubljana–Vrhnika je bila leta 1966 ukinjena in danes skoraj ni več sledu za njo. Ko Indig dobra tri leta kasneje v kibucu Gat, kakih 50 km od Tel Aviva, piše svoje poročilo, se zdi, da ima Drenov Grič in pot na Lesno Brdo pred očmi, kot bi jo prav pred kratkim prehodil. Nič čudnega, saj so več kot eno leto hodili po njej, poleti in pozimi, pomladi in jeseni. Pot se kmalu začne serpentinasto vzpenjati in vsaka serpentina ponuja novo podobo. Sonce se je že spustilo nad hribe v daljavi, kjer se vidi cerkev sv. Treh Kraljev, bliže spodaj v dolini pa vas Horjul.
Samo nekaj podatkov iz podrobnega Indigovega opisa gradu: Prelepa veranda, vsa v steklu, nudi čudovit pogled na okoliške hribe in Horjulsko dolino ter vas Horjul. Tu lahko sanjaš, rišeš ali uživaš naravo. V drugem nadstropju stanuje lastnica Malvina Golob. Premožna družina Golob je namreč grad leta 1851 podedovala po baronici Zofiji Schweiger. V gradu živi tudi Malvinina svakinja Mici Golob, ki menda z lastnico ni v dobrih odnosih. Malvina je po smrti moža imela za gradom pravo kokošjo farmo, ki pa jo je kasneje opustila. Ko so zaradi vojne nehali prihajati lovci in turisti, je ostala brez dohodka in bila je zadovoljna, da je dobila najemnino za pol leta vnaprej (J. K. 76). Prva noč na Lesnem Brdu. Ker ni elektrike in ne petroleja, si pomagajo s svečami. Fantje se odpravijo k počitku v prvo nadstropje, dekleta pa v drugo. Njihovi spremljevalci se še dolgo v noč posvetujejo, kako organizirati življenje v novem domu. Indig, ki naj bi vse vodil, čuti, kako pisana druščina so: Boris Jochvedson, profesor glasbe, Helena Barkić, farmacevtka in doktorica kemije iz Sarajeva, nekdanji poljski vojak Marek Silberschatz Markus, ki bo odslej hišni ekonom, in leta 1885 rojeni Hirsch Feibisch, zavzet sionist, ki je pred pobegom v Jugoslavijo predsedoval krajevni zvezi poljskih Judov v Gelsenkirchnu. Naslednje dni je bilo treba marsikaj preurediti, da bi dvorec služil
Figure 3. [Stran 018]
Figure 4. Lesno Brdo po letu 1990
njihovim potrebam, predvsem pa vse počistiti, tudi vodnjak, ki je bil le velika kapnica, odvisna od količine dežja. Šele po prihodu v grad so ugotovili, da nimajo kuharja, in začasno je skrb za kuhinjo prevzel Markus. Profesor Boris je bil vesel, da je v gradu našel klavir in takoj pritegnil pozornost mladih poslušalcev. Začetne težave so se polagoma odpravile. Eno od deklet je imelo navado reči: »Kjer je volja, je tudi pot.« Indig je z zadovoljstvom pisal v Palestino Rechi Freier, ki je bila še vedno v skrbeh za »svojo« mladino: »Ne skrbi, otroci so na varnem in bodo dočakali dan, ko se boste pozdravili v naši deželi.« Kako je bila videti šola v gradu, kjer za to ni bilo posebnih prostorov in tudi noben od spremljevalcev ni imel pedagoške izobrazbe oziroma izkušenj? Boris je sicer bil profesor na konservatoriju, toda nikjer ni rečeno, da je univerzitetni profesor lahko tudi dober osnovnošolski učitelj. Helena je imela doktorat, pa skoraj nobenih izkušenj s poučevanjem. Indig je imel samo dokončano srednjo šolo. Kako naj sestavijo skupine – razrede. Po dolgem posvetovanju so se odločili takole: 1. razred – dvanajstin trinajstletniki, 2. razred – dekleta iz Berlina, približno petnajstletna, in 3. razred – fantje z Dunaja in iz Frankfurta, med 16. in 17. letom. Bili so primeri, ko posameznika ni bilo mogoče vključiti v noben razred. Ni bilo knjig in drugih pripomočkov. Prvi šolski dan se je pokazalo, da je vse še težje, kot so pričakovali. Razlike v znanju in dojemanju so bile ogromne, interesi zelo različni itn. Vzpostavili so stike s knjižnicami v Ljubljani, ki so imele nemške knjige in celo marksistično literaturo ter dela protifašističnih pisateljev. Boris je organiziral izposojo in številne knjige predstavil bodisi pri pouku ali ob večerih (J. K. 102). Kakšen pogum, kakšna vztrajnost! Ob tem nehote pomislimo na šole po naših begunskih taboriščih. Poseben problem je nastal, ko je v vodnjaku zmanjkalo vode. V hiši, kjer živi 50 ljudi, je potrebno veliko vode! Kakih 20 minut od gradu je bil skromen izvir (studenec). Triali štirikrat dnevno je šla skupina fantov z vedri k studencu in napolnila vse mogoče posode v hiši. Utrudljivo delo, ki se je dan za dnem po-
