[Stran 010]
»Ljudska demokracija je najdražja pridobitev osvobodilnega boja (Edvard Kocbek). Žal ta pridobitev ni bila uresničena po zmagovitem osvobodilnem boju, dosledno pa tudi ne po osamosvojitvi, ki je kronala osvobodilni boj. OF si je ta cilj postavila v središče svojega programa. Z njim so bile povezane vse druge zahteve slovenskega narodnega vprašanja.«
Te vrstice sem zasledila v eni izmed knjig, ki jih je mogoče kupiti v knjigarni v centru Ljubljane. Knjiga, no, pravzaprav bolj knjižica, je pritegnila mojo pozornost zaradi njenega avtorja, njenega naslova in njene naslovnice. Izšla je leta 2011, napisal jo je Janez Stanovnik, knjiga pa nosi naslov Osvobodilna fronta: boj za prihodnost. Avtor v njej v kratkih poglavjih razmišlja, pojasnjuje, morda celo opravičuje nekatere najbolj osnovne pojme, povezane z OF in NOB. Tako nekaj malega spregovori o politični kulturi, znotraj katere ugotavlja, da »postajajo politične stranke tisti filter, ki dejansko preprečuje, da bi neposredni interes in volja suverenega državljana v predstavniški instituciji nacionalnega parlamenta … prišla do izraza«, spregovori o vladavini prava in pojasni, da je ta temelj demokratičnega sistema ter da je temu OF namenjala v NOB največjo pozornost; da je narodna revolucija zahtevala in pričakovala od nove oblasti socialno pravičnost, neposredni vpliv ljudstva na oblast, vladavino prava, spoštovanje človekovih pravic. Razmišlja tudi o tem ali je sploh bistveno, kako se je sprva imenovala OF ter da so ime protiimperialistična fronta uporabljali komunisti kot svoje opravičilo Kominterni. Izognil se ni tudi kratkemu poglavju o žrtvah, krvavem davku, ki ga je plačal slovenski narod v boju za svobodo. V tem delu navede ugotovitve raziskave Inštituta za novejšo zgodovino oz. podatke iz seznama žrtev druge svetovne vojne in zaradi nje, vendar zaman iščete kakšno obžalovanje zaradi vseh, ki jih je nova oblast po vojni izvensodno pomorila. Ali pa obžalovanje za vse žrtve VOS in drugih partizanskih enot, ki so jih povzročili do ustanovitve prve vaške straže, ker »žrtve morajo biti«. Žrtve drugih, ne naše. Samo pomislimo na Dražgoše, ki so letos zopet odmevale v našem prostoru. Tokrat, vsaj tako se je zdelo, so žrtve, se pravi vaščani, vendarle bolj prišle do besede kot v preteklih letih. Njihova zgodba je popolnoma drugačna od tiste, ki jo vsako leto poslušajo udeleženci spomina na »junaški boj«, kot je zapisal avtor v knjigi. Kot da je kaj junaškega v tem, da izzivaš okupatorja, potem pa se skriješ globoko v gozd ter domačine prepustiš krutemu maščevanju istega okupatorja. Skratka, poglavje nič ne govori o tem, temveč poleg po svoje seštetih številk raziskave prinaša le še tri kratke zgodbe, napisane v duhu medvojne propagandistične patetike.
Da se ne bom predlogo ustavljala ob vsebini knjige – da ne bi te predstavitve morda še kdo razumel kot spodbudo za večerno branje, kar zagotovo ni bil moj namen. Daleč od tega, čeprav sem kasneje doma ugotovila, radovednost mi namreč ni dala miru, da ne bi šla pogledati v bazo Cobiss, da so naše knjižnice kupile preko dvesto izvodov te knjige. Preko dvesto izvodov! Kar je grozljivo, da je med njimi ogromno osnovnošolskih knjižnic. Mimogrede, knjigo Zlo stoletja: o komunizmu, nacizmu in edinstvenosti judovskega holokavsta je kupila ena sama srednješolska knjižnica. Ob teh podatkih sem se nehote vprašala, ali morda še vedno obstaja tihi strah pred zamero starih sil ter seveda posledicami, ki bi jih ta zamera prinesla, če se ne bi knjižnice odločile za nakup te »ABC« knjige o »zmagovitem osvobodilnem boju«. Še bolj pa sem se v resnici zgrozila, da so knjige tako množično kupovale
[Stran 011]
Figure 1. Ljudska demokracija arhiv Zaveze
[Stran 012]osnovne šole, čeprav je knjiga zaradi svoje ideološke obremenjenosti daleč od tega, da bi bila primerno branje za osnovnošolce. Še posebej, če vemo, da jih nihče (razen nekaterih svetlih izjem, ki jih najdemo med učitelji) ne vzgaja h kritični obravnavi tovrstne literature. Prepričana pa sem tudi, da ne bodo nič slišali o tem, da njen avtor vse do danes uživa vse privilegije preteklega režima, ki je sicer mnoge (druge) prikrajšal za osnovne pravice. In da bi avtor kot nosilec pomembnih funkcij med vojno pravzaprav moral nositi odgovornost za zločine, ki jih je civilnemu prebivalstvu zadejala KP. Da se te odgovornosti očitno nekoliko zaveda, nam je simbolno sporočil, ko se je v Lajšah poklonil žrtvam partizanskega poboja.
