Študijski center za narodno spravo, 2017
»Hkrati se zahvaljujeva vsem tistim prijateljem in znancem, ki so iz vrednot NOB ustvarili verske dogme in vsak pogovor o njih razumeli kot napad na svojo vero. Zaradi njihove neomajne prepričanosti, da so komunistični ateisti, ki pristajajo zgolj in samo na znanstveno resnico, sva jim ustregla in pristopila k pisanju knjige na znanstvenih temeljih. Še posebej pa se zahvaljujeva vsem tistim, ki ljubijo resnico in so s svojim delom prispevali k izidu te knjige.«
(Iz uvoda avtorjev)
Zgodovino si nove generacije predstavljamo filmsko. Bolj ko je oddaljena, bolj je črnobela in do prapoka tudi skoraj brez zvoka. Res je v veliki meri zavita v meglo in deležna različnih interpretacij. Za nameček se pri nas iz totalno spolitizirane šole preteklosti vleče predstava o zgodovini, ki so jo ustvarjali mirnodobni vojaki revolucije. Pomislimo le na nepopustljivost poimenovanja štetja let mimo Kristusa. Kot da se želimo požvižgati na ves civilizirani svet. Mladost pa na svojih krilih prinaša tudi vzvišen pogled na starejše generacije. V luči mladih so videti starejši nespametni zaradi svojih številnih napačnih odločitev. Mladi si vedno predstavljajo, da bo njihov svet lepši in bolj razumen, a žal še ne poznajo vseh zakonitosti sveta in človeka.
Kakšno predstavo pa imamo o ideji sokolstva in kako zelo različne so interpretacije tega pojava na območju nekdanje Jugoslavije? Branje slovenske, hrvaške in srbske verzije prvega zadetka o Sokolu na spletu bi bilo prav komično, če ne bi iz različnosti razlag štrlela bolestna slabost naše narodne zavednosti. Medtem ko iz hrvaške razlage vejeta ponos in narodna čvrstost ter kljubovanje pritiskom srbske hegemonije, je iz kombinacije srbske in slovenske razvidno slovensko udinjanje čemurkoli, samo da ne bi bilo treba priznati svojih krščanskih korenin. Kako lahkotno se pomembne stvari spremenijo v nepomembne in pojavijo poudarki tam, kjer jih ne bi smelo biti. Tudi sicer v zadnjem času čedalje bolj spoznavamo, da dejstva in argumenti v našem političnem prostoru ne veljajo nič več. Zato velja blagrovanje in iskanje resnice skoraj za neplodno.
Kljub temu sem bil branja Prevaranih sokolov zares vesel. Knjigo sem doživljal kot starega znanca, ki sem ga že dolgo čakal in končno dočakal. Gre za zgled profesionalnega pristopa dveh uglednih univerzitetnih profesorjev; na svojem strokovnem področju sta ocenila, da je revolucija tudi to področje zlorabila. Zanimiv in v našem »strokovnem okolju« edinstven je njun pristop k pisanju: opisujeta Sokola, eno oko pa imata neprestano usmerjeno v revolucionarje. Ob imenu Sokol si vsak predstavlja, da gre predvsem za področje telovadbe. V resnici pa je Komunistična partija že vsaj zadnje desetletje pred začetkom druge svetovne vojne zlorabila vse dobro v tej organizaciji, kar bi lahko služilo njenim interesom. Zaradi številnosti članstva je bila skušnjava, da bi prevzeli organizacijo v lastno korist, velika. V primeru sokolov je bila še posebej zlorabljena narodna zavednost sicer levo usmerjenega dela Slovencev. To »nesramno obtožbo« avtorjev potrjuje objavljeno pismo Edvarda Kardelja Titu (januarja 1943), ko mu povsem jasno in s kančkom ironije pove, da je slovenski Glavni štab zaradi »našega ugleda pri masah« vsaj še nekaj časa treba obdržati slovenski. Hkrati pa mu zagotavlja, da je »vojska popolnoma v rokah Partije«. »Ko bomo imeli vse niti v svojih rokah, bomo pričeli s postopno unifikacijo (jugoslovanske) vojske.« To se je po propadu Nemčije tudi nemudoma zgodilo.