[Stran 019] navljalo, saj dežja kar ni hotelo biti. Očistili so kapnico, vodo iz nje pa dobili šele pozno v jeseni. Perilo so prali v precej oddaljenem potoku, tja so ga peljali z izposojenim vozičkom. V času pomanjkanja vode so bile težave s čiščenjem stranišča. »Eine scheussliche Sache!« Tudi z razsvetljavo so bile težave. Včasih ni bilo mogoče nabaviti toliko sveč, kot bi jih potrebovali. V oktobru 1941 je lastnica končno dovolila, da se v grad napelje elektrika (J. K. 105). Indig in Markus sta po raznih opravkih večkrat potovala v Ljubljano, vedno peš na Drenov Grič in nato z vlakom do Ljubljane. V mestu je še vedno bilo veliko judovskih beguncev. Razmere v Zagrebu so bile nevzdržne in ljudje so se zato umikali v ta kotiček italijanskega imperija. Slovenski rdeči križ je bil dobro organiziran in je skrbel tako za Jude kot vse druge. Ob vsakem povratku so ju na Lesnem Brdu, pa četudi je odsotnost trajala komaj pol
Figure 5. Mladostniki pri lupljenju krompirja na grajskem dvorišču
dneva, veselo pozdravili, saj so vedeli, da policija išče nasprotnike oblasti ter opravlja aretacije. Kljub temu pa je bilo življenje v Ljubljani z opero, kinom in švicarskimi časopisi še vedno dokaj ugodno (J. K. 106). Od kod so begunci na Lesnem Brdu dobivali hrano? Znano je, da so bila med vojno vsa živila na karte – racionirana. Seveda so imeli pri tem besedo Italijani, uradno pa je bilo to delo občine; na čelu občine Horjul je bil tedaj župan Janez Bastič. Indig o tem podrobno ne piše, zelo verjetno pa se na to nanaša zapis Marice Bastič v knjižici Ljubgojna, draga vas domača. Čeprav je županova hčerka leta 1942 obiskovala 2. letnik učiteljišča v Ljubljani, je dobro poznala razmere v Horjulu. Takole piše: »Oče se je veliko zadrževal v občinski pisarni. Okupacijska oblast je zahtevala osebne izkaznice za vse občane. Drugo veliko delo je bilo s prehrano. Uvedli so živilske karte z odrezki za razna živila, ki so jih morali trgovci zbirati in oddajati občini. Brez teh kart nismo mogli ničesar kupiti. Na Lesnem Brdu so živeli judovski begunci, sami mladoletniki, med njimi nekaj učiteljev. Koliko jih je občina podpirala, ne vem, morda le s tem, da jim je dovolila tam prebivati. Nekoč so prinesli očetu na dom veliko, lepo okrašeno torto. Skromno smo jim postregli. – Vse več hrane pa so od očeta zahtevali partizani, vendar je moral biti pri tem zelo previden, saj bi Italijani lahko ukinili preskrbo celi občini, če bi ga zasačili.« Begunci so redno obiskovali trgovino Erbežnik v bližnjem Zaklancu, pomagali pa so si tudi z nakupom pri kmetih, predvsem jajc in surovega masla. V ta namen so skupine po nekaj starejših fantov obiskovale tudi precej oddaljene kmetije tja do Šentjošta in nemške meje. Ti nakupi so bili v začetku samo za potrebe Lesnega Brda, kasneje pa tudi za judovske begunce, ki so živeli v cukrarni v Ljubljani. Smatrali so za dolžnost, da pomagajo rojakom, ki so bili v podobni stiski kot sami. Pri tem niso gledali na dobiček. Kljub temu pa je Indig opazil, da ta kupčija ne vpliva dobro na njegove varovance, saj so [Stran 020] nekateri zaznali možnost hitrega zaslužka. Ko je ob neki priliki svaril pred tem, mu je eden od fantov rekel: »Joško, nehaj že s temi moralnimi pridigami. Trgovina se dogaja, pa če pri tem sodelujem ali ne. Ti sam si nam nekoč razlagal, da posameznik ne more spremeniti sistema.« Indig se je moral pošteno potruditi, da je fantom pojasnil, da se morajo sami odločiti, ali se bodo vrgli na pridobivanje denarja ali pa ostali zvesti sionističnim načelom in neobremenjeni prišli v svojo deželo Palestino (J. K. 114).
Podobne težave je imel Indig zaradi ekonoma Markusa. Mož je bil rojen poslovnež. Brez njegovega poslovnega znanja, brez njegovega poznavanja italijanskega jezika in mentalitete bi bili begunci na Lesnem Brdu nedvomno večkrat v pomanjkanju. Vendar so mladostniki bolj kot to videli nekatere ekonomove poteze, ki so bile popolnoma nasprotne sionističnim načelom, o katerih jim je govoril Indig. Hitro si je bil na jasnem, da ima samo dve možnosti: da Markusa odpusti, kar bi bila prava katastrofa za skupnost, ali da mlade prepriča, da je Markus samo ekonom, ki v posebnih razmerah pač ne more ravnati drugače (J. K. 124). Begunci na Lesnem Brdu so imeli tudi hišni časopis. Njegov naslov v hebrejščini je bil Jalde Ba Mazor (Otroci v stiski). Mladostniki so sami napisali članke in dve dekleti, dobri risarki, sta pripravili ilustracije. Izšlo je samo nekaj številk, ki pa se niso ohranile (J. K. 132). Praznovali so judovske praznike, ki so izhajali iz Stare zaveze, pa vendar praznovanje ni bilo strogo religiozno, saj skoraj polovica mladostnikov na Lesnem Brdu ni bila vernih. Tak praznik je bil na primer Roš ha Šana 5702 v jeseni 1941 (novo leto) (J. K. 109).