Toda da se vrnem k začetnim vrsticam tega uvodnika. Pri teh sem se namreč kar nekaj časa ustavljala. Nisem se mogla (in se še vedno ne morem) načuditi, kako je lahko avtor le v dveh, treh stavkih in z naslovom nakazal vso resničnost komunistične »filozofije«, ki jih je vodila v bratomorno vojno, genocid in zločine proti človečnosti. »Naj živi Osvobodilna fronta!« je lani, na predvečer 27. aprila, slavnostni govornik zaklical zbranim v ljubljanskih Križankah, kjer je potekala osrednja proslava ob dnevu boja proti okupatorju. Naj živi OF. Ker nihče v dvorani ni vstal in protestiral, da OF že zdavnaj ni več, da gre za neko organizacijo v preteklosti, ki nosi odgovornost za smrt mnogih, lahko upravičeno domnevamo, da je v očeh (in srcih) sinov in hčera revolucije še vedno živa. Tudi v medijih naslednji dan ni bilo zaslediti nobenega odziva, da nekdanje protiimperialistične fronte ni več. OF očitno še vedno živi. In gospod Janez je še leta 2011 jasno povedal, kakšno je (še vedno) njeno poslanstvo. Boj za prihodnost. Krasen cilj, ki ga ni mogoče doseči, saj je prihodnost vedno pred nami; ni je mogoče ujeti. Iz tega je seveda razumljivo, da stare sile, ki so v začetku vojne prepoznale idealno priložnost za prevzem oblasti, še vedno bijejo boj za prihodnost. Tisto prihodnost, ki je ni mogoče nikoli doseči, z njo pa vendarle utemeljujejo pravico do svoje oblasti danes. Samo pomislimo, kako se naša oblast obnaša: arogantno, kot da ji oblast sama po sebi pripada. Ne čutijo nobene odgovornosti do naroda, do države, ki ji vladajo. Kar samo po sebi v resnici niti ni tako presenetljivo, če pomislimo, da jo doživljajo kot nekaj tujega, ne svojega, nekaj, proti čemur se je pravzaprav potrebno boriti. Prihodnost je njihov cilj, ne ta država.
Gospod Janez tudi ne bi mogel izbrati boljše misli, kot jo je, ko se je odločil za misel Edvarda Kocbeka o tem, da je ljudska demokracija najdražja pridobitev osvobodilnega boja. Ne bi se mogla strinjati bolje. Resnično je bila najdražja pridobitev. Samo pomislimo, koliko tisočev in tisočev življenj je nasilno vzela njihova samooklicana ljudska demokracija, ki naj bi predstavljala »boj za novi svet«. Ta novi svet je prinesel s seboj popolno nesvobodo, znotraj katere so bili ljudje zastrahovani, preganjani, prisiljeni ovajati svoje najbližje. Vse to je prineslo s seboj pohabljenost duha, kar krepko čutimo še danes. Še vedno ostajamo ujeti v tisto podzavestno ustrahovanost, ki nam, zaradi izkušnje preteklosti, govori, da se ne smemo obrniti proti tistemu, ki nas je pravzaprav pohabil. Samo tako lahko razumemo, kako je mogoče, da vedno znova glasujemo za tisto stran, ki uničuje naš narod, našo državo, našo identiteto. Samo tako lahko razumemo, kako lahko na volitvah vedno znova izberemo tistega, ki nas pravzaprav duši, zlorablja in izkorišča za lastne privilegije. Namesto da bi se uprli, smo se vdali in ponotranjili prepričanje, da se ne da nič spremeniti, pri čemer niti ne opazimo, da nam to floskulo preko različnih poti vbija v našo podzavest prav ista oblast, ki nas uničuje. Noro, kajne?