Seveda so sokolsko levo usmerjenost komunisti dodatno zlorabili in izostrili v protikatoliško nasilje, saj je bil predvojni Sokol pomemben bazen protikatoliškega razpoloženja. Pomembno delovanje protokomunističnega
krila v Sokolu je bila diferenciacija znotraj organizacije. Danes v medijih tak proces poimenujejo radikalizacija. Celo pri nas ima radikalizacija negativen predznak. Pionirji tega dogajanja so bili »levi« sokoli, ki so bili partijski vrinjenci v Sokol. Kako neverjetno so se trudili, da bi ohranili vtis, da so prvenstveno sokoli! Labilnim sokolom so prav oni pomagali, da so tudi sami dozoreli za revolucionarne prijeme. Omenjeno Kardeljevo pismo Titu predstavlja enega od vrhov ilustrativnosti knjige. Naziv narodni izdajalci so komunisti v svoji maniri rokohitrskega sprevračanja resnice pripisali nasprotni strani, saj so bila dejstva in lastni načrti očitno narodno izdajalski ter v narodnostnem smislu perverzni. Ko bodo taka, celo dokumentirana dejstva iz korespondence »avantgarde slovenske narodno osvobodilne borbe« omenjena v slavnostnih govorih naše politike, se bo hujskaštvo kar samo umaknilo s partizanskih spominskih slovesnosti. Zveni neverjetno, da je bilo Kardeljevo pismo objavljeno med Dokumenti ljudske revolucije že 1978. leta. Narod, ki ne bere, je lažje obvladovati razklan. Ob tem je zanimivo, da je ravno branje sovjetske ustave in drugih propagandnih izdelkov bistveno prispevalo k novačenju novih pripadnikov sovjetske ideje.
Knjiga obsega prek petsto strani, pa ni predolga, saj je branje vabljivo, zanimivo in dobro strukturirano. Med branjem sem občudoval delavnost in dobro organiziranost obeh avtorjev. Delo sta zastavila široko, izbrala sta si dobre svetovalce in morda tudi odlične mentorje. Ob branju se mi je neprestano zbujalo občudovanje, da sta lahko sama odkrila tako pomembne dokumente v tako različnih arhivskih ustanovah. Obdelala sta veliko arhivskega gradiva. Za bralce sta izbrala posamezna zlata zrna. Teh zrn pa se je nabralo za veliko vrečo!
Preberemo lahko veliko citatov, ki so natisnjeni v ležečem tisku in so tako jasno ločeni od njunega besedila. Oblikovala sta preplet spominov akterjev nasprotujočih si strani, ki so izšli v Sloveniji. Za objektivizacijo osebnih pričevanj sta spretno vpletla tudi arhivska dejstva. Ob besedilu se niza prek petsto opomb in nad dvajset slik. Po vsem zapisanem je morda odveč le zadnji stavek: »Ali še obstaja dvom, da so bili sokoli zlorabljeni in prevarani?«
Jedro knjige namreč predstavlja vprašanje, ali so sokoli kot skupina res pristopili v OF. Osvobodilni fronti naj bi se pridružili »levi sokoli«. Ves ta »zgodovinski šlager« naj bi pomagal ustvarjati vtis, da so pred in med vojno imeli vsi družbeni deležniki (razen Katoliške cerkve) željo po komunističnem preustroju. Iz arhivskih virov ter pričevanj je očitno, da so se komunistični agitatorji sicer res vključevali v sokolsko članstvo in napredovali po karierni lestvici, vendar so bili zaradi širjenja komunističnih idej prav najvidnejši iz Sokola izključeni. Izključeni sokoli, ki to niso več bili, pa so potem sodelovali v OF. Najprej so pristopili k Društvu prijateljev Sovjetske zveze, nato v Protiimperialistično fronto, ki se je končno prelevila v Osvobodilno fronto.