Kako so Indig in njegovi doživeli komunistično revolucijo v Horjulski dolini
Ko se je leta 1942 začel topiti sneg in je že »dišalo« po pomladi, so tudi do beguncev na Lesnem Brdu prišle novice o partizanih, o nervozi Italijanov itn. Prvi stik beguncev s partizani je bil na gozdni poti, ko sta Hansl in Pauli pešačila na kmetijo v hribih zaradi surovega masla in je njun nemški pogovor nenadoma prekinil klic: »Stoj!« Preden sta se zavedela, ju je obkolila skupina partizanov: »Kaj iščeta tukaj?« V mešanici slovenščine in hrvaščine sta skušala odgovoriti na vprašanje in seveda dodala: »Pa mi smo vendar bratje!« »Zakaj pa potem ne pridete k nam? Kaj počnete na Lesnem Brdu? Ko Italijani pridejo k vam, jih prijazno sprejmete. Medtem ko se mi borimo za svobodo, vi ležite in se zabavate!« Na koncu so se prijateljsko pozdravili, vendar je vprašanje: Zakaj ne pridete k nam v boj proti fašizmu, ostalo neodgovorjeno (J. K. 135).
Morda je že pred tem na grajska vrata potrkal sosed stari Jereb. Le kaj ga je prineslo? Obstal je med vrati in kar usulo se je iz njega: »O ti zlodeji, požgali so Selca, celo vas in vso živino, ljudi pa postrelili. Ali nimajo srca, ti vragi?« (Verjetno je imel v mislih Dražgoše. Op. J. M.) »Kdo je požgal vas?« »Nemci, te barabe. In partizani so sedaj od zgoraj prišli tudi k nam. sedaj se bo tudi tukaj začelo. Bojim se za živino. Pravijo, da jo pobirajo tudi partizani, in če kdo ne uboga, gre glava.« (J. K. 136).
Drugi tak dogodek: Gruča mladostnikov se je zgrnila okrog Markusa, ki je z nekaj otroki prišel iz Ljubljane, kamor jih je peljal k zdravniku. »Kaj je novega?« »Šel sem čez trg in nenadoma v bližini zaslišal strel. Hotel sem videti, kaj se dogaja. Nekdo je s kolesa ustrelil slovenskega izdajalca in se takoj odpeljal. Povem vam, zdaj bo šlo zares. Seveda, izdajalce je treba postreliti.« Mnenje poslušalcev ni bilo povsem soglasno: »Kako so vedeli, da je bil res izdajalec?« Prav tedaj so dobili pošto. Prijatelj iz Varšave je pisal o težkih razmerah in pripravi na vstajo. Tudi poročilo iz Slovaške ni obetalo nič dobrega. Nekega dne se Oto in Heinz nista vrnila z Vrhnike, kamor sta šla po nakupih. Indig je kmalu izvedel, da sta v zaporu na Vrhniki. En teden sta bila v »luknji«, ker sta [Stran 021] motovilila po Vrhniki brez osebnega dokumenta (J. K. 132). Indig pripoveduje: »Nekega dne sem bil v Ljubljani zaradi paketov, ki smo jih dobili iz Portugalske in iz Švice. Bil je že mrak, ko sem hitel s postaje na Drenovem Griču proti Lesnemu Brdu. V zaselku ob cesti sem naletel na skupino kmetov, ki so opazovali rdečo svetlobo za hribom v smeri Lesnega Brda. Vprašal sem, kaj to pomeni. ‘Italijani so nekaj zažgali, ne vemo kaj.’ Eden je menil, da gori Koreno, drugi da Šentjošt. Starejši možakar je zavzdihnil in rekel: ‘In tudi ljudi bodo sežgali in živino in vse.’ ‘Ja, ni dobro delati proti zakonom,’ je neki pritlikav kmet skušal braniti požigalce, toda nihče mu ni pritrdil. Čutil sem strah in skrb, vendar kmetom nisem popolnoma zaupal, saj so vedeli, da smo pri partizanih dobro zapisani: ‘Kaj pa, če se je zgodila nesreča, morda je udarila strela.’ Skoraj tekel sem po serpentinah in čim više sem bil, toliko močnejši je bil rdeči sij nad gozdom. Ko se mi je na nekem ovinku odprl pogled na celo dolino in okolico, sem videl, da gori Koreno, prijazna vasica na pobočju nekoliko odmaknjenega hriba nasproti našega gradu. Kmetje so tam mirno živeli in skrbno obdelovali svojo zemljo. Vas je pogorela, ker je neko noč tam prespal utrujen partizan. Boj brez milosti in sočutja.« (J. K. 146)
Nedolgo zatem je Indig takole govoril sodelavcem: »Kmalu bo tudi tu okrog pokalo. V Horjulu so mi povedali, da so jih ponoči obiskali partizani in opozorili, naj bodo pripravljeni. Župan Bastič je zaskrbljen. Naš trgovec Erbežnik je prestrašen, ker govorijo, da je povezan z italijanskimi oficirji. Kaj bo z nami? Naši v Genovi ne ukrepajo, čeprav že pol leta govorimo o preselitvi v Italijo. Situacija postaja vedno bolj nevarna. Otroke je treba čim prej spraviti od tod.« (J. K. 155)
Pomlad naj bi prinesla olajšanje, saj so se začeli izleti, ki so jih tako težko čakali. Vendar izleti niso bili več varni. Poveljnik karabinjerjev na Vrhniki je poizvedoval, kako si begunci z Lesnega Brda še upajo hoditi po vaseh. Partizani so se od časa do časa ustavili v gradu in postregli so jim s hrano, čeprav so je še zase imeli premalo. Lastnica gradu pa ob taki priliki nikoli ni prišla blizu. Nekoč so partizani z begunskimi dekleti na grajskem dvorišču plesali kolo, ko so se v bližini pojavili Italijani. K sreči so partizani še pravočasno izginili v gozd. Tudi Italijani so prihajali na Lesno Brdo zaradi deklet, kar pa so begunkam partizani zamerili. Judovski begunci se partizanov niso bali, nekateri so celo želeli biti povezani z njimi. Med