Ljudska demokracija, kot so poimenovali svojo oblast, je bila res najdražja pridobitev osvobodilnega boja, saj nam je prinesla totalitarizem in spremembo narodnega značaja. Saj veste, boj za prihodnost opravičuje in posvečuje [Stran 013] vsako sredstvo. Še danes. V nadaljevanju je še napisal, da se je zahteva demokracije rodila iz revolucije. Prav res, ima prav, čeprav verjetno ob tem zapisu z avtorjem najbrž ne misliva istega. Revolucija je prinesla teptanje človekovih pravic, odpravo pravice do svobode govora, združevanja, povezovanja, zaničevanje zasebne lastnine in svobode trga, zanikanje pravice do svobodnega razpolaganja z lastim življenjem. Nič nenavadnega torej, da se je v zdravem jedru slovenskega naroda, pa tudi med tistimi, ki so morali Slovenijo maja 1945 zapustiti, vedno bolj oblikovala ideja o samostojni Sloveniji, zgrajeni na demokratičnih temeljih. Iz revolucije se je dejansko rodila zahteva po svobodni in resnično demokratični državi. Uresničili smo jo leta 1991, vendar smo bili pri tem premalo odločni in verjetno preveč naivni, tako da so stare sile (tista OF, znotraj katere je 1943 KP tudi formalno popolnoma prevzela oblast ter izničila vsako konkurenco oz. tej zagrozila s smrtjo, če bi hotela delovati mimo nje) lahko kaj kmalu nadaljevale svoj »boj za prihodnost«.
Tudi naslednji stavek ali misel, ki je omenjena v začetku, kaže na popoln nesmisel oziroma odpoved vsake razumskosti vernikov totalitarne oblasti. Stanovnik v svoji knjigi ugotavlja, da ljudska demokracija po zmagovitem osvobodilnem boju žal ni bila uresničena, »dosledno pa tudi ne po osamosvojitvi, ki je kronala osvobodilni boj«. A ste opazili paradoks, ki ga ponuja ta njegova misel? Osvobodilni boj je bil zmagovit, tega pa je kronala naša osamosvojitev. Kaj je torej povedal? Da so v osvobodilnem boju zmagali, čeprav niso prinesli osvoboditve, saj je ta prišla šele z osamosvojitvijo. Kje je torej njihova zmaga? V osvoboditvi zagotovo ne, saj po koncu vojne nismo dobili svobodne, temveč totalitarno državo, kjer je bil vsak gib strogo nadzorovan. Šele z osamosvojitvijo smo se dejansko osvobodili tistega, ki nas je omejeval. Se odločal za nas in namesto nas. Zase seveda. Dejansko nam »zmagoviti boj« ni prinesel nobene zmage, oziroma je bila ta rezervirana le za posamezne izbrane. Za revolucionarno oblast, ki je bíla »boj za prihodnost«. Enako je tudi danes.
Morda ne ropotajo mitraljezi, ljudje ne padajo več v brezna, čeprav jih še danes nekateri celo javno tja še vedno pošiljajo. Toda tiste prave demokracije še vedno nimamo. Zdi se, da se od nje vsak dan celo še bolj oddaljujemo. Vedno bolj se zopet zapira področje svobode govora. Tisti misleči, ki ne tulijo v isti rog s tistimi, ki bijejo »boj za prihodnost«, dobivajo različne etikete, kot so nestrpneži, nacionalisti, rasisti ipd. Diskreditacija kot nekoč. Kaj je potem sledilo, veste.
Morda bo kdo rekel, da je škoda, da se sploh ukvarjam s tako knjigo. Da je škoda celo papirja, na kateri je natisnjena. Da je takšnih in drugačnih pravljic brez težav najti med vso povojno literaturo. Bo že držalo. Toda ta knjiga ni izšla pred štiridesetimi leti, temveč le nekaj let nazaj. In našla je pot med najbolj občutljivo populacijo, ki je najbolj dojemljiva in ranljiva za manipulacijo. Ne gre za to, da bi prepovedali izdajanje takih knjig. Če bi to naredili, bi bili taki kot oni. Namesto tega je potrebno poiskati druge načine, kako osvetliti naše čase ter jih pomagati razumeti. Eden od teh je zagotovo tudi tokratni Zavezin pogovor. Kot boste ugotovili, besede našega sogovornika stojijo. V njih ni paradoksov, pa tudi ne nesmislov. Le temeljita refleksija naše preteklosti (kolikor prostor sploh dopušča). Nobenega sprenevedanja. O kulturnem molku je recimo sogovornik popolnoma jasen: »To je bila najbolj absurdna, naravnost debilna poteza, najbolj nesmiseln diktat. Narodu, ki je stoletja z besedo, s pesmijo in kulturo kot svojim edinim orožjem kljuboval pritiskom germanizacije, italijanizacije, islamizacije, v najtežjih preizkušnjah prepovedati besedo in zamašiti usta – to je zločin!«