Vsebina knjige se po uvodu začne z razlago osnovnih načel sokolstva. Načela njihovega »globalnega« ustanovitelja Tyrša so presenetljivo lepa, narodnostno zavedna in plemenita. Sokol na Češkem je nastal kot slovanska protiutež nemški (telovadni) prevladi. Sokolska misel pa se tiče predvsem vzgoje: 1. telesne, 2. nravstvene, 3. narodne in 4. demokratske. Koga ne bi navdušilo? Študenti so idejo iz Prage prinesli v slovensko okolje, kjer se je dobro prijela. Z ukrepom jugoslovanskega podržavljenja Sokola 1924. leta pa se preobrne smisel ljubezni do naroda iz slovenstva v jugoslovanstvo. Gibanje vse bolj postaja orodje za propagando jugoslovanskega unitarizma. Med obema vojnama pa se je v Sloveniji hkrati začelo tudi intenzivno iskanje možnosti za širjenje komunistične ideje. Med sokoli je bila zaradi ▶ Karađorđevićevih zlorab organizacije močna kritična »opozicija«. Tudi zaradi sokolskega poudarjanja pripadnosti slovanstvu je bilo nosilcem sovjetske ideje laže zlesti pod perje slovenskih sokolov. Poglejmo eno od opisanih nenavadnosti in nelogičnosti. Sokol v Kraljevini Jugoslaviji je začasno gostil Ruskega sokola v emigraciji, ker je bil v Sovjetski zvezi že ukinjen. Komunistični agitatorji pa so sovjetsko idejo znotraj Sokola kljub temu uspešno gradili. Vpričo ukinjenih so torej »levi sokoli« navduševali članstvo za rablja ukinjevalca.
Branje knjige odpira tudi vprašanje vzgojnega delovanja med mladimi. Načrtno delo znotraj Sokola se je začelo 1932. leta. Med vzgojni kader se je vrinilo nekaj »prepričanih« zanesenjakov; tako so telesni vzgoji dodajali tudi inštrukcije nezadovoljstva in zgodbe iz sovjetske pravljice. Iz statistike sokolov komunistov je razvidno, da je bila indoktrinacija in vzgoja mladih sokolov zelo uspešna. Ob začetku vojne so bili komunisti med sokoli najbolj številni med letniki 1919 do 1926, torej v starosti od 15 do 22 let. Taka mladina je zaradi svoje zaletave zavesti sposobna opraviti vsa nepredstavljiva grozodejstva. Ker so v tem obdobju po naravi naivni, so sposobni postati občudovalci česarkoli, če se jim to predstavi v privlačni luči. Pograbijo vsako idejo, ki v sebi nosi kak ideal, ki odstopa od uveljavljenega. V svoji zaletavosti niso sposobni preveriti podanega. Zveni neverjetno, ko prebiramo cele skupine izjav, zbranih v knjigi, ki trdijo, da so bili navdušeni nad Sovjetsko zvezo. In to v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se Sovjeti lahko pohvalili le z neskončnim nasiljem celo nad lastnimi privrženci.
V tej luči je treba znova premisliti omalovažujoč pogled na število komunistov v začetku vojne pri nas. Če število 1280 komunistov primerjamo s številom nekaj sto prihajajočih borcev ISIS iz Sirije v celo Evropo, smo lahko zaskrbljeni. Očitno se politika ne zaveda nevarnosti takih ekstravagantnih ponudb za mlade. Še bolj sumljiva postane nenavadna ljubezen nekaterih politikov do posameznega sirskega begunca. Prevzela me je misel o zagnanosti, veri in uspehih propagandnega delovanja med mladimi. Neverjetno je neustavljivo delovanje vaditeljev, spletanje mrež in iskanje pozicij v širši družbi, in to kljub grožnjam in zaporom. Samo zloraba mladih in njihova naivnost je lahko razlog njihove tako velike predanosti. Za idejo narodne osvoboditve je padel marsikateri mladec, kot na primer Vurnikov sin, v resnici le kot postranska škoda neke vosovske akcije. Med njimi je bilo tudi mnogo narodno zavednih Primorcev, ki »niso prenašali fašistov iz Kranjske«. S čim jim jih je uspelo prepričati? V oči bode kritika takratne socialne stiske, ko plača očeta ni zadostovala za preživljanje družine s petimi otroki!?
