Založba Dragar, 2017
Knjigo Milanke Dragar smo v Škofji Loki ali še bolje v Stari Loki težko pričakovali. Spet se je potrdilo dejstvo, da mora priti nekdo »od zunaj« in nam nastaviti ogledalo. To nalogo opravlja knjiga s pomenljivim naslovom Dediščina molka, ki jo je več let skrbno pripravljala avtorica, ki ni domačinka, pa vendar jo je zamolčana zgodba po drugi svetovni vojni v okolici Škofje Loke pobitih Hrvatov in njihovih otrok tako pretresla, da se je o tem odločila pisati. Tudi zato, ker se je pred tem že srečevala z žrtvami Srebrenice, predvsem z ženskami, ki so preživele tamkajšnja posilstva in poboje. Milanka Dragar je rojena v Srbiji v Soko banji, leta 1960 se je pri dvajsetih preselila v Slovenijo in ostala. Je avtorica 29 knjig, piše poezijo in prozo, v zadnjem času so najbolj znana njena dela o blaženem Lojzetu Grozdetu (Zvest križanemu, 2010; Sem Lojze Grozde, 2013; Nagovori, bl. Lojze Grozde, 2014) in dr. Antonu Strletu (Življenje iz vere, 2009).
Knjiga Dediščina molka je raziskovalno delo, podprto z dokumenti in arhivskimi viri, njeno največjo vrednost pa predstavljajo prav pričevanja domačinov, svojcev, tudi preživelih, likvidatorjev in njihovih potomcev.
Spremne besede treh pomembnih oseb, kardinala Vinka Puljića, zdravnika prof. dr. Miljenka Dorića in zgodovinarke doc. dr. Tamare Griesser Pečar nam že v uvodu nakažejo, da je namen knjige približati se resnici in pomagati k sestavitvi mozaika zamolčane zgodovine. Dr. Griesserjeva tudi pravi, da ni moč ocenjevati dogodkov med zadnjo vojno na tleh nekdanje Jugoslavije (Srebrenica) ločeno od vsega, kar se je dogajalo v komunistični Jugoslaviji oziroma že med drugo svetovno vojno in takoj po njej. Spet se izkaže za potrjeno dejstvo, da kdor ne pozna svoje zgodovine, je obsojen, da jo ponavlja.
Knjiga je razdeljena na trinajst delov, posamezna poglavja pa uvajajo dobro izbrani citati iz Svetega pisma. V obsežnem uvodnem zgodovinskem pregledu se avtorica pomudi ob razlagi zapletene etnične sestave prostora nekdanje Jugoslavije in nas ob ključnih zgodovinskih dejstvih, povezanih s prvo svetovno vojno, pripelje do leta 1941. Tu se pripoved zgosti, ves čas sta v ospredju slovenska in hrvaška zgodba, avtorica pa vleče vzporednice s Sovjetsko zvezo in njenimi vplivi na potek dogodkov. Že tu srečamo prva pričevanja oseb, ki nam še bolj slikovito orišejo čas in dogodke, ki so jih živeli. Tako rekoč iz prve roke izvemo tudi o dogodkih maja 1945, med drugim tudi iz dnevnika Božidarja Bajuka, ki ga je pisal v begunstvu v času od začetka maja 1945 pa do konca leta 1947.
Skozi pripovedi si v živo predstavljamo zmedo in negotovost tistega maja 1945. Množice ljudi, ki se skozi Slovenijo umikajo proti severu; civiliste, vojake, kolesarje, vozove, živino, železniške konvoje … Umik čez Ljubelj in druge mejne prehode, množice beguncev na Vetrinjskem polju in nato šok ob vračanju razoroženih pripadnikov Slovenske narodne vojske, civilistov in pripadnikov drugih vojska nazaj za železno zaveso, vse podprto z dokumenti in pričevanji.
V četrtem delu se avtorica posveti Škofji Loki in okolici. Živo začutimo, kako zadah preteklosti sili iz jam in brezen in kako travmatične so izkušnje grozodejstev za svojce ne samo žrtev, pač pa tudi krvnikov. Zavemo se, da smo prav vsi zaznamovani z zlom, ki so ga povzročali ali doživljali naši predniki.
Več kot 50 pričevalcev odstira resnico, o kateri so morali vsaj pol stoletja molčati. Zanimivo je, da prav vsi govorijo enako zgodbo. O Hrvatih, ki so jih do Žabnice pripeljali z vlakom, nato pa jih peš gnali v Crngrob in jih zaprli v tamkajšnjo mežnarijo. Otroke so že prej ločili od staršev in jih zaprli v lesene barake za Kamnitnikom. Od tam so jih vozili v vas Pevno, jih pobili brez strelnega orožja in vrgli v t. i. Matjaževo jamo. Pričevalci iz sosednje vasi Moškrin se spominjajo joka in klicev napol živih otrok ter krvavega potoka, ki je tekel skozi njihovo vas. Zaradi okužene vode je umrl tudi eden izmed vaščanov, kmalu zatem pa se je eden od likvidatorjev pred jamo obesil.
Beremo pričevanja tistih, ki se spominjajo samih dogodkov, in tistih, ki so se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in še kasneje spuščali v jamo na lastno pest. Pri vsakem spustu so iz jame iznesli kosti.
V zadnjem delu knjige avtorica izpostavlja tudi etično vprašanje pravice do groba in dobrega imena. Vsem po vojni pobitim sta bili ti dve pravici odvzeti in tudi danes, po sedemindvajsetih letih življenja v demokratičnem sistemu, jima še nismo zadostili. Kakšno je stanje sedaj? O tem v knjigi spregovorijo tudi nekdanji predsedniki Komisije za evidentiranje prikritih grobišč pri občinskem svetu občine Škofja Loka.
Največja vrednost knjige je prav v tem, da ne komentira in ne daje zaključkov. Te si moramo ustvariti sami. Prvič pa imamo na enem mestu pregled dogajanj v Škofji Loki in okolici v maju in juniju 1945, pripoved in pričevanja so umeščeni v širši zgodovinski okvir, ki nam odstira dogodke izpred 70 in nekaj let. Za tako veliko delo se lahko avtorici Milanki Dragar iskreno zahvalimo! Hkrati je knjiga poziv vsem nam, naj bomo iskalci resnice. Zavoljo naših otrok in generacij, ki prihajajo. ■
Figure 1.