takšnimi je bila na primer Lilit Neumann. Kot članica sionistične organizacije je pridno pomagala v gradu, vendar s tem ni bila zadovoljna, hotela je nekaj več. Odločila se je, da gre k partizanom. Samo Indig je to vedel, ostalim pa je bilo rečeno, da se je vrnila v Ljubljano k staršem. Ni imela sreče. Italijani so jo kmalu ujeli in bila je v zaporu nekje v Italiji. Po kapitulaciji Italije se je spet pridružila partizanom v Istri in leta 1944, komaj 23-letna, padla v boju z Nemci (J. K. 145). Partizanski umor trgovca Erbežnika v sredini aprila je begunce na Lesnem Brdu prizadel. Indig je opisal ta umor, se je pa zmotil v datumu, ko kot dan umora navaja začetek junija, v resnici pa se je ta umor zgodil že sredi aprila. Takole piše: »Neke noči v začetku junija so prišli partizani v njegovo hišo in zahtevali, da gre z njimi, če ne, bo dobil kroglo v glavo. Odpeljali so ga v gozd, kjer ga je sodišče obsodilo na smrt zaradi izdaje. Nihče ni pojasnil, kaj naj bi bil izdal. Kmalu po obsodbi so ga ustrelili
Figure 6. Župan Janez Bastič in njegova žena Marijana [Stran 022]
Figure 7. Svečka na kraju smrti Bastičevih
in pustili ležati na cesti. Na njem je bil listič z napisom ‘Izdajalec’. Zjutraj so ga našli kmetje in prenesli v njegovo hišo.« Indig opisuje tudi umor župana Bastiča: »Kmalu po tem je bil ustreljen tudi horjulski župan Janez Bastič, hkrati z ženo in sinom. Izdajalec? Kaj, kako in kje je kaj izdal, tudi tokrat ni bilo pojasnjeno.« (Was, wie, wo er etwas verraten hatte, wurde auch diesmal nicht bekannt) (J. K. 162). Župana Bastiča in njegovo ženo so partizani ubili v noči na 14. junij 1942. Iskali so tudi sina Toneta, vendar ga niso našli. Padel je kot vaški stražar ob partizanskem napadu na Koreno dobrega pol leta kasneje. Zaradi nepomembnega partizanskega napada so Italijani kmalu po umoru župana in žene požgali Bastičevo domačijo in celo Ljubgojno, kjer je bil županov dom. Nekako ob istem času so tam v bližini ustrelili osem talcev, ki so bili doma iz Logatca in zato se osnovna šola v Dolnjem Logatcu še danes imenuje »Osnovna šola osmih talcev«. To, da so bili po umoru Bastičevih ustreljeni talci, naj bi bil dokaz, da je bil župan Bastič povezan z Italijani, torej izdajalec (op. Janko Maček). O umoru postajenačelnika na Drenovem Griču piše Indig takole: »Te dni sem bil na železniški postaji na Drenovem Griču. Začudila me je nenavadna tišina. Ko sem vprašal za načelnika postaje, so mi povedali, da so našli njega in ženo ustreljena. Izdajalec? Ni mogoče verjeti, saj sem večkrat govoril z njim in oba sva se pritoževala nad fašisti. Kakšen občutek predstavljati si znanca, kako leži kot izdajalec v lastni krvi.« Načelnik železniške postaje Drenov Grič Franc Tarkuž in njegova žena Frančiška sta bila umorjena 6. junija 1942. V Arhivu Slovenije je ohranjeno poročilo 1. čete 4. bataljona Notranjskega odreda s podpisom komandirja Petra in politkomisarke Rezi. Znano je, da je bil komandir 1. čete, še preden se je vključila v Dolomitski odred, zloglasni Peter Cafuta Gad. Iz tega poročila je razvidno, da je v dneh od 4. do 13. junija ubila 8 civilistov, enega – učitelja Belina z Drenovega Griča – pa odpeljala kot talca. Seveda je bil kasneje tudi ta umorjen. Umora Tarkuževih se je Indig spomnil tudi 16. julija, ko je s svojimi varovanci na Drenovem Griču začel potovanje v Italijo. V poročilu, ki ga je leta 1945 po prihodu v Palestino pisal v kibucu Gat, namreč pravi o Drenovem Griču sledeče: »Tukaj je bil umorjen načelnik postaje. Verjetno ga je pokončal Černi!« Indig je opazil, da se domačini zaradi policijske ure, ki je bila že nekaj časa v veljavi, niso posebno vznemirjali, saj se je vedelo, da ponoči Italijanov ne bo na spregled. Partizani pa so se zato še bolj svobodno premikali. Počutili so se dokaj varne. Neko jutro so z Lesnega Brda videli, kako je cela vojska Italijanov šla napadat majhno skupino partizanov, toda še preden se je zmračilo, so se Italijani umaknili in partizani niso imeli nobenih izgub. Zanimiva je Indigova pripomba, da so zaradi partizanske vojne bolj trpeli Slovenci kot pa fašisti. Italijani so se namreč izkazali samo v represalijah nad civilnim prebivalstvom (J. K. 159). Skoraj vsak večer so partizani prišli v grad. Ko so jih opozorili, naj bodo previdni, so odgovorili, da je grad varen kraj. Celo neki višji italijanski oficir je rekel: »Dokler bodo otroci tu, ne bomo streljali, čim pa jih ne bo več, bomo grad požgali.« Ko sta Hansl in Moritz nekega junijskega popoldneva nesla vodo od studenca, ju je prijela italijanska patrulja. Njen vodja je bil prepričan, da so naleteli na partizana, ki neseta vodo v svoje taborišče. Ukazal je, [Stran 023] naj nadaljujeta pot, in z naperjenimi puškami so šli za njima. Ko so prišli do gradu, niso mogli razumeti, da je sredi bojnega polja otroški vrtec. Indig je zaman pojasnjeval oficirju, da grad ni nikakršna trdnjava. Zastražili so ga od vseh strani in začeli preiskavo. Indigu je še pravi čas uspelo poskriti socialistično literaturo. Pregledali so vse sobe in kotičke in bili razočarani, ko niso odkrili nič nezakonitega (J. K. 162). Zadnje dni junija je bil Indig zaradi poškodbe roke nekaj dni v bolnišnici v Ljubljani. Tam je izvedel, da imajo v gradu na Lesnem Brdu ranjenega partizana, s katerim se nekateri fantje dogovarjajo o odhodu v gozd. Situacija je bila vsak dan bolj napeta. Partizani so zasekali vse važnejše poti in zagrozili s smrtjo, če bi kdo brez njihovega dovoljenja skušal te ovire odstraniti. Kot protiukrep so Italijani ustavili preskrbo z živili. Ko so se v dolini pojavili nemški vojaki, so se begunci na Lesnem Brdu bali, da bodo prišli tudi v grad. K sreči do tega ni prišlo. Nekdo je vedel povedati, da so godrnjali čez Italijane, češ da so leni in nesposobni (J. K. 165). Karlo, eden od bratov Bolaffio, je Indiga obvestil, da se mora brez odlašanja vrniti na Lesno Brdo in urediti vse potrebno za odhod v Italijo. Italijanska oblast je namreč izdala dovoljenje, ki so ga tako težko čakali. V kratkem naj bi se začela italijanska ofenziva, ki bi uteg-
Figure 8. Modrijanova domačija na robu Lipalice med obema vojnama
nila biti za mlade begunce in njihove spremljevalce usodna. Kljub mavcu na roki je Indig zapustil bolnišnico. Kot vedno je prepešačil pot Drenov Grič–Lesno Brdo, ki pa je bila sedaj zasekana z drevjem. Že na grajskem dvorišču je začel razgovor z Markusom in njegovimi somišljeniki o nujnosti odhoda v Italijo. Sredi njihove napete debate so se nepričakovano pojavili partizani. Pa naj zopet pripoveduje Indig sam: »Naperili so na nas svoje orožje in Černi, o katerem je bilo znano, da brez usmiljenja strelja izdajalce, je ostro ukazal: ,Pristopite prostovoljno k nam!’ Seveda so bile moje predstave o prostovoljstvu čisto drugačne. In zakaj nam grozi, ko smo bili do sedaj ves čas prijatelji? Komandir Černi je bil tip malega komandanta, primitiven in zagrizen borec, navajen nasprotnika uničiti po hitrem postopku. Ni mi bil simpatičen, ker se je ponašal s svojimi žrtvami. Povabil sem jih v grad, da bi sedli za mizo in se v miru pogovorili. Ko sva ugotovila, da oba izhajava iz Osijeka, se je nekoliko omehčal. Bil sem v mučni situaciji. Starejše fante naj bi poslal k partizanom. toda vedel sem, da bi bila to neumnost, zaradi katere bi trpeli judovski begunci v Ljubljani in v Italiji. Nepremišljeni koraki niso smeli postaviti na kocko tolerance, ki smo je bili deležni od Italijanov. Če so šli k partizanom posamezni Judje iz Ljubljane, se je to dalo nekako opravičiti, toda na Lesnem Brdu si kaj takega nismo mogli privoščiti. Vse to sem Černiju prijateljsko razložil in še opozoril, da naši fantje v glavnem govorijo samo nemško, da imamo v hiši socialistično vzgojo, ki naj bi jih oblikovala v prave socialiste in revolucionarje. Tukaj so tujci, nimajo trdnih tal pod nogami in bi se težko bojevali, zato hočemo, da gredo v Palestino, in ko pride čas, se bodo tam borili za svobodo.« Černi mu je pritrdil in mu nazadnje dal pisno dovoljenje za odstranitev cestnih ovir, ki je omogočilo, da so kmetje beguncem naslednje jutro, 16. julija, lahko odpeljali prtljago na Drenov Grič, kjer so začeli svoje potovanje v Italijo (J. K. 165). [Stran 024]
Figure 9. Vila Emma v Nonantoli, začasni dom judovskih mladostnikov po prihodu z Lesnega Brda
Po Gadu gadje
16. julija so judovski begunci in njihovi spremljevalci z Indigom na čelu odšli z Lesnega Brda. Lastnica gradu se je pritoževala: »Kaj bo sedaj z nami? Italijani ali partizani bodo grad požgali in vse bo uničeno, tudi jaz. Prekleti strahopetci, zakaj odhajate ravno zdaj?« Indig razmeroma malo pove o napetih razmerah, ki so v prvi polovici julija vladale v Horjulski dolini in okolici. Verjetno zato, ker je bil tedaj nekaj časa v Ljubljani v bolnišnici. V knjigi Dolomiti v NOB piše horjulski domačin Rudolf Hribernik, da je bila prva polovica julija 1942 čas prehoda II. grupe odredov, pa tudi ustanavljanja Dolomitskega odreda in enot narodne zaščite, ki so kot gobe po dežju naenkrat vzniknile skoraj po vseh vaseh in se takoj vključile v prekopavanje cest. Ko so enote II. grupe odredov napadle Lučine, so Nemci šli svojim na pomoč preko Ljubljane, Horjula in Ljubljanice (R. H., Dolomiti v NOB, str. 159, 190). V isti knjigi najdemo v seznamu poveljniškega kadra novoustanovljenega odreda nalednji podatek: komandir 1. čete 1. bataljona Peter Cafuta Gad, komandir 3. čete pa Marjan Kerzič Crni. Ena od nalog 3. čete je bila kontrola ceste Horjul–Prosca–Polhov Gradec. S tem bi bilo morda pojasnjeno, zakaj Indig piše o komandirju Černem, nesporno pa je, da je bil v tistem času glavni likvidator Peter Cafuta Gad.
V knjigi Križpotja piše o Gadu Karel Leskovec, ki je bil v prvi polovici leta 1942 nekaj časa v njegovi enoti: »V marsičem se je razlikoval od drugih. Bil je, vsaj za takratne pojme, hraber vojak. Za ideološko in politično vzgojo ni pokazal nobenega zanimanja, ampak jo je prepuščal svoji politkomisarki tovarišici Rezki, ki pa je morala največkrat plesati tako, kot je on [Stran 025] zaigral. Najmanjši prestopek je bil takoj pripravljen poravnati s pištolo. Zaradi hrabrosti so mu predpostavljeni marsikaj spregledali« (Str. 126.) Leskovec je bil prisoten, ko je Gad ustrelil posestnika in gostilničarja Franca Češnovarja: »Možakar je na pol oblečen sedel na postelji. Imel sem občutek, da je okamenel. Gad mu je rekel, da je aretiran in likvidiran ter pomeril naravnost vanj. Žena in otroci so ponoreli od strahu. V sobi je votlo odjeknil strel … Dogodek me je neprijetno prizadel. Bolje bi napravili, ko bi ga odpeljali v gozd. Kaj takega predlagati Gadu pa je bilo tvegano.« (Str. 131.) 17. julija 1942 je v Šentjoštu nad Horjulom nastopila vaška straža. Čeprav se je ta upor proti revolucionarnemu nasilju že nekaj mesecev pripravljal, so Gadove likvidacije in italijanske represalije brez dvoma pripomogle k dokončni odločitvi oziroma jo pospešile. Ker partizanski napad 24. julija na komaj ustanovljeno postojanko ni uspel, je bila določena posebna partizanska udarna četa pod vodstvom Petra Cafute, »ki naj bi se stalno gibala v bližini postojanke, napadala ter uničevala njene patrulje ter jim na ta način preprečevala vsakršno aktivnost« (Dolomiti v NOB, str. 255). Kaj se je po tem, v času od 25. julija do 10. avgusta, dogajalo v okolici Šentjošta, kako je Gad s svojo udarno četo moril bajtarje, dninarje, hlapce in dekle ter ropal in požigal njihove skromne domove, je znano in o tem ni treba posebej govoriti. Vendar tokrat ni bil pohvaljen, ampak so ga degradirali v navadnega vojaka in kasneje obsodili na smrt. Leskovec je o tem zapisal: »Sredi avgusta je bila njegova udarna četa preimenovana. Ni bila več udarna četa. Sprememba je bila potrebna predvsem zaradi tega, ker se je tudi drugih tovarišev že lotevala Gadova samovolja. Gad je ostal brez čete in se s tem ni mogel sprijazniti. Začel je kovati zaroto proti komandirju Turetu. Nagovarjal je celo nekatere tovariše, da bi ob prvi priliki opravili z njim. Vse to se je izvedelo tudi v odred … Zakopali smo ga nedaleč od taborišča med dvema velikima skalama. Komisar Metod pa je vsem tovarišem na dolgo in široko razložil, zakaj se je moralo tako zgoditi z njim.« (Križpotja, str. 298–302)
Koliko jih danes v Horjulu še ve, da je pred osemdesetimi leti v opuščenem kamnolomu na robu Lipalice živela romska družina? Zgodbo o tem je zapisala po pripovedi starega očeta Jožeta in ata Lojza Jožica Kavčič Potrebuješ in jo vključila v knjižico Ujeti spomini Modrijanove družine, ki je izšla leta 1997. Okrog leta 1936, ko Lojze še ni hodil v šolo, so Modrijanovi v Lipalici dobili nove sosede. Na občini se je namreč oglasil starejši Rom in s papirji dokazal, da ima v Horjulu »domovinsko pravico«. Seveda ni bil sam, ampak je bila z njim tudi številna družina. Župan Bastič je bil v zagati, kaj naj stori. Ena od možnosti je bila, da od Modrijana kupi na pol podrto Možanovo bajto in jo prepusti Romom. Ker oče Modrijan – bajta je bila na njegovem posestvu – o tem ni hotel slišati, je župan na svojem svetu v Lipalici postavil skromno barako in neželeni prišleki so se vselili vanjo. Celih šest let so potem bili sosedje Modrijanovih. Lojze je mimo njihove barake hodil v šolo, zato si jih je še posebno zapomnil. Poletje 1942, ko so judovski begunci na hitro zapustili Lesno Brdo, pa je bilo tudi za horjulske Rome usodno. Neke julijske noči so partizani – verjetno jih je takrat še vodil komandir Gad – požgali barako, njene stanovalce pa odgnali na žažarske Rupe in za njimi je izginila vsaka sled. Tako kot o županu Bastiču dr. Cene Logar ni nikoli nič zapisal, tudi Romom ni privoščil niti besedice. Kot je bilo že vnaprej napovedano, so partizani po odhodu judovskih beguncev požgali grad na Lesnem Brdu. Iz partizanske literature je razvidno, da je bil ta požig približno hkrati z gradom Bokalce pri Ljubljani, točnega datuma pa nismo ugotovili. Igor Sapač v knjigi Grajske stavbe v osrednji Sloveniji – Notranjska, Ljubljana 2006, kot datum požiga navaja 18. avgust 1942, medtem ko zgodovinar Žajdela, ki je o tem pisal tudi v Demokraciji, omenja 1. september 1942. Ohranjen je spomin, da so [Stran 026]
Figure 10. Josef Indig z italijanskima prijateljema ob obisku Nonantole leta 1964
morali najprej razbiti težka grajska vrata. Nekaj partizanov je zgrabilo močan tram, ki so ga našli na dvorišču, in pod njihovimi sunki so vrata kmalu popustila. Petru Cafuti Gadu, na katerega je zaradi njegovih krvavih dejanj postal pozoren celo voditelj judovskih beguncev Indig, čeprav je vedel samo za nekatera, ker je prehitro odšel v Italijo, so naprtili vse zločine iz poletja 1942. Bil je obsojen na smrt – seveda je povod za obsodbo treba iskati drugje – in to naj bi povrnilo ugled »osvoboditeljev«. Glede na to bi pričakovali, da bo za naprej drugače, vendar ni bilo. 20. novembra 1942 zvečer so partizani s Ključa prišli v Zaklanec. To sicer ni bilo nič nenavadnega, vendar so imeli tokrat poseben namen. Obiskali so tri družine, ki niso imele nobenega svojega pri partizanih. Dolinarjevi, po domače Kašparjevi, so bili velika družina, toda ker so bili sinovi France, Jakob in Nace v internaciji, Tone pri vaški straži v Horjulu, Matija, Janez ter Angela pa na delu v Ljubljani so bili tisti večer doma samo 65-letni oče Janez, mati Marija in hčeri 19-letna Ivana ter 16-letna Bernarda. Te štiri so odgnali s seboj, v hiši in v hlevu pobrali vse, kar je bilo vrednega, čebelnjak pa razbili in razkopali. Sosedje so videli, kako je oče Janez šel ob volih, vpreženih v težko naložen voz, po cesti proti Podolnici. Pri Zalaznikovih, po domače Grampovčnikovih, so vzeli 60-letno mater Ivano in 25-letno hčer Katarino, pri Kovačevih pa 22-letno Marijo Fajdiga. Zalaznikovim so že prej grozili, zato sta si Katarina in mati uredili skrivališče v podstrešni luknji poleg Katarinine sobice in oče je vhod vsak večer zakril z omaro. Kljub temu so ju takoj našli, saj so bili med njimi domačini. Katarino so morali izvleči iz skrivališča, potem pa se je s tako močjo oklenila očeta, da so jo komaj odtrgali od njega. Njegove prošnje, naj ju pustijo, so naletele na gluha ušesa. Vseh sedem odpeljanih so še isto noč pobili pri kamnolomu v Prosci, komaj kilometer od Zaklanca, in kar tam zakopali (Zaveza 35, str. 20).
Že 24. novembra 1942 se je zgodil podoben in še hujši pokol na drugem koncu doline. Partizani so prišli k Hudnikovim, po domače Martinovčevim na Selu pri Dobrovi, da bi obračunali z »lažipartizanom« Tonetom Jakšetom, ki je menda po okoliških vaseh na svojo roko izsiljeval pijačo, denar in hrano ter vse nosil na dom svojega dekleta. Ivanka Hudnik in drugi Martinovčevi naj bi pri tem sodelovali. Prišlo je do spopada med Jakšetom in zasledovalci, v katerem sta izgubila življenje on in 17-letni partizan – domačin. Partizani so takoj potem odpeljali Jakšetovo dekle Ivanko Hudnik (1911), ki je bila noseča; njeno sestro Francko (1896); Janeza Hudnika (1910) in ženo Albino (1915) s Šujice, Alojza Hudnika (1900), očeta 4-letnega Lojzeta in 5-letne Veronike ter dva [Stran 027] Alojzova brata: Matija (1902) in Leopolda (1913).
Ko so sedem Martinovčevih odgnali proti Babni gori, so doma ostali še mati Frančiška (1875), njena težko bolna snaha Manca, ki je bila v postelji, in oba otroka. Manca je še isti dan umrla. Razlage o njeni smrti so različne, vendar je še najbolj verjetno, da ji je od vsega hudega odpovedalo srce. Nastal je problem, kdo in kje jo bo pokopal. Ker moških ni bilo ali pa se zaradi Italijanov niso upali na Dobrovo (Selo je tedaj spadalo pod ‘Dolomitsko republiko’) so jo tja odpeljale štiri ženske in pokopale. Stara mati je z obema vnukoma še ostala v hiši. Ko je poskusila zbežati na Dobrovo, so jo prestregli in tudi njo odpeljali proti Babni Gori. Zaradi starosti in trpljenja zadnjih dni je na poti omagala in kar tam so jo ustrelili ter zagrebli. Njen grob so kasneje našli domobranci in jo pokopali na Dobrovi. Sedmerico najprej odpeljanih so zasliševali v nekem podu pri Babni Gori in verjetno še isti dan tam blizu pobili ter površno zakopali. Kot deseti član Hudnikove družine je leta 1945 moral umreti še peti Hudnikov sin Miha. Zaposlen je bil kot cestar. V času italijanske okupacije je bil več mesecev zaprt in potem je bil pri domobrancih na Dobrovi za kuharja. Maja 1945 ni šel z njimi na Koroško. Še pred koncem maja so ga vzeli kar od dela na cesti in ni ga bilo več nazaj. Kaj bi rekel Josef Indig, ko bi bil vedel za žalostno usodo Hudnikovih, posebno še če bi vedel, da je bilo tedaj v bližini celotno vodstvo slovenskega »osvobodilnega« gibanja. Nedvomno bi razumel, da krivde za to ne more iskati pri Gadu, ki ga tedaj že ni bilo več, ali kakem drugem malem komandirju, pač pa pri voditeljih gibanja, ki je imelo za cilj revolucijo in vzpon na oblast.
Epilog
Preko Trsta, Benetk, Bologne in Modene so judovski begunci z Lesnega Brda 17. julija 1942
Figure 11. Od lanskega maja stoji na kraju poboja Bastičevih spominsko obeležje
prišli v Nonantolo. Tu so potem v veliki hiši s 40 sobami, imenovani vila Emma, dočakali padec fašizma in kapitulacijo Italije. Spomladi 1943 se jim je pridružilo še 33 mladostnikov iz Splita in skupnost se je tako povečala na preko 70 članov. Že prvo noč po kapitulaciji Italije so skozi Nonantolo hrumeli nemški tanki, kar je dalo vedeti, da oblast prevzemajo Nemci. Zaradi strahu pred njimi so se Indig in večina njegovih varovancev prikrili v skoraj praznem semenišču benediktinske opatije, dokler ni bilo urejeno najnujnejše za odhod v Švico. V dneh od 6. do 16. oktobra so se v treh skupinah z vlakom odpeljali do Milana oziroma bližnjega kraja Varese in nato s pomočjo vodičev ponoči pri Ponte Tresa ilegalno prebredli mejno rečico Tresa. Z nekaj oklevanja jih je Švica sprejela [Stran 028] in v kraju Bex v dolini Rhone so dočakali konec vojne. Že 29. maja 1945 je 46 mladih Judov pod vodstvom Indiga z vlakom odpotovalo v Barcelono, od tam pa z ladjo v Haifo (J. K. 240–246; Podberšič, Jud in Slovenec, združena pri reševanju judovskih otrok – ZČ45, str. 602).
Takoj po prihodu v Palestino je Josef Indig z ženo Lili Bernhard, ki jo je spoznal v Švici, odšel v kibuc Gat in jeseni leta 1945 je tam na 443 tipkanih straneh v nemščini napisal poročilo o več kot štiriletnem begu mladostnikov po Evropi in njihovem reševanju, pri katerem je sam odločilno sodeloval. Skoraj štirideset let je preteklo, preden je to poročilo, precej skrajšano, izšlo kot knjiga v hebrejščini pod naslovom Otroci vile Emma, sledila je knjiga v italijanščini z naslovom Anni in fuga, šele leta 2006 pa je Klaus Voigt pri založbi Arzenal v Berlinu izdal knjigo Joškos Kinder – Flucht und Alija durch Europa, 1940–1943 – Josef Indigs Bericht.
Izdajatelj pravkar navedene knjige v precej dolgem uvodu med drugim omenja, da je skoraj polovica njene vsebine namenjena Lesnemu Brdu. Zakaj? Po njegovem mnenju je bil Indig tu dokaj samostojen pri svoji sionistični vzgoji mladih in so se mu zato nekateri dogodki s tem v zvezi posebno živo vtisnili v spomin. Mi bi dodali, da so mu poseben pečat vtisnili tudi dogodki, ki so se leta 1942 drug za drugim vrstili v Horjulski dolini, med njimi umor trgovca Erbežnika, župana Bastiča in načelnika železniške postaje Tarkuža. Nikakor ni mogel sprejeti razlage, da so bili izdajalci.
Kot begunec zaradi holokavsta je bil nasprotnik nacizma in fašizma, kot socialistu so mu bili partizani idejno blizu, pa vendar ga je nekaj motilo pri njihovih »likvidacijah«. Bil je popoln tujec v dolini, zato na njegovo opazovanje in sklepanje niso vplivali pomisleki zaradi sorodstva ali poznanstva ali kakšne druge odvisnosti. Zavedal se je pa, da s svojim ravnanjem na Lesnem Brdu ne sme škoditi Judom v Ljubljani in v Italiji. Zaradi vsega naštetega so Indigovi pogledi na revolucijo v Horjulski dolini dragoceni, ne glede na to, da jo je doživljal samo nekaj mesecev v viharnem letu 1942. Spodobilo bi se tukaj vsaj našteti še nekatere slovenske reševalce judovskih mladostnikov, med katerimi je nedvomno bil tudi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, vendar bomo to nalogo prepustili kakemu zgodovinarju, mi pa bomo omenili samo še policijskega komisarja Uroša Žuna, ki je januarja 1941 rešil 16 deklet, da niso bile izročene Gestapu. Že med vojno je zato imel težave z Nemci, po vojni pa z Udbo, ki ga je obtoževala sodelovanja z angleško in ameriško obveščevalno službo. Umrl je skoraj nepoznan leta 1977. Šele ko je leta 1987 dobil izraelsko državno odlikovanje Pravičnik med narodi, so o tem poročali tudi mediji in se je nekoliko zvedelo zanj. Televizijec Edvard Žitnik je pripravil 45 minutni film, v katerem so omenjeni tudi judovski begunci na Lesnem Brdu. Kaj naj rečemo za zaključek tega, morda že predolgega zapisa? Bralci ste verjetno pričakovali več neposrednih Indigovih misli. Kakšno bi bilo njegovo mnenje o vaški straži v Šentjoštu, ki je nastopila 17. julija, ko so Indig in njegovi z Lesnega Brda že prišli v Nonantolo? Kaj bi rekel za Barbarin rov in druga morišča, ki so nastajala prav tedaj, ko je skupina judovskih beguncev plula po Sredozemskem morju proti njihovi deželi, ki so ji v svojem jeziku rekli »erez«?
Ob vsakem Dnevu spomina na holokavst ali ob obletnici pokola v Srebrenici o tem veliko govorimo in pišemo ter se zavzemamo za pieteten odnos do tolikih žrtev teh strašnih dogodkov. Prav je tako, toda zakaj ob tem navadno niti ne pomislimo na Hudo jamo, Hrastniški hrib in še mnogo podobnih krajev pri nas doma. Kakšna je razlika med Auschwitzom in Hudo jamo? Kdaj bomo zmogli toliko politične volje, da se bomo tudi o tem na primeren način pogovorili?