Avtorja se sicer sprehodita skozi vsa obdobja sokolstva. Iz Leninove knjige Proletarska revolucija sta v poglavju z naslovom Scenarij komunistične revolucije pripravila izvleček osnovnih načel prevratnikov. Ob vseh podobnostih teorije s prakso lahko bralec le začudeno prikimava. Sledi razvoj dogodkov, ki so privedli do »taborskega procesa«. Ob tem je zanimivo prebiranje življenjepisov komunističnih akterjev tega dogajanja. Ker je prišlo do izključitve komunistov, je sledilo taktiziranje s Sokolom po sugestijah Lenina. Namenu uničenja organizacije je sledil poskus prevzema na zvitejši način. Pretehtala je ugotovitev, da so liberalci vedno odprti za novosti, hkrati pa si je bilo pri njih mogoče zagotoviti tudi finančne vire. Vratolomno pirueto so izpeljali z adaptacijo internacionalnega komunizma v navidezen nacionalni komunizem, ki naj bo prilagojen sokolski ideji. Z vključitvijo v Sokol so si omogočili tudi prostor za legalno delo, ki naj bi bilo le dopolnilo ilegalnega. Sledi opis širjenja komunistične ideje in predstavitev članov Sokola, ki so po stali prepričani komunisti. Iz sokolov je bil namreč zbran del bodočega udarnega jedra ljubljanskega VOSa in mnogi vidnejši funkcionarji povojnega režima. Sledi opis dogajanja po napadu na Jugoslavijo: ustanovitev Sokolskega vojnega sveta in Sokolske legije ter poskus zbližanja z OF. Od predstavnikov OF pa jim ni uspelo dobili zagotovila zvestobe Jugoslaviji in kralju. Zanimiva so poročila in pričevanja različnih udeležencev ustanavljanja OF. Ob branju skoraj razumemo zasliševalca, ki lahko primerja izjave različnih sostorilcev. Zakaj niso svojih izjav medsebojno uskladili niti v povojnem režimu? Njihove trditve dajejo jasno sliko, da jim je šlo le za pripravo razmer, primernih za izvedbo revolucije. Ko so bile ustrezne, se je Revolucija začela, »za narod« pa so vzpostavili kovnico lepih besed in zavajajočih nerealnih obljub. Komunisti so delovali na mnoge različne načine. Tako so zadostili potrebam vseh vrst različno vodljivih ljudi. Hkrati so znotraj svojih kanalov v OF rovarili proti vsem svojim »zaveznikom«. Klestili so jih tako kadrovsko kot materialno. Sledi razdelek o lažni utvari o slovenski vojski. Vsebina se zaokroži z jagodo na torti, ko so julija 1945 navdušenci za telesno kulturo razpustili celo lastno organizacijo. Sklicali so zbor predstavnikov, na katerega so smeli priti le od partije potrjeni, ter se ukinili. S tega zborovanja izvira dvoumno izrečen stavek staroste slovenskega sokolstva dr. Murnika: »Kralj je mrtev, živel kralj.« Takoj je namreč sledila preobrazba celotne družbe, za dokaz pa se je Štafeta kralja Petra II. Karađorđevića preobrazila v Titovo štafeto oz. Štafeto mladosti. Od Sokola pa razen trenda levosti ni ostalo niti pero. ■
Figure